sobota, 30. marec 2013

Rap za skriti koticek slovenskega interneta.

Sm vidu tam modela k po fejsiču je tečn
z gnoja se je spravil in baje je zdej ful srečn
mu kvaliteta lajfa je postala zdej dobrina
sej bi mu še verjel a je ta tip debeu k svina.
Je včasih tam po gnoju pecu one male pičke
se z zvezdo je frajaru in vlekel majhne tičke
ker ga nuben ni jebu si je rekel fant postoj
puber se sprav se v lajf in dej odjebi že ta gnoj.
Mu je očitno ratal ker zdaj fura fabu sceno
še vedno smrlklje hvata sam za fukat se ni zmenu
forever je alone in zato je šel nocoj
popluvat stare znance stari šel je dissat gnoj.

Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj

S kebabom se nažira pr nekropoli romanski
u fitnes naj gre raj ne pa da je še vedno samski.
Ko ga poplakne s pirom mu tut to nič ne pomaga
kaj njemu res ni jasn da na konc gnoj zmeri zmaga?
Ne, on se je odloču da je treba kritizirat
kot pedo prosperirat
pičke hipnotizirat.
Pa da ne bo kdo mislu da je frajer kot kak dante
ta status rezerviran je samo za močne fante
zato še enkrat vprašam te si zihr stari moj
da rabiš razvaljjivat
da rabiš DISSAT GNOJ???

Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj

Gnoj je taka stvar,
da iz njega
poženejo ideje in še kar je onga tega.
Sliši se debilno ampak to ti kar verjem
da je že Kosovel povedu kar ti zdle jst povem:
v gnoju je zlato in iz njega marskej zrase
niso tam samo debili druge tretje klase.
Okej goran turbo maratonc so klasična zalega
a se roža rabi gnoj kako bi ti loh bil brez njega?
Uleti mal nazaj, zabij ga v anus do korena
ker ti ne boš v lajfu našel večjega pomena.
ZATO
Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj.

++++

Zgodba o nastanku.

četrtek, 28. marec 2013

Mile jere, kisle cmere

Črni cayenne je lahkotno plul med vršiškimi serpentinami. Mogočno rjovenje osemcilindrske pošasti, podkrepljeno z dvema turbinama je splašilo ptice po okoliških drevesih. Kovinska zver je lahkotno zaplesala še okoli zadnjega ovinka in obstala na vrhu, tik ob ruski kapelici. Že so se odprla vrata, ko je za porschejem nestrpno zahupal italijanski turist. Črni lepotec je še enkrat zahrumel in počasi zapeljal na parkirišče.

"Cazzo!" se je zaslišalo izza na pol odprtega okna.
Na tla ob športnem terencu so stopili precej dragi čevlji. Zakoračili so proti zadnjemu delu in kmalu se jim je zgodilo, da so zapustili noge. Zamenjali so jih trpežni gojzarji, spred in zad okovani. Prava hribovska oprema. Njihov lastnik, postaven možakar, je zaloputnil prtljažnik in si z nasmehom na ustnicah popravil sončna očala, ki so v ravno pravem trenutku ujela odblesk jutranjega sonca. Popolno. Zazrl se je proti kažipotom in se odločno nameril, kamor je kazal tisti za Špiček. Pred njim je bil zajeten kos poti.
Desetletja so minila, odkar je zapustil te gore in odšel za boljšim kruhom v svet. Zasejat dobro voljo pri ljudeh. in cekine v lasten žep. Le-teh bo še več, če se bo slutnja, ki se je zbudila tam davno v narodni in univerzitetni knjižnici, izkazala za resnično.

Kip Juliusa Kugyja. Zasanjani možakar, ljubitelj prav tistih gora, v katerih je odraščal. Ki zdaj v bron odlit večno počiva pod Vršičem. In gleda gor na Jalovec. Deset in desetkrat je bral prepire, kje bi moral stati in ni doumel, zakaj naj bi to bilo pomembno. Pa so mu enkrat po naključju zašli v roke Savinškovi zapiski. Kipar je ob rob načečkal, da ni važno, kam gleda Julius - ampak koga!
Po nekaj urah je dospel do zavetišča. Do vrha Jalovca je imel še dobri dve uri, a ni bil namenjen tja. Dasiravno je najprej korake zastavil v hrib, ga je pot vodila bolj na stran, proti črnemu lesu. Gojzarji so kopali luknje v mehki humus in spet se je počutil kot triglavski vladar. Prav potihem si je pričel žvižgati.
Veje črnega lesa so se pričele redčiti. Sonce se je spet počasi prebijalo do tal in kozja stezica se je izravnala. Ko je stopil čez rob, mu je srce hitreje zabilo. Doli na jasi je bila črna koča in dim se je leno sukljal iz vegastega dimnika.
"Torej vendarle," je zamrmral. 

Spustil se je nizdol in bo tem bi skoraj zložil po tleh. Sonce še ni bilo dovolj visoko, da bi pregnalo roso z odpadlega listja na tej strani jase. Popravil si je hlače, naravnal očala in potrkal. Nič. Pritisnil je na kljuko in vstopil. Stara babnica je dremala v gugalniku, nad ognjiščem pa je brbotal kotliček, iz katerega je prijetno dišalo po planinskem cvetju - in še nečem. Ob njenih nogah je ležal velik siv pes. Nezaupljivo je gledal vsiljivca in vihal ustnice, kot da se ne more odločiti, ali bi pokazal zobe, morda celo planil, ali pa bi ga raje pustil, naj se naveliča in odide. Nazadnje je grleno zarenčal.
Starka se je zdramila. Popravila si je dolge razmršene sive lase in se krmežljavo zazrla v prišleka.
"Izgini! Kaj vdiraš v tuje domove!"
Snel je očala. Iz oči mu je sevala zvita hudomušnost.
"Pa si res tu. Ne bi verjel, če bi mi kdo povedal. Vrnila si se."
Coprnica si ga je zdaj bolje ogledala. Pes je prenehal renčati in pomahnil z repom.
"Vidim, da me ima Volk še vedno rajši."

Čez razorani obraz je preletelo spoznanje. Ki ga je nato zamenjala trda jeza.
"To ni Volk, tepec. Koliko časa pa misliš, da živijo psi?"
"Tvoji verjetno malce dlje kot običajni, mar ne?"
"Te prav nič ne briga!"
"Pravzaprav me. Prišel sem ti nekaj ponudit."
Vešča se je zahehetala.
"Ti, da bi mi kaj ponudil? Ti, ki znaš samo jemati? Krasti! Ki si premikastil bajeslovne junake in ubogo ženo spravil celo ob ljubljeno žival? In zdaj prideš ves frajerski, da bi mi nekaj ponudil? Kako si sploh prišel do mene?"
"Kugy. In njegov vrt. Juliana. Vse tisto cvetje, moral te je poznati. In še danes gleda prav proti tvoji koči."
"Zmešani bedak. Mislil je, da pozna te gore. In se izgubil. Pobralo bi ga, če ga ne bi našla. Morala bi ga pusti, kot je. Prav bi mu bilo. No, kaj hočeš od mene?" Vstala je in se pretegnila, da je zapokalo v poapnelih sklepih.
"Si kdaj pomislila, da bi svoje znanje delila s svetom? Poznaš zdravila, za katera bi farmacevtske družbe ubijale. Ozdravila bi premnoge, ki trpijo, ki jim sreča ni tako mila, kot je meni."
Klofuta je bila nenadna in popolnoma nepričakovana. Lice mu je pordelo in razločno si lahko videl odtis vsakega prsta posebej. Vzrojila je:

"Prekleti smrkavec! Kaj si pa misliš, mrha nesramna!! Že takrat, ko si mi prvič prišel v pest, bi morala iz tebe narediti pašteto! Pa slišim, da si ti prišel na isto idejo! In da se greš filmsko zvezdo! In prodal ime za neko pedrsko revijo!"
"tisto so ukinili..." je osramočeno zamrmral.
"Kuš, mulc! Boš tiho? Nisem še končala! Pa tisto čvekanje o slovenskem superjunaku in mladinski ikoni? Zlatorogov car? Ha, ni čudno, da je naokoli polno delinkventov, ki ropajo nemočne starke!"
"Pa saj nisem bil tako grozen..."
"Ne, seveda ne! Samo prebrisan in dobrega srca, ka-li? V eni roki sonce, v drugi smeh? Kdor pa ni plesal na tvoje note, je moral pobasati culo in oditi? Ti je zmanjkalo zaslužka drugod, pa si se spomnil name, da bi mi pobral še zadnje, kar imam?"
"Ampak... Odkod veš vse to?"
"Poglej tjale!"
Ozrl se je za njeno koščeno roko. Na polici v kotu je ležal čisto nov prenosnik in ob njem mobilni telefon. Čarovnica se je spet zahehetala.

"Štiri jedra. Štiri giga rama. In ganc frišen geforce. Testna zadevica. Direkt iz Intela. So mi jo pripeljali s hentihopterjem. Ti vidim, si imel vsaj toliko časti, da si prispel peš. Če sem stara in živim bogu za hrbtom, še ne pomeni, da ne vem, kaj je internet. Ali ne odigram kake domišljijske. Pa forumi! Če si star in sam, znajo biti večeri presneto dolgi. In kaj misliš, plačuje za vse to?" Potrkala si je po glavi in se spet zahehetala.
Bilo mu je jasno, da je prišel zaman. Znova si je nataknil očala in se napotil proti vratom.
"Oprosti, ker sem te zmotil. Pa brez zamere, teta Pehta."
"Srečno, Kekec" je odvrnila, ne brez škodoželjnosti v glasu.

Pot nazaj je bila turobna. In ko je prispel do parkirišča, ni bilo cayenna nikjer. Le na tleh je ležala plastična kljuka, taka od maškar.
Pirati s hribov. Preklete kurbe. 

++++++
Spisana za nastop na mojih prvih proznih mnogobojih, 2007. Finale je bilo, kaj več pa ne:)

sreda, 27. marec 2013

Feniksovo darilo

Feniks ali ognjeni ptič je žival, ki je v vsej zgodovini ni ugledalo veliko ljudi. V Egiptu je bil čaščen po božje, tudi druga ljudstva imajo mnogo pripovedk o ptici, ki ne leže jajc, ampak v trenutku, ko umre, zagori. Iz plamenov in pepela potem vzleti ptič, mlad, močan in pravzaprav - nesmrten. Nekateri menijo, da gre za novega ptiča. Drugi trdijo, da je ptič ves čas isti, spet tretji, da je to pravljica za otroke. Ampak vsi, prav vsi se motijo.

 Tako, kot se nam zastavlja večno vprašanje, kaj je bilo prej, kura ali jajce, tako legenda o feniksu ne odgovori na najpomembnejše vprašanje: odkod je prišel prvi feniks? Legenda trdi, da se vsak feniks rodi iz ognja. Zdrava logika nam podtika jajce. Romantiki sanjarijo o tragični izgubi, ki ga je oropala družice. Resnica se skriva nekje vmes.

Nikoli je ne bom pozabil. čeprav se sliši obrabljeno, bom rekel, da sem bil tisti trenutek, ko sem jo ugledal, kot od strele zadet. Ni šlo za njene oči, njen obraz ali telo, njeno hojo ali prešeren smeh, ne njen glas, ki je zvenel kot pesem. šlo je za njo kot celoto. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem stopil k njej in jo povabil v kino. Toliko bolj sem bil presenečen, ko se je nasmehnila in privolila. Film, ki sva ga gledala, je bil prav zanič. Spadal je v zvrst takrat tako popularnih filmov katastrofe, zgodba pa se je vrtela o požaru v velemestu. Kako vem to, ko pa moški ponavadi prve zmenke radi pozabljamo?

Zato, ker je s filmom povezana njena zgodba. Bila je namreč sirota. Našli so jo, jokajočo, staro komaj nekaj dni, v kadečih se ostankih hotela, ki je zgorel pred leti. Vsi poskusi, da bi našli njene sorodnike, so bili zaman. Predvidevali so, da so starši umrli v požaru, skupaj z ostalimi dvajsetimi gosti in osebjem hotela. Prav tako je bila uničena vsa hotelska dokumentacija, in nihče ni pogrešal ne nje, ne njenih roditeljev. Pogorelček. Otroška leta je preživela v sirotišnici ("Ne, ni bilo tako, kot kažejo filmi! Sirotišnica je bila moj dom!"), končala je šolo in se zaposlila v podjetju, kjer delam tudi sam. Na moje vprašanje, kje je hodila toliko časa, da je nisem opazil že prej, je le hudomušno odvrnila, da je njena naloga biti nevidna, a poskrbeti za to, da so vse stvari tam, kamor spadajo. In, ko jo kdo potrebuje, je tam. Vedno pri roki. Deklica za vse.

Tako so nama obema tekli dnevi, v službi je praktično ni bilo videti, a me je nanjo spominjala vsaka drobna pozornost, kot so vedno ošiljeni svinčniki, pošta na moji mizi, kavica zjutraj, ko sem ves krmežljav in zehajoč prilomastil v pisarno. Vsaka, tudi najdrobnejša stvar je že bila na svojem mestu, še preden sem pomislil, da si je želim ali jo potrebujem. In ne samo pri meni, enako se je godilo sodelavcem. Zato sem si toliko bolj štel v čast, da sem se zbližal z njo ravno jaz, da mi je ni že prej prevzel kdo drug. Postala je naš dobri duh. Vse do požara.

Ravno tisti dan sem prišel v službo nataknjen. Lovili so me roki za oddajo načrtov, zaradi nesreče na avtocesti (idiot z mercedesom je treščil v cisterno, in to na viaduktu!) sem pol ure zamudil v službo, nato pa sem jo nič kaj prijazno nahrulil, ker se je kava tačas že ohladila. V tistem trenutku mi je bilo žal, saj sem vedel, da bi takoj, brez besed dobil novo, in da sem v resnici kriv sam, a me je le žalostno pogledala in brez besed odšla. Zlovoljno sem pograbil predloge za načrte in se lotil ustvarjanja. Po treh urah mukotrpnega risanja tlorisov, profilov in prerezov me je pozdravil moder zaslon. To je bila zadnja kaplja čez rob. S pestjo sem usekal po miši, da je zahreščalo in so gumbi odleteli na vse strani.

Takrat je počilo. Naenkrat je bilo vse okrog mene v plamenih. Zgrabila me je nepopisna groza. Vse v meni je kričalo: "Ven, ven!" Zgrabil sem za kljuko na vratih in zatulil od bolečine. Zasmrdelo je in ko sem brcnil v vrata, sem na kljuki pustil kožo z dlani. Na hodniku je divjal pekel. Vročina je puhtela, dim je bil tako gost, da nisem videl prsta pred sabo, le vse je bila nepopisna zmeda sivine z rdečimi žari. Okoli mene so odmevali srhljivi kriki. Tekel sem na slepo in se zaletaval v predmete, stene, vso ropotijo, ki smo jo nekoč zvlekli iz pisarn a nikoli pospravili v skladišče. Spotaknil sem se in padel. Se pobral. Spet padel. Tako sem napravil kakih deset metrov, ko se je pred mano podrl strop. Leseni trami, ki so našemu podjetju dajali domačnost, so postali ognjena stena, mimo katere nisem mogel. 

Obrnil sem se in pričel bežati v nasprotno smer. Nisem prišel daleč, ko me je nekaj vročega zadelo v hrbet. Pričel sem goreti. Vrgel sem se na tla in pričel valjati, da bi se pogasil, in kričal. Ogenj me je žgal pri živem telesu. In potem nisem čutil ničesar več. Stal sem sredi Inferna, ob mojih nogah je ležalo truplo, iz katerega se je kadilo, tu in tam pa so po njem plesali plamenčki Proti meni pa je prihajala ona. Videti je bilo, da je ogenj sploh ne moti (ob tem niti pomislil nisem na to, da tudi mene ne moti več). Prav počasi je se mi je bližala, njene oči so bile kalne. Pokleknila je k ožganemu kosu mesa in ga stisnila k sebi. 

Ni mi bilo jasno, kaj počne. Hotel sem jo stresti in prebuditi, ji zakričati, da k sebi stiska mrtveca - in ugotovil, da sem tisto jaz. Lahko sem le stal in gledal, kako me objema in kako se ji lice moči s solzami. Jokala je kot dež, a iz njenih ust ni bilo glasu. Klečala je tam, sredi plamenov, se zibala naprej in nazaj ter močila moje telo s svojimi solzami. Kamor je kanila solza, je črno, pečeno meso izginilo in pričela se je kazati gladka koža. A kakor je truplo - moje truplo - postajalo znova jaz, tako je propadala ona. Vnela se ji je obleka, lasje so se scvrknili, njen obraz je postajal grozljiva spaka. 

Dvignila me je, kot bi bil peresce. In me odnesla proti izhodu. Sledil sem ji. Malo pred izhodom me je položila na tla in se obrnila. Sedla je na, sklonila glavo in zagorela kot bakla. V nekaj trenutkih od nje ni ostalo ničesar več, le bleščeč plamen, In plamen je postal ptica. Rdeča ptica z dolgim repom, ki je odletela ven iz zgradbe. Nato pa sem slišal njen glas:
"Vrni se tja, kamor spadaš!"
Popolnoma slep in kašljajoč sem se opotekel skozi vrata, potem pa so me zgrabile močne roke in končno me je spet zagrnila tema. Zbudil sem se v bolnišnici, kjer sem izvedel, da smo požar preživeli vsi, razen nje. Vzroka za požar niso nikoli odkrili. Kot najverjetnejšo ugotovitev so zapisali, da je šlo za eksplozijo plinske napeljave, nastalo iz neznanega razloga. Naj bo razlog tak ali drugačen, Dejstvo je, da smo preživeli samo zaradi nje. še zadnjikrat je bila tam, kjer so jo ljudje potrebovali.

Ne morem špekulirati, ali je moja zgodba resnična ali ne. In zdaj, ko sem star, ko gledam na življenje, kako je bilo prijazno z mano, na vse trenutke, ki so mi bili poklonjeni in vse drobne radosti, trpko pomislim, ali je bilo vredno? Zame, vsekakor, četudi sem zdaj sam. Nepristranski opazovalec bo morda rekel, da sem egoist. Ničesar pa ne spremeni dejstva, da mi je feniks podaril življenje. Ali pa je vse bilo le halucinacija, ki jo je sprožila bližina smrti? Če je tako, potem prosim, naj me obišče tudi v moji zadnji uri, za katero vem, da je blizu. Prostora na kartici zmanjkuje. Bolje, da zaključim svoje čvekanje in grem spat.

***

Skozi režo pod vrati se je počasi, prav lenobno začel plaziti dim. Na hodniku je zacingljalo in odprla so se vrata dvigala. Iz njega je stopila postava in v temi tipala za senzorjem. Pridušena kletvica. Sosed se je sklonil, da bi pobral svojega digitalnega pomočnika, v naslednjem trenutku pa ga je zgrabil sunkovit kašelj. Dim! Požar! Hlastno je potipkal po osvetljenem zaslonu in poklical gasilce. Zgradba je bila izpraznjena v nekaj minutah. Ko so gasilci razbili vrata, so uzrli čuden prizor. O dimu ni bilo več niti sledu. Stanovanje je bilo nedotaknjeno, le na starinskem kavču iz prejšnjega stoletja je ležalo popolnoma zoglenelo truplo, ob katerem je stal prelep rdeč ptič in... jokal? Ozrl se je proti možem v zaščitnih oblekah, potem pa prhnil skozi okno.

++++++++
Tale zgodba je nastala, ko so bili pametni telefoni še znanstvena fantastika. Pa samo 15 let je tega... Mimogrede, se ne sliši ona prometka z mercedesom na viaduktu nekam znano?

Nasvet za vse poticopeke

Ja, notri je čokolino.
Torej, bliža se velika noč.
Krasno. Spet se bomo najesli dobrot, da nam bodo pri ušesih ven gledale. od šunke, jajc, hrena, pa do, jasno, potice. oziroma, pri nas doma ji rečemo kolač. Ker se pač speče v modelu za kolače in naj bi simbolizirala trnjevo krono. Whatever.
Kljub temu, da sem glavni kuhar pri bajti, sladice niso moja močnejša stran. Dejansko je edina sladka stvar, ki jo delam, ravno velikonočna potica. Pa še to se je zgodilo povsem naključno. V šali pravim, da sem dobil en tak mali dokaz, da Bog res obstaja.

Ja, sliši se smešno (ateistom) ali bogokletno (pravim vernikom). Ampak, naj razložim.
Takrat, ko je moja mama zbolela, ni mogla več kuhati, pa sem prevzel to opravilo. Ni blema, kosila sem pacal že prej, dober okus imam, in hrano večinoma vsi hvalijo. Potem pa je prišla velika noč. In nihče od nas zdravih ni znal napraviti potice. Ker je mama imela prizadet govor, niti ni mogla kaj dosti pomagati z nasveti. Pripomoglo ni niti dejstvo, da so vsi recepti v njeni kuharski knjigi kriptični - vedno je izpustila vsaj eno, kritično sestavino. Dober štos, kadar svojih receptov ne želiš deliti z nikomer. No, jaz se vseeno pogumno odločim zamesiti testo, popariti orehe in sploh napraviti veliko noč, kot se zagre.

(Še posebej, ker je bila zadnja z mamo, česar smo se zavedali vsi)

Zataknilo se je, ko je bilo testo razvaljano in namazano. Poskusil sem ga zvijati na razne načine, pa sem vsakič raje obupal, preden bi reč docela pokvaril. V tistem tretutku pa je pozvonilo pri vratih.

Firbčen grem pogledat, koga je prineslo ob pol desetih zvečer, in na pragu zagledam lokalnega peka, ki je prišel nekaj vprašat. Seveda sem ga povabil noter in mu pokazal svojo dilemo. Poba je zavihal rokave in en dva tri je bila potica v modelu. Pa recite, da ga ni poslal sam Bog :)

No, tako še danes pečem potico jaz. Da pa ne bo celotna štorija brez pametnega nasveta, bo poskrbela druga prigoda. Namreč, moja sestra ima malce bolj občutljiv želodec in orehi ji še posebej zavdajo. Pa tako nekaj let kasneje spet pečem potico, nakar ugotovim, da je en paket orehov zanič. Za povrh mi fotr nalije na preostale čisto preveč mleka. Kaj pa zdaj?? Ni druge, zgostiti bo treba reč. Že sem grabil po drobtinah, nakar sem pomislil, da bi morda uporabil raje zmlete kekse. Odprem omaro...

In zagledam čokolino.

V maso sem ga zabrisal cel paket. In glej ga zlomka, reč je bila odlična. Pa še sestra je rekla, da po takšni nima želodčnih težav. Od takrat delamo potico s čokolinom. Morda ta izhod v sili pride kdaj prav tudi vam.

ponedeljek, 25. marec 2013

Drvar

"Pazi, padaaaaaa!!!"
Srhljivo pokanje je preparalo ozračje in preglasilo rohnenje motornih žag, ki so ropotale po gozdu. Kdor zaslišal opozorilni klic in značilno škripanje, je prekleto dobro pazil, da ni bil nikjer v bližini padajočega drevesa. Vsi so bili izkušeni profesionalci. Naravna selekcija je poskrbela za tiste, ki se za opozorilo niso zmenili. A tokrat se je nekdo uštel. Ni mogoče vedeti, kaj mu je odtegnilo pozornost, da je preslišal svarilo. Šele dobro znani, vse glasnejši hrušč ga je pripravil do tega, da je dvignil glavo. 

Proti njemu je padala velikanska gmota. Otrpnil je, zavedajoč se, da nima niti najmanjše možnosti. Niti tigrov skok ga znaj ne bi mogel več rešiti. Le gledal je. Pričel je opažati podrobnosti na deblu, brazde na lubju, odlomljen štrcelj, za katerega je takoj vedel, da se mu bo zaril natanko v prsni koš, zaznal je mravlje, ki so lezle iz črvive grče. Na svetu sta obstajala samo še deblo in on. In velikanska gmota se mu je bližala vse počasneje. In počasneje. Štrcelj se je dotaknil njegove prepotene srajce in se počasi, skorajda nežno zarinil med rebri tja nekam, kjer je zdaj neskončno počasi utripalo srce. Podoba je začela bledeti...

...in se sestavljati nazaj. Slonel je ob steni gondole, ki se je lenobno premikala nad prepadom, Zdolgočaseno je pogledoval ostale smučarje, ki so izbrali ta sivi dan, da se še zadnjikrat naužijejo smuke, preden se konča sezona. Poleg njega ste dve dekleti, verjetno študentki, brez premora čebljali o tem, kako luškan je novi pevec takrat strašno popularne skupine. Nasmehnil se je malčku, ki je skušal sankati kar po tleh železne kabine. Potem pa je gondolo pretresel močan sunek, in izgubila je oporo. Skoraj v trenutku so jo napolnili srhljivi kriki. Človeški klobčič je padel na sprednjo šipo, ki se je zaradi silnega udarca raztreščila na tisoče koščkov.

 A nihče ni poletel ven. Vse skupaj je bilo videti prav bizarno. Če ne bi okolica brzela mimo njih z vse večjo hitrostjo, bi prisegli, da so se znašli v breztežnosti. Ni več slišal kričanja, Strmel je skozi razbito okno, tja proti skalam na dnu, ki so se bližale. Vanj se je prikradel občutek že videnega. Kmalu je razločil vsako podrobnost na skali, od drobnih stebelc mahu, s katerim je bila obrasla, do finih razpok in zrnate strukture. In spet je vedel, da konica druge skale na levi meri na njegovo srce. Kar pa je v bistvu prekleto vseeno, saj se bo, ko gondola dokonča svoj salto mortale, razletel v krvavo kašo. Vse bolj počasi, vse bolj počasi. Podoba je pričela bledeti, ostal je le še občutek, kako konica para njegov smučarski kombinezon.

Zdrznil se je. V prsi ga je prav nič nežno dregala plastična pištola. Utegnil je še pomisliti, kako je otroku uspelo prinesti tako igračo na letalo, ko je nanj zalajal glas v nerazumljivem jeziku. Hkrati se je zavedel, da pištola ni igrača. Bradat možakar je kričal nanj in z drugo roko kazal proti repu letala. Dvignil je roke, vstal s sedeža in počasi stopal, kamor mu je bilo zaukazano. Ugrabitelju to ni bilo všeč, zato ga je pospešil s krepko brco. Prestrašeni sopotniki so se stiskali drug k drugemu in šepetaje ugibali, kaj bo z njimi. Nekateri so molili. Potem pa so zaprasketali zvočniki. Nekdo je v slabi angleščini pričel govoriti:

"To letalo je zdaj last Bojevnikov islama za izkoreninjenje imperializma. Naš cilj je kaos. Kaos, ki bo pokopal pokvarjeni zahodni svet in ga prenovil po Alahovi volji. V čast si lahko štejete, da sodelujete pri tem velikem božjem načrtu!"
Zaprepadeni potniki so se nagnetli še bolj na kup. Nekateri so poskušali z mobilnimi telefoni poklicati domače. A bili so previsoko. Takrat ga je spet spreletel tisti znani občutek. Nekaj se bo zgodilo. NI mogel vedeti tega, a letalu se je že bližala vodena raketa. Čez petnajst sekund na nebu ne bo več letala, ampak ognjena krogla.

 Mrmranje reaktivnih motorjev je pričelo izgubljati frekvenco in doneti vse globlje in globlje, dokler ga ni mogel več slišati. Pogled je uperil v točko malo pred kabino. Videti je bilo, kot da so tla vzcvetela. Iz črne pike je pognal živo rumen plamenček, ki se je razprl v bohotno krizantemo, ta pa je pričela stegovati svoje ognjene lovke proti njemu. Spreletela ga je še ironična misel, da tokrat ne cilja njegovega srca, potem pa se je izgubil v pišu eksplozije. 

Ko je spet odprl oči, je okoli njega divjala ploha žarečih isker. Pa ne, da je preživel eksplozijo? To bi bilo nemogoče, dasiravno ga je nevzdržna vročina prepričevala v nasprotno. A ni bil v letalu, Stal je poleg velikanske martinovke, ki je iz sebe bruhala tekoče jeklo. Vzdihnil je in spet poprijel za vzvod, s katerim je dovajal primerno količino zraka v peč. Visoko nad njim je žerjav prenašal velikanske posode z razbeljenim železom do kalupov.

 A šofer velikanske mrcine je ta dan malce pregloboko pogledal v kozarec in premalo pazil, kaj počne. Ker posode ni dvignil dovolj visoko, je z njo udaril v enega od nosilcev. Nekaj ton tovora se je pričelo zibati in ena izmed verig, ki so držale posodo, ni več zdržala nihajočega bremena. Izpod stropa se je usul razbeljeni dež. Svarilnega klica ni bilo, pa tudi, če bi bil, bi ga udušil hrup, ki vlada v železarni. Tokrat mu je bil prihranjen pogled na smrt, Le hrup je izginil, Prva kaplja mu je v zažgala lase in kožo na temenu. Pljusk, ki ji je sledil, pa je povzročil, da je izparel v trenutku.

V dimu je komajda razločil postave soborcev. V prsih ga je peklo in nikakor si ni mogel predstavljati, kaj mu tuli vodnik. Hotel mu je zatuliti nazaj, da njegova maska pušča, a je postava že odhitela naprej, težko sopeč pod gumijasto zaščito. ZA njega pa se je čas spet pričel ustavljati. Ni mogel verjeti, da lahko vidi drobne, skorajda nevidne luknjice v gumi, skozi katere je v njegova pljuča prihajal strup. Žgalo ga je vse bolj in bolj, in v oči so mu stopile solze. Z zadnjimi močmi je strgal masko z obraza in v trenutku padel kot pokošen. Njegovi zadnji vdih s eje vlekel celo stoletje in čutil je, kako mu je razgnalo vsak pljučni mešiček posebej.

"Kaj ti je, se ne počutiš dobro?" ga je vprašala žena po večerji.
"Nič mi ni," je kot po navadi zagodel, "le ta prekleta utrujenost noče nikakor stran od mene. Prekleta pomlad, še nikoli me ni tako hudo dajalo kot letos."
Potem pa ga je prešinila slepeča bolečina v očeh, Imel je občutek, da mu jih bo raztrgalo. S stola se je zvrnil na tla in se valjal v agoniji. Žena je zakričala. Iz oči, njegovih jekleno sivih oči so pričeli lesti komaj nekaj centimetrov veliki rožnati črvički, nekaj se jih je uspelo prebiti tudi iz ušes, jezik pa je imel popolnoma prekrit z njimi. Trihineloza! Beseda se mu je zarezala v možgane, skupaj s spominom, kako je pri znancu hvalil njegove suhe salame. Čutil je, da ga polagajo na nosila in slišal sireno, ki je glasno zavijala. Zavijala vse počasneje in počasneje. In vedel je, da je prepozno. Zašepetal je: "Pa..."

"...daaaaaa!" Prav užival je v tem klicu, Srhljivo pokanje je preparalo ozračje in preglasilo rohnenje motornih žag, ki so ropotale po gozdu. Zamolkel tresk, in potem tišina. [ele sedaj se je zavedel, kje sploh je. Stekel je proti krošnji in zagledal negibno telo. Potem je iz mrtve roke iztrgal sekiro in začel togotno udrihati po deblu.

nedelja, 24. marec 2013

Davkoplačevalski denar in njega zapravljanje

Nekaj vam moram priznati.
Ko zaslišim frazo "davkoplačevalski denar" me kar zvije. Še posebej, ko opozicija za nabiranje političnih točk nabija, kako vlada zapravlja denar davkoplačevalcev. V tem trenutku ni važno, kdo je vlada in kdo opozicija. Vse strani imajo te gnile fraze polne gobce. In kaže, da se je še lep čas ne bomo znebili, kljub novim dodatkom v besednjak, kot so strici iz ozadja, levi fašisti, tranzicijski karkoli že, klerofašizem in podobne zmerljivke, ki uletavajo po tekočem traku.
A tokrat me slednje ne zanimajo.

Zanima me, čigav je dejansko "davkoplačevalski denar?"

Fraza je uletela v svetovno politiko nekje sredi devetdesetih in vedno jo je uporabljala opozicija, ki je z njo očitala vladi preveliko ali nepotrebno trošenje. To so počeli tako uspešno, da je postala del splošnega pogovornega jezika. Ne le pri nas, v razvitih demokracijah, odkoder smo jo uvozili. Najbolj smešno je, da se niti ne ve natančno, kdo jo je uporabil prvi, se pa sumi Britance ali Američane. Tam se politika že stoletja gradi na populizmu in omenjena floskule je prava voda na mlin preostalega življa. Kajti naenkrat se proračunska sredstva, ki se napajajo iz davkov, spremenijo iz neke fiktivne mase v konkreten denar iz naših žepov.

Dobesedno NAŠ denar.

Pa je to res? Vzemimo za primer, da moj kolega prodaja kosilnico. ker je moja zaribala, potrebujem drugo in cena se mi zdi povsem razumna. Odštejem mu tiste fičnike in se spravim kosit. Potem ga pa zagledam, kako koraka po cesti z zabojem vibratorjev najrazličnejših barv in najstrašljivejših oblik. Ali bom skočil do njega in ga izdatno nahrulil, za kakšno neumnost je zapravil MOJ denar? Pa saj ta denar ni več moj, z njim sem kupil kosilnico. Takenako on nima pravice usajati se name, kako razrit travnik poskušam kositi z njegovo kosilnico. Sori, stari, zdaj je moja.

Davke plačujemo vsi, Če ne drugega, pa DDV, ko gremo v trgovino. Ampak, porečete, kaj si pa kupimo z davkom? Nič. Damo ga državi, ona pa ga zapravlja, kakor se zdi njim prav. In če že damo denar državi, ji imamo kot državljani pravico povedati, kako ga sme zapraviti, mar ne? Kajti država ni prodajalec dobrin, država je servis nam, ki živimo v njej! Država nam služi!

Pa nam res?

Marsikdo zmotno misli, da nam je država in vse službe, ki opravljajo upravne naloge, podrejena. In prezre, da je država hkrati tudi represivni organ. da te lahko za prekrške in kazniva dejanja, ki smo jih definirali kot taka, kaznuje. Ker je njena naloga ščititi ne samo Janeza, marveč tudi Francko, Micko, Mujota, malo Evo, vse njihove domače živali in premoženje. Kar naša zadnje čase obilno faila, ampak to ni predmet te debate. Da pa to lahko počne, potrebuje denar. Ki ga dobi z davki.

Kaj si torej kupimo z davkom? Civilizacijo. Red. Pravico voliti in biti voljen. Pravico da nas ne ubijejo in posilijo v mračni ulici (ne nujno v tem vrstnem redu) ali celo v lastnem domu. Pravico, da imamo lasten dom, in si ga prej omenjeni morilec, posiljevalec ali nekrofil ne prisvoji.

Slovenski davkoplačevalci po uspešni sanaciji NLB
Torej za davke očitno nekaj dobimo v zameno. Izvršimo poslovno transakcijo. in denar, ki ga damo državi, tako ni več naš, davkoplačevalski, marveč postane državni. In ravno zato, ker gre tako od Janeza kot od Francke in vseh ostalih, se nek posameznik ne more usajati, da za to pa on že ne bo državi dajal denarja, pa naj bo to subvencija za župnike, nakup patrij ali magari UTD. Kot tudi ne moremo reči, da bomo MI plačali pufe NLB. Kako pa? Se bo pričel vozit blindiran kombi od bajte do bajte in z odločbo, da mora vsak državljan dati 100 evričev za NLB, pulil zadnje kovance starim mamkam iz tošlov?

Če že, jih bo plačala država. Pa upam (zaman?), da jih ne bo.

Vseeno pa obstaja ena pomembna razlika med državo in kolegom z vibratorji. Država je primorana pokazati, kaj z denarjem počne. In mi vsake štiri leta na voliščih odločamo, ali so upravitelji denar porabljali za nam koristne namene.

Pa nas očitno vse bolj boli kurac za to.

Ne pravim, da je vmes treba biti tiho. Če se država odloči kupovati neumnosti (ala falcon), je nujno povzdigniti glas in jim tako dati vedeti, naj tega ne počnejo več. Ampak, za božjo voljo, ne govorit, da to počnejo z našim denarjem. Navsezadnje nam je država uzakonila denar, ki ga uporabljamo in priznala pravico do lastnine, ki je med drugim izražena v denarju.

Dajte cesarju, kar je cesarjevega, je dva tisoč let nazaj rekel en model iz Galileje.

petek, 22. marec 2013

Večer se prične na pumpi

Niti toliko se ni potrudil, da bi s pogledom ošinil mamo in očeta, ki sta večerjala za mizo. S hladilnika je vzel ključe avtomobila in med odhajanjem skozi vrata zamomljal, da pride, ko pride. Tiho očetovo pripombo, da bi še kako uro potreboval avto, ker mora na drug konec mesta peljati obljubljene rezervne dele, je kot ponavadi preslišal. Po glavi mu je rojilo le, kakšen večer ga čaka.

Zadovoljno požvižgajoč je odklenil vrata garaže; kar ni mu šlo v glavo, kako lahko stanujejo v tako zarukanem blokovskem naselju, da si še avtomatične rampe ne morejo omisliti. Mar starim mi zoprno, da morajo vedno stopati iz avtomobila, odklepati prekleta vrata in jih spet zakleniti za sabo? Le kaj počnejo mrhe s svojim denarjem? Kolikor ga nočejo dati njemu, bi lahko vsak mesec postavili eno. Še dobro, da je odkril, kam matka skriva denar, zdaj mu vsaj ni več treba skrbeti, ali bo imel dovolj za džolije.

Vedno je imel rad odmevanje v garaži. Akustika praznega prostora mu je zbujala občutek, kot da je že na spidu. In ni ga lepšega, kot pognati motor, ga parkrat pritisniti do visokih obratov in z divjim cviljenjem speljati s parkirnega mesta. Zvok je imel... globino. Oddivjal je iz garače in pustil vrata odprta. Jih bo že zaprl kdo od sosedov, ki se bo pripeljal domov. S Frenkom sta bila dogovorjena na bencinski črpalki, tako kot vedno. Kmalu je zagledal luči, ki so že od daleč bleščale kot otoček v morju mraka. 
Zavil je na parkirišče malo naprej od črpalke, na svoj rezervirani kotiček in stopil iz avtomobila. Kar nekaj sposobnosti in dobršna mera nasilja je bila potrebna, da si je že pred časom izboril enega boljših prostorov. Frenka še ni bilo (kar ga je ujezilo) zato se je odločil sprehoditi naokrog. Na parkirišču je že bilo nekaj skupinic, ki so se hihitale, srkale pivo iz trgovine na črpalki, ali zvijale svoje prve džointe tega večera. Ob tem se je spomnil papirčkov v svojem žepu in stopil proti trgovini.

"Zdravo, stari," se je oglasil prodajalec, ki je točno vedel, po kaj je prišel. Na pult je postavil vrečko, ne da bi mu bilo treba kaj reči.
"Danes imam hudo robo. Nek moj znanec hodi na tisti agronomski faks, in je za diplomsko delal neke poskuse. Vzgojil je hudiča in pol. Prva runda je zate zastonj!"
No, večer je postajal vse boljši in boljši. Pograbil je vrečko, vrgel na pult dve fliki za ostale stvari, ki so bile v njej (standard, šest piv, ledeni čaj in tri škatle čikov) in se napotil proti avtomobilu. Frenk se je končno pojavil, s seboj pa je imel dve čisto solidni babi, ki sta bili tudi razlog za idiotsko režanje, s katerim je svetil okrog.

"Moji dami, to je Robi, o katerem sem vama pravil. Naš šofer za nocoj, naš duhovni vodja in ded, ki vaju obe pripravi do ekstaze pa vaju ne bo niti slekel."
Ženski sta se zahihitali in videlo se jima je, da ju je Frenk prej že prepariral. Očitno so se odločili za eno puhačino brez njega. Toliko bolje. Novo robo bo lahko preizkusil sam.
"Frenk, ste spet začeli brez mene?"
"Daj no, stari, vidiš da pičkama dogaja, morali smo potegniti dva komada, da sem jih prepričal, naj gresta z nama. To pa res ni, da bi se človek sekiral."
"Valda, stari, ampak to pomeni, da sem enega zadaj. In to pomeni, da bom bom sam počekiral tole novo robo, ki sem jo dobil. Sfrkaj mi ga. Fifti-fifti, tipo je rekel, da je bojda huda stvar."
Frenk je, vedno pripravljen, potegnil iz žepa umetelno tobačnico, ki jo je sunil fotru. Najlepša stvar pri njej je bil mehanizem, ki ti je sam zvil cigareto, ko si jo zaprl. Hitro in učinkovito, kdo se bo še trudil s frkanjem na roke? Robiju se je vedno zdelo to strašno frikovsko. 

Zapuhal je prve dime in zakašljal. Stvar je prav nenormalno pekla. Naslednijč je potegnil bolj pazljivo in ignoriral Frenkove poželjive poglede po smotki. Uživantsko je pihnil dim v zrak in fokusiral pogled na reflektor, ki je svetil nad njim. Ta je pričel vse bolj bleščati.
"Aha, že dogaja..." je še pomislil, dokler mu ni ves svet eksplodiral v obraz.
Naslednja stvar, ki jo je zaznal, je bila ostudna lovkasta pojava, ki je svoj kljun odpirala komaj nekaj centimetrov od njega. Hotel je zakričati, kljun pa je zakokodakal:
"Ej, stari, kaj maš to za eno robo, k ti ful dogaja? Hehe."

Počasi se je zavedel prostora okoli sebe. Nad njim je svetil reflektor, obdan z nepregledno črnino, pred njim so mežikale modre lučke, ki so označevale rob steze in naslanjal se je na spolirano površino svojega skokca. Stojijo na hiperpumpi, kot vedno, ko gredo v lajf. Tudi z njegovim telesom je vse okej. Še vedno ima lovke na glavi, kljun je oster in lučke lepo odsevajo v oklepu. Megleno se je spominjal, da bi v resnici moral imeti ustnice? In zraven bi morali biti...
"Kje sta pički?"
Grdo ga je pogledal, češ, kako ju pusti sami, mu pomignil, naj se spoka v skokca in stopil za mrhama v trgovino. Ko so končno posedli v črnega lepotca, se je zmagoslavno razgledal po vseh prisotnih in dejal:
"Noč je še mlada. Kdo ve, kaj nas še čaka!"

Svoje besede je podkrepil z dvema strupeno modrima brizgoma iz šob ionskega motorja in zapeljal po vzletni stezi. ^ez nekaj trenutkov so švignili mimo prometnega znaka, na katerem je bil zarisan velik vprašaj, a nihče temu ni posvetil nobene pozornosti.
"Frr-enkh, še enega!"
"Zdajle, ko voziš?"
"Še enega za vsakega, sem rekel!"
Pomolil mu je vrečko s kristalčki, ki so kmalu izginili v požrešnih kljunih. Napravil je lep ovinek in od kraja odprl turbino. Pred sabo se zagledal skupek zvezd in ugotovil, da se mu približujejo. Postajale so vse večje in svetlejše.
"Aha, že dogaja..." je še pomislil, potem pa se je skokec raztreščil ob medzvezdnem tovornem vlačilcu, ki je zavijal na črpalko.

***

Naslednja stvar, ki jo je zaznal, je bil Frenkov bebavo veseli fris, komaj nekaj centimetrov od njegovega. Hotel je zakričati, Frenk pa je zakokodakal:
"Ej, stari, kal maš to za eno robo, k ti ful dogaja? Hehe."
Počasi se je zavedel prostora okoli sebe. Nad njim je sveti reflektor in ubijal pogled na prve zvezde na nebu. Naslanjal se je na avtomobil in bil je na bencinski črpalki. Tudi z njegovim telesom je vse okej. še vedno ima aerodinamično frizuro, ustnice so mehke in voljne, oblekica pa za bejbe haklat. Megleno se je spominjal, da bi v resnici moral imeti kljun? In zraven bi morali biti...
"Kje sta pički?"
"Sta rekli, da gresta še v v šop neki za pit iskat. Si prepričan, da nisi tale stuff prehud?"
Grdo ga je pogledal, češ, kako ju pusti sami, mu pomignil, naj se spoka v avto in stopil za deklinama v trgovino. Ko so končno posedli v črnega lepotca, se je zmagoslavno razgledal po vseh prisotnih in dejal:
"Noč je še mlada. Kdo ve, kaj nas še čaka!"

Svoje besede je podkrepil z rohnenjem avtomobilskega motorja in zapeljal na cesto. Čez nekaj trenutkov so švignili mimo prometnega znaka, na katerem je bil zarisan velik vprašaj, a nihče temu ni posvetil nobene pozornosti.
"Frenk, sfrkaj še enega!"

četrtek, 21. marec 2013

Danes je dan poezije

En pesnik ga pije
na dan poezije.
Ko gre mim polcije
se nanjo poščije.

Polcaje kar zvije
ravnanje te svije.
Ga s pendrekom zbije
- ne eden, kar trije!

Od strašne morije
vsega kri oblije.
Ko sonce posije
ni več poezije.

sreda, 20. marec 2013

Vse Biowarove igre, povzetek

Oh ja, tuširanje v spodnjem perilu. No, za to ni kriv Bioware, marveč puritanci.

Bioware je podjetje, ki me razdvaja. Po eni strani izdelujejo obrtniško zgledne in divje popularne frpjke, po drugi pa je z vsako, ki jo preigram, občutek že videnega vse večji. Glavnina štorije pade v ozadje, saj veš, kako se bo vse skupaj končalo, in naenkrat imajo tvoji možgani ogromno časa, da odkrivajo nove in nove luknje v toku pripovedi.

Ne verjamete? Pa napravimo majhen poskus.Uganite naslov igre!

Protagonist je v svetu igre sicer dokaj neznan lik, a je faca, in za sabo že ima nekaj bridkih izkušenj, ki so ga oblikovale v osebo, kakršna je. Zavoljo nekega ključnega dogodka se poda na nalogo, katere posledice postajajo vse bolj daljnosežne.

Na poti se mu eden po eden pridružuje pisana druščina, vsak s svojimi značilnimi fintami in problemi, ki mu jih protagonist pomaga rešiti, ter si tako zagotoviti njegovo prijateljstvo, oziroma lojalnost. Še več, nekateri ga imajo za več kot prijatelja in bi ga z veselem spoznali tudi v bibličnem smislu. Ne glede na to, kako očitni so pri tem, pa traja popotovanje do rjuh malodane cel špil.

Igra je sestavljena iz treh ali štirih vsebinsko zaključenih sklopov, prehod med njimi pa zaznamujejo bolj ali manj usodni dogodki, v katerih protagonist doseže zadani cilj a zanj plača visoko ceno, ki je včasih genocidnih razsežnosti. Ob tem sploh ni nujno, da gre za njegovo lastno odločitev, dostikrat je na neuspeh celo obsojen, zato da dobi zgodbovno podlago za nadaljevanje.

Bolj kot gremo proti koncu, bolj se razmere zaostrujejo, dokler ne izbruhne domala nemogoč scenarij, v katerem se protagonist samo s podporo svoje zveste druščine postavi po robu nadvse nadmočnemu sovražniku. Tovrstna naloga je večinoma označena kot samomorilska, oziroma brez možnosti za uspeh.

Tik pred odhodom v spopad se romantični interes končno odloči razpreti noge, potem ko je protagonist potešen, pa je čas za akcijo. Ups, ne še. Pozabil sem najpomembnejšo stvar.

Govor.

To je tista magična začimba, ki obrne stavne kvote. Ni važno, če proti tebi stoji tehnološko naprednejši, številčno močnejši in nasploh mogočnejši nasprotnik. Ko Pravi Voditelj zagrmi nad svojim vodom, pove, da je na kocki vse stvarstvo in da se bo o njih govorilo še tisočletja, veš, da je vse od tu naprej prava otroška igra. Da je konec samo vprašanje časa. Da veliki šefe nima šans. In kar je najbolj zabavno - govori ti ponavadi dajo na izbiro več možnosti, kaj globokoumnega boš izkašljal - a v končni fazi sploh ni pomembno, katero možnost izbereš, ker se liki tako na sladke besede kot grožnje odzovejo povsem enako. Ker tako zahteva štorija. Oh ja.

Nakar imaš povsem na samem koncu še en zgodbovni zasuk. Boš naredil A ali B? Pustimo ob strani, da je včasih na voljo tudi C ali D. Ta pa načeloma na končni izid nima BISTVENEGA vpliva.
Se pa zna izkazati, da posledično lahko odloča, kaj boš lahko počel v nadaljevanju. Ampak to je že druga zgodba.

No, o kateri igri sem govoril?

Tisti, ki se malo spoznajo na književnost, bodo hitro navrgli, da imamo v vsej zgodovini zgodbarstva samo sedem prototipov štorij (po mnenju nekaterih celo samo trije, po mnenju drugih pa tudi več kot trideset), zato si kaj dosti izmišljevati ne morejo. Še posebej, če je neka zvrst pripovedništva za določen tip iger idealna, ker gradi na izkušnjah lika in je postajati močnejši osnovna igralna mehanika.

Ampak čisto zares, je treba pri tem biti tako očiten?
Bioware so Dan Brown igričarske industrije.

P.S.: V obrambo Biowaru moram povedati, da včasih diametralno si nasprotne opcije v dialogu sicer sprožijo povsem enak odziv sogovornika, in bi bilo vseeno, če bi mu samo pokazal osle ali prdnil v fris, se pa ta odločitev zapiše v "malo črno knjižico" in potem ne dobiš za fukat ali kaj podobnega. Takih subtilnih preobratov je kar precej in lahko bistveno spremenijo pot do enovitega konca. Za to jim pa lahko upravičeno damo kapo dol. A to ne spremeni bistva - več njihovih iger ko preigraš, manj se ukvarjaš z osrednjo štorijo in bolj se obešaš na podrobnosti. Nakar so avtorji in založnik presenečeni, ko ljubitelji zaradi blesavega zaključka povsem znorijo in nikakor ne štekajo njihove umetniške kreativnosti.

torek, 19. marec 2013

Največji šov tam zunaj


Popolno tišino je motilo samo rahlo škripanje, kot bi se nekdo nelagodno prestavljal na stolu. Vse je bilo ovito v temo. Potem pa je v kotu zažarela rdeča lučka. In Nič je eksplodiral!
Predstavljajte si lahkotni swing studijskega orkestra. Predstavljajte si bleščečo špico. Predstavljajte si glas Jamesa Earla Jonesa v offu, ki z zanosom spregovori:

"DRAGI GLEDALCI, CENJENE GLEDALKE, DOBRODOŠLI V OODAJI 'STVARI, KI GREDO BUM!' Z VAMI JE VAŠ VODITELJ, PKXREE FAAAAARREN!"

Predstavljajte si umetno zagorelega voditelja z štiriindvajset karatnim nasmeškom, kako priskaklja na oder, maha množici se nalahno priklanja levo in desno, ter pošilja na okrog poljubčke. Če želite, si lahko predstavljate, kako damice med publiko medlijo ob pogledu na očarljivega šarmerja, saj se jim zdi, da gleda prav njih. Predstavljajte si dva pulta in Pkxreeja, ki se napoti proti levemu.

"Dober večer, vesolje!" Tak uvod ga doslej ni izdal še nikoli. Zajel je sapo, počakal še trenutek, da se 
je umirilo viharno ploskanje in zlagoma nadaljeval:
"Nocoj vam pripravljamo prav osebno poslastico. Kot verjetno veste, smo v dosedanjih Stvareh, ki gredo BUM!, razstreljevali zgolj nepomembne zadeve in občasno kako nižje bitje, ki se ga je lastnik v resnici hotel znebiti."
(Predstavljajte si jezne vzklike iz množice, ki je šele zdaj spoznala, da so jih vlekli za nos) A voditelja to ni zmedlo. Zavedal se je, da vso srenjo z lahkoto drži na vajetih. Narejeno žalostno je spregovoril:

"Marsikdo med vami misli, da se mi je zmešalo. Ampak to je čista resnica. Vse dosedaj je bilo zrežirano. Morda sem vam ta trenutek pokvaril iluzijo. A bodimo realni. Globoko v sebi ste vedeli, da nihče pri zdravi pameti ne bo privolil v stvari, ki smo jih počeli. Želeli ste samo verjeti, da si to upamo storiti." Obraz mu je spreletel zmagoslaven nasmešek. "Toda nocoj je drugače! Tokrat smo zares vzeli nekaj, kar bo šlo BUM! In edini, ki nam lahko to prepreči, je zagovornik, ki tokrat res verjame v to, da delamo napak! Prosim, da pozdravite gospoda Boga!"

Predstavljajte si množico, ki pada v ekstazo. Predstavljajte si enoglasno skandiranje: "PKXREE! PKXREE! PKXREE!" predstavljajte si majhnega, plašnega možica, ki še najbolj spominja na malega uradnika. Ali predsednika ake skrajno nepomembne državice tik pred upokojitvijo. Predstavljajte si pručko, ki ga čaka za pultom, da ga bo sploh videti tam. In ko smo pri tem, predstavljajte si Jamesa Earla Jonesa, ki po telefonu s svojim zvonkim basom pravi Lucasu: "You want me for five stinking minutes? I find your lack of faith disturbing." Če želite, si lahko predstavljate daveče in grgrajoče glasove, ki prihajajo iz slušalke. Ahem.

"Gospod Bog si eksplozivno (smeh), pardon, ekskluzivno lasti droben in nepomemben planet v zakotnem delu naše galaksije, ki so ga naši skavti razglasili kot skrajno primeren poligon za našo oddajo! Tu stoji kot glas razuma (glasovi iz množice: "Razstrelite njega! Naj naredi BUM!"), ki nam bo naše nakane na njegovi kroglici poskušal preprečiti!"

Predstavljajte si asistentko, ki na oder pripelje kletko. Predstavljajte si, da je kletka pokrita s kopreno. In asistentka taisto kopreno z erotičnim gibom odgrne. V kletki si predstavljajte skrajno luškano mlado mucko. Predstavljajte is vzdihe in razne krike ženskega dela, ki se ne more načuditi srčkanosti živalce. In zlobni blesk v očeh moškega dela, ki ve, kaj se bo z mačetom zgodilo prav kmalu.

"Tu je naš prvi eksemplar! Gospod Bog, kako se imenuje to bitje? Se razleti v kake ostre dele, ali morda naši gledalci potrebujejo zaščitno opremo (le to najdete pod sedeži, izdeluje pa jo priznano podjetje Ultrarmor, primerno za delo na vrtu, rudarska udejstvovanja in tiste posebne trenutke, cena 44.95, pokličite zdaj!) in nam povejte vsaj en razlog, zakaj muca ne bi naredila BUM!"
Bog se je nervozno odkašljal. Muca je pod vročimi žarometi pričela presti "Eee, to je mačka. Resnično ne bi..."

"MAČKA!" ga je sredi začete misli prekinil voditelj: "Pa si poglejmo, kakšen pok nas čaka!!!"
Predstavljajte si bobnarja nekje v ozadju, ki daje iztočnico za tuš, predstavljajte si dvorano, ki se počasi zatemni. Le en žaromet sveti na kletko, kjer se muca umiva. In potem nagravžen zvok, ki se sliši nekako kot ČMAK. In kosi muce vsepovsod.
"Prekleto, gospod Bog, kaj je to? ČMAK? Zakaj ni napravila BUM????"

Možicu je bilo zares nerodno. skorajda zašepetal je: "Kaj vendarle počnete? Kaj vam je storila uboga žival?"
"Če še ne veste, tukaj gledamo, kako stvari delajo BUM! Zdaj pa si poglejmo nekaj BUM! oglasov!!! Z vami bomo čez nekaj trenutkov."
Predstavljajte si, da vstanete, greste do hladilnika in si vzamete pivo. Na mizi si predstavljajte škatlo krekerjev, ki se bodo prav fino prilegli k pivu. Predstavljajte si Jamesa Earla Jonesa v črnem oklepu. Če še enkrat pomislim, raje si ga ne predstavljajte. [ov se nadaljuje. Na odru ej zdaj dosti večja kletka, v njej pa - skala???

"No, pa poglejmo, kako se obnesejo druge življenjske oblike! Gospod Bog, ali nam obljubite, da bo vsaj tale stvar naredila BUM?"
Možiček si je natančno ogledal skalo in oči so se mu zasvetile.
"O ja, nedvomno. Le prej jo morate politi z vodo."
Kot po ukazu, je začelo na skalo pršeti. Sikanje je napolnilo dvorano, in skala se je zapenila. Pkxree se je zarotniško nagnil h kameri in zašepetal:
"Bog ne ve, da mu beremo misli! Skala je v resnici zelo nevarna, gre za nekaj, čemur pravijo karbid. Ako se ne motim, nas čaka izjemen BUM, zato smo vklopili dodatne ščite! A Bog ne ve, da sam ni zaščiten. Kot kaže, bomo dobili dva BUMA za ceno enega, kar nam bo pustilo prosto pot za Veliki finale!" To rekši, je ročno skočil za pult, dvorano pa je pretresla silovita eksplozija.

Ko se je dim razkadil, Boga ni bilo nikjer. Kamere so se uperile med gledalce in snemale manjše razdejanje, ker je ščit na enem mestu popustil. Ranjena rulja se vseeno ni dala motiti, in je skandirala naprej, zahtevajoč popolno razdejanje. S stropa so se spustili velikanski zasloni, na katerih se je vrtel modro zelen planet. In iz zvočnikov je zabobnel Pkxreejev glas:
"To je planet, ki je bil v upravljanju gospoda Boga! Kot finale sezone smo vam morali pripraviti nekaj posebnega, in verjemite mi, da bo to največji BUM, kar ste jih kdaj doživeli! štejte skupaj z nami!"

Predstavljajte si zaslon, na njem pa majhno, vrtečo se Zemljo. Predstavljajte si številko deset, ki se izriše prek nje. In devet. Predstavljajte si, da se režiser spozna na svoje delo. Zemlje je postala malo večja. Osem. še malo večja. Sedem, šest, pet. Predstavljajte si droben žarek svetlobe, ki je, kot bi šinil iz Zemljine notranjosti. Štiri. Nekje vstran šine drugi žarek. Tri. Zemlja zapolnjuje cel zaslon. Dve. ENA.
Zaslišal je trkanje. Preden je uspel pozvati prišleca, so se vrata že odprla. Metatron, kot vedno v elegantno črni opravi, si je nadel izraz skrajnega neodobravanja.
"Šef, tokrat je šlo za las. Kaj pa, če bi vklopili ščite tudi okoli vas?"

sobota, 16. marec 2013

Umazani nagci

Spet posegam po senzacionalističnem naslovu. Tokrat zato, ker bi rad povedal, kaj je pravzaprav naravno. In vsega je tokrat kriv en vegan, ki si je izmisli zares neokusno kampanjo za svoj smoter:
Pustimo ob strani dejstvo, da ljudje marsikdaj použijemo kak kos mesa čisto lepo surov, z začimbami ali brez njih. Navsezadnje tudi tisti, ki uživajo samo živila rastlinskega izbora ne skoparijo pri dodatkih. Ja, sadje in oreške ponavadi uživaš presne. Na solato pa kajpak daš vsaj olje in kis, malo česna in jasno, sol. Po možnosti ono himalajsko, ker je naravna, za razliko od kuhinjske soli, ki jo umetno delajo v tovarnah iz kaj jaz vem kakih kemikalij, ker je to pač ceneje.

Ne smejte, se, to o soli mi je povedal eden od njih. Smrtno resno.

K sreči sem se skozi leta odvadil smejati, da ga nisem pretirano užalil, vseeno pa si nisem mogel kaj, da bi mu ne povedal, kako njegova tako cenjena sol prihaja iz drugega največjega in komercialno najbolj trženega rudnika na svetu, čudovita rožnata barva pa je v resnici umazanija.Itak mi ni verjel.

Se pa ob tem postavi prašanje, kaj je "naravno." Kajti dejstvo je, da celotna človeška civilizacija po tem vatlu ni naravna. noben drug sesalec na tem planetu ne nosi obleke. Prav tako si ne zida hiš, marveč si izkoplje luknjo, se zavleče v jamo ali pa prenočuje kar pod milim nebom. Prav tako se nobena sesalska vrsta ne striže ali brije. Ne uporablja toaletnega papirja.  Ne živi v večmilijonskih metropolah, kjer pa se kljub obilici pripadnikov iste vrste druži le z redkimi posamezniki. In nima interneta, kjer bi lahko objavljala tovrstne kozlarije.
Na kratko povedano, naravno bi bil človek videti takle:
Moram reči, da mi tale slika ne deluje kaj dosti erotično, četudi gre za pripadnico nasprotnega spola. Ampka, dragi stvaritelj gornjega "oglasa," takle mamo. Če hočeš naravno, potem se zavzemaš za tole. Meni je prav, vsakemu svoje. Ne uporabljaj pa besede naravno.

Mislim, da ne pomeni tistega, kar misliš.

petek, 15. marec 2013

Kra5n33 n0v33 sv3+


Zaslon se je obarval rdeče. Sledil je besen krik in tresk. Miška, ki je še do pred nekaj trenutki rabila za premikanje merka po ekranu, se je razletela v drobne koščke. Pometel jih je z mize in iz predala vzel novo, jo priključil in nadaljeval svojo strelsko eskapado, kot da se ni zgodilo nič. V ušesu mi je dvakrat kratko zapiskalo. Polprosojni zaslonček, ki ga je imel pred desnim očesom, je izpisal znano ime.
"y0 s74ri!"
"OMG!! đesti fag!"
"P14zm4! M4m s7uffz!"
"S74ri!"
"Upn s3 hir, @ (afna) naw! B0 zm4nk41!"
"S4m pr0bi p4 73 z ruf4 sk3nsl4m!"
"N00b!1"
"fag"
Zgrabil je nahrbtnik z najnujnejšim in se pognal na ulico, pri tem pa skoraj podrl ženico, ki je s cekarjem zamahnila proti njemu in zatulila:
"Fuxx0r!!! OMG yo momma!"

Ni se zmenil za njeno kričanje, saj je že švignil okoli vogala, ko je še vedno nemočno opletala s cekarjem. Skočil je prek ograje in se mojstrsko ujel na najhitrejši progi tekočega pločnika, ki je neumorno brzel z tridesetimi kilometri na uro. Njegova bravura je povzročila nekaj klasičnega negodovanja med ostalimi pešci, ki so morali prestopiti na počasnejšo stezo, da so se izognili ponorelemu mladcu, vendar le zaradi lepšega, kajti podobnih padalcev je bilo obilo, pa naj se je policija trudila zagotoviti pravilno rabo, kolikor je le mogla. Ko je tako potoval proti drugemu sektorju, je telefon znova zapiskal, a tokrat serijo gitrih piskov. Presneto. Le kaj hoče mat spet od njega?

"J3bach! M0y HDV+ j3 f00. H3lpn plz!"
"St4r4, rajtkl33k n4 M3 B0x0r > Pr0pz > M0dz > HDV pa 3n4bl IDMA."
"OMG!!!!!!1 u l33t!"
Raje je hitro prekinil, preden je matorka padla v fazo histeričnega zahvaljevanja zaradi popolnoma trivialne stvari in prestopil na počasnejši pas. Pred sabo je že videl nizko stavbo, kjer se je dobival z ostalimi člani skupine, in kjer ga je čakalo nekaj, kar so se trudili dobiti že kako leto. Neposredna živčna povezava v omrežje. Človeški možgani kot računalnik, ki dostopa do vseh podatkov v omrežju, ki lahko po mili volji vdira v druge sisteme, in po njih počne karkoli - neopaženo!

Za napravice je dandanašnji vedelo le malo ljudi, saj so bile odpadek preteklosti, zgolj poskus vizionarja, da bi odpravil počasnost klasičnega vnosa in obdelave podatkov, projekt, ki je že na samem začetku propadel zaradi nesramno visoke cene, še bolj pa zaradi dejstva, da ga praktično nihče ni mogel uporabljati, kajti temeljil je na skrajno zastareli sintaksi. Odkar so izvedeli za napravo, je po omrežju iskal vse mogoče resurse, s katerimi bi se mogel pripraviti na največjo nalogo, kar jih je bilo kdajkoli pred njim. @e se je hotel pognati čez cesto, ko je poleg njega predirljivo zabrlizgalo.

"Pwn3d!" se je zahehetal policaj, in ga meril z robotskimi očmi. "j00 4zz R b3l0ng t0 us!"
Vdano se je zazrl vanj, da je plavec mogel poskenirati njegovo oko in potihem preklinjal, ker bo njegov račun spet obremenjen z nepotrebnimi krediti, potem pa je pomislil na to, da bo verjetno kmalu lahko prekr[ek zelo preprosto izbrisal, če je le plugin res tisto, kar naj bi bil. Počakal je, da je na semaforju zasvetil zeleni "g0 g0 g0!" in se napotil prek ceste. Vstopil je v zgradbo in se napotil po stopnicah v klet. ^etudi bi si lahko izbrali katerokoli nadstropje, je druščina soglasno izbrala kletne prostore, ki so se nekako skladali s pojmom podzemlja - ne glede na to, da so bili še vedno pet metrov nad zemljo, ki je mrtva in prežgana služila le še kot opora za močne temelje, ki so celotno civilizacijo držali nad ubitim planetom. Sprejeli so ga radostni klici. Celotna druščina je že bila zbrana.

"4$$ M4s74h!" "F4G!" "Ub4r!"
Premeril jih je s pogledi in se odločil, da je najbolje igrati vlogo neizmernega kulerja, zato si je le nadel rahlo posmehljiv izraz in stopil proti mejnfrejmu. Na mizici, kjer je počival še razbiti terminal, ki so ga ohranili zgolj zaradi umetniške vrednosti (tako je vsaj zahtevala edina ženska v skupini) je ležal izpis, majhen vrtalnik s počasnim svedrom - in siva, obtolčena aluminijasta škatlica. Iz nje je tekla žička, ki se je končala z nekaj centimetrov dolgo iglo.

Sedel je na stol in vzel v roke izpis. Shema je kazala, kje je potrebno izvrtati luknjo v lobanjo; sploh je ne bi potrebovali, kajti že pred pol leta si je na pravo točko dal vtetovirati miniaturno vtičnico. Nagnil je glavo na stran in tako pokazal, da je pripravljen. Segel je v žep in si v usta porinil majhno tabletko. Vrtanje bi znalo biti boleče. Objemala ga je udobna otrplost in komajda je čutil, da se je sveder dotaknil tetovirane vtičnice. Tisto malo pozornosti, ki jo je še imel, je usmeril na škatlico in poskušal razločiti simbol, ki je bil z nje skoraj popolnoma zdrgnjen. Videti je bil kot sadež, ki ga je nekdo odgriznil, pod njim pa je še uspel razbrali črke "..ppl.."

Njegovo glavo je napolnilo neznosno škrtanje, ko je sveder začel strgati drobce kosti. Če bi zdajle pritisnili samo malo preveč, bi verjetno pristal v veliki kocki severno od mesta, kjer so pravili, da imajo kakih pet tisoč trupel, ki jih ohranjajo pri življenju kot banko nadomestnih organov. Škrtanje je ponehalo. Začutil je vročino termokavterja in vedel, da je pripravljen. Segel je po žici in z iglo poiskal novo nastalo luknjo. Za trenutek se je obotavljal, potem pa jo je odločno zarinil v svoje možgane.

Občutek je bil popolnoma neopredeljiv. Začutil je velikansko silo omrežja v katerega je padel, a ga je še vedno ločevala nevidna pregrada. Pomislil je:
[c0nn3ct m3h]
Odgovor je prišel skorajda v istem trenutku:
[? Syntax error]
Arhaik, arhaik, le kako se zdaj ne more spomniti priklopnih procedur? Poskusil je znova
[L0g1n]
[? Syntax error]
[L0gin]
[? Syntax error]
[Login]
[Welcome to Apple Computer iLink. System is now initializing...]
[Detecting Language Settings...]
[Preverjam vstopno kodo...]
[Sistem pripravljen za delo]

Uspelo mu je! Počasi je zatipal v ocean informacij, ki se je odpiral pred njim in hkrati izgubljal občutek za to, kako izgublja tok naravnega govora, kako se napravica vse hitreje odziva in ne javlja več napak. Zadevo morajo preizkusiti tudi drugi! Počasi se je vrnil na izhodišče in se spet zavedel prostora okoli sebe. Potegnil je iglo iz glave in se zmagoslavno ozrl po navzočih:
"Fantje, postali smo nova elita! Nihče nam ne bo enak, s tole škatlico lahko počnemo stvari, ki si jih ne morete predstavljati niti v sanjah!"
Še vedno je govoril, ko je opazil začudene poglede druščine.
"Ne zijajte kot bebci! Ali sploh razumete, kaj vam pravim? Z iLinkom smo zmagali!"
V odgovor je prejel le bebljanje:
"OMG, h3 haxx0r3d!"
"f00!!!!1"
"WTF??"
Zgrabili so ga, in nekdo mu je na silo porinil v usta prašek z močnim pomirilom. Hotel jim je povedati, da delajo veliko napako, a ni imel več moči. Lahko je le še z grozo opazoval, kako je nekdo pobral iLink in ga z vsa močjo vrgel ob steno. Potem ni videl ničesar več. Preden je popolnoma izgubil zavest, je še slišal nerazumljiv stavek:
"WTF! B0rk3d POS!" in pomislil, le kaj pofukano pomeni WTF.

+++++++++++
Op. avtorja: Ta zgodba je nastala nekako pet let pred filmom Idiocracy.

Video predstavitev Samsunga Galaxy S4

Takole so odpakirali S4. Video se prične pri 41. minuti.

četrtek, 14. marec 2013

De gustibus etc

Danes so me k pisanju spodbudili trije prav banalni komentarji. Niti med sabo niso bili povezani, čeprav sta se dva zgodila na Facebooku, en pa mi je padel v uho med gledanjem filmčka na Youtubu. A vsi so sporočali precej isto stvar. 

Najprej je bil tu možakar, ki se je jezil, kako eden od ministrov v novi vladi ne bo zastopal naših interesov. Ob tem sem se začudil. Še posebej, ker je gospod že ministroval in se mi je zdel eden najboljših v zgodovini Slovenije. Ne le to, menim de je deloval v mojem interesu. Ker sva z avtorjem kometarja slučajno povsem enako izobražena (bila sva sošolca na faksu) in prihajava iz podobnega (ruralnega) okolja, bi si predstavljal, da so moji in njegovi interesi dokaj podobni. Kako je potem mogoče, da bi moje zastopal, njegovih pa ne?

Ali pa morda pripada kakim drugim "našim," ki jim jaz ne?

Drugi primer je povezan z včerajšnjo objavo o Frančišku prvem. Nikoli nisem skrival, da sem izpričan katolik, hkrati pa tega niti nisem obešal na velik zvon. Tako se spodobi in je pravično.  Od drugih ljudi nekako pričakujem isto. Ker nekoga ne bom cenil samo zato, ker je prave vere, spolne usmerjenosti (ali celo samo kakih nenavadnih praks, ki jih ali pa jih ne prakticiram - kaj vas briga!), barve kože ali nacionalnosti. Hkrati pričakujem od države, v kateri živim, da zaradi svojih prepričanj nikoli ne bom preganjan - da bi jih torej moral skrivati ali biti kazensko preganjan. Ne, nekoga bom cenil, ker je dober človek.

Oziroma ga ne bom, če je pizda. Tako preprosto je to.

Potem pa se zgodi - ne prvič - da me nekdo začudeno vpraša, kako sem lahko vernik, oziroma, da je bil sveto prepričan, da sem ateist. Zdaj sem tega že vajen, prvikrat pa se mi je zdelo nadvse čudno. Čemu bi ljudje sklepali, da sem ateist? Ker ne citiram Svetega pisma na vsakem koraku? Ker se ne strinjam s primci in štuhci te naše doline šentflorjanske? Ker sem (oziroma rad živim v zablodi, da sem) relativno načitan človek ?

Ponavadi se izkaže, da zaradi slednjega.

V nekaterih je floskula, da so verniki bebave, poslušne ovce, ki zanikajo znanost in verjamejo v kreacionizem tako zakoreninjena, da niti pomislijo ne, da bi moglo biti kako drugače. Razsvetljeni so samo tisti, ki se rešijo spon, ki prenehajo uživati opij ljudstva. Ob tem pa nekateri niti sami ne vedo, kaj je Marx s to frazo sploh mislil. Nakar jim še iz čiste žlehtnobe povem, da je teorijo o Velikem poku, ki je danes splošno sprejeta, naumil jezuit - se pravi ne samo vernik, ampak celo pripadnik t.i. Jezusove vojske, iz katere izhaja tudi novi papež, pa je presenečenje popolno.

Pa vendar. Nekdo je menil, da sem pri "naših," a sem pri onih drugih. Sem zato drug človek? Boljši, slabši?

Tretji primer je en model, ki na Youtubu objavlja humorne kritike popularnih filmov. Pravzaprav v njih išče napake. In tako si je prejšnji teden sposodil Twilight. Prispevek je humorno zaključil z več kot štiridesetimi primeri, ko Kristen Stewart stoka, globoko diha in nasploh deluje izgubljeno, nakar je z grozo ugotovil, da so en komad v glasbeno podlago za film prispevali Radiohead, njemu ljub bend.

Zato se odloči ritualno polomiti vse njihove CDje.

No, tega najbrž ni storil. Le rekel je, da jih bo. Ampak spet. Izhaja iz podobe sveta, v kateri njegova priljubljena glasbena skupina nikoli ne bi storila česa tako bogokletnega kot je prodaja enega komada za beden film. pripisuje jim neke moralne kvalitete, ki jih je izoblikoval v lastni glavi. Ob tem pa ne pomisli, da je morda modelom delo Stephanie Meyer celo všeč. Nee, nemogoče, oni so pa ja preveč kul, da bi jim to dogajalo. Ali pa, da ima kak član benda najstniško hčerko, ki je mrtva na knjige, pa je prepričala atija? Oziroma, čisto banalno, da so morda producenti filma kontaktirali zastopnika, vprašali, koliko denarja morajo odšteti, da bo komad v filmu, podpisali pogodbe in konec debate? Pravzaprav sploh ni važno.

Važno pa je, da so trije ljudje na podlagi lastnega pogleda na svet in lastne predstave o določenih ljudeh bili neprijetno presenečeni. Da so trije ljudje samosvoj, zaseben pogled na svet aplicirali na celotno populacijo  - da vsi mislimo tako kot oni, ker je takšno mišljenje pač pravilno.

Toda to je v popolnem nasprotju z odprtostjo, radovednostjo in inteligenco. S skepticizmom, ki ga bojda toliko ljudi danes sprejema kot svoje načelo in ga celo ponosno razglaša. Pravi skeptiki ne izbirajo, v kaj bodo dvomili in kaj ne. Prva stvar, v katero je treba vedno dvomiti, so ravno lastna prepričanja. Kajti le tako lahko rasteš kot osebnost. Kar pa ne pomeni, da moraš zavreči vse, v kar si verjel in kar so te naučili od malih nog.

Ne, ljudje svoje znanje nadgrajujemo. Če si sposodim znamenite besede Agenta K: tisoč petsto let nazaj smo vedeli, da je Zemlja središče vesolja. Petsto let nazaj smo vedeli, da da je ravna. In zdajle vemo, da smo edina inteligentna vrsta na planetu. Le kaj bomo vedeli jutri?



sreda, 13. marec 2013

Habemus papam

Že odkar je Benedikt povedal, da odstopa, so bili mediji polni špekulacij. Zakaj, kako, kaj se bo zgodilo z njim, in predvsem, kdo bo njegov naslednik. Danes smo ga, po relativno kratkem konklavu, tudi dobili.

Jorge Bergoglio.
Po novem Frančišek I.

Marsikdo je nad izborom presenečen, predvsem zato, ker je model v paradi izjemno konzervativnih kardinalov med najbolj naprednimi. Zagovarja recimo kontracepcijo, ceprav orto nasprotuje istospolnim porokam. Je jezuit, pripadnik reda, ki je vedno promoviral znanost. Predvsem pa po več kot tisočletju ni Evropejec - četudi je potomec italjanskega izseljenca.
Kot prednostno nalogo si je zadal reformo kurije, ki je v zadnjega pol stoletja bila ne le trdo konzervativno jedro RKC ampak tudi odgovorna za prikrivanje škandalov, ki so zadnje čase prihajali na plano, od relokacij duhovnikov, ki so spolno zlorabljali otroke, do finančnih malverzacij. Lahko le srčno upam, da mu uspe.

Še posebej, ker kakega reformnega papeža nismo imeli vse od časov Janeza XXIII. Tisti, ki je hotel prav tako spraviti skozi reforme, Janez Pavel I, je po komaj mesecu dni umrl v precej sumljivih okoliščinah. Poleg tega gre za enega modelov, ki kljub svojim 76 letom fura prisotnost na Twitterju in Facebooku, nasploh pa je bil kot nadškof v Buenos Airesu dokaj popularen pob, še posebej, ker se je fural striktno politiko pomoči revnim, okoli pa se je vozil z busom.
Skratka, kot katoliku in izobražencu (vsaj delam se, da sem) mi je tisto, kar berem o njem nadvse všeč. Verjetno pa se bodo našli taki, ki menijo, da s svojimi umirjenimi pogledi izdaja bistvo Cerkve. Ali pa ne. Nekako se mi zdi, da bodo mnogi svoja stališča omilili, pač zato, ker bodo drugačna tudi papeževa.

Kar pa ni ravno krščansko, pravzaprav. Jezus pač ni učil, da moramo slepo slediti besedam tistega z belo kapo, ampak, naj se ljubimo med seboj. Celo postavil to kot novo zapoved, najvišjo med vsemi. Ob vsem sovraštvu, ki je v imenu vere in "prave poti" vse prevečkrat prihajalo od izpričanih kristjanov, pa mi je bilo dostikrat prav hudo. Morda bo Jorge, pardon, Frančišek tudi njim pokazal, kako zgrešeno je njihovo početje. Ker sam Bog ve, da potrebujemo spremembe na bolje:)

torek, 12. marec 2013

Enkrat te dni (te bom zrezal na drobne koščke)


Takoj ko se je zbudil, se mu je zazdelo, da je nekaj narobe. Ne s posteljo, ali sobo, ali vsako podrobnostjo, ki ji je namenil pozornost. Narobe na splošno. Ne glede na splošni občutek narobnosti je vstal in se napotil proti kopalnici. Na ščetko je stisnil zobno pasto, odprl pipo, pomočil krtačko pod topli krvavi curek in si pričel umivati zobe. Gor. Dol. Gor. Dol. Pogled skozi okno je obetal še en čisto navaden dan. Navlekel je nase običajne cunje in se po stopnicah napotil v kuhinjo.

Stara babura je v pečico električnega štedilnika ravnokar nagrmadila kup drv in po žepih stikala za vžigalicami. Obrnila se je proti njemu in zakrakala nekaj nerazločnega. Nežno jo je odrinil od štedilnika, pometal drva iz pečice in vklopil električno ploščo. Staruha je glasno protestirala, zato je odmaknil lonec in pritisnil njeno posušeno roko na kuhalno ploščo, ki se je do takrat že prijetno segrela. Grdoba je zatulila od bolečine in ga hvaležno pogledala. Zopet je pristavil lonec in dvignil pokrovko. V vodi sta med zelenjavo plavali dve sveži dojki. Juha in kuhano meso, torej. Babnici je nakazal, naj kot prilogo pripravi hrenovo omako in ta je pokimala. Zatem se je odel še v rdeče ogrinjalo, ki je viselo na koščeni kljuki v veži in se odpravil ven.

Žveplene sopare so mu udarile v nos. Sovražil je jutranjo meglo. Med potjo proti avtobusni postaji se je, kot vedno, privoščljivo zarežal duši, ki je rinila skalo navkreber po bližnjem klancu in zapazil, da je skala če precej oškrbljena in razpokana. Moral bo poklicati v centralo in naročiti novo. Presneti birokrati, spet bojo sitnarili, saj še ni niti osemsto let, odkar je naročil prejšnjo. Na postaji so ga pričakali običajni zdolgočaseni frisi jutranjih delavcev. Kot ponavadi, so se držali vsak zase, potopljeni v lastne misli in topo bolščali v tla. A vsi so dvignili poglede, ko je izza ovinka nenavadno hitro prirohnela gmota avtobusa. Režeč se voznik je odprl vrata in navdušeno zabobnel:

"Kaj je, fantje, čemu dolgi frisi, pripravite se na vožnjo svojega življenja!"
Ponosno je skočil izza volana in odprl pokrov:
"Poglejte, kaj sem kupil včeraj! Vam povem, stvar da motorju čisto novega življenja!"
Delavci so se nagnetli okoli šoferja, ki jim je z važnim izrazom na obrazu razlagal prednosti novega rotacijskega bičevnika, ki je enakomerno tolkel po pogubljenih, zavračal pomisleke, da bo tako prehitro obrabil motor in dokazoval, da noben motor na dvajset duš ne potegne bolje od njegovega, še posebej, ko mu pripomore z razbeljenimi analnimi vstavki, ki so prav tako popolnoma nova pogruntavščina z vzhodnega konca:

"Vam rečem, oni poševnooki se spoznajo na svoj posel! Danes bomo v službi, kot bi mignil!"
Slednja izjava je požela val odobravanja med dolgimi frisi. Ne glede na šoferjeve obljube in na njegovo friziranje motorja, pa je v službo zamudil za cele štiri sekunde, in v mislih preklinjal prekletega šoferja, ki je svoj ritual z odpiranjem pokrova ponovil na vsaki postaji. Joj, kako jih bo slišal od šefa. Ni se še dobro preoblekel, ko je iz zvočnikov že zagrmel znani sitni glas:

"Kukurmot, v mojo pisarno!!!"
Zaklel je, pograbil trizob in na hitro pregnal iskalce biserov, ki so si privoščili čik pavzo, nazaj v globočine Jezera kozlanja ter se s čvrstim korakom in temnimi mislimi napotil proti administrativnemu oddelku. Vsi so se bali šefa. Ne zato, ker bi bil posebej grozen, dasiravno so vsi tisti izrastki in dva obraza pripomogli k splošni odvratnosti, problem je bil v tem, da je pred njim bilo nemogoče zatajiti karkoli. Posvečeni dvoličnež ti je prijazno zrl v oči, medtem ko si iskal opravičila za svoja dejanja, medtem pa so ti po hrbtu že plesali zobje klinaste brane.

Za današnjo zamudo mu zagotovo ne bo ušlo vsaj nekaj dni dela v rudnikih solitra. In vsi vedo, kaj napravi soliter s tvojo kožo. Zatorej je bil tolikanj bolj presenečen, ko je pri šefu našel posebej čedno mlado pripravnico. Pravzaprav je ni toliko našel pri šefu, kot pod šefom.
"Kukurmot, kdaj si nazadnje bil mentor?"
Pomislil je. Pomislil je še enkrat. Saj ni bi bilo tako dolgo nazaj...
"Kakih petsto let bo tega, gospod. Ko smo dobili borgijsko gospo. A zdi se mi, da z mano niste bili ravno zadovoljni."
"Seveda ne, ti kreten. Ženska je bila vsa pasja in pričakoval sem, da se bo povzpela visoko v administracijo, ne pa, da jo uničiš!"
"Oprostite, gospod, ne bo se več ponovilo. Ampak, če preverite zapise, boste videli, da so vse njene metode bile natanko dokumentirane in marsikatera je v rabi še danes."
"No, to ti dam prav, toda saj veš, da so ljudje iznajdljivi, taka dama bi bila neprecenljiva pri izmišljanju novih prekletstev."
"Z dolžnim spoštovanjem, gospod, moje mnenje je bilo, da se je že iztrošila. Ves čas pripravništva je uporabljala samo stare finte, ki smo jih poznali že od prej..."
"Ni važno," je zagodel šef in pokazal na priležnico (ta ga je kaj hitro za prst zgrabila z zobmi): "Tole je Allyioma. Au! Večje prasice še nisem srečal, tam zgoraj je bojda bila odvetnica pri nekem računalniškem podjetju." Vrgel mu je velikanski kup papirja in pljunil ženski v usta: "Tole je eno njenih del, preštudiraj ga, javila se ti bo po intervjuju z mano!"

Zasukal se je in odšel iz pisarne. Med zapiranjem vrat je videl da je Allyioma ravnokar spustila šefu na hrbet zajetno klobaso dreka in jo nasladno razmazovala. Šefova ljubljenka torej. To bo še hudo. Na poti nazaj k jezeru, ga je zaustavil eden novih sodelavcev, ki se je pritožil, da po zadnjem servisu navijalnik črev deluje prehitro in da so vse stene obrizgane, pa ga je poslal do drugega kroga nebes. Ali ne morejo takih nepomembnosti pustiti do rednega remonta? Sedel je za mizo, na hitro preletel poročilo o napoju za masturbatorje, po katerem so prestopniku na rokah zrasle zarjavele britvice, nakracal nanj svoj podpis in se posvetil kupu papirja, ki ga je prinesel od šefa.

Takoj je spoznal Allyiomin potencial. Če bi babo najeli, bi lahko obnovili sektor za prodajo duš, ki je krasno deloval v pozni viktorijanski dobi. Tako spretnega pisca ni videl že dolgo časa. če bo sprejeta v službo, bi bila sama edina primerna, da napi[e lastno pogodbo, kar pa je edina stvar, ki je ne smejo narediti. V vsaki drugi pogodbi bi hudič babji zagotovo našel luknjo. Potem pa se je zarežal. za take tičke je dobolj en sam stavek. Zgrabil je pergament, pomočil pero v luknjo na roki in zapisal: W3 0WN J00, ter se umetelno podpisal na spodnjo črto. Tako, pripravljen je, naj kar pride.
"Zdravo," je zažvrgolela, ko je stopila v pisarno. "Tale tvoj šef je pa res klasa. šele, ko sem uporabila nekaj posebnih trikov, sem ga spravila do konca. Upam, da ti nisi nič slabši."

V klasični maniri je zagodrnjal nekaj nerazumljivega in s prstom pokazal pod mizo. Ni ji bilo treba dvakrat reči, saj se je že po kolenih plazila k njemu. A pripravil ji je majhno presenečenja. Ko je zagrabila njegovo kito, jo je naravnost v oči zadel mogočen curek vroče scaline. A ni bilo videti, da bi jo kaj motilo. Opala, je pomislil, tole bo pa res hudo. Zgrabil jo je za lase in ji ga porinil globoko v požiralnik. Hkrati ji je pred očmi pomahal s pogodbo, zasadil pero v njen vrat in jo prisilil k podpisu. 
Fafala je sicer slabo, a je pogoltnila vse do zadnje kaplje. Sklonil se je k njej in ji zašepetal na uho:
"Enkrat te dni te bom razrezal na drobne koščke," ona pa je vzdihnila v nasladi.

ponedeljek, 11. marec 2013

Kultura hejtanja

Danes takole visim na spletu in mi uleti pred oči članek slovenske publicistke, ki govori o kulturi posiljevanja. In kako se ženske počutijo nemočne v tej, vse bolj grdi, vse bolj seskistični družbi, ki privzeto sprejema, da ni nič narobe, če se babe šlata, pa da so za posilstvo same krive, kaj se pa izzivalno oblačijo, in sploh da celotna družba povsem mirno sprejema, da se take stvari sploh dogajajo.

Da je posilstvo sprejeta družbena norma.

Do neke mere se človek mora strinjati. Četudi je članek feministično naravnan, določene stvari v njem držijo kot pribite. Vendar pa avtorica z govoričenjem o posilstvu meče tančico čez mnogo hujši problem, s tem, ko demonizira zgolj enega njenih simptomov. Dandanes namreč ne vlada kultura posilstva. Reč je mnogo širša.

Opravka imamo s kulturo strahu, sovraštva in trpljenja.

S tremi stvarmi, ki nas vodijo na Temno stran.

Kot je špekuliral Michale Moore v Bowling for Columbine, postajamo ljudje vse bolj prestrašeni. kar ni čudno, saj smo ves čas bombardirani s pravo poplavo podatkov, kaj vse nam škodi, kaj vse nas lahko ubije, oziroma lahko škoduje našim bližnjim. Ljudje so zbegani, zatekajo se k vsem mogočim šarlatanom po odgovore, a z nobenim niso prav zadovoljni. Samo v miru hočejo živeti, in nekaj jim grozi.

Pa sploh ne vedo kaj.

Zato je skrajno dobrodošel tisti, ki s prstom pokaže: Lej, to je krivec, da ti gre slabo. Da tvoja družina ne more uživati v radostih življenja. Ves nakopičeni strah je končno našel strelovod, v katerega se lahko sprosti. In sprosti se kot novo čustvo - sovraštvo.

Potem pa imamo goreče radarje, obešene lutke, transparente, ki obljubljajo aranžma v Barbara rovu - a hkrati tudi bolj subtilne  pojavne oblike. Tako smo priča gostilniškim in forumskim vojnam, maltretiranjem v šolah, kjer se otroci kaj hitro naučijo, da vlada zakon močnejšega, in, navsezadnje, sovraštvu in nasprotovanju kar tako. Celo proti osebam, ki naj bi bile naši junaki. Dejanu Zavcu, ki je itak les in bi se moral že davno upokojiti. Tini Maze, ki je napravila neponovljiv uspeh v zgodovini slovenskega in svetovnega smučanja. Ne, ne, ona je naduta pizda s svojim italijanskim prenapihnjencem. Njen uspeh je itak zgolj posledica tega, da so druge babe slabe, Vonnova se je pa polomila. Hejt, hejt, hejt. Vsak izgovor je dober.

Mi pa to toleriramo.

S tem, da smo tiho.

Da ja ne bi omejevali pravice govora, na kar nas hejterji opozorijo v trenutku, ko hočemo povzdigniti glas. In če vseeno ukrepaš, so potem ONI žrtev cenzure, nasilja in represije.

Sovraštvo lahko rodi le trpljenje. Trpijo tisti, ki se ne vzdignejo, ampak molče prenašajo orgijo sovraštva, ki jih penetrira skozi vse telesne odprtine. Trpijo oni, ki sovražijo, kajti kljub kanaliziranju vseh teh silnih čustev, ki so v njih, življenje ni nič kaj boljše. In potem se zatekajo k nasilju. Ki nakopičeno sovraštvo za trenutek sprosti. Ti da tisti adrenalinski šus, po katerem ti drgeta celo telo, kot po posebej izdatnem orgazmu.

Najbolj žalostno je, da potem ta naval hormonov pričenjaš zamenjevati za resničen užitek. Svoje možgane dobesedno natreniraš, da so zadeti od nasilja, namesto od parjenja. In za sabo potegneš še druge. Kajti tisto, kar se ceni je moč. Glavni frajer je tisti, ki ne jebe scene in razfuka vse živo. Ki ne lajka, ampak hejta.

In kdor ne more s pestmi, hejta z besedami.

Te znajo biti še bolj pogubne kot buler v obraz. Ko jih človek sliši dovoljkrat, si bo raje sam prizadejal škodo. Ker Temna stran ti ne da kulske rabe Sile, s katero bi davil in prožil strele. Temna stran ti ponudi samo temo.

V temi pa je vsak sam.



sobota, 09. marec 2013

Denial of service


Kot blisk se je po internetu razširila novica, da se bosta spopadli dve najmočnejši skupini, kar jih je kdaj rovarilo po vseh omreženih servisih. Dobro obveščeni viri so že dolgo časa govorili, da bo tako, da sta skupini prerasli vse možne okvirje in da bo velik spopad neizbežen. Edino, dar bi lahko to vojno odložilo, bi bil popoln razpad pajčevine. Po drugi strani pa, marsikdo je napovedoval, da se bo v primeru tako obsežne vojne to tudi zgodilo. In grdi fantje bi ostali brez svojega igrišča.
Le malokdo pa je vedel, da gre v resnici za prestižni boj dveh sivih eminenc hekerske scene, dveh sovražnikov, ki sta drug drugega poznala od obisti, katerih vojna je potekala že od dni ko sta vsak na svojem koncu sveta kupila prvi modem in prenašala podatke s tristo biti na sekundo. Oh, kak[no pot sta prehodila od takrat. Dve, javnosti popolnoma neznani imeni: Marco 'Parity' van den Belk in Mijuši 'Interrupt2' Oto. V letih, ki sta jih preživela omrežena, sta zagotovo postala največja - dasiravno nepriznana - mojstra Mreže, da, poznala sta jo celo bolje kot tisti, ki so jo pomagali ustvarjati. Pa ne le omrežja samega, zanju v digitalnem svetu ni bilo nobene skrivnosti. Programčki, ki sta jih občasno razpošiljala tropu otročadi, da je z njimi spravljala nadzornike omrežij na rob pameti, so bili zgolj igrače.
Drug drugega sta se zavedla že zelo kmalu, pravzaprav že takrat, ko sta prvič iztegnila tipalke izven meja domačih omrežij, kar je sovpadalo z prvimi dnevi združevanja omrežij v Mrežo. Vsak pri sebi sta že takrat začutila, da je na drugi strani enakovreden, če ne celo močnejši nasprotnik in prvi spopad je nastopil že naslednji dan. Dasiravno takrat še otroški, bolj preizkušanje nasprotnika kot resnična grožnja, je množično odjeknila v strokovnih poročilih. Tistega dne je namreč internet prvič razpadel, po manj kot sto urah delovanja. Strokovnjaki so obdolžili nezanesljivo tehnologijo, nihče pa ni opazil nenavadno velikega toka podatkov, ki je udaril hkrati iz Nizozemske in Japonske ter zlomil hrbtenico na usmerjevalniku v Los Angelesu. Od takrat se neposredno nista več pomerila. Oba sta poniknila v popolno anonimnost in se počasi, a vztrajno pripravljala na nov spopad. Orožja ali vsaj delce njih sta dajala v preizkus nekaterim posvečenim, ki so se zavezali, da bodo o izviru programja molčali kot grob, pa še takrat sta za sabo brisala vse sledi. Oba sta spremljala vse napade, kar jih je bilo po omrežju, z zadovoljstvom opazovala rezultate destruktivnega početja njunega programja in se na vsak način poskušala dokopati do nasprotnikovih. Nasprotnikovo kodo sta secirala do zadnjega bita, postavljala nove ščite in si izmišljevala nove napade. A malo sta se le razlikovala. Kakor je Interrupt2 pisal elegantno kodo in poskušal v sisteme vedno vdirati elegantno, tako je Parity rad stavil na brutalno silo in se k eleganci zatekel šele, ko so njegovi najhujši floodi odpovedali. Prav Marco se je prvi domislil floodneta, medtem ko je Mijuši raje iskal napake v samem protokolu in prav užival, ko je nasprotnika odstranil z enim samim paketkom ob pravem času na pravo mesto. Morda je temu botrovalo okolje, v katerem sta bila vzgojena, morda sta bila le taka tipa človeka, tega ni vedel nihče. Ne smemo pa reči, da druge plati nista poznala, saj je ravno Mijuši nadgradil floodnet v zastrašujoče orožje, Marco pa je njegov destruktivni paketek popravil tako, da je bil neizsledljiv.
Napetost je rasla že nekaj tednov. Zastrašujoč mir, ki je zavladal v omrežju je administratorjem še bolj cefral živce kot prejšnji neprestani spopadi. Morda prvič v zgodovini interneta je bilo naenkrat dovolj pasovne širine, ne le dovolj, rezerve je bilo toliko, da so internetni ponudniki le zmajevali z glavami. O ja, še število navadnih uporabnikov je bilo še vedno tolikšno kot takrat, ko so vsi vodi pokali po šivih, a tudi tu je številka pričela počasi padati. Celotno omrežje je bilo, kot da zadržuje dih. Dih za nekaj, kar bo popolnoma spremenilo obličje digitalnega sveta. Fenomen je zelo hitro prišel na ušesa novinarjem, ki so vso stvar, jasno, napihnili. Takoj se je našlo tudi nekaj pametnjakovičev, ki so si hoteli prigrabiti kos pogače, in so na vsa usta razglašali, kako se je njihovo dolgoletno delo na varnosti pred internetnimi kriminalci končno obrestovalo. Da zdaj vidimo prihodnost v svoj čisti, nepokvarjeni obliki. Da je internet po njihovi zaslugi spet prostor, v katerem lahko živiš brez strahu. Le nekaj minut po objavi sta iz Mreže izginili podjetji, katerih direktorja sta se tako ustila, spletni strani CNN in NBC, ki sta oddajali intervjuja, pa sta doživeli manjšo kozmetično prenovo - kupček slikic golih tajskih in ruskih deklic, ki bi jim stežka prisodil več kot osem let. Prav neverjetno je bilo, kako sočasno sta bila izvedena napada, a prvo zmago je odnesla Interruptova skupina. In potem je spet teden dni vladal mir.
časopisi so na plano privlekli vse, kar so vedeli o obeh skupinah, kar so napaberkovali med vse bolj redkimi omreženimi prebivalci in redkobesednimi admini, potem pa so si po dobri stari navadi nekaj stvari še izmislili. Tako naj bi SMR (Samurai - Parityjeva skupina) bili odgovorni za razvpiti virus Michelangelo, BT (Blue TulIP - Mijušijevi podložniki) pa naj bi razsuli DoCoMovo mobilno telefonsko omrežje in pokvarili več kot tri milijone mobilnih telefonov. Naenkrat so za vse, kar se je zgodilo v internetu bili odgovorni oboji. Svet je dobil nova sovražnika, zlohotnejša kot jedrska grožnja, nevarnejšega kot AIDS, bolj pretečega kot ozonska luknja. Informacijsko dobo je zajel prvinski strah, strah pred popolnim uničenjem. Internet je bil prazen. Le tu in tam je kak zablodeli deskar mrzlično iskal najnujnejše podatke in jih arhiviral. Mreža pa je čakala. In z njo peščica starih administratorjev, ki so vedeli tako za Marca kot za Mijušja. Ki so vedeli, da bo prišlo do dokončnega obračuna. In ga niso hoteli zamuditi za nič na svetu. Če bo to konec interneta, potem morajo biti zraven. In, če ga ne bo, potem je vredno biti zraven.
Shrihari, direktor Stealth Communications je prišel iz kuhinje, noseč zabojček z ledom, poln pivskih pločevink. Vrgel je eno Andreju, evropskemu administratorju UUNetove hrbtenice in se spodbudno zarežal.
"Kaj je, Koop, Kdaj bo šla Nizozemska adijo?"
"Mislim, da v istem trenutku kot Japonska" se je oglasil izza drugega računalnika Azu.
Andre je potipkal po terminalu in najavil:
"Viraq iz UUNeta Asia Pacific sporoča, da nekdo skenira porte. Mislim, da se bo začelo. Adijo, moja domovi..."
Besed ni utegnil izreči do konca, ko je pozvonil mobilni telefon. Koop je le bevsknil v slušalko, naj ne storijo nič in srknil iz pločevnike.
"*.ac.jp je izgubil povezavo 42 milisekund pred vami, Andre," je z zadovoljstvom povedal Azu. "Izenačenje." In potem je spet zavladala tišina. A ne za dolgo. Tako Interrupt kot Parity sta se naenkrat pojavila na zgodovinskem strežniku Eris.bt.net.
hehe
hehe
There goes yer homeland. :)
What homeland?
Im still online
so are you
* digital has joined the channel
This is it?
you aint seen nuffin yet
heh. I was worried a bit here.
***Signoff: digital (No route to host)
restore him
whazza show without audience
"Pametno, Shrihari, pametno. Za trenutek me je že zaskrbelo, da si nam uničil predstavo!" se je zarežal Azu. "Zdaj se pa ne vtikaj več, prosim."
In imeli so kaj videti. Omrežje je ječalo. Takega prometa niso doživeli še svoj živi dan. Azu je po telefonu kričal na Veriove administratorje, naj zaboga vržejo prekletega Cisca v smeti in se prično obnašati kot normalen backup, Shrihari je v svojo slušalko na pamet pljuval nastavitveno datoteko pretresenemu tehniku, vsi pa so bili veseli, da so se končno znebili Poljske, od katere itak ni nobene koristi. Nakar prometa spet ni bilo več. Pa tudi nobene povezave ne. Svet je bil ovit v informacijsko temo.
Prvi je pretrgal tišino Andre.
"Fantje, je to to? Mislite, da sta ga razsula?"
"Že mogoče," je prostodušno menil Shrihari in odprl novo pivo.
"In kaj bomo zdaj?"
"Hja, postavili ga bomo na novo. Kot vsakič. Kot vedno."
"Misliš, da se ne bomo naveličali?"
Shrihari je vstal in pritisnil drobno rdeče stikalo. Zasloni so spet oživeli.
"Nekaterih stvari pač ne moreš spremeniti, ne hekerja in ne admina. Vsak mora imeti svojih pet minut. Zato smo tu," je zadovoljno rekel in krepko srknil iz pločevinke.

****
Ta zgodba je nastala v nekem drugem, dosti bolj naivnem času,  ko je IRC opravljal vlogo današnjega Facebooka. Dosti bolje, moram reči. Morda se bo kdo v njej celo prepoznal:) Ne morem verjeti, da od takrat ni minilo niti petnajst let.