sobota, 16. februar 2013

Politika se kurba

Kakorkoli že obrnem, sem dovolj star, da me politika preprosto mora zanimati. Vem, da večina bralstva ne mara za spletke in svinjarije, ki se dogajajo v našem političnem prostoru, oziroma drnjoha nekje na robu apatije, ker meni, da njihov glas itak ne spremeni ničesar.

E, narobe.

Štos je namreč v tem, da politikanti, še posebej ta najbolj prikoritni računajo prav na to, oziroma s svojimi akcijami apatijo pri volilnem telesu prav spodbujajo.

ZAKAJ??

Najprej morate vedeti eno stvar. V politične stranke je včlanjenih relativno malo ljudi. malo več je simpatizerjev, največ pa je običajnih državljanov, ki jih bolj zanima, kaj bo na mizi za kosilo, ali imajo dovolj denarja za položnice in da so otroci pridni v šoli. Kdo je na oblasti, jim prav dol visi, dokler država zagotavlja neke minimalne pogoje za kvalitetno življenje.

In dokler jih, je precej vseeno, kdo je na oblasti, če ne počne prevelikih neumnosti, oziroma prične zmanjševati kakovosti življenja. To je s stališča strank zaželjeno stanje, kajti na volitve se bodo odpravili samo pripadniki strank in njihovi simpatizerji. Pa določen odstotek državljanov, ki svojo pravico voliti jemljejo kot državljansko dolžnost.

Kar pomeni, da majhen delež ljudstva vpliva na to, kdo in kako se bo vodila država. Manjši kot je, bolj so glasovi članov stranke vplivni.In nasprotno. Višja kot je volilna udeležba, manj šteje glas strankarskih pripadnikov. Kar pa je, vsaj s stališča strank, nezaželjeno - celo nevarno.

Štos je namreč v tem, da ne morejo vedeti, kako bodo glasovali strankarsko neopredeljeni državljani. To je neznanka, ki jih lahko izstreli na vrh ali pa v skrajnem primeru celo poskrbi, da se spotaknejo na parlamentarnem pragu. Ta misel pa je za vsako stranko najhujša mora. V njihovem idealnem svetu bi morali biti vsi državljani člani neke stranke, ali, še bolje, bi samo člani strank imeli volilno pravico.

A v tem primeru volitev sploh ne bi potrebovali. saj bi se razmerje moči videlo že samo po članstvu. Hkrati pa je to tudi povsem narobe. nihče namreč ne more in ne sme človeka prisiliti, da se politično javno opredeli. poleg tega smo ljudje čudne zverine, in se mnogokrat strinjamo zgolj z nekaterimi stališči določene stranke, z drugimi morda nam celo pomembnejšimi, pa se ne. Če bi imeli stranko, s katero se strinjamo v vseh pogledih, potem bi jih v Sloveniji imelo od oka tri milijone. Tako pa pač ne gre. In je tudi razlog, zakaj neposredna demokracija, za katero se zavzemajo nekateri od vstajnikov, v praksi ne bi delovala ravno najbolje. Drugi je pač diktatura večine.

Kaj pa je pravzaprav razlog, da sem se spravil pisat politični pamflet?

Naša najljubša Stranka spet iz malhe vleče stare trike. Svojo nezaupnico in morebitne predčasne volitve pogojuje z (med drugim) zlatim fiskalnim pravilom (o tem ne bom, ker bi se mi ekonomisti smejali), ter spremembo volilnega sistema.

V večinskega.

Pa saj s tem ni nič narobe, porečete. Na papirju se sliči carsko. Voliš namreč človeka in ne stranke, zato boš svoj glas dal tistemu, ki se ti zdi najboljši. Mar ne?

E, ne.

Problem večinskega sistema je v tem, da teži k dvopartijskemu sistemu. še večji problem pa je, da zelo enostavno da v roke preveliko moč eni sami stranki. V skrajnem primeru lahko vse sedeže v parlamentu zasede ena sama stranka, četudi je dobila samo polovico glasov volivcev. Drugi problem je vladanje brez kakršnihkoli kompromisov. Če imaš v parlamentu večino, lahko izglasuješ, karkoli hočeš in se požvižgaš na kakršnekoli amandmaje, ne glede na to, ali so slabi ali dobri. pa, dobri stari glasovalni stroj. Vam kaj ni všeč? Več sreče čez štiri leta.

S stališča stranke je tak sistem super, še posebej, ko za vladanje ne potrebuješ več koalicije. Ni nepotrebnega usklajevanja, volilna baza je trdno za tabo, in na dolgi rok moraš premagovati le enega nasprotnika. Za volivce pak je tak način izredno slab. Kajti na koncu voliš le še taktično: če ti ni bilo všeč, kaj so delali v mandatu, voliš za konkurenta, če ne, podeliš vladarju še en mandat. Da se ne strinjaš s programom ne enega ne drugega, ni več pomembno. Lep primer so demokrati in republikanci v ZDA. Koliko volivcev pride na volitve v kongres ali senat, mi pa verjetno ni treba razlagati. Še na predsedniške jih pride le kaka polovica. podobno kot v Sloveniji, kajne?:)

Sicer pa, kaj razlagam, če je pa en stric na Youtubu to naredil dosti bolje:

Ja, porečete, pa saj SDS predlaga drugačen sistem, ki zahteva absolutno večino. Pa kaj, odvrnem, to samo pospeši dvopartijski sistem. Namreč, redki bodo volilni okraji, v katerem bo kandidat dobil potrebnih 51%. Njihova rešitev je DVOKROŽNI večinski sistem, torej imamo naslednji teden (recimo) volitve še enkrat, le da zdaj volimo samo za DVA kandidata, ki sta prejela v prvem krogu največ glasov. Tako kot na predsedniških volitvah. kar spet vodi k polarizaciji, še hitreje kot prej. Če volimo enega samega človeka, potem drugačnega sistema pač ne more biti. Če jih moramo izvoliti 88, ki enakovredno zastopajo mnenje volivcev, pa tovrsten sistem gladko pogori.

Zakaj torej sprejeti sistem, ki nam državljanom prinaša samo škodo? Edini, ki ima od tega korist, so stranke. Kar pa ne pomeni, da nekateri ne bodo skušali narediti vsega, da bi ga dosegli. In pri tem ne bodo izbirali sredstev.

O tem pa kdaj drugič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar