**
Nad naselje je že
padal mrak, ko se je vrnil iz šole. Zimski dnevi so kratki, in
četudi se je pouk končal ob enih, ga je vlak odložil nekaj
kilometrov od doma šele ob pol štirih. Stopil je skozi vrata in
vrgel torbo v kot kot vedno. Njegova trinajstletna sestrica je okoli
smrečice ovijala dolg rdeč trak, medtem ko si je mama dajala
opravka s pospravljanjem.
„Kosilo imaš v
pečici,“ mu je dejala in še naprej prizadevno drgnila omaro,
čeprav je bila videti brezmadežna. Skomignil je z rameni in se
odpravil v kuhinjo.
„Pa za ata še malo
pusti, ga še ni nazaj!“ je zaklicala za njim.
Skomignil je z rameni
in si napolnil krožnik. Znova stara zgodba. Fotr ga pije nekje
zunaj, doma pa ga mora vse čakati in vse biti tipi top, drugače bo
spet padalo. Jed mu naenkrat ni več teknila, a je še vedno zajemal,
da bi vase dobil nekaj toplote; pot do doma ga je premrazila. Stopil
je k radiatorju in nanj pritisnil roke. Bili so komajda mlačni.
Medtem je prišla v kuhinjo mama in vzela krožnik, da ga pomije.
„Pusti, saj bom sam.
Gotovo imaš velik drugega dela.“
„Ne, je že v redu.
Pojdi pomagat Maši z drevescem.“
Dotaknil se je njene
rame in se zdrznil, ko je zaječala.
„Kaj ti je spet
naredil?“
„Nič ni, nič!
Pretegnila sem si jo od vsega tega pucanja.“
Potegnil jo je za
ovratnik in ji razkril ramo. Čeprav si ga je hitro popravila nazaj,
je jasno videl veliko črnavko. Jezno je odkorakal iz kuhinje.
„Črt, ni to kar
misliš! Črt! Prosim!“ A ni je več hotel slišati. Z omare je
vzel škatlo z okraski, ki je Maša ni dosegla in jih molče začel
obešati na plastične veje. Takrat so v vratih zarožljali ključi.
S sestro sta se spogledala in tiho je prikimala. Besede niso bile
potrebne.
**
Njegov ključ ni
napravil niti najmanjšega šuma. Malo zaradi opreznosti, s katero je
odklepal vrata, malo pa tudi zato, ker mu je v zadnjih dneh uspelo
namazati vse ključavnice in tečaje vrat. Pa še prav otročje lahko
je bilo, kajti pazniki so njegovo idejo pozdravili. misleč, da bodo
zdaj laže nadzorovali kaznjence, ko ne bodo slišali vrat že od
daleč. Celo sami so mu prinesli WD-40. Z univerzalnim ključem je
šlo malo težje, dokler mu eden od pravih kriminalcev, specialist za
vlome ni povedal, da ga sploh ne potrebuje. Dovolj mu je do kraja
napiljen ključ in nekaj, s čimer bo udaril po njem. Zobci bodo
zbili ključavnico in v tistem trenutku bo lahko ključ obrnil. Vse
skupaj traja le nekaj sekund. Na vprašanje, zakaj potem ne pobegne,
je vlomilec le skomignil z rameni. Bil je že namreč malo v letih in
trdil, da mu tam pravzaprav nič ne manjka. Ostalim da sicer tega ne
razlaga, ker je bolje, da so lepo zaprti, ampak takega mladinca je pa
res škoda. Pa itak vidi, da je dober fant.
Hodniki so bili, kot je
pričakoval, prazni. Pazniki so se zbrali v skupni sobi in gledali
film skupaj z nekaterimi dobro zapisanimi kaznjenci, večina ostalih
pa je spala ali se igrala s svojimi priveski. Za sabo je zaprl vhodna
vrata in se odkradel čez dvorišče, naravnost proti kameri. Natanko
je vedel, kje ima mrtvi kot in kdaj mora steči. Slabe tri metre
visok zid pa mu tudi ni bil nikakršna ovira. Do glavne ceste je imel
le dobrih pet minut in dobiti avtoštop mu ne bi smel biti problem.
Še vedno je bil videti srednješolec, skorajda malo piflarja, in
taki so nenevarni. V mislih se je še enkrat zahvalil sodniku, ki ga
je napotil v ustanovo brez uniform in z minimalnimi varnostnimi
ukrepi.
**
Vrata so skorajda padla
s tečajev, ko je v njih butnilo več kot stokilsko telo, ki ni
premoglo dovolj koordinacije da bi pritisnilo kljuko do kraja. No,
taista kljuka ga je tudi obdržala na nogah, ko je že od vrat pričel
vpiti.
„Mara! Prid sm! Mi
boš sama kurbala, kako si se povedala!"
Medtem ko se je
poskušal vzravnati, je z ramo z vrat zbil kamnit obesek angela, ki
je tam visel kot božični okras. K sreči je padel na predpražnik
in se ni razbil. Medtem, ko se je s težkimi koraki nameril proti
dnevni sobi, je Maša tekla pobrat njej tako ljubek okrasek, on pa je
še naprej kričal:
„Kje si, prasica!
Nimaš kaj zanikat! Je vse povedal Spidi! Si mislila, da ne bo držal
gobca?! On od vseh! Ki po dveh deci izblebbetetata vse vsakomur!
Njemu sem že preštel domine! Kje si!“
Zaslišal je tresk in
krik, ko je fotr lomastil po dnevni sobi. Črt je pogledal proti Maši
ki je če vedno v rokah stiskala angela. Zgrabil ga je in se pognal v
dnevno sobo. Še med tekom je dvignil kipec in z vso silo treščil
očeta po glavi. In še enkrat. In še enkrat. In še. Še. Tresk.
Tresk. TRESK.
Ko se je rdeča megla
pred njegovimi očmi razkadila, je videl, da s krvavimi rokami objema
mamo, ki je neutolažljivo ihtela. Tisto, kar je bilo nekoč oče,
glave praktično ni imelo več. Soba, on in mama so bili prekriti ž
lepljivo zmesjo krvi in možganovine. Maša pa je samo stala pri
vratih in se tresla. Ko so ga vklenjenega odpeljali, ni mogel nobeni
pogledati v oči, pa čeprav je vedel, da je z vseh treh zdrknila
strašna senca.
Sodišče je bilo
prizanesljivo. Upoštevajoč razmere, v katerih so živeli, njegovo
starost, in dejstvo, da nikoli niso našli morilskega orožja, je
dobil samo pet let.
**
Ura se je bližala eni,
ko ga je tovornjakar odložil v domačem kraju. Napotil se je proti
cerkvi, kjer so zvonovi pritrkavali za konec polnočnice. Vedel je,
da bosta mama in Maša tam. Ni se jima hotel pokazati, ker bi ju
verjetno prestrašil, oziroma spravil v skrbi, navsezadnje je le
pobegli kaznjenec. Zato je postaval ob zidu in se umikal pogledom
odhajajočih. Nihče mu ni namenil posebne pozornosti. Kar naj si
mislijo, da je pač eden od mulcev, ki bi radi prižgali kako
petardo; ker so se v zadnjih letih čisto umirili, jih nihče več ni
preganjal. Potem ju je zagledal in pri srcu ga je zmrazilo: z njima
je zares bil Spidi. Senca, ki jo je odložil pred letom dni, se je
začela lesti nazaj nanj. A videl je, da je mama videti skorajda
srečna, predvsem pa ni videti, da bi z njo ravnal grdo. Zato pa je
bila Maša povsem druga pesem. Pobarvana na črno, z debelo plastjo
ličila in oblečena kot darkerica. Predvsem pa zgrbljena vase in
prav nič Maša, ki jo je videl še nekaj mesecev nazaj. Odločil se
je, da jim sledi do doma. Videl je, kako so vstopili in je mama
pristavila za čaj. Maša se je zaprla v svojo sobo. A kmalu je za
njo vstopil Spidi. Nekaj ji je šepetal na uho, in jo potrepljal po
zadnjici. Stara senca je bila pozabljena, a na njeno mesto je skočila
druga, še strašnejša. V besu je stisnil pesti in že zbiral pogum,
kako se bo znova pognal v hišo – a so se takrat znova odprla
vhodna vrata.
Drobcena postava se je
izmuznila ven in se odkradla na vrt. Tam je pričela kopati. Črt se
je prihulil za drevje in pazil, da z nobenim šumom ne bi izdal svoje
prisotnosti. Postavica se je čez nekaj minut vrnila in opazil je, da
nekaj drži v rokah. A šele, ko jo je obsvetila svetloba s hodnika,
je videl, kaj je iskala. Angel jo bo moral obvarovati pred novo
pošastjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar