Rent-a-telo, 2.del

Naslednji trije dnevi so minili v znamenju mučenja mojega novega telesa, kar se je krepko poznalo na moji morali. Podnevi so me metali iz ene nepredvidljive situacije v drugo, učil sem se teči, plavati, skakati in voditi razne naprave, ki jim še nisem vedel imena, ponoči, ko si je izčrpano telo nabiralo novih moči, torej med spanjem, pa so vame dotekale nove in nove informacije o materialnem svetu. Patterson je moj napredek spremljal z odobravanjem in tretji dan mi je sporočil, da sem bolj ali manj pripravljen, le pogovor z Nadzornikom me še čaka. Ta bo presodil, do katere meje bodo odstranili blokade pred zunanjimi dražljaji. Kar stresel sem se v napetem pričakovanju. Torej sem pripravljen! Res je, da sem se sedaj s telesom že prav dobro ujel. Trenerji so rekli, da bom v materialnem svetu pač veljal za rahlega nerodneža. In da se v enem tednu itak ne morem priučiti vsega, kar bo prišlo šele s prakso.

Kakor sem napredoval, tako se je tudi spreminjalo okolje okoli mene. Pojavljalo se je vse več novih oblik, in začuden sem opažal, da imam za vsako obliko ime. Tako so se v moji sobi pojavili omara, pisalna miza, televizor, radio, revije in časopisi in še ena vrata, ki so vodila v kopalnico. Najbolj čudno je bilo ravno to, da so se mi vse te stvari zdele popolnoma samoumevne. Pa tega ne morete razumeti. Morda vam bo bolj jasno, če si pomagam s primerjavo. Zamislite si, da se sprehajate po cesti, nasproti pa vam pride pes in vam zaželi dobro jutro. Najprej boste avtomatsko odzdravili, šele potem, ko bo pes mimo, pa se boste začudeno obrnili in razmišljali, ali vas je pes res pozdravil, si morda domišljate ali kaj še bolj čudnega, na kar si niti pomisliti ne upate.

Naslednje jutro sem stal pred Nadzornikovo pisarno in čakal, da me bo sprejel. Tajnica je tipkala po računalniku, a si ni mogla kaj, da ji ne bi pogled vsake toliko časa ušel name. Nazadnje ni več mogla zdržati:

"Veste, niste prvi, ki se je odločil za človeka in mu je uspelo, da pride do pogovora z Nadzornikom. Vendar nobenemu doslej ni uspelo, da bi res odšel v materialni svet. Vsi so odšli le v idealizirano različico, ki jo generiramo duhu. Stari je vedno rekel, da niso sposobni preživeti v materialnem. Želim vam vso srečo."

Takrat je na njeni mizi zabrenčalo. Stopila je k meni in rekla:

"Nadzornik vas bo zdaj sprejel," potem pa mi je stisnila roko in zašepetala: "Vso srečo."

Nadzornik je bil majhen, nepomemben možic, ki bi ga na cesti gotovo spregledali. Sploh ga ni mogoče opisati, tako navaden in nepomemben je bil. Povabil me je, da se usedem in z mehkim toplim glasom dejal:

"Veste, kaj pomeni ekstrem?"

Sedel sem in bil tiho. Vedel sem, kaj pomeni ekstrem, vendar mi je nekaj prišepnilo, da je bolje, da molčim. Nadaljeval je:

"Ljudje so narejeni tako, da ne poznajo harmonije. Nagnjeni so k ekstremom. Ravno to jih dela človeške. Ravno zaradi tega so dosegli vse, kar so pač dosegli. Morda je tako tudi prav. Vsaka uglašenost mora imeti svoje meje in nekoga, ki jih vedno prekorači. V eno ali drugo stran."

"Hočete reči, da so ekstermi dobri? Ta pojem je vendar v popolnim nasprotjem z vsem, kar velja v našem svetu."

V istem trenutku, ko sem izustil te besede, sem se ugriznil v jezik. Nadzornik me je pogledal. Vrnil sem mu pogled in spoznal, da je za tem nepomembnim teleščkom nepredstavljivo star um, ki me je ocenil v trenutku.

"Hvala. Lahko greste."

Poklapano sem vstal, in se napotil proti vratom. Izza hrbta sem slišal glas:

"Popolna harmonija je samo v glasbi. Svetova nista dva. Svet je eden. Srečno."

Odprl sem vrata in stopil... na cesto. Za trenutek sem bil šokiran. Kje sem zdaj? Je to tista idealizirana podoba, o kateri je govorila tajnica? Ali je to navsezadnje le pravi svet? Vedel sem, da imam ime. V žepu sem imel denarnico z nekaj denarja, vozniškim dovoljenjem in dvema vstopnicama za opero. Kakorkoli že, odločil sem se, da bom potegnil iz te izkušnje, kolikor se bo le potegniti dalo. Napotil sem se po pločniku in se vključil v jutranji vrvež. Ljudje so hiteli po pločniku, avtomobili so hupali, tu je dekorater urejal izložbo, tam je klobasičar na na ves glas hvalil svojo robo. Mestni utrip pač. Stopil sem k trafiki in vzel časopis.

"Sedemdeset, gospod."

Ob glasu sem se zdrznil. Trafikant je bil Patterson. Sicer v jopiču in kavbojkah, iz ust pa mu je nemarno visela cigareta, vendar je bil nezmotljivo Patterson.

"Ta časopis je posebej zate. Reciva temu 'majhna kompenzacija,' da se boš lažje vključil v svet okoli sebe. Ne poskušaj najti vrat, skozi katera si izstopil. Zdaj si na svojem, dokler te ne pokličemo nazaj. Aja, Nadzornik mi je dovolil povedati, da smo ti sneli vse blokade, razen ene. Ta bo šla sama od sebe, ko bo napočil čas za to. Bravo, fant."

Torej sem v čisto pravem, materialnem svetu? Hotel sem ga še nekaj vprašati, a je zaprl loputo in obesil napis 'Sem na malici,' torej mu verjetno ni bilo do pogovora z mano. Razgrnil sem časopis in najprej pogledal datum. Eh, vstopnici sta bili za predstavo čez štirinajst dni. Na prvi strani je butnila vame reklama za stanovanjsko naselje. Torej si moram najprej poiskati svoj kotiček pod soncem. S taksijem sem se odpeljal do nepremičninske agencije in najel stanovanje, potem pa sem ga začel opremljati. Tako mi je minil prvi teden v opremljanju in drugih drobnih stvareh in moram priznati, da sem užival.

Naslednjega dne sem v trgovini spoznal NJO. Najprej njeno nerodnost, saj je z vozičkom treščila v konzerve s paradižnikom in mi jih zvrnila v moj voziček. Ko sva oba pričela z opravičevanjem, sva hkrati bruhnila v smeh in končalo se je tako, da me je povabila na večerjo. Ob večerji sem se spomnil vstopnic in jo povabil v opero. Z nasmehom je sprejela povabilo.

Ne da se opisati, kako nestrpno sem pričakoval tisti večer. Prišel sem jo iskat in odrla mi je vrata, lepša kot kdajkoli. Večer je bil sanjski. Zdaj sem razumel, kaj pomeni Nadzornikov stavek o glasbi in harmoniji. Po predstavi sem jo odpeljal domov in povabila me je na kozarček pred spanjem. Ko sva prišla v sobo, si je snela šal in mi ga dala okrog vratu, ter me z njim potegnila k sebi. Poljubila sva se in v glavi me je zaščemelo. Je bil to trenutek, ki ga je omenil Patterson? Zadnja blokada? Pol ure kasneje sem bil v to prepričan. Trenutek, ki je trajal vso večnost. Ki je bil vse, in še več kot celo moje duhovno življenje.

***

Patterson je odvrnil pogled od zaslona in se zazrl v Nadzornika. Ta je zamišljeno prikimal.

***

Zjutraj sem se zbudil, spet v znani postelji v Centru. Zmedeno sem pogledal naokrog in se zavedel, da imam okoli vratu še vedno svileni šal, ki ga je ONA nosila prejšnji večer.

Torej je vse bila le iluzija.

Vstopi nadzornik.

"Odrezal si se nad vsemi pričakovanji. čestitam"

Nisem maral za njegove čestitke. Hotel sem vedeti.

"Da, bil si v pravem svetu. In vem, da hočeš nazaj. Spomni se, kaj sem ti rekel. Svetova nista dva. Svet je eden. Le ljudje smo ekstremisti."

"SMO?"

"Da, smo. Jaz sem človek. In tudi ti si človek. Stoletja nazaj smo bili ljudje ekstremni materialisti. Celo družbeni red se je imenoval kapitalizem, ker so ljudje delali samo za materialne dobrine. Potem pa se je vse začelo obračati. Odkrili smo duhovnost. Naš um se je pričel širiti prek vseh razumnih meja. Zanemarili smo svoja telesa in se posvetili samo duhu. Vendar duh brez telesa ne more obstajati večno, kot smo mislili. Zato smo bili izbrani Nadzorniki. Nekdo je moral skrbeti za telesa. A nekaj je šlo narobe. Ljudje bomo izumrli, če bomo ostali v tem ekstremu. Telesa umirajo. Novih ni. Vrniti se moramo v materialno. Nadaljevati moramo vrsto. Prosim, vrni to telo, saj te čaka novo. In pred tabo je celo življenje."

V sobo so pripeljali žensko. Stopil sem iz telesa in se spet počutil čudovito izpolnjen. Potem pa sem pomislil na prejšnjo noč in se zavedel, da nekaj manjka. Ogledal sem si dekle, ki je spalo na postelji in prevzela me je čudna navezanost nanjo. Občutil sem tudi zamolkle, počasne udarce.

"Slišiš njeno srce. Tvoja prva glasba. Čas je."

Zavedel sem se drobne kepice v njenem trebuhu in spoznal, da sem to jaz. Vse okoli mene se je zabrisalo in postajalo rdeče, toplo in mokro. Pred mano je celo življenje. Ostala sva samo jaz in počasno utripanje: "Tup-tup... tup-tup... tup-tup..."