torek, 17. december 2013

150. člen Zakona o popolnem nadzoru neposlušnih državljanov

Bomo spet samo vili roke in skomigali z rameni?

Odmahnili z roko, ker nimamo česa skrivati?

Ploskali, ker se bo za zapahe spravilo nevarne zločince?

Ali raje poiskali se kak hotel, ki je neprijazen do istospolno usmerjenih in naredili celo reč?

Kaj če bi se borili za nekaj, kar je borbe vredno?

Prekopirano naravnost iz vira. 

150. člen

(1) Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi:
1) nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju;
2) kontrola pisem in drugih pošiljk;
3) kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost;
4) prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru.

(2) Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so:
1) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;
2) kaznivo dejanje ugrabitve po 134. členu, pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, zlorabe prostitucije po 175. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po 187. členu, izsiljevanja po 213. členu, zlorabe notranje informacije po 238. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu, neupravičenega dajanja daril po 242. členu, pranja denarja po 245. členu, tihotapstva po 250. členu, oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu, jemanja
podkupnine po 261. členu, dajanja podkupnine po 262. členu, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. členu, hudodelskega združevanja po 294. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 307. členu ter protipravnega ravnanja z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi po 334. členu kazenskega zakonika;
3) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.

Vir:  PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU (Predlog ZKP-M)

nedelja, 03. november 2013

Youtube podeljuje glasbene nagrade

Neposredni prenos se prične opolnoči, lahko pa si ga ogledate tudi tule:



Sam sem glasoval za Epic Rap Battles of History:)

torek, 22. oktober 2013

Ali živimo v demokraciji?

Naj na to odgovori izobraževalni film iz leta 1945. Kdo bi si mislil, da je Enciklopedija Britanika leglo komunistov?

četrtek, 10. oktober 2013

Mediji, kot si jih zaslužimo

Dragi prijatelji in sledilci,
bržkone ne veste, da nikoli ne bom kliknil povezave, če je vir novice 24ur.com s svojimi priležniki, Demokracija, Reporter, Politikis, Požareport in podobni "informativni portali." (povezav zanalašč ni)
Vsi našteti so primer slabega, senzacionalističnega in hujskaškega žurnalizma, katerega funkcija je kvečjemu ubijanje še tiste malo pameti, ki je potencialnemu bralcu ostala, ter mastna monetizacija iz reklam, ki jih dobivajo samo zato, ker še vedno klikate na njih.

Njihovo poslanstvo ni informiranje, niso v službi bralca in njegove osveščenosti, marveč so podložni samo marketingu in čim večjemu številu klikov. Zato so pripravljeni objaviti karkoli, tudi največje govno, neresnice in bedarije, da bi dobili še kak klik več. Takisto jim niso tuje netransparentne prakse kot je prelinkavanje člankov prek več 'sestrskih' strani, da si na vsaki umetno dvignejo obisk in požrejo še malo večji košček oglaševalskega kolača.

Do vas nimajo nobene odgovornosti, vsa je namenjena samo lastnikom in dividendam (ali politični agendi, po možnosti financirani iz proračuna!). Dokaze smo lahko videli v ostalih medijih, ki imajo še vsaj senčico (a ne dosti več) odgovornosti do svojih bralcev.

In vi, s svojimi kliki, lajki in delitvami dajete jasno sporočilo. Hočete se več 24ur, Reporterjev in Vasletovih postkomuhomomasturbacij. A enkrat doslej ste pokazali, da imate dovolj - spomnite se, kaj se je zgodilo s Siolovim portalom (in televizijo, ko so startali). Še vedno si niso opomogli. A so se spremenili, in to na bolje. Si ne zaslužite boljših medijev????

Lajkajte, če mislite, da si jih. Delite, če planirate tudi kaj narediti v to smer.

ponedeljek, 30. september 2013

Danes se prodaja Mladinska knjiga

Se zgrinjajo na kup tajkuni, raja …
(komúr ostalo je še kaj drobiža)
– zijat šov, ko naš jezik bo ponižan:
Mladinska knjiga se pocen' prodaja.

Ko v pest kulturniška jim pada hiša,
smeh sliši se umetnosti grobarjev,
ideje v glavah so del inventarja,
kdor »Ne!« bo vzkliknil, se ga pač utiša!

Kdo knjigo bo pred grabežem ubranil,
kdo vrnil pesnikom pribežališče?
Brez vrednosti so pesmi in romani,

papir, primeren komaj za stranišče?
Gorje nam, ki zavrgli smo kulturo!
Zvon en in dva zvonita zadnjo uro …

Avtor: Jana Kolarič

sobota, 13. julij 2013

Hollywoodsko računovodstvo ali kdo je v resnici pirat?

Nekoč smo se pri Jokerju ze malo dotaknili tega, kako filmski studii svinjsko zaslužijo s filmom, ki v "resnici" prinese "izgubo." Vse večkrat pa se je slišalo, da blazno izgubo prinašajo filmi, ki po svetu v blagajne natrosijo težke stotine milijonov. Razlog? Jasno, če skasiraš denar, moraš najprej plačati masten davek, potem pa še sorazmerne deleže dobička udeleženim investitorjem. Če pridelaš izgubo, tako prvega kot drugega jasno ni.
Točno to je recimo zaplet legendarnega Brooksovega filma Producenta, ki je potem nadaljeval kot uspešen broadwayski musical in zatem doživel se remake. No, ampak vse, kar se je govorilo okoli, je bilo samo to: špekulacije, brez trdih faktov. Potem pa je na svetlo pritekel obračun petega filma o Harryju Potterju. Film je po celem svetu v blagajne natekel skoraj milijardo dolarjev - obračun pa pravi, da je Warner z njim IZGUBIL 168 MILIJONOV!

Ja pizda, kako sploh še lahko snemajo filme? imajo ja vsakič blazno izgubo? Vsi studii bi morali biti že zdavnaj pod rušo! In zagotovo so krivi pirati, zaradi katerih ljudje ne grejo v kino!!!

Dobrodošli v svet holywoodskega računovodstva. Da razložim tako na komot, kako je prišlo do izgube. Warner Brothers (distribucijsko in filmsko podjetje) je zaračunal Warner Brothersu (pravzaprav novo ustanovljenemu samostojnemu podjetju WB Harry Potter Movies d.o.o., katerega lastnik je, hm, Warner Brothers) 212 milijonov dolarjev za stroške distribucije. Pa 130 milijonov za oglaševanje in promocijo. Aja, pa za dobro mero se 53 milijonov obresti, na račun posojila, ki ga je dobilo podjetje WB Harry Potter Movies d.o.o. (ime je izmišljeno in uporabljeno za ponazoritev, pravega imena podjetja pač ne vem) za izdelavo filma. Skupaj lepih 400 milijonov dolarjev ali polovico celotnega prihodka od filma. Če bi nesrečni čarovnik zaslužil kaj več denarja, bi se gotovo našel še kak dodaten "strošek." Mimogrede, v tovrstnem obračunavanju je tudi finta, zakaj lahko Uwe Boll snema filme s težkokategornimi igralci in kupom denarja, pa jih ne gleda nihče. Studii v ozadju se namreč prijavijo za subvencije raznih kulturnih ministrstev, film posnamejo za drobiž, prikažejo ogromne stroške in pokasirajo denar od držav za razvoj kulture, ker je pač treba spodbujati filmsko dejavnost.

Aja, kako so pa studii to sploh pričeli s to nečednostjo? Ko so razni udeleženi pri filmu, recimo igralci, pa režiser, pa pitaj boga še kdo, rekli, da bi oni ne imeli plače, ampak delež od dobička. In če prikažeš izgubo, ti takega deleža ni treba plačati. Baje je folk pri Twilightu bil pametnejši in je zahteval zase delež od bruto prihodka. Me zanima, kako se bodo izmigoljili iz tega. In potem slamajo kao pirate? Z nesmrtnimi Febovimi besedami: čisto prav, da jim sem in tja kdo kaj spizdi.


Aja, še link do famoznega Warnerjevega poročila, straight od tam, kjer so ga razkrili


***

Zapis je bil izvirno objavljen leta 2010 na Jokerjevi Javki, ki pa žal ne deluje več. Na željo nekaterih bralcev ga ponovno objavljam tukaj.

sobota, 22. junij 2013

O problematiki učinkovitosti državne uprave

Že nekaj časa je nadvse popularno udrihati po javnem sektorju in še posebej po njegovem najbolj izpostavljenem delu, državni upravi. Kako so to paraziti na plečih "realnega" sektorja, glavni krivci za krizo v naši kokoški in sploh tisti, ki uničujejo malega človeka, davkoplačevalca.

Ob tem pa kritiki zvečine sploh ne vedo, kako državni aparat sploh deluje. Niti jih ne zanima. Važno je, da so krivi, da pijejo kavice in gobcajo po pisarnah, medtem ko delovno ljudstvo vse to plačuje.

Politika seveda vedno znova najde nove načine, kako to jamo bez dna, ki je državna uprava, optimizirati, konsolidirati, celo streamlinati. Pa tovrstni poskusi vedno znova zamirajo. Ne zato, ker bi bil ekosistem ministrstev in organov v sestavi tako tog, neprilagodljiv in zavaljen v udobno otrplost. Vsaka sprememba, ki jo skušajo uvesti, je splošna, pavšalna, v veliki meri celo abstraktna. Konkretnih rešitev politika ne mara, ker bi lahko nekaj spremenile preveč korenito.

To pa lahko privede do nepredvidljivih posledic. Nemara politkom neljubih.

Pa si najprej poglejmo, kaj sestavlja in kako deluje eno tipično ministrstvo, oziroma organ v sestavi. Glede na to, da sem na enem od njih, precej velikem,  preživel približno pet let, sem lahko dodobra spoznal ustroj pravila delovanja in zaplete, ki se pri tem zgodijo. Kot tudi ljudi. Nimam se za eksperta na področju, prav tako se zavedam, da mi kljub relativno visokemu dostopu do zaupnih podatkov ni bilo razkrito ravno vse; da sem pravzaprav kot strokovno tehnični kader bil dokaj nizko v prehranski verigi in nikoli nisem zares mogel zaobjeti celotne igre prestolov - ampak hej, tudi navadni pešaki imajo svoje vojne zgodbe in morajo nekaj vedeti o hierarhiji.

Najprej, kaj za vraga je sploh "strokovno tehnični kader?"

Zaposleni v državni upravi prihajajo v dveh sortah. Na eni strani so uradniki. V teoriji so to dejanski upravitelji države. Tisti, ki pripravljajo zakone, skrbijo za njihovo izvajanje, vodijo državne evidence in si zmišljujejo raznorazne projekte, vse z namenom večje prosperitete dežele, ki jim je bila zaupana v upravljanje. Glavni uradnik je predsednik vlade, pod njim so ministri, ti imajo državne sekretarje, pod njimi pa so podsekretarji in kup višjih ter običajnih svetovalcev ali referentov. Ja, svetovalec je uradniško delovno mesto. In karierna pot ambicioznega uradnika je od svetovalca priti do sekretarja. Ako je član neke stranke, lahko nekoč celo računa na državno sekretarstvo ali celo ministrovanje. Skratka, lepa hierarhija, kot v vsakem velikem podjetju, oziroma v vojski.

Na drugi strani pa smo strokovno tehnični kadri. Nemirni škratje, katerih naloga je uradnikom zagotoviti čim bolj nemoten delovni proces. sem spadajo čistilke, električarji, tajnice, kuhar v menzi (če jo organ ima), pa tudi bolj profilirani poklici: upravitelji informacijskih sistemov, vzdrževalci istih, webmojstri in druga tehnična pomoč. Nimajo jih vsi organi, nekateri podpisujejo pogodbe z zunanjimi izvajalci, drugi pač menijo, da je bolje imeti ljudi v hiši.

Vendar ločnica med obema profiloma ni ravno jasno razmejena. Okej, v sistemizaciji je, tehnični kader nikoli ne bo direktor (lahko pa je vodja nekega tehničnega oddelka), a v praksi so meje dosti bolj zabrisane. Tudi strokovci se ukvarjajo z zadevami, ki bi jih naj počeli uradniki in uradniki marsikdaj dobijo čisto tehnično delo. Pač, roka roko umije. Če nekaj obvladam, in lahko to storim bolje, ne vidim razloga, da ne bi. Tako uradniki in tehničarji lepo z roko v roki gradijo svetlo bodočnost. V teoriji.

V praksi pa se stvari malo zapletejo.

Obstaja namreč še ena sorta zaposlenih v državni upravi. Sam sem jim pravil "zaslužni." Praviloma, a ne nujno, je šlo za uradnike, ki so uleteli na neko delovno mesto ne zato, ker bi bili najbolj sposobni, ampak iz bolj pritlehnih razlogov. Praviloma so bili člani strank in  nastavljeni prek političnih vez. Ampak pazite, četudi moj naziv implicira, da so pač dobili dobro podmazan stolček v zameno za lojalnost stranki in se tam zgolj debelijo oziroma čakajo na penzijo, je to povsem narobe. Njihova naloga je v prvi vrsti znotraj organa zagotavljati interese stranke, torej politike, in k svoji agendi pritegniti čim več strankarsko neopredeljenih. Kako zlobno!

Ampak hej, tega ne počne le ena stranka. To počnejo vse.

In tako državna uprava postane predmet boja med strankami. Kajti bog ne daj, da bi ena od njih na nekem ministrstvu pridobila prevelik vpliv. Če mislite, da so politične karte razdeljene z imenovanjem ministrov in tako stranke prevzamejo celotne resorje, se motite. Vrh, torej ministrov kabinet sicer izdaja smernice, ki jih začrta vlada in na koncu potrjujemo v parlamentu, a pravi fajt se dogaja pod vodo, daleč od oči javnosti. Na pisarniških hodnikih. Tam zaslužni člani polagajo fizikalcem v glave ideje, jih obremenjujejo z delom, ki je bilo že večkrat opravljeno, a po njihovem nezadovoljivo, in predvsem orlovsko pazijo, da kak drug strankaš ne bi s svojimi predlogi prodrl predaleč. Bil sem na preveč sestankih, kjer smo ob vseh točkah dnevnega reda poslušali prepir med pripadnikoma dveh vodilnih strank, ki sta si nasprotovala dobesedno iz principa.

In kar malo nerodno mi je priznati, da sem bil kljub moji dokajšnji levi usmerjenosti večkrat na strani meni neljube politične opcije - preprosto zato, ker je človek, za razliko od drugih zaslužnežev postavljal stroko pred politiko - tudi za ceno nemilosti pri lastni stranki. Skratka, možak je imel strokovno integriteto, ki mu je ni mogel zamajati ne Janša, ne Drnovšek, ne sam papež.

Če bi vsi bili taki, bi bilo v državni upravi dosti lepše.

In predvsem bi se naredilo dosti več. Apriori nasprotovanje se sliši skrajno debilno, a tako se igra ta špil. Nakar zaslužni reportajo šefom, ti se zmenijo po svoje in pošljejo navodila za nadaljnje ukrepanje. Ne pozabimo. Cilj vsake stranke je priti na oblast, ter to čim dlje obdržati. In za to so dovoljena vsa sredstva. Oprostite izrazu, ampak boli jih kurac za to, da bi z državo gospodarili na najboljši mogoč način.

Važno je, da so šefi. Oni drugi pa jim ne pustijo. Tako, razloženo za bedake.

A tudi to je samo delček v mozaiku, ki ga dojemamo kot neučinkovitost državne uprave.

Drug tak delček so uradniki sami. Tisti "nepolitični," ki bi radi samo opravljali svoje delo. Namreč, politični fajti imajo to negativno posledico, da delajo kolateralno škodo. Najebejo ga ravno fizikalci. Najprej zato, ker do njih prihajajo konfliktne informacije, kaj je treba narediti. Zaradi tega delajo napake. Jebi ga, ko radi, taj i greši. Ko pa drek zadene ventilator, je treba najti krivca. in vsa gnojnica se potem zlije po ubogemu revežu. Zato se vsak uradnik zelo hitro nauči zlatega pravila birokracije.

Rito imej pokrito.

Ne glede na to, kaj se dogaja na ministrstvu, če pride do sranja, imej alibi. Ali pa si ga najebal. In do sranja prihaja vsak dan. Fizikalec nima za sabo Stranke, ki bi mu krila hrbet, zato si mora zaslombo najti drugje. V zakonodaji ("Nisem kriv, zakon/odločba Evropske komisije mi to nalaga"), v korespondenci ("Ta in ta mi je dal tako navodilo, tukaj so maili, vloge, dopisi, vse imam zabeleženo.") oziroma v popolnem zanikanju odgovornosti ("Za to sploh nisem pristojen, morate v sobo 204").

Delo v državni upravi torej ni božanje gonad in srkanje kavic, ampak vsakodnevna borba za preživetje, da se gnojnica ne bo zlila po tebi.

Ko tak uradnik napreduje, postaja vse večji ekspert v izmikanju odgovornosti - dokler na koncu ne dela več dobesedno nič. A mu to vzame ves delovni čas. Dejansko delo torej sloni na svetovalcih, mladini frišno s faksa, ki je v končni fazi pripravljena pogoltniti vsak drek in ga vzame kot del vsakdana. Enkrat bodo višji svetovalci ali sekretarji, in potem se bo drek zlival po drugih.

Tu je bistveni problem neučinkovitosti državne uprave.

Glavnino dela upravljajo neizkušeni ljudje. Sicer strokovno kvalificirani, z opravljenim faksom, mladi, zagnani in ukaželjni. A manjka jim dvoje. Ne poznajo še ustroja organa, v katerem delajo in internih bojev, ki se odvijajo v njem. Kar pa je še pomembneje, nimajo pojma o "zatečenem stanju." Ta čudna fraza ne pomeni samo, da bi bili seznanjeni s tem, kaj se trenutno odvija na ministrstvu, marveč predvsem s tem, da nimajo pojma, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na kmetijah, na cestah, v naših vodotokih, v podjetjih, šolah (čeravno so sami prišli iz ene). Zato jim ostaja dvoje. Ali slepo prepisovati direktive iz Bruslja, kar počnejo tisti bolj leni, oziroma oni, ki so dobili na mizo papir z ukazom, da mora biti delovni osnutek zakona nared čez tri dni (resničen dogodek!). Ali pa povprašati ljudi iz dejanske stroke, kaj si mislijo o zadevi. In ker je ne poznajo, naivno verjamejo tistemu, kar slišijo potem pa nov pravni akt spišejo dobesedno po nareku nekoga, ki bi mu taka ureditev izdatno koristila, po možnosti tako, da bi mu prinesla odločilno prednost pred konkurenco.

Nekateri mladci imajo to srečo, da pridejo pod okrilje mentorja, ki obvlada, oziroma človeka, ki postavlja stroko pred politiko in je za to pripravljen prevzeti tudi vso odgovornost. Vse preveč pa je takih, ki so preprosto vrženi v morje in bolje, da se hitro naučijo plavati. Ravno slednji ponavadi postanejo arhetip klasičnega birokrata, za katerega je najvažneje, da ima pokrito rit.

To se žal kaže tudi sestankih delovnih teles na Evropski komisiji. Tisti, ki se otepa odgovornosti, bo zgolj poslušal kaj Komisija želi, da bi država implementirala, si vestno vse zapisal in potem poskrbel za z našo državo skregan zakon, ki pa ga bomo potem izvajali s škripajočimi zobmi in besom na Evropo, ter nad kršitelje pošiljali bes inšpektorjev.  Tak, ki je imel dobrega mentorja, pa bo hitro doumel, da se v Bruselj hodi zato, da Slovenija na glas pove, kaj od neke direktive pričakuje in se skrega, če je potrebno, tudi z mogočno Nemčijo. Ker, glej ga zlomka, naenkrat se bo našlo petnajst držav, ki bodo tvoj predlog ali zahtevo podprle. Pa četudi bo to drugače povsem tihi baltski trojček, ali pa Francija in Španija, ki itak samo čakata, kdaj bosta švabom spet zakuhali eno.

Evropa ne ukazuje sama po sebi, marveč hoče participacijo.


Te pa je od nas premalo. Kaj torej storiti, da bi je bilo več?

Daleč najbolj potrebujemo izkušene kadre. take, ki vedo, kaj se na njihovem področju dejansko dogaja. Ljudje morajo ven iz pisarn in gledati po terenu, kaj počnemo, kako to počnemo in zakaj počnemo stvari na tak način. To velja v prvi vrsti za inšpektorje, ki morajo potem zakone izvajati v praksi. Če je nekdo delal več let na terenu, potem pozna vse finte in uzance, in nihče ga ne more prinesti naokoli, vsaj ne z lahkoto. A enako velja za "običajnega" uradnika. Kako boš presodil zahtevo za vetrno elektrarno, če je tvoj edini stik z realnostjo nekaj fotk razmesarjene perjadi in morda nekaj brskanja z Googlom? Če ti na eno uho šepeta zaslužnež, ki se nadeja, da bo stranka dobila glasove naravovarstvenikov, z druge tisti, ki forsira TEŠ6?

Zato naj odločajo tisti, ki področje poznajo. Za upravitelja mojega kozjega hleva ne bom nastavil pasjega frizerja. Uradnik je upravitelj nekega koščka države. Zaupajmo mu takega, na katerega se spozna.


Za konec bi lahko še napisal kaj o birokraciji in papirologji. vendar je to tako obširna tema, da si zasluži lasten zapis. Če bi že moral povedati v enem stavku - vsa ta obsedenost s papirji, podpisi in mapami spet rabi zgolj pokrivanju lastne riti. Da te ja kdo ne bi obtožil korupcije. Ali nevestnega ravnanja. Ali ravnanja v nasprotju z navodili nadrejenih. Izogibanju odgovornosti. Rešitev je preprosta.

Naredimo državno upravo bolj prijazno delavcu, ne samo državljanom. Reševanje lastne riti mu vzame preveč časa. Res, da sem bil strokovno tehnični delavec in kot tak pod manjšim pritiskom, pa sem svoj prvi javni razpis zajebal na celi črti. Ter zanj prevzel odgovornost, kar je poželo precej čudnih pogledov. Največja kazen zame je bila, da so delavci, ki bi nujno potrebovali prenosnike, na njih morali čakati še pol leta. In hkrati dobra šola. Naslednjič nisem več zajebal.

Spider-manova mantra je, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost. Nekdo pa mora našim uradnikom povedati, da velja tudi obratno. Ko prevzameš odgovornost, z njo pride moč. Ko si za nekaj odgovoren, ti okoli tega ne bo noben srou.

sreda, 12. junij 2013

Opt-out of PRISM is bullshit

An interesting page popped up a few days ago, with "helpful hints" how to escape that evil your-data-grabbing PRISM that NSA set up. You can find it here.
It does a nice job of providing alternatives to today's most used operating systems, applications and services. But it has one big problem.

It's bullshit.

Even worse, it's OSS evangelism done wrong.

Let's go and see those alternatives, point for point. You might open another window and look at the spreadsheet, for easier reference. I am going to be short, because there are plenty of experts, that can explain you in further detail, why proposed actions do next to nothing, besides advertising Open source programs, in some cases not even fully developed ones, or programs with serious flaws, not meant for everyday use.


OS: is there any indication, that core OS sends data to PRISM without user consent?

Web Browser: is there any indication, that Web browser sends data to PRISM without user consent?

Search engines: is there any indication, that "open" search engines would NOT send data if approached by NSA? Nevertheless, one can search anonymously on all of them. Add DDG is quite nice.

Payment: Bitcoin, while a good idea in theory, is scammer's farm.The ones, who started mining bitcoin first, were "rich" a few months ago, and then the worth of this digital currency suddenly plummeted. Way to inspire confidence.

Email clients:  is there any indication, that email client sends data to PRISM without user consent?

Email encryption: good luck with that. People wouldn't even SIGN the damn thing.

Cloud storage: this one is ridiculous. Do not use a service, run your own. Yeah, because we are all admins with public access servers. But it is OSS, so it must be good for you, right?

Social networks: ditto for this one. People go, where their FRIENDS are. Not even Google can flock them from Facebook, and then some PRISM threat will? Good luck being alone.

Instant messaging: same as before. Friends are on Facebook, why chat anywhere else? Besides, security savvy users loathe IM clients anyway, unless they are encrypted.

Video conferencing: ditto. Also, no video conferencing on OSS alternative. Also, Skype is encrypted.

Content publishing: it is called publishing for a reason. It means putting on PUBLIC display. So NSA can see it anyway.

Document collaboration: how about just uploading a document to a private server? Works for Scene...

Android: OK. This one takes the cake. Cyanogenmod??? Indie ROM effort, partially backed by Samsung, is inherently more secure than stock operating system??? Bad Google, putting rootkits on phones and shit. Oh wait... I was thinking of someone else.

iOS: and where is iOS ROM alternative? Oh wait, Apple does not allow it. Bummer.

There is NO opt-out of PRISM, until NSA puts a form on their site, where i can click DO NOT FUCKING TRACK ME YOU SNEAKY BASTARDS.

And they actually comply.

Well, good luck with that, too.

+++

Do not get me wrong. I am starch supporter of OSS movement. And I use plenty of open source software myself. But evangelism should be based on facts. On features. On advantages. Not on some phantom threat. Yes, FSF and open source developers will never be able to compete with marketing machinery used by big companies - yet we can see some stellar successes. When software is actually GOOD. not just good enough. But so good, it can blow away anything from  Microsoft, Google, Apple or anyone else, for that matter. Firefox. LibreOffice. Linux. Apache. VLC. Need I say more?

++++

Dragi bralci, občasno se bo zgodilo, da bom objavil kak prispevek v angleščini. Včasih imam pač povedati kaj celemu svetu, ne samo našemu kokošnjaku. Delite lahko vseeno, Celo vesel bom, če boste. Da ne bom le glas vpijočega v puščavi.

ponedeljek, 10. junij 2013

[VIDEO] Ubisoftova tiskovka z E3 v živo

Kanijo pokazati par krasnih stvari. Pričetek opolnoči. Če tole berete jutri, je bržkone na isti povezavi tudi posnetek, tako da niste zamudili nič!
POSODOBITEV: Če vam video po parih sekundah crkne, imate tule alternativni stream:
http://www.gamespot.com/e3/ubisoft-press-conference/?tag=Topslot;Slot1


Kaj za vraga???

Če vam v življenju resnično manjka en tak ??????? trenutek, potem si obvezno poglejte tale video. Še vedno mi ni jasno, kaj sem gledal. Ravno prava stvar za grozljivi ponedeljek!

sobota, 08. junij 2013

Fuzbalerji, božje darilo Sloveniji

Danes je naša nogometna reprezentanca zasluženo premagala Islandijo na njihovem domačem terenu. Vsaj tako slišim, tekme si namreč zaradi izpada elektrike nisem mogel ogledati. Sem pa mogel ujeti komentarje po tekmi, ki so bili vsi tipa kapo dol fantom, pač v standardnem Katančevem stilu.

Ki so ga kaj hitro povzeli tudi igralci in seveda športni novinarji.

S tem pa imam en velikanski problem. Najprej že s Srečkom. Okej, jasno in logično je, da moraš imeti v glavi zmagovalno mentaliteto, kajti če greš v tekmo z miselnostjo tipa: "boril se bomo, srce bomo pustil na igrišču, če zgubimo, si nimamo kaj očitat," si praktično vnaprej že obsojen na poraz. Zmage si v resnici moraš želeti in ne le to, biti moraš našponan. Ja, zgazili jih bomo! To je nujno. Kar pa ni nujno je neka čudna evforija, ki potem zagrabi igralce, selektorja, športne novinarje in posledično tudi občinstvo. Da se namreč že piše neka nova nogometna pravljica, da je enajsterica, ki leta po travniku poslana z neba, da izpolni junaško nalogo priboriti Sloveniji tisto, kar ji od nekdaj pripada. pa naj bo to uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo, ali pa v prvo deseterico na Fifini lestvici.

In temu primerno se pričnejo obnašati tudi sami akterji.

Marsikdo ne mara Tine Maze, češ, da ženska (oziroma njen trener) arogantno napoveduje neke vesoljske uvrstitve. Ampak glej ga zlomka, Tina walks the walk. Tina je togotno jokala, ker je bila v predprejšnji sezoni samo druga na svetu. V sezoni, pred katero sem skeptično napisal: Tina, upam da veš, kaj delaš. Jebomater, vedela je.

Fuzbalerji pa....

Ustavimo se za trenutek pri nekaterih drugih slovenskih reprezentancah. Rokometaši imajo medaljo s prvenstva. Košarkarji na dober dan pridejo do polfinala, pa naj bo to v Evropi ali na celem svetu. Hokejisti so svetovni fenomen, da se s tako zanikrno bazo redno prerinejo v elitno divizijo svetovnega hokeja. In prihodnje leto na olimpijske igre. To so fantje, pred katerimi je resnično treba dati kapo dol.

Fuzbalerji pa...

Za Handanoviča se je bojda zanimala sama velika Barcelona. Če njihovi ogledniki spremljajo teme naše repke, potem ne vem, kaj je njihov načrt. Biti bojda najboljši klub na svetu, ko golman prejema ultra pocarske gole? Ostali igralci v tujini takisto niso baš nosilci igre. Morda s kako redko izjemo, premalo spremljam sceno, da bi točno vedel, kateri klub so na svojih krilih ponesli do naslova državnega prvaka i slično. Verjetno se ne bom zmotil, če rečem nobenega.

Fuzbalerji pa...

... se nosijo. In naši mediji jih k temu še spodbujajo. Prav dajejo jim vedeti, da so oni njaboljša stvar, ki se je zgodila naši državi, da smo neskončno srečni, ker so nam v svoji neskončni milosti naklonili igranje za nacionalni dres. Dobro. ne vsi. Nekaj je pogumnih mladih pobov, ki s ehočejo dokazati, in predvsem zaenkrat naivno mislijo, da je igrati za reprezentanco čast. In guess what, imajo prav.

Potem pa postanejo starejši, in mislijo, da je ravno nasprotno, Da ima reprezentanca to čast, da še hočejo brcati zanjo.

Ne pozabimo, da je od najpopularnejših moštvenih športov Slovenija njabolj šibka ravno v nogometu. Zato je prav grozljivo, kako neproporcionalno veliko pozornosti mu posvečamo. In igralcem. In njihovim egom. Vse druge repke, tiste, ki dosegajo dejanske uspehe, vedno znova kažejo enotno podobo.

Mi smo carji. mi smo ekipa, mi držimo drug drugega pokonci, in to delamo za vas, navijače. 
 
Fuzbalerji pa...

Sori, fantje,  uvrstitev na prvenstvo pač ni uspeh, če nato spušiš že v predtekmovanju in se potem ali skregaš ali pa v mikrofon prodajaš obrabljene fraze o puščanju srca na igrišču. Še posebej, če ga ne pustiš. No, to je itak priljubljen izgovor vseh naših športnikov, ampak pri enih vsaj vidiš, da jim je ob porazu dejansko bed v lajfu. Ali da so jezni. Da bodo na naslednji tekmi grizli, brcali in praskali do krvi. ker jim oni peki že ne bodo vzeli zmage. Dragi nogometaši, še posebej tisti, ki vas gledam že več kot desetletje - pri vas tega ne vidim. Vidim pa ogromno teatralnosti. Za katero vemo, da jo obvladate u nulo.

Kaj, ko bi malo manj trenirali, kako se valjati po tleh in nategovati sodnike in malo več, kako zadevat gole, oziroma preprečit, da bi ga jedli? Ja, nisem nogometni strokovnjak in se ne spoznam na zadeve, ampak v bistvu mislim, da je to point tekme. In ja, carsko, da ste premagali Islandijo.

You are fucking supposed to. Boljši ste od njih.

Če Tina Maze zmaga na državnem prvenstvu, tega ne bo obešala na velik zvon.

Zato si poglejte, kako se obnašajo rokometaši. In košarkarji. In, predvsem, predvsem, kako se obnašajo hokejisti. To so športniki, pred katerimi bi morali vsi vi dat kapo dol, ko jih zagledate na sto metrov.

Ne pravim, da morate biti ponižni, skromni, tihi. Zmagovalci niso taki. Razen v primeru, ko se niti sami ne zavedajo, kako dobri so. A takih šampionov je v vsakem stoletju le peščica. Tudi zato, ker je marketing že davno naredil svoje.

Kar hočem reči: lahko si privoščite primadonske izpade.
Ko postanete primadone.
Nič prej.

P.S.: In isto velja za mojega sokrajana Bena Udriha. 


petek, 31. maj 2013

Razlaga recesije za telebane

Imam pivskega kolega, ki ni šolan človek. Komaj je spravil skupaj poklicno, vendar bi mu stežka rekel, da je glup. Pravzaprav je kar strašljivo pameten, a se ta pamet odraža na dokaj poseben način. Prav užitek mi ga je ponavadi poslušati.

Še posebej, ker se dostikrat sploh ne zaveda, kako prav ima.

No, in takole par dni nazaj sedimo, srkamo vsak svojega zelenega kozla, in seveda debata, kako smo v pizdi, pa novi ukrepi, pa davki, pa tko. Nakar model potegne iz flaše in reče:

"Pa koji kurac nas bašejo, ko pa je vse res komot razložit. Zdaj pa ne vem a delajo budale iz sebe ali iz nas!"

Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, ker mi je že bilo jasno, da bomo deležni enega njegovih predavanj. Ni me pustil na cedilu.

Tole pišem po spominu, a bi rekel, da sem precej natančno zadel tako ton kot vsebino:

Lejte, mene so komunisti učili, in mogoče narobe, ampak v bistvu je tko.

Problem je v presežni vrednosti. No, mogoče se zdaj temu drgač reče, takrat se je tko.
Če lastnik kapitala in produkcijskih sredstev za sebe obdrži majhen delež dobička, mamo fizikalci dost keša, da kupujemo vso robo.  Denar kroži, proizvodnja je stabilna. Skratka, vsi smo na profitu. Tak je odgovorn kapitalist.
 

Zdej pa, če lastnik zase pograb več dnarja, ja, mamo fizikalci vse manj. Ja? Se prav, da manj kupujemo, se prav, da je manj profita, se prav, da gospodarstvo upada. No, ta lopov kapitalist naenkrat sedi na kupu dnara in robe v skladišču, narod strada, kriza, upori, revolucija.

Pol maš pa še idiota kapitalista, k da VES KEŠ delavcem. Pol majo denarja preveč, proizvodov premalo, k vse pokupijo. Cene grejo gor, in zgodi se INFLACIJA, šiba božja in moderna kuga. no, sam idioti kapitalisti grejo itak sami u kurac, za te ni treba skrbet.


Vse jasno? (vsi kimamo)

Torej.  Odgovoren kapitalizem skrbi, da je gre dnar spet nazaj v promet. Pač, da krava dobro molze, jo moraš dobro futrat. Ti pa posnemaš smetano, okej? Če pa kravo futraš predobro, je pa cela zamaščena in gre u pizdo materno.
Ampak, pazi zdaj, tam eni so pa prebrisani in so pršli na  BOLJŠO! idejo.

Lopov kapitalist poveča profit, kolikor se le da. Folku zmanjka keša, in roba obleži v skladiščih.
Ampak pazi, kaj ta lopov pol nardi!!!
On reče nam fizikalcem, okej, ne on, banka reče, ampak not ma itak on dnar, tko da je to isto: "Ojoj, a nimaš dnara, ti ubožec. Na lej, ti POSODIM, da si kupiš MOJO robo, saj veš, gospodarstvo mora laufat."
 

Ker je roba vseeno draga, lopov kapitalist zniža cene. Nakar gre skrušen do nas fizikalcev in pove, lejte, po taki ceni ne moremo prodat, moral bom ZNIŽAT PLAČE. Pa ker noben ne kupuje, vas moram en pol odpustit.
 

In tako se mi, reveži znajdemo na cesti, pa še s kakim kreditom in ni variante, da ga odplačamo.
 

Lopov kapitalist seveda nabije zamudne obresti, predlaga rubež, potem pa še pojoka pri državi, kako grdi grdi ljudje NOČEJO dnara vračat in ima zarad tega zgubo.
Pa če bi država lahko nardila en un, kako se že reče bailout al dokapitalizacijo, isti kurac.
 

No, to vam povem, to je recesija. 

Ampak a veste, kaj je pa največji kurac sploh? Da zarad tega, ker je uni lopovsko znižal cene, ga je lih tko najebal uni odgovorni kapitalist. Ker mi k smo brez dnara itak da kupimo ta poceni robo. In pol grejo dobre firme u kurac. 

Moram priznati, da sem obsedel z odprtimi usti. Vem, za kaj gre pri gospodarskih krizah, okej, vsaj toliko kot en povprečen izobraženec. Nimam diplome iz ekonomije, da bi razumel vse fine podrobnosti. Ampak tako enostavne in hkrati tako pravilne razlage sam ne bi uspel spraviti skupaj. Dobro, res je groba in vsak stručko ji bo očital površnost.

Ampak izzivam vas, da v njej najdete napako.

Še posebej vsi, ki znate tako pametovati, kaj narediti, da bomo spet zlezli na zeleno vejo.

torek, 21. maj 2013

Mmm, pastrami

Slika ni moja, a rezultat je identičen!
Za mano so nori trije tedni,  v katerih je blog potegnil kratko. V opravičilo ponujam recept, kako si doma pripravite razvpiti pastrami.

Opozorilo: to počnite le, če imate dostop do mesno predelovalnih nujnosti, kot so hladna špajza, prekajevalnica in korito za slanico. Če se pečate z domačimi kolinami, potem vam je to na voljo. V kakem bloku bo izdelava znatno otežena, če ne celo nemogoča. ampak ajd, slišim, da zdaj punce svojim tipom za rojstni dan podarjajo zelharje, torej očitno obstajajo kake mini izvedbe.
Kakor koli že, recept predvideva, da se vsaj enkrat letno ukvarjate s kolinami. Takrat je tudi najprimernejši čas, da se poigrate z dotično zadevo.

Ko boste imeli koline in šli po govedino za klobase, vzemite še goveji prsni kos. Če ne veste, kaj je to, ve mesar.
Ločite meso s kosti (auslezvajte)  in oblikujte lep kos.
Denite ga zraven v slanico k ostalim (svinjskim) štikelcom. Brez ovoja, brez soli, popra, česna in ostale robe, s katero ste natrli svinino.
Po enem tednu (ja, že) ga vzemite ven ter povaljajte v začimbah: grobo mlet črni poper, koriander in zraven še malo klinčkov, samo toliko, da se čutijo izpod koriandra. Če ste take sorte človek, lahko  zraven primešate tudi rdečo papriko.

Navežite na špago in dajte prekadit skupaj s klobasami.

Zdaj pa glavna fora. Ne kuha se v vodi, ampak v pari. Najbolj enostavno je v steamerju, kdor si ga lasti, ker pa kmeti nismo tako fini, to počnem kar v pečici. Na dno pečice gre en globok pekač, v katerega se nalije za prst vode, pa govedino na mrežo, tik nad posodo. Važno je, da je pečka nastavljena samo na spodnje gretje. Temperatura je lahko kar okoli 150 stopinj. Pomaga, če v pekač vlijete vrelo vodo:)
Reč je kuhana v 2-3 urah, odvisno od velikosti kosa. Vmes lahko preverite s kako špilo, kako mehko je meso, in ali se kaj cedi ven, kdor si lasti termometer, pa naj preneha s termično obdelavo, ko je  temperatura v mesu cca 70 stopinj.


Meso naj počiva kako uro, da se ohladi. Reže se ga, kolikor je le mogoče na tanko.
Za prvinsko izkušnjo iz njega naredite sendvič z rženim kruhom in čim bolj blago gorčico.

sreda, 08. maj 2013

Uganke zavozlanke

I
Na bančnem izpisku - 200 milijonov
in zgleda da plačala je tudi štrom
za mehiško bajto, tajkunsko, ni dvomov.
Zakaj potem Murgle še zmer so ji dom?

II

Smo prvega dali in dva smo dobili
potem smo za tri kasirali štir'.
Si bratsko delili dva dva - in zgubili
zdaj en proti sedmim. Ojoj, ti hudir.

III

Kupe denarja bomo dobili,
in sedemsto luftarjev odpustili
da bomo lastne riti rešili.
Dol nam visi
kaj se z vami zgodi.

sreda, 01. maj 2013

A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.

petek, 26. april 2013

Koktajl za dobesedno ubit se ga

Da ne bom nabijal samo o hrani za prave dede, pa spregovorimo še kako o tekoči problematiki. Za dedce je izbira v oštarijah precej standardna. če si pravi ded, potem piješ pivo. Hipsterji in preseratorji se bodo hvalili z raznimi eksotičnimi, prek spleta naročenimi znamkami, ker biznis mikropivnic pri nas ne seže dlje od prgišča lokalnih gostiln, med katerima prednjačita Ravbar in Kratochwill. Ne po okusu, mind you. Bila sta pač med prvimi.

Če si naročiš vino, si že neka finoča. no, spet odvisno od prinešenega. S cvičkom, refoškom, laškim rizlingom ali chardonnayem si še relativno fant od fare. ker to itak pijemo vsi. Navkljub temu, da v tujini chardonnay velja za fensi vinček. Jebat ga, Slovenci ga imamo na tone. In kar je še bolj smešno, d o konca osemdesetih smo bili prepričani, da je beli pino. Potem pa nas je obiskala neka ameriška delegacija in nas pohvalila, kako lep chardonnay imamo. Da skrajšam, izkazalo se je, da je devet desetin belega pinoja v Sloveniji sploh ni bil beli pino:) Brukica:)

Naslednji korak so snobi. Ti bodo oštirja vrtali za razne Isteniče in druge priznane vinarje, svaljkali opojno tekočino po ustih in sploh dajali vtis, da jih žlahtna kapljica, če je z njo vse v redu, seveda (nikoli ni), privede so tantričnega orgazma. Zelo primerljivi z belim pinojem. Le da v njihovem primeru niso v resnici chardonnay, ampak šmarnica.

Nakar so tu še ljubitelji žganic, katerih ponudba je res pestra. tudi tu je snobizma, kolikor hočeš, medtem ko proper pijančki tolčejo po travarici ali najcenejši vodki.

Bog obvaruj, da si kot dedec naročiš koktajl. Instantno postaneš peder. Ne, da bi te zares privlačil isti spol, one druge sorte. ob tem pa večina pozablja, da so rum cole, gin tonici, vodka martiniji in podobne socialno sprejemljive pijače koktajli. Kot tudi bloody mary, ki naj bi preganjala mačka (ga ne) in priljubljeni zadetek frajerskih adolescentov, redbull vodka.

In v tej smeri bo šel današnji recept. Ni važno, ali si dotično pijačo zmešate sami doma, ali pa jo naročite v gostilni, garantirano gre za koktajl, ki je namenjen ubijanju. Največji problem dotične zadeve je namreč v dejstvu, da je okusen kot strela. In količina je, kot je pri meni v navadi, obilna.

Streže se namreč v vrčku za pivo.

Pograbite dobro ohlajen krigl, in  ga do polovice napolnite z ledenimi kockami. Prek tega gre dvojna merica (6cl) jacka danielsa, ki mu družbo naredi takisto dvojna merica (10cl) southern comforta.
Prilijte še deciliter jagodnega soka in zaključite z redbullom, dokler ni vrček poln.

Garantiram vam, da je to ena boljših stvari, kar ste jih pili. Garantiram tudi, da bi znal že en biti preveč. Za posledice odgovarjate sami. To še posebej velja za kakega nadebudnega mladca, ki bi se želel postaviti pred kolegi. Ne mislim nikogar odvračati, ker vem, da me itak ne bo poslušal noben.

četrtek, 25. april 2013

Pomladna strast


Plazil se je skozi gosto podrast. Njegova čutila so bila napeta do skrajnosti, prav tako, kot so ga učili Stari. Zavedal se je, da lovec ne more biti pravi lovec že ne zaznava vsega okoli sebe, od premika najmanjšega listka v sapici, do vonja vročega telesa plena. Konec bo z mršavimi kadavri, s katerimi so se prebijali skozi zimo.

Ozelenela narava je nudila dovolj hrane, da so se živali pričele rediti. Ob misli na slastno drobovino so se mu usta napolnila s slino in zdelo se mu je, kot da že žveči sočna, dehteča jetrca. Pocmokal je z ustnicami in na debelo pogoltnil, v istem trenutku pa se že ujezil sam nase, saj je verjetno izdal svojo prisotnost.

Pritajil se je še bolj in čakal. Po nekaj urah je bila njegova vztrajnost poplačana. Komajda meter pred njim se je ustavila prekrasna košuta. Očitno ga ni zaznala, saj je pričela obirati listje z bližnjega grma. Vsaka njegova mišica se je napela. Izprožil se je kot vzmet in zgrabil košuto za vrat. Sila skoka jo je podrla, njegovi zobje pa so že rili po vratu in iskali žilo. Vsakršen odpor je bil zaman. Bil je večji, težji in močnejši od nje. Stisnil je čeljusti in topla rdeča tekočina ga je poškropila po obrazu. Hlastno je srkal kri iz žile, napajal se je z življenjsko energijo živali. Nato je zadovoljno vstal ob negibnem telesu. Pobral je oster kamen in z njim začel udrihati po trebuhu nesrečnega prežvekovalca; že dolgo je vedel, da so ostre skale pri tem početju boljše od njegovih zob. Bil je tako zatopljen v delo, da skorajda ni čutil pika. Prekleti komarji, je pomislil, potem pa potegnil košuto ob drevo, se zleknil obnjo in zadremal.

Iz spanca so ga vrgli njegovi izostreni čuti. Nekdo se mu bliža! Toda kdo? Naravnih sovražnikov skorajda ni imel, praktično vse živali so se ga ali bale ali pa so ga pustile pri miru. Potem pa jo je zagledal. Bila je podobna njemu, le da ni imela na telesu nobene dlake, razen grive zlatih las, ki so okoli nje žareli kot sonce. Namerila se je naravnost proti njemu, In tak pristop ga je zbegal. Samice, ki so bile skrajno redke, so se ponavadi branile z vsemi štirimi, spuščale srhljive krike, praskale, grizle in prizadajale bolečino. Za parjenje sta bila potrebna vsaj dva samca; starejši je opravil slajši del, mlajši pa je samico samo držal. Ta pa se mu bliža, kot da si ga želi!

 Postalo ga je strah, vendar je njen izraz bil tako mil in prijazen, da je mirno obsedel. Počepnila je k njemu in se mu pričela dobrikati. Božala ga je s svojimi vitkimi, belimi rokami, ga narahlo grizljala po ušesu in se nasploh obnašala skrajno igrivo. Poleg tega je bila čista, kot bi ravnokar stopila iz bližnje reke in niti malo podobna zamazani in zapuščeni in ostareli samici, ki je živela v njihovi skupnosti. Hotel jo je zgrabiti, si jo pošteno privoščiti, a je ležal kakor otrpel. Nasmehnila se mu je, in se z usti pričela bližati njegovemu udu. Prisesala se je nanj. Mravljinci so se mu spreletavali po telesu a še vedno je bil popolnoma negiben, kot da bi mu nekdo vzel vso moč. Kdo je ta samica? Gre morda za demona, pred katerim so ga opozarjali Stari? Je to nemara nagrada, ker se je izkazal kot uspešen lovec? Mu je to pripravil duh košute?

Bela prikazen se je okobal razkoračila nad njim in sedla naravnost na njegovo moškost. Pričela je mehko drseti naprej in nazaj, pograbila njegove roke in si jih pritisnila na prsi. Kako mehke, kako polne! še vedno je bil v šoku, zato je zgrabil za dojke z vso močjo. Vrisnila je od bolečine in mu prisolila zaušnico. Zdaj je vedel, da ne spi, ne sanja, ampak se pari z najlepšo samico, kar jih je kdaj bilo na svetu, verjetno rodove nazaj. V sebi je začutil novo moč in jo trdno prijel. Zdaj bosta igrala po njegovih pravilih.

Zvrnil jo je na hrbet in se zaril vanjo. Pričel je dikirati tempo, s počasnimi, dobro namerjenimi sunki. Očitno ji je bilo všeč saj je noge ovila okoli njegovega trupa in se tako sklenila z njim. Kmalu mu je bilo te telovadbe dovolj, zato se je umaknil in jo preobrnil na trebuh. Prijel jo je okoli trebuha in se z njo združil na najbolj naraven način. Divje je nabijal in jo pri tem vlekel za zlate lase, kot bi jo imel na povodcu. Ko je čutil, da se mu bliža sladki konec, se je sklonil naprej in se zagrizel v njeno ramo. Krik, ki je odmeval po gozdu, je dal vsem vedeti, da se je izlil globoko v njen drob.

***

Brez pravega zanimanja sta opazovali telo, ki se je v krču naslade zvijalo na mizi in brizgalo belkasto tekočino v epruveto. Končno je mlajša rekla:
"Lep primerek. Mlad, Močan."
Starejša je pokimala:
"Taki so najboljši. Poleg tega njihovi čuti še niso tako izostreni kot pri starejših. Lažje jih je uloviti."
"Ali ni ironično, da je od teh živali odvisno naše preživetje?"
"Da, huda napaka je bila, ko smo mislile, da nas bo tehnologija genske rekombinacije popolnoma osvobodila. Napake so res prevelike. Žal smo se tega zavedle, ko je bilo že skorajda prepozno. Toda tole, kar počnemo danes, je prava otroška igra. Hvala bogu za možganski stimulator."

"Kako pa ste to počeli nekoč?"
"Oh, uporabljale smo semenarke. Bilo je grozljivo. Dekleta so se vračala iz divjine na pol mrtva. Krvava, pogrizena, lase so ji pulili v šopih. In dobesedno prekrita z dragocenim semenom. Vsaka je to nalogo opravila samo enkrat, in še potem je preživela par let po psihiatričnih ustanovah. Le kako smo lahko bile tako neumne?"
Pred očmi ji je zaplesala krvava, onečaščena, s sluzjo prekrita podoba. Stresla se je in potlačila v sebi vprašanje, kako se te živali razmnožujejo.

sreda, 24. april 2013

Govedina, epizoda IV: Atomski čili

Ko sem pisal o govedini, sem dejansko mislil, da bom v treh zapisih zajel bistvo. Zdaj pa grem po stopinjah Douglasa Adamsa in niti ne upam govoriti o trilogiji v štirih delih, ampak kvečjemu o vse bolj nepravilno poimenovani trilogiji.

Upam le, da me med pisanjem šestega dela ne bo stisnilo.

Kakor koli že, danes sem imel rojstni dan in bil zasut s čestitkami. Prav tako pa se mi je zahotelo pojesti nekaj na žlico. Ker sem golaž pripravil nedolgo nazaj, sem se raje odložil za varianto priljubljenega mehiškega čilija z mesom, ki jo kuha moja znanka.
Ta je mestna deklina, zategadelj je vajena kuhati s konzervami. Vsled tega sem njeno recepturo za čili z mesom poimenoval "atomska." Sori, če v pisker vržeš šest konzerv, oziroma njenih vsebin, mi na misel najprej padejo ameriške atomske familije iz petdesetih, ki so si gradile zaklonišča in delale večletne zaloge hrane. Sam sem pač bolj vajen iti v vrt, špajzo ali zmrzovalnik, kot pridnemu kmetu, ki si je zaloge pripravil z lastnimi rokami, pritiče.
Pa vseeno čili tudi sam pripravim s konzervami, ker gre izjemno hitro in predvsem enostavno. Rezultat ni vrhunec kulinarike, a je prekleto okusen in predvsem nahrani osem lačnih kmetov, ali pa dvanajst bolj piškavojedih mestnih srajc. Jap, ta moja znanka ne zna kuhati v majhnih količinah.  Pa kaj. Še boljši je naslednji dan, če pa ti ni zanj, ga mirne duše pospraviš v plastično posodo in zabrišeš v zmrzovalnik za dni, ko se ti ne da ustvarjati, nimaš časa ali kaj tretjega. Tudi tega se na kmetih naučiš od malih nog. Vedno mora biti nekaj na zalogi, kar lahko samo pogreješ in daš na mizo.

Kaj boste potrebovali:
Velik pisker, recimo pet litrov. S širokim dnom in ročaji, ki prenesejo visoke temperature.
Svinjsko mast. Če se vam ob misli nanjo obrne, naj vas bo sram. Ako ste res zadrti, uporabite olivno olje. Brez greha cel deciliter.
3 čebule, raje malo večje kot manjše.
Kilo mlete govedine. Najboljši je vrat, a marsikje ga ne faširajo. Pleče ali stegno je enako okej.
2 veliki konzervi olupljenih pelatov.
2 veliki konzervi rdečega fižola
dve mali konzervi koruze.
dva velika stroka česna

Od začimb gredo notri sol, grobo mlet črni poper, kajenski poper, mleta sladka paprika, korijander in zelena. Po želji tudi ščepec kumine.

In ena žlica vegete.*

Na plinu segrejte maščobo in popražite čebulo. dodajte mleto meso in vse skupaj mencajte, da porjavi, pač, kot bi delali bolonjsko omako. Medtem odprite vse konzerve in z nožem kar v piksni razrežite pelate. Lahko ste tudi fensi in vsakega posebej zmečkate v pesti. Opozarjam le, da v tem primeru rado kaj kam špricne. Grobo razsut paradižnik da jedi samosvojo teksturo in je povsem fin, če ga dobiš v usta kak konkreten kos. Na popečeno meso zabrišite paradižnike in pomešajte. Zdaj je pravi trenutek, da v pisker vržete vse začimbe, RAZEN zelene. Dodajte še fižol in koruzo, premešajte in pustite, da zavre. Če ste ljubitelj pekočih zadev, po okusu dodajte feferon, oziroma kake bolj eksotične čilije, ki so zadnje čase pri nas hudo popularni. Resno, vsak in njegova mama jih že goji. Mini namig, če nočete da je serešpeče, potem odstranite koščice. A to menda itak veste:)

Zdaj pa pride glavna finta. medtem ko čakate, da bo vsebina v piskru spet zavrela, vklopite pečico in jo segrejte na 150 stopinj. Pokrit lonec zabrišite v pečico in se vrnite ponj čez vsaj dve uri. Zakaj?? E, ker sem len človek, se mi ne ljubi hodit mešat izjemno gostega čilija vsakih deset ali petnajst minut, da bi se ne prismodil. Reč se bo v pečici kuhala sama, medtem pa lahko vi počnete kaj bolj koristnega. Nič ne bo narobe, tudi če pridete čez tri ure. Enako pripravljam golaž, ki je znan po tem, da dlje ko se kuha, boljši je.

Po teh dveh (ali treh) urah vrnite zadevo na kuhalno ploščo (uporabite krpe ali rokavice, zadeva je VROČA), in dodajte konkretno količino drobno sesekljanih ali posušenih listov zelene. Če se vam zdi premalo gosto, lahko vse skupaj še podmedite z žlico moke v skodelici vode. Poskusite, po potrebi dosolite ali dopoprajte, in postavite na mizo.

Zraven ni treba postreči nič drugega kot svež kruh.

Kot vidite, je receptura res povsem enostavna, domala osnovna. Nič vam ne brani, da ne bi dodali še kake začimbe po lastnem okusu, oziroma eksperimentirali na veliko in razvili povsem samosvoj čili. So pa včasih najboljše ravno najbolj enostavne stvari.

Ah, kumina in koriander. Notri nista samo zaradi čudovitega okusa, ki ga dasta jedi, imata to lepo lastnost, da zmanjšujeta prdljivost zaužite dobrote. Pri obroku, ki je tako nabit z beljakovinami, kot je tale čili, sta nujna, pa četudi nad enim ali drugim vihate nos.

++++++++
* eni so preveč fini, da bi v jedi dodajali vegeto, ker je to baje sama kemija. Sam predsodkov nimam. Your call.

torek, 23. april 2013

Samomor.


Depresija.

Bolečina.

Izguba.


Enkrat postane vse skupaj neznosno. Enkrat ima človek vsega poln kufr. Jezovi v njem popustijo in sledi izbruh. Ko kontrole ni več, se tudi posledic ne da predvideti. Saj, če privedem vse skupaj na najnižji skupni imenovalec, je posledica samo ena: destrukcija. Z dvema možnima različicama: ali bo oseba udarila po sočloveku, ali pa bo roko dvignila nase.

Slovenci obvladamo oboje. Nasilje v družini sicer skrbno pometamo pod preprogo in se delamo, da ne obstaja. Kljub kampanjam tipa "Vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena." To je očitno del folklore. Prav tako dobro vemo, da tisti, ki se fizično izživlja, najprej uničuje sebe. Ponavadi z obilnimi količinami alkohola. Ampak spet, to je del naše folklore. Slovenci ga pijemo in pitje slavimo. V letu 2007, za katerega sem na hitro izbrskal podatke, smo požlampali 17 litrov čistega alkohola na prebivalca. Kar je sicer liter manj kot leto poprej, a si upam špekulirati, da nam je kriza dober izgovor, da smo porabo spet povečali.

Koliko je to? Flaša vodke (0,7l) na teden. za vsakega Slovenca -  od novorojenčka do onega, ki bo šel vsak moment pa pare.

Alkohol ima en zelo kul učinek: zjebe ti percepcijo in predvsem odstrani blokade, zaradi katerih se drugače obnašaš kot normalno razmišljujoč človek. Pod hlapi tako postane marsikatera ideja zanimiva. recimo peljati se z avtom po napačnem pasu avtoceste. Oziroma, peljati se z avtom nasploh. Ali pa še bolj ponarodela: "Čakte, jim bom že pokazal!" Ženi, frocom, šefu, sosedom, ki imajo več kot mi, pivskim kolegom, ki so vsi zajebani hinavci, Janši, Jankoviču, tajkunom, čefurjem, pedrom, izbire je dovolj.

A k sreči slovensko hlepenje po alkoholu dosega tako pregovorne razsežnosti, da se ga ponavadi prej ulijemo do mrtvega in obležimo. Iz destrukcije lepo zdrsnemo v samodestrukcijo.

Včasih pa tudi pijača ni dovolj. Ali kako drugo mamilo. Takrat je treba poseči po bolj rigoroznih metodah. bolj dokončnih. Tudi tu smo v svetovnem vrhu. In tu je končno tudi lestvica, kjer so nas baltske države dejansko prehitele. Pa še sosedje Madžari. Ampak nima veze, smo v prvi jakostni skupini.

Kar niti ni čudno. Dejansko smo se programirali, da nam mora biti bed u lajfu. Srečen Slovenec ni Slovenec. Naša literatura nima srečnih koncev. Naša poezija - ne se hecat. Pri drugih vidimo samo tisto, ker je boljše od našega. Nikoli, res nikoli nismo zadovoljni. In to boli, to grize, nikoli ne preneha. Naj se ti potem zgodi še kaka osebna tragedija - izgubiti službo, recimo, ali pa koga od bližnjih, falirati šolo ob starcih, ki za neuspeh nočejo niti slišati, se zadolžiti toliko, da nimaš pojma, kako boš zadeve povrnil - če nisi psihopat, kot večina naših "uspešnih poslovnežev," te bo to prizadelo. In vse slabše bo, kolikor dlje časa se ne pokaže kakršnakoli rešitev.

Ironija je, da so take stvari, ko jih bereš na papirju, prav banalne. Evo, neuspeh v šoli. Kolikokrat ste slišali najstnika reči: "Fak, stari me bo ubou, ker sem spet kasiral šus." Vsi vemo, da ga ne bo. Ampak mulc doma vseeno ne bo povedal. Ker se boji posledic. Četudi bi bile tako mile kot recimo en teden zaklenjen xbox v omari. Česar ne poveš, ne boli.

Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo tudi psiho fotri in mtke, ki bi dejansko čli po srednjeveško nanj. A upam, da jih je zanemarljivo število. bolj zanimivo je to, da se raje trpinčimo sami. potem pa gledamo debelo, ko se že otroci v osnovni šoli režejo, pa posegajo po opojnih substancah. Družba velikih pričakovanj, ki jih nisi izpolnil. Nakar si v glavi slikaš grozljive posledice. In pozabiš, da je tudi večina pričakovanj samo v tvoji glavi.

Eni ljudje imajo reči poštimane. Drugi kanalizirajo svoje frustracije verbalno ali celo fizično. Najraje po nesrečnikih, ki so že vidno na slabšem. Slednji vse zadržujejo v sebi, dokler jim en dan ne poči film. Nakar oni, ki imajo reči poštimane, sicer vedo, zakaj je prišlo do tega, a vseeno ne morejo dojeti, kako je sploh možno človeku toliko trpeti, da druge rešitve kot kenslanja samega sebe ne najde. Kanalizatorji pa točno vedo, kakšno je to trpljenje, le da so si našli (slab) varnostni ventil. Zakaj slab? Ker bo enkrat prenehal delovati, in potem bodo storili isto.

Zdaj pa še igričarska razlaga za vse tiste iz prve skupine. Ste že kdaj v priljubljeni igri ugotovili, da ste nekaj zajebali? Da se zaradi tega ne bo končalo tako, kot bi si želeli? Torej brez rekorda, zmage nad nasprotikom in podobno? Verjetno ste. in dostikrat ste vseeno poskusili rešiti, kar se rešiti da. A v tej ihti ste skoraj zagotovo delali nove napake, ki so samo še pospeševale neizbežen konec.

Se spominjate točke, ko ste spustili plošček iz rok ali nehali klikati z mišjo? Ko ste pustili junaka, da umre, misleč si: ko te jebe, kreten, crkni - in znova naložili posnet položaj? Enako je v real lajfu. S to razliko, da ne moreš reloadati. A v tistem trenutku o tem sploh ne razmišljaš. Naj bo že konec.

Tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo, imajo prednost.

Ravno zato je debilno reči, da je samomor strahopetno dejanje. Strah ne igra tu absolutno nobene vloge. Prav tako ne gre za zbujanje pozornosti. Kdor hoče le zbuditi pozornost, se bo ubil po pomoti. Kdor se res hoče ubiti, bo poskrbel, da bo to opravljeno temeljito. Ker Slovenci smo temeljiti. In če je le mogoče, raje vzamemo še koga s sabo. Uradni podatki pravijo, da največkrat uporabimo dobro staro vrv. A bi si upal trditi, da to ni res. Raje sedemo v avto in gasa. Pa še noben ne more reči, da je res samomor. Mi pa že nismo strahopetci!

Pa vsega tega ne bi bilo, če bi ne bili tako prekleto introvertirani. Če bi verjeli, da nam bo sločlovek v nesreči pomagal. Ne pa izkoristil našo slabost in nas še malo nabrcal, ko smo na tleh. Toda zakaj mislimo tako???

Ker smo nekje globoko v sebi prepričani, da bi z veseljem brcali tudi sami.


torek, 16. april 2013

Bolečina poraja umetnost? Bullshit.

Človekov organizem je fantastična naprava. Polna preprostih rešitev, genialnih sistemov, pa tudi nepotrebnih kompliciranj. Predvsem pa gre za nadvse kompleksno reč. In pri takih, jasno, gre zmeraj nekaj narobe.

Najbolj začudujoča pa je njegova prilagodljivost in redundantnost. V nas vsako sekundo poteka nešteto procesov, ki niso vsi fiziološki. Pravzaprav je patoloških ves čas toliko, da jim sploh ne bi mogli slediti. Dejstvo je, da organizem nikoli ni povsem in 100 % zdrav. Pa vseeno deluje. Zvečine sploh ne opazimo, da je z nami kaj narobe. To je znak dobrega inženirstva.

Ne, ne zastopam ideje, da smo posledica inteligentnega dizajna. :)

Če kaj, potem smo produkt neinteligentnega dizajna. Današnja potrošniška družna nas uči, da je v izdelek treba vložiti minimalno stroškov, varnostnih mehanizmov in materialov, da bo preživel samo toliko časa, da izpolni svojo funkcijo. Ljudje pa smo narejeni kot bnačni strežniki. Kup organov je podvojenih, funkcijo nekaterih lahko prevzamejo drugi in na splošno nas je težko spravit s sveta. Če že ravno ne naletimo na sestradanega tigra ali morilsko razpoloženega predstavnika lastne vrste, ki ve, kam je treba pikniti.

Kaj pa sovražniki, ki jih ne vidimo, in nas v kratkem času docela umorijo?

Tudi te smo se skozi zgodovino naučili premagovati. Cepljenja, antibiotiki in predvsem čistoča so na bolezenski fronti tehtnico odločno prevesili na stran našega imunskega sistema, celo tako zelo dobro, da zadnej čase ugotavljamo, kako nam slednji konkretno slabi. saj veste, dr. Hana priporoča, da se otroci valjajo samo po brezhibno razkuženih tleh, potem pa imamo mulce in mule, polne alergij.

Ko imunski sistem nima več dovolj sovražnikov, se prične mikastiti z lastnim telesom.

Na, pa me je spet odneslo. Alergije in še posebej debate o cepljenjih so preobširne ter si zaslužijo svoj sestavek. Danes sem hotel govoriti o podpornem sistemu senzorjev, ki nas pomaga ohranjati cele, a ga kolnemo vsevprek. O bolečini.

Ne brez razloga. Že deset dni sem nesposobna lena gmota, nabutana z analgetiki višjega razreda. Zato, ker sem kot mulc prebolel norice. Virus noric, ki iz telesa nikoli povsem ne izgine, povzroča namreč še eno zoprno bolezen, ki se ji reče pasavec ali herpes zoster. Pasavec zato, ker bolezen vidiš v značilnem pasu, ponavadi na trupu. Tam se najprej pojavi rdečica, potem vodeni izpuščaji, nakar hudič poči in se napravi krasta. povsem enako kot pri noricah. a namesto srbeža čutiš res svinjsko bolečino. Virus noric, ki je več desetletij mirno čepel v živcu, se iz neznanega razloga naenkrat odloči grizljati svojo posteljico. Izpuščaj pa se pojavi ravno na mestih, za katera dotični živec skrbi. Naj si, oprostite izrazu, jebe mater.

Praktična posledica je, da se živec znatno poškoduje in jasno pošilja panične signale v hrbtenjačo ter naprej v možgane. Bolečina. ob kateri ne moreš narediti ničesar. Opozorilni sistem, ki nas varuje pred poškodbami, zaradi katerega pazimo, da se ne urežemo, zbodemo, opečemo, zamrznemo, polomimo - je premagan in naenkrat deluje v našo škodo. In ne, ko pričnejo ostali znaki bolezni počasi izginjati, nagrizeni živec še vedno panično oddaja bolečino. To lahko traja tudi več mesecev ali celo do konca življenja. Again, naj si jebe mater.

Ker sem že počasi zakorakal v srednja leta, sem si z bolečino dokaj na ti. Imel sem svoj delež poškodb in zobobolov, kot človek, ki mnogo visi za računalom, imam redne težave s hrbtom, tudi glavoboli so reden gost, pa še ledvični kamni me obiščejo vsake toliko časa.  Če me kdo vpraša, katera bolečina je najhujša, bom brez težav rekel da tista od kamnov, ki te dejansko zreducira v na tleh ležečo, v dve gubi zvito gmoto. Hvala bogu za buscopan in tramadol.

A resnica je slejkoprej drugačna. Najhujša bolečina je zmeraj tista, ki te mučii v danem trenutku. Lahko je celo samo neprijedno dreganje nekje v ozadju, ki te malo moti, ali pa pekoča eksplozija, ki mine po nekaj trenutkih. In vsi odtenki vmes. Po zoprnosti pa je dolgotrajna tista, ki te najbolj ubije. O ja, ljudje mso tako čudoviti, da se znamo celo prilagoditi življenju z bolečino in delati naprej - sicer dosti slabše, a kmalu celo pozabimo, kako je, če ne boli.

Ali, kar je morda še slabše, se nabutamo z analgetiki in potem svoje delo opravljamo megleno, kot človek brez očal. In temu primerno nekvalitetno. Zdravila proti bolečini namreč odpravljajo posledico, ne pa vzroka. V določenih primerih je to zaželeno, recimo takrat, ko se bo reč odpravila sama, ko jo bo naš čudoviti organizem popravil. A vsega naše telo tudi ne zmore. Takrat mu je treba pomagati še s čim drugim kot le painkillerji.

Kakor koli že, bolečina ki poraja umetnost naj bi bila tista ranjenega srca. Da nam mora biti bed u lajfu, da potem lahko ustvarimo nekaj, kar bo očaralo generacije zanamcev. Ker človek, ki mu nič ne manjka, ne čuti potrebe po ustvarjanju. Ma ja. Če dovolj boli, telesno ali duhovno, potem ne boš ustvaril nič. Ali pa scimpral takole blodnjo, ki jo dejansko pišem le zato, ker mi mori, da že tri dni nisem objavil ničesar.

Bolečina ni konstruktivna. In nikoli ne bo. Je opozorilo, da je nekaj narobe, oziroma kazen za nekaj, kar si storil narobe. In zato odlična učiteljica. Ni čudno, da jo tako prizadevno prepovedujemo. Šola sux!

petek, 12. april 2013

Kako plesati s punco

Že pred leti, ko sem prebral četrtega Harryja Potterja, še bolj pa potem, ko sem si ogledal film, se mi je v v možgančkih zadela kristalizirati ena idejica. Verjetno se vsi spomnite bruk, ki sta si jih napravila Harry in Ron, ko sta po otvoritvenem plesu kujavo obsedela in bila sploh zamorjena. Ter pokasirala velike minuse pri ženskem spolu.
Ampak kdo je rekel, da moramo vse življenje biti Harryji in Roni? Zategadelj se bom na drobno razpisal, zakaj bi take klade, kot smo dedci, sploh odkljusali na plesišče.

Najprej razčistimo osnovno dejstvo. Tipi večinoma ne maramo plesati. Razlogi:
  • prepričani smo, da smo nerodni in leseni
  • ples je za geje
  • bojimo se, da bi soplesalko pohodili
  • ples je za geje
  • imamo manjvrednostni kompleks pred Travolto
  • ples je za geje
Ok. Upate reči temu modelu, da je gej???



K temu sploh ne pripomorejo kaj dosti plesne vaje, ki so bile včasih za maturante obvezne, dandanes pa k njim hodi le se malo mularije, ker je tudi maturantski ples ratal neka buržoazna razbibriga z milijonskimi oblekami. Kajti na plesnih vajah vas naučijo samo tehnike, torej korakov in drže. Po domače, povprečnemu tipčku ples kvečjemu zagabijo. Priznajte si, na maturancu, če ste že plesali, ste si v glavi ali celo na glas šteli korake, da ja ne bi česa zajebali. In si potem globoko oddahnili, ko je bilo vse to za vami.

Drugo, dobro znano dejstvo kar samo bode v oči: punce noro rade plešejo. Punce bojo plesale na karkoli, če je le ritem taprav (nas uči veliki mojster Chris Rock). Zakaj? Odgovorov bi lahko bilo nešteto, in vsi bi bili enako relevantni, ampak za pravega deda je vazen en sam: ples je največji možen flirt. Ne le flirt, ples je najbolj spolna zadeva na svetu, z izjemo spolnosti same. Ne verjamete? Poglejte si enkrat bejbike na plesišču. To nasladno miganje z boki, božanje telesa, gibi, ki so usklajeni z glasbo in pumpanje v ritmu. Buta buta buta...
In tu ne govorim samo za štanco ali rejversko nabijanje. Slednje je bolj usmerjeno v hipnozo mase kot v intimni dogodek, kar ples je. Tudi plesanje v krogu, ki ga dostikrat vidimo na feštah in v diskačih, je zgolj družabni dogodek. Vsaka deklica si želi plesati v paru. In to ne z drugo bejbiko. Punce plešejo z drugimi puncami v glavnem zato, ker ni nikjer v bližini deda, ki bi jo pošteno zagrabil in zavrtel. Jasno, vsi so za šankom, kjer si merijo kurce s količino popitih kozarcev in raje samo gledajo mlado pohotno meso. No, fantje, s tem mesom me bo nič, če ne bo zraven malo akcije. Dovolj žalostno je dejstvo, da morajo dandanes v glavnem punce hodit k fantom prosit za ples.

Zato obrnite možnosti za namakanje v svojo korist! Kajti neizpodbitno je, če boste deklico razvneli na plesišču, se zna kaj hitro zgoditi, da ji najboljša stvar z izjemo spolnosti ne bo dovolj. če pa ne bo hotela kavsat, vam je se vedno ostala druga najboljša stvar - popolnoma javno legalno mečkanje z bejbo pred očmi zavistnih konkurentov. Kajti, momci, če že ostaneš brez kavsa, je misel na to, da je bil obte privit par seksi joškov zelo ego stimulirajoča. Zatorej poglejmo, kaj mora umen mladec na hitro vedeti o plesu. In tega ni baš dosti.

Opravimo najprej z najvažnejšim. Če plešeš, nisi peder. Pedrov ne vzburja drgnjenje ob žensko telo. Ples pa je legalen izgovor, da počneš točno to! Ne nabijanje v diskaču, ampak muzika za ples. Recimo kaka Madonna in podobne zadeve. Ja, tudi na rap se da plesat telo ob telesu.
To, da bi si s plesom naredil bruko, prav tako ni izgovor. Že res, da imamo dedci ponavadi toliko občutka za ritem kot nadušna dizel mašina s crknjenima dvema cilindroma in jedilnim oljem v rezervoarju, vendar nobena baba ne pričakuje Johna Travolte!

Ženske, to je jasno dejstvo, na splošno plešejo mnogo bolje od fantičkov. Ni treba biti znanstvenik, da bi to pogruntal, ker one plešejo, tipčki pa gledamo. Vaja pa dela mojstra. Ampak to je nam fantom kvečjemu v korist. boljši plesalec se namreč vedno lahko prilagodi slabšemu. Če ti bejba zabrusi, da plešeš do kurca, je to samo zato, ker ona sama ne zna plesat in misli, da bos ti sam napravil vse. S tako krulo tudi nimate početi kaj dosti. In ono raspucavanje tistih, ki orenk obladajo? Naj se raspucavajo. Pač uživajo v tem, da obvladajo. tisti, ki obvladamo manj, karafek pač ne bomo počeli. Smučamo tudi vsi, pa le redki nastopajo v svetovnem pokalu. Kar pa ne pomeni, da v smučanju ne uživamo.

Za ples torej potrebuješ samo en čink občutka za ritem in muda, da greš po soplesalko. Povabilo na ples ni povabilo na fuk, zato ga bejba zlepa ne bo odklonila. O ja, se najdejo, ampak če je na prizorišču 100 bejb, vam bo najmanj 60 njih reklo ja, če le nisi preveč nalit in/ali preveč presran. Prav tako ti ni treba zbirati poguma cel večer, da bi zaplesal z najlepšo bejbo. Greš do ene, magari cisto povprečne, in rečeš za en ples. Morda odplešeš tudi dva ali enajst. Potem greš do druge in ponoviš postopek. Kot sem dejal, ples ni fuk. Menjaš lahko, kolikor ti pase, kadar ti pase. Pomembno: ko bojo zenske videle, da plešeš, bojo tvoje možnosti, da rečejo ja, strmo narasle. Ja, tudi pri oni nedostopni ledeni kraljici.

Druga pomembna stvar, ki se je moraš držati, je še bolj simpel. Deklici moraš ves čas dajati filing, da plešeš z njo. To pomeni gledanje v oči (ampak ne buljenje), kak nasmešek in na splošno dajanje filinga, da se imaš z njo fajn. To tudi pomeni, da odpade petelinjenje in poskusi kakih norih manevrov, ali zgolj postavljanje pred njo. Ples je zabava v dvoje, ne dominacija enega nad drugim.

In glede na prejšnji stavek, se boste zdaj verjetno popraskali po glavi. Namreč, fant mora voditi punco. kaj je to drugega, kot dominacija, porečete? E, pa ni tako. Fantje smo praviloma višji in močnejši, zategadelj imamo pregled nad plesiščem, sploh če je deklina za glavo manjša. Torej lahko nadzorujemo, kje imamo prostor za vrtenje in miganje. Zaletavanje v druge plesalce je namreč dokaj nevljudno (a opravičljivo in neizogibno v veliki gneči). In zakaj bi moral fant voditi, če punce plešejo bolje? Ravno zato. Kot sem že dejal, dober plesalec se lahko vedno prilagodi slabšemu in ravno tako se deklica, ki ponavadi plese dobro, prilagodi manevrom, ki jih izvajamo sami, pa če smo se tako štorasti. Kaj pa, če dobro pleše tip in je deklica štor? Tudi tu ni problem. Odličen plesalec bo znal zavrteti leseno dečvo, da se bo počutila, kot da sama dobro plese, ker ji bo dal točno vedeti, kaj naj naredi in kako. Edina slaba kombinacija je torej štorast tip in štorasta bejba, ki misli da zna plesati in edino v tem primeru vas bo bejba okurcala. Takih je k sreči zelo malo. Aja, se v enem primeru jih boste fasali: če jo boste popolnoma nesramno grabili za joške in rit.

Okej. ostane nam samo se cisto tehnična stvar. Kako sploh voditi? In to je najbolj simpl. Pozabite na štetje korakov in poze, ki ste jih študirali (ali jih boste, dragi bodoči maturanti) na plesnih vajah. Edino, cesar se morate spomniti, so osnovni koraki polke, valčka, in fokstrota.. To zdaj ne pomeni, da morate plesati samo osnovne korake in šteti takt. So vam samo v oporo. Zakaj teh treh? Ker so, grobo povedano osnovni plesi dvo, tri in štiričetrtinskega takta. Vse karafeke, obrate in parade lahko izpeljete iz tega, kadar vam zapaše, kakor vam zapaše, kajti ples je improvizacija, ne naučeni program. Kako pa bejbi dopovedati, kaj hočete, da naredi?

Na prvem mestu je držanje. Kot sem rekel, ples je oblečen seks (a še vedno NI seks), zatorej stran s sramežljivostjo! Zgrabite jo orenk okoli pasu (to pomeni da svojo dlan držite na njenem križu, ne na riti!), tako da se njene zizike pritisnejo na vase junaške pektorale. Pozabite na brisani prostor, o katerem lapajo učitelji, ali na lažno spodobnost. Luft si lahko privoščiš, če sta oba korake naučena, oziroma plešeta že tako dolgo, da moreta znake prebrati subtilno. Vendar to spet ne pomeni, da jo je treba prilimati nase tako, da revica komaj diha. Prišparajte jekleni objem za trenutke, ko sta oba hudo potrebna ljubezni. Skratka, prijeti jo je treba čvrsto, a dovolj nežno, da je ne utesnite.

Da plesalke ne pohodite (če slučajno ne bo razumela vase namere že iz prijema, kjer se dotikata), nikoli ne pričnite koraka s stopalom naprej. Po plesišču se ne drsi (kot marsikdaj radi zapišejo), ampak se delajo konkretni koraki. Zato lepo dvignite nogo, s katero boste pričeli in jo počasi, a odločno (kar ne pomeni, da brcnite!) potisnite s stegnom naprej. Ker bo deklica začutila pritisk, bo umaknila svojo nožico in skupaj bosta napravila plesni korak. Najprej tako odplešete par osnovnih korakov, da padete v filing, nato lahko poskusite vplesti zraven kaj drugega. Ampak vidim, da sprašujete, kaj pa, če gre za korak nazaj? E, zato imate svoj parkelj na njenem križu. Ne, da popustite, ko stopite nazaj in čakate, ali vam bo sledila, ampak jo možato potegnete s sabo. Spet ponavljam, ker so boljše plesalke, vam bodo že sledile. Kaj pa vrtenje? Sveta preproščina. samo popustite prijem na križu kar je zanjo znak, da se odmakne in ji z roko dajte vedeti, v katero smer se naj zavrti, kot bi pognali vrtavko. Z drugo roko jo zadržite, da se ne odrola 200m stran in potem spet potegnete k sebi - nakar jo znova trdno zgrabite. Vam ni ob tem treba storiti dobesedno nič pa bo vseeno izpadlo kul. Nekako tako kot yo-yo. Samo to je vodenje. Da daste bejbi vedeti, kaj mora storiti in da ste ji oporna točka. vse ostalo bo postorila sama.

Po plesu se ji obvezno zahvalite in se podajte v lov za novo žrtvi... em, soplesalko. Nič pa vam ne brani, da se kasneje ne vrnete ponjo, če je bilo z njo (bolj) fino plesati. Predvsem pa, ne plešite z mislijo na morebitni kasnejši fuk. Ženske to zavohajo! Ne vabite jo takoj po plesu na pijačo in se slinite okoli nje. Večer je še mlad in za to je še priložnost.
Načeloma bo sama pokazala, da ji je se do česa več in ravno ples zna biti glede tega zelo zgovoren. bolj se bo stiskala ob vas, rajcala in se nasploh obnašala kot da se (oprostite izrazu) goni. Pomembno: nekatere bejbe so že po difoltu malo bolj skurbane (spet pardon izrazu) in si lahko dečko kaj hitro opeče prste z grabljenjem po prepovedanih delih. Prvi ples ali dva je torej samo referenčna točka. Šele ko ženšče postane bolj divje od prej ugotovljene referenčne točke, lahko tovrstno aktivnost vračate. Kaj to pomeni v praksi? Če prej plešeta normalno, in vam deklica položi glavo na ramo, jo lahko malo bolj stisnete k sebi, pobožate po hrbtu, prislonite svojo glavo k njeni. Morda se zna nadaljevati. Če pa se bejba že ob prvem plesu grabi za joške, z ritjo drsa po vasem mednožju in na splošno samo ne fuka z vami na plesišču, nikakor ne pričnite s šlatanjem, dokler vas prav konkretno ne zgrabi za kurca. Ono prej je bil samo njen način plesa, ki zahteva partnerjevo pasivnost, oziroma dotikanje samo "varnih" regij njenega telesa. To zdaj ne pomeni, da morate stati kot hlod, ker boste izpadli kreten, ampak sodelujte zgolj s telesom, roke pa naj sledijo njenim rokam, bokom, zunanji strani stegen in in drugim varnim conam. She just wants some dirty dancing.

In tako smo se naučili zadnjega pravila. Moški sicer vodi, ampak zenska določa pravila igre. Dokler si kul, je vse v redu. In dokler boste ob plesu mislili zgolj na ples in kako je fajn da plesete, boste kul.

Kaj biti praktična posledica upoštevanja teh nasvetov? Oh, samo to, da se bodo čez čas bejbike lomile ena čez drugo, da bi plesale z vami. Plesalcev je vedno premalo. In če spoznaš kup deklic tako, da se stiskajo ob vas, ni vrag da ne bi kakšna tudi dala. Oink oink!

P.S: Alkohol pomaga mehčati kolena. Spijte kozarček ali dva, a niti pod razno več. S konjem, ki se opoteka po plesišču, ne bo plesala nobena.
P.P.S: Proti zadahu pomaga orbit. Nič ne bo z dirty dancingom, če vam iz ust zaudarja kot iz greznice.

četrtek, 11. april 2013

Prokrastinacija, pošast s tisoč glavami, ki ne delajo nič

Internet wuwz kittehz. Spijo 20 ur na dan
Kaksna čudna beseda, a ne? Sam sem se srečal z njo, ko sem bral Pratchettovo simpatično bukvico Thief of Time. Tam je model govoril, kako časovni menihi shranjujejo odvečen čas na kamnitih stebrih, ki so jim rekli prokrastinatorji. Pa sem šel malo raziskovat in ugotovil, da beseda opisuje dokaj zoprno psihološko stanje. In, kar je se huje, da to nadvse uspešno počnem tudi sam.

Preprosto povedano, prokrastinator je človek, ki odlaga zadeve na kasnejši čas. Zakaj bi nekaj napravil danes, če lahko jutri? Razlogov je več, in izgovorov tudi. Eni so morda validni, drugi pač ne. Morda RES pride nekaj vmes, morda RES kaka stvar ZAHTEVA od njega, da spusti vse iz rok in se posveti čemu drugemu. A kaj kmalu padeš v past, ko se nabere TOLIKO stvari, ki čakajo na to, da jih opraviš, da se na koncu lahko samo se zrušiš pod njih težo.

K temu ne pomaga dejstvo, da tipičen prokrastinator zelo rad svoje roke zastavlja nadvse optimistično,češ, tale stvar mi ne bo vzela več časa kot nekaj uric. Ob tem pa prerad pozabi, da v teh nekaj uric ni vštel vseh drugih nalog, ki ga čakajo, vključno s hrano, telesno higieno in, ne nazadnje socialnim življenjem. Ker je stvar nadvse enostavna, jo odlagaš do zadnjega trenutka, nakar z grozo ugotoviš kup stvari:

  • reč bo vzela več časa, kot si pričakoval
  • v trenutku, ko se jo spraviš delat, nimas najmanjšega pojma, kako jo boš izvedel
  • notranji glas ti govori, da tudi, če boš po kakem čudežu zadevo končal, bržkone ne bo dosegla zahtevanih kakovostnih standardov
  • če pa jih slučajno bo, bo to pomenilo, da se bo od tebe pričakovalo, da bos prihodnjič opravil stvar enako dobro v enako kratkem času

kar na koncu privede do:

  • ah kurc. Grem raje naredit nekaj drugega, da bom vsaj koristen
  • zdajle ni filinga za delat. Dajmo pogledat maile in kaj so kaj o tem napisal na forumu
  • pizda, spet bo nekdo jezen, ker nisem nič naredil. Fak of, zakaj me ne pusti pri miru, da naredim stvari. to, da vpije name, ne bo nič pomagalo

Ker pa ljudje nikoli ne delamo samo ene stvari naenkrat, se tovrsten pritisk prične pojavljati z večih koncev. In naenkrat ugotoviš, da se skrivaš pred večino ljudi, ki jih poznaš, živčen si, ker zadeve se vedno ne stečejo - ali vsaj ena od njih, da bi naredila prostor drugim, vse delaš nekaj na pol in nikoli nimaš časa. Vedno samo delo, delo, delo. vsaj tako se ti zdi. V resnici pa eno samo sekiranje, zaradi katerega opraviš se krepko manj, kot pa bi v resnici lahko. In potem si potrt, ker si ljudi pustil na cedilu, kaj na cedilu, zajebal. Bolje, da jim ne prideš pred oči, ker so gotovo do konca razočarani nad tabo. Veš da je res, ker si tudi sam totalno razočaran in zakaj bi potem oni bili manj. Jasno, ko pa si se izkazal za lenega in nesposobnega.

Posledica: ni cekina, ni kolegov, ni lajfa. Zaradi česar si potem se bolj zamorjen. Bam! Suddenly, depresija.

Rešitev? Mnja. Psihologi in podobni tiči pišejo debele študije, kako se spopadati s prokrastinacijo. Obstaja tudi kup knjig za samopomoč, ki pa so bikov drek, nekje na nivoju motivacijskih govorov Smiljana Morija. Saj veste, vse tiste nebuloze o tem, kako je treba vsak dan pojesti živo žabo, da se ti potem nič več tako neprijetnega ne zgodi. No, en vodilnih strokovnjakov na tem področju je prijavil, da reči prokrastinatorju, naj si omisli koledar je tako, kot bi depresivcu rekel, naj bo ze končno malo boljše volje. In kot edino pravo rešitev predlaga strokovno pomoč.

Kar privede do drugega problema, ki je naše zdravstvo. Za začetek, iti k psihiatru je hujša travma kot iti si pulit modrostni zob, in baje vsi kažejo za tabo s prstom. Nadalje, ko že končno prideš tja, ugotoviš, da modeli niso nič kaj taki, kot si jih predstavljaš iz filmov in nadaljevank. In tu ne mislim stereotipa s kavčem in vrtanjem, kako si se razumel z mamo. Da bi naletel na dohtarja, kot je Paul Weston iz In Treatment, bi bil itak čudež. Žalostno dejstvo pa je, da je potem tam v ordinaciji model ali modelka, ki te zdolgočaseno gleda, nekaj pisari v svoj blok in ne zine niti besede. Ja, razumem, da ti ne more dati odgovorov, ki jih iščeš, da ne sme on tebi govoriti, kaj naredi v lajfu. Lahko pa bi zastavil prava vprašanja, da bi do odgovora znal priti sam. E, ne. Tišina, zamorjen pogled in prask prask s kulijem. Kdaj lahko pridem naslednjič? Čez tri mesece. WTF?

Do rešitve mora človek torej očitno priti sam. Ampak kako? Pišula, do je prezahtevno za zdajle. Si bom izmislil jutri. Najbrž. Če bom imel čas. Se bom potrudil, da ga bom imel.

Ali pa morda ne.

++++++
Gre za repost zapisa iz 2010, ki sem ga objavil na zdaj žal že pokojni Javki, blogovskem sistemu, ki smo ga furali pri Jokerju.  Ob včerajšnjem razmišljanju o depresiji sem se spomnil na njeno sestrico.

sreda, 10. april 2013

Padam dol, dol, dol, v depresijo

We kill Batman.
Tokrat se bom res na kratko dotaknil ene skrajno resne teme. Teme, o kateri ljudje ne maramo govoriti, ker nas je tega več kot očitno sram.

Depresija.

Evo, I said it.  Tisti, ki me poznajo, vedo,  da imam z depresijo že dolgoletne izkušnje in sem dal  vse faze boja z njo že skozi. Večkrat. Na bolj ali manj prijetne načine, vključno z goltanjem kemije, ki po mojih izkušnjah "treats, not cures." Ja, antiderpiči, kot jim zdaj popularno pravi mladina, so kvečjemu sredstvo, da ti nakažejo eno smer, da izhod celo obstaja. Kaj več pa od njih ni za pričakovati. Enako velja za psihiatre. Morda sem imel samo smolo, a tistih par, ki sem jih obiskal, je pogrnilo pri preprostem vprašanju: Kaj imam od tega, da hodim k vam?

No ja, morda pa sem imel po gledanju In Treatment ter podobnih dohtarijad le malo nerealna pričakovanja. A žal so izkušnje drugih, ki so bili v istem zosu, žal precej podobne. Kot ostali zdravstveni delavci, so tudi psihiči pri nas preobremenjeni, kar pa je pri tovrstnih obolenjih, ko se moraš pacientu posvetiti in predvsem trdo delati, da pridobiš njegovo zaupanje, dokaj nemogoča situacija.

Razlog, da pišem o teh stvareh je preprost; ljudje so še vedno prepričani da depra ni resna stvar, da je samo odraz šibkosti ali mentalne neuravnovešenosti, zato se bojijo pogledat resnici v oči. Razloge iščejo v sebi, v lastni nesposobnosti - in dostikrat jim tisti, ki so ob njih, ta občutek le še poglabljajo, včasih celo nezavedno.

Nekdo, ki depresije ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšen vseobsegajoč občutek je to. Tako, kot moški ne bomo nikoli vedeli, kako je roditi (kljub hecnim simulacijam z elektrodami) in ženske nikoli ne bodo vedele, kako grozljiva je brca v jajca.

Pa bom vseeno poskusil opisati, kaj je tako grozljivega, da fizično povsem zdravo osebo možgani spremenijo v neuporabno gmoto. Kako sploh pride do tega. Glavni razlog po mojih izkušnjah, in izkušnjah tistih, s katerimi se pogovarjam, je ravno občutek nemoči, ko veš, da si vložil nadčloveške napore, da bi spremenil neko situacijo.  A se izkaže, da to ni dovolj. Da nikoli ni dovolj. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste doživeli nesrečo take vrste, da ste vnaprej vedeli, kako se bo vse skupaj slabo končalo? Tiste nekajsekundne groze, ko vam je bilo že jasno, da ne morete ničesar spremeniti? A se še vedno, brez uspeha trudite rešiti, kar bi se rešiti dalo?

Zdaj pa vzemite ta nekajsekundni občutek in ga raztegnite na dneve, ali celo tedne.

Pameten človek ob srečanju z brezizhodno situacijo reče "jebi ga," in se prilagodi novim razmeram, "bedak" pa kljub temu rine z glavo skozi zid. No, postranska posledica je, da je ves napredek tega sveta odvisen od tovrstnih bedakov:)

Drugi razlog je ponavadi občutek, da si pustil na cedilu tiste, ki so se zanašali nate, oziroma, da jih celo s sabo vlečeš v propad. Ko ti postane jasno, da se motiš - še posebej, da tisti, do katerih ti je res mar, nikoli ne bojo dojeli tvojih dejanj kot da si jih zajebal, se stvar spet spremeni. Tisti, ki najbolj vpijejo, kako si jih nategnil, te hočejo samo izkoristiti. Neumno je uničiti si lajf zaradi nehvaležnih egoistov.


A dolgo tega ne uvidiš. Depresija dejansko dosti bolj prizadene tiste ljudi, ki jim ni mar le zase, ampak v prvi vrsti za druge. Empatične osebe torej. Če te boli kurac za cel svet, potem depresiven ne boš. Če meniš, da  je ves svet yours for the taking, and fuck the rest, si pa itak baje sociopat:) Kar je v današnjem svetu prej pohvala kot pa slabost.

In tega ne moreš spremeniti.  A v končni fazi, kdo pa to zahteva od tebe? Zakaj bi si sam postavljal cilje, ki so doomed to fail? In če nekdo od tebe dejansko zahteva kaj takega - jebi mu mater na nadvse kreativen način. Tudi če je šef, žena, punca ali sam presvitli predsednik sveta.

Komur je vseeno, če vas za lastno korist uniči, ta si ne zasluži, da bi imeli karkoli z njim.

S takim mišljenjem so se moje epizode, ki so nekoč trajale po več mesecev, skrajšale na nekaj dni parkrat na leto. Vsi okoli mene so jih sprejeli pač kot gotovo dejstvo, da vsake toliko časa safr furam, no big deal, bo že snapnil ven iz tega. Nihče me ne pomiluje, hkrati pa me nihče zaradi tega niti ne kritizira. In predvsem, nihče ne ne skuša na silo spraviti v dobro voljo.

Boj z depresijo je podoben boju z rakom. Kar tudi ni čudno, saj gre za rak duše:) Lahko dobiš bitko, dve, deset. A vojna traja celo življenje. Pa kaj. 

Jutri je nov dan.