sobota, 22. junij 2013

O problematiki učinkovitosti državne uprave

Že nekaj časa je nadvse popularno udrihati po javnem sektorju in še posebej po njegovem najbolj izpostavljenem delu, državni upravi. Kako so to paraziti na plečih "realnega" sektorja, glavni krivci za krizo v naši kokoški in sploh tisti, ki uničujejo malega človeka, davkoplačevalca.

Ob tem pa kritiki zvečine sploh ne vedo, kako državni aparat sploh deluje. Niti jih ne zanima. Važno je, da so krivi, da pijejo kavice in gobcajo po pisarnah, medtem ko delovno ljudstvo vse to plačuje.

Politika seveda vedno znova najde nove načine, kako to jamo bez dna, ki je državna uprava, optimizirati, konsolidirati, celo streamlinati. Pa tovrstni poskusi vedno znova zamirajo. Ne zato, ker bi bil ekosistem ministrstev in organov v sestavi tako tog, neprilagodljiv in zavaljen v udobno otrplost. Vsaka sprememba, ki jo skušajo uvesti, je splošna, pavšalna, v veliki meri celo abstraktna. Konkretnih rešitev politika ne mara, ker bi lahko nekaj spremenile preveč korenito.

To pa lahko privede do nepredvidljivih posledic. Nemara politkom neljubih.

Pa si najprej poglejmo, kaj sestavlja in kako deluje eno tipično ministrstvo, oziroma organ v sestavi. Glede na to, da sem na enem od njih, precej velikem,  preživel približno pet let, sem lahko dodobra spoznal ustroj pravila delovanja in zaplete, ki se pri tem zgodijo. Kot tudi ljudi. Nimam se za eksperta na področju, prav tako se zavedam, da mi kljub relativno visokemu dostopu do zaupnih podatkov ni bilo razkrito ravno vse; da sem pravzaprav kot strokovno tehnični kader bil dokaj nizko v prehranski verigi in nikoli nisem zares mogel zaobjeti celotne igre prestolov - ampak hej, tudi navadni pešaki imajo svoje vojne zgodbe in morajo nekaj vedeti o hierarhiji.

Najprej, kaj za vraga je sploh "strokovno tehnični kader?"

Zaposleni v državni upravi prihajajo v dveh sortah. Na eni strani so uradniki. V teoriji so to dejanski upravitelji države. Tisti, ki pripravljajo zakone, skrbijo za njihovo izvajanje, vodijo državne evidence in si zmišljujejo raznorazne projekte, vse z namenom večje prosperitete dežele, ki jim je bila zaupana v upravljanje. Glavni uradnik je predsednik vlade, pod njim so ministri, ti imajo državne sekretarje, pod njimi pa so podsekretarji in kup višjih ter običajnih svetovalcev ali referentov. Ja, svetovalec je uradniško delovno mesto. In karierna pot ambicioznega uradnika je od svetovalca priti do sekretarja. Ako je član neke stranke, lahko nekoč celo računa na državno sekretarstvo ali celo ministrovanje. Skratka, lepa hierarhija, kot v vsakem velikem podjetju, oziroma v vojski.

Na drugi strani pa smo strokovno tehnični kadri. Nemirni škratje, katerih naloga je uradnikom zagotoviti čim bolj nemoten delovni proces. sem spadajo čistilke, električarji, tajnice, kuhar v menzi (če jo organ ima), pa tudi bolj profilirani poklici: upravitelji informacijskih sistemov, vzdrževalci istih, webmojstri in druga tehnična pomoč. Nimajo jih vsi organi, nekateri podpisujejo pogodbe z zunanjimi izvajalci, drugi pač menijo, da je bolje imeti ljudi v hiši.

Vendar ločnica med obema profiloma ni ravno jasno razmejena. Okej, v sistemizaciji je, tehnični kader nikoli ne bo direktor (lahko pa je vodja nekega tehničnega oddelka), a v praksi so meje dosti bolj zabrisane. Tudi strokovci se ukvarjajo z zadevami, ki bi jih naj počeli uradniki in uradniki marsikdaj dobijo čisto tehnično delo. Pač, roka roko umije. Če nekaj obvladam, in lahko to storim bolje, ne vidim razloga, da ne bi. Tako uradniki in tehničarji lepo z roko v roki gradijo svetlo bodočnost. V teoriji.

V praksi pa se stvari malo zapletejo.

Obstaja namreč še ena sorta zaposlenih v državni upravi. Sam sem jim pravil "zaslužni." Praviloma, a ne nujno, je šlo za uradnike, ki so uleteli na neko delovno mesto ne zato, ker bi bili najbolj sposobni, ampak iz bolj pritlehnih razlogov. Praviloma so bili člani strank in  nastavljeni prek političnih vez. Ampak pazite, četudi moj naziv implicira, da so pač dobili dobro podmazan stolček v zameno za lojalnost stranki in se tam zgolj debelijo oziroma čakajo na penzijo, je to povsem narobe. Njihova naloga je v prvi vrsti znotraj organa zagotavljati interese stranke, torej politike, in k svoji agendi pritegniti čim več strankarsko neopredeljenih. Kako zlobno!

Ampak hej, tega ne počne le ena stranka. To počnejo vse.

In tako državna uprava postane predmet boja med strankami. Kajti bog ne daj, da bi ena od njih na nekem ministrstvu pridobila prevelik vpliv. Če mislite, da so politične karte razdeljene z imenovanjem ministrov in tako stranke prevzamejo celotne resorje, se motite. Vrh, torej ministrov kabinet sicer izdaja smernice, ki jih začrta vlada in na koncu potrjujemo v parlamentu, a pravi fajt se dogaja pod vodo, daleč od oči javnosti. Na pisarniških hodnikih. Tam zaslužni člani polagajo fizikalcem v glave ideje, jih obremenjujejo z delom, ki je bilo že večkrat opravljeno, a po njihovem nezadovoljivo, in predvsem orlovsko pazijo, da kak drug strankaš ne bi s svojimi predlogi prodrl predaleč. Bil sem na preveč sestankih, kjer smo ob vseh točkah dnevnega reda poslušali prepir med pripadnikoma dveh vodilnih strank, ki sta si nasprotovala dobesedno iz principa.

In kar malo nerodno mi je priznati, da sem bil kljub moji dokajšnji levi usmerjenosti večkrat na strani meni neljube politične opcije - preprosto zato, ker je človek, za razliko od drugih zaslužnežev postavljal stroko pred politiko - tudi za ceno nemilosti pri lastni stranki. Skratka, možak je imel strokovno integriteto, ki mu je ni mogel zamajati ne Janša, ne Drnovšek, ne sam papež.

Če bi vsi bili taki, bi bilo v državni upravi dosti lepše.

In predvsem bi se naredilo dosti več. Apriori nasprotovanje se sliši skrajno debilno, a tako se igra ta špil. Nakar zaslužni reportajo šefom, ti se zmenijo po svoje in pošljejo navodila za nadaljnje ukrepanje. Ne pozabimo. Cilj vsake stranke je priti na oblast, ter to čim dlje obdržati. In za to so dovoljena vsa sredstva. Oprostite izrazu, ampak boli jih kurac za to, da bi z državo gospodarili na najboljši mogoč način.

Važno je, da so šefi. Oni drugi pa jim ne pustijo. Tako, razloženo za bedake.

A tudi to je samo delček v mozaiku, ki ga dojemamo kot neučinkovitost državne uprave.

Drug tak delček so uradniki sami. Tisti "nepolitični," ki bi radi samo opravljali svoje delo. Namreč, politični fajti imajo to negativno posledico, da delajo kolateralno škodo. Najebejo ga ravno fizikalci. Najprej zato, ker do njih prihajajo konfliktne informacije, kaj je treba narediti. Zaradi tega delajo napake. Jebi ga, ko radi, taj i greši. Ko pa drek zadene ventilator, je treba najti krivca. in vsa gnojnica se potem zlije po ubogemu revežu. Zato se vsak uradnik zelo hitro nauči zlatega pravila birokracije.

Rito imej pokrito.

Ne glede na to, kaj se dogaja na ministrstvu, če pride do sranja, imej alibi. Ali pa si ga najebal. In do sranja prihaja vsak dan. Fizikalec nima za sabo Stranke, ki bi mu krila hrbet, zato si mora zaslombo najti drugje. V zakonodaji ("Nisem kriv, zakon/odločba Evropske komisije mi to nalaga"), v korespondenci ("Ta in ta mi je dal tako navodilo, tukaj so maili, vloge, dopisi, vse imam zabeleženo.") oziroma v popolnem zanikanju odgovornosti ("Za to sploh nisem pristojen, morate v sobo 204").

Delo v državni upravi torej ni božanje gonad in srkanje kavic, ampak vsakodnevna borba za preživetje, da se gnojnica ne bo zlila po tebi.

Ko tak uradnik napreduje, postaja vse večji ekspert v izmikanju odgovornosti - dokler na koncu ne dela več dobesedno nič. A mu to vzame ves delovni čas. Dejansko delo torej sloni na svetovalcih, mladini frišno s faksa, ki je v končni fazi pripravljena pogoltniti vsak drek in ga vzame kot del vsakdana. Enkrat bodo višji svetovalci ali sekretarji, in potem se bo drek zlival po drugih.

Tu je bistveni problem neučinkovitosti državne uprave.

Glavnino dela upravljajo neizkušeni ljudje. Sicer strokovno kvalificirani, z opravljenim faksom, mladi, zagnani in ukaželjni. A manjka jim dvoje. Ne poznajo še ustroja organa, v katerem delajo in internih bojev, ki se odvijajo v njem. Kar pa je še pomembneje, nimajo pojma o "zatečenem stanju." Ta čudna fraza ne pomeni samo, da bi bili seznanjeni s tem, kaj se trenutno odvija na ministrstvu, marveč predvsem s tem, da nimajo pojma, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na kmetijah, na cestah, v naših vodotokih, v podjetjih, šolah (čeravno so sami prišli iz ene). Zato jim ostaja dvoje. Ali slepo prepisovati direktive iz Bruslja, kar počnejo tisti bolj leni, oziroma oni, ki so dobili na mizo papir z ukazom, da mora biti delovni osnutek zakona nared čez tri dni (resničen dogodek!). Ali pa povprašati ljudi iz dejanske stroke, kaj si mislijo o zadevi. In ker je ne poznajo, naivno verjamejo tistemu, kar slišijo potem pa nov pravni akt spišejo dobesedno po nareku nekoga, ki bi mu taka ureditev izdatno koristila, po možnosti tako, da bi mu prinesla odločilno prednost pred konkurenco.

Nekateri mladci imajo to srečo, da pridejo pod okrilje mentorja, ki obvlada, oziroma človeka, ki postavlja stroko pred politiko in je za to pripravljen prevzeti tudi vso odgovornost. Vse preveč pa je takih, ki so preprosto vrženi v morje in bolje, da se hitro naučijo plavati. Ravno slednji ponavadi postanejo arhetip klasičnega birokrata, za katerega je najvažneje, da ima pokrito rit.

To se žal kaže tudi sestankih delovnih teles na Evropski komisiji. Tisti, ki se otepa odgovornosti, bo zgolj poslušal kaj Komisija želi, da bi država implementirala, si vestno vse zapisal in potem poskrbel za z našo državo skregan zakon, ki pa ga bomo potem izvajali s škripajočimi zobmi in besom na Evropo, ter nad kršitelje pošiljali bes inšpektorjev.  Tak, ki je imel dobrega mentorja, pa bo hitro doumel, da se v Bruselj hodi zato, da Slovenija na glas pove, kaj od neke direktive pričakuje in se skrega, če je potrebno, tudi z mogočno Nemčijo. Ker, glej ga zlomka, naenkrat se bo našlo petnajst držav, ki bodo tvoj predlog ali zahtevo podprle. Pa četudi bo to drugače povsem tihi baltski trojček, ali pa Francija in Španija, ki itak samo čakata, kdaj bosta švabom spet zakuhali eno.

Evropa ne ukazuje sama po sebi, marveč hoče participacijo.


Te pa je od nas premalo. Kaj torej storiti, da bi je bilo več?

Daleč najbolj potrebujemo izkušene kadre. take, ki vedo, kaj se na njihovem področju dejansko dogaja. Ljudje morajo ven iz pisarn in gledati po terenu, kaj počnemo, kako to počnemo in zakaj počnemo stvari na tak način. To velja v prvi vrsti za inšpektorje, ki morajo potem zakone izvajati v praksi. Če je nekdo delal več let na terenu, potem pozna vse finte in uzance, in nihče ga ne more prinesti naokoli, vsaj ne z lahkoto. A enako velja za "običajnega" uradnika. Kako boš presodil zahtevo za vetrno elektrarno, če je tvoj edini stik z realnostjo nekaj fotk razmesarjene perjadi in morda nekaj brskanja z Googlom? Če ti na eno uho šepeta zaslužnež, ki se nadeja, da bo stranka dobila glasove naravovarstvenikov, z druge tisti, ki forsira TEŠ6?

Zato naj odločajo tisti, ki področje poznajo. Za upravitelja mojega kozjega hleva ne bom nastavil pasjega frizerja. Uradnik je upravitelj nekega koščka države. Zaupajmo mu takega, na katerega se spozna.


Za konec bi lahko še napisal kaj o birokraciji in papirologji. vendar je to tako obširna tema, da si zasluži lasten zapis. Če bi že moral povedati v enem stavku - vsa ta obsedenost s papirji, podpisi in mapami spet rabi zgolj pokrivanju lastne riti. Da te ja kdo ne bi obtožil korupcije. Ali nevestnega ravnanja. Ali ravnanja v nasprotju z navodili nadrejenih. Izogibanju odgovornosti. Rešitev je preprosta.

Naredimo državno upravo bolj prijazno delavcu, ne samo državljanom. Reševanje lastne riti mu vzame preveč časa. Res, da sem bil strokovno tehnični delavec in kot tak pod manjšim pritiskom, pa sem svoj prvi javni razpis zajebal na celi črti. Ter zanj prevzel odgovornost, kar je poželo precej čudnih pogledov. Največja kazen zame je bila, da so delavci, ki bi nujno potrebovali prenosnike, na njih morali čakati še pol leta. In hkrati dobra šola. Naslednjič nisem več zajebal.

Spider-manova mantra je, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost. Nekdo pa mora našim uradnikom povedati, da velja tudi obratno. Ko prevzameš odgovornost, z njo pride moč. Ko si za nekaj odgovoren, ti okoli tega ne bo noben srou.

sreda, 12. junij 2013

Opt-out of PRISM is bullshit

An interesting page popped up a few days ago, with "helpful hints" how to escape that evil your-data-grabbing PRISM that NSA set up. You can find it here.
It does a nice job of providing alternatives to today's most used operating systems, applications and services. But it has one big problem.

It's bullshit.

Even worse, it's OSS evangelism done wrong.

Let's go and see those alternatives, point for point. You might open another window and look at the spreadsheet, for easier reference. I am going to be short, because there are plenty of experts, that can explain you in further detail, why proposed actions do next to nothing, besides advertising Open source programs, in some cases not even fully developed ones, or programs with serious flaws, not meant for everyday use.


OS: is there any indication, that core OS sends data to PRISM without user consent?

Web Browser: is there any indication, that Web browser sends data to PRISM without user consent?

Search engines: is there any indication, that "open" search engines would NOT send data if approached by NSA? Nevertheless, one can search anonymously on all of them. Add DDG is quite nice.

Payment: Bitcoin, while a good idea in theory, is scammer's farm.The ones, who started mining bitcoin first, were "rich" a few months ago, and then the worth of this digital currency suddenly plummeted. Way to inspire confidence.

Email clients:  is there any indication, that email client sends data to PRISM without user consent?

Email encryption: good luck with that. People wouldn't even SIGN the damn thing.

Cloud storage: this one is ridiculous. Do not use a service, run your own. Yeah, because we are all admins with public access servers. But it is OSS, so it must be good for you, right?

Social networks: ditto for this one. People go, where their FRIENDS are. Not even Google can flock them from Facebook, and then some PRISM threat will? Good luck being alone.

Instant messaging: same as before. Friends are on Facebook, why chat anywhere else? Besides, security savvy users loathe IM clients anyway, unless they are encrypted.

Video conferencing: ditto. Also, no video conferencing on OSS alternative. Also, Skype is encrypted.

Content publishing: it is called publishing for a reason. It means putting on PUBLIC display. So NSA can see it anyway.

Document collaboration: how about just uploading a document to a private server? Works for Scene...

Android: OK. This one takes the cake. Cyanogenmod??? Indie ROM effort, partially backed by Samsung, is inherently more secure than stock operating system??? Bad Google, putting rootkits on phones and shit. Oh wait... I was thinking of someone else.

iOS: and where is iOS ROM alternative? Oh wait, Apple does not allow it. Bummer.

There is NO opt-out of PRISM, until NSA puts a form on their site, where i can click DO NOT FUCKING TRACK ME YOU SNEAKY BASTARDS.

And they actually comply.

Well, good luck with that, too.

+++

Do not get me wrong. I am starch supporter of OSS movement. And I use plenty of open source software myself. But evangelism should be based on facts. On features. On advantages. Not on some phantom threat. Yes, FSF and open source developers will never be able to compete with marketing machinery used by big companies - yet we can see some stellar successes. When software is actually GOOD. not just good enough. But so good, it can blow away anything from  Microsoft, Google, Apple or anyone else, for that matter. Firefox. LibreOffice. Linux. Apache. VLC. Need I say more?

++++

Dragi bralci, občasno se bo zgodilo, da bom objavil kak prispevek v angleščini. Včasih imam pač povedati kaj celemu svetu, ne samo našemu kokošnjaku. Delite lahko vseeno, Celo vesel bom, če boste. Da ne bom le glas vpijočega v puščavi.

ponedeljek, 10. junij 2013

[VIDEO] Ubisoftova tiskovka z E3 v živo

Kanijo pokazati par krasnih stvari. Pričetek opolnoči. Če tole berete jutri, je bržkone na isti povezavi tudi posnetek, tako da niste zamudili nič!
POSODOBITEV: Če vam video po parih sekundah crkne, imate tule alternativni stream:
http://www.gamespot.com/e3/ubisoft-press-conference/?tag=Topslot;Slot1


Kaj za vraga???

Če vam v življenju resnično manjka en tak ??????? trenutek, potem si obvezno poglejte tale video. Še vedno mi ni jasno, kaj sem gledal. Ravno prava stvar za grozljivi ponedeljek!

sobota, 08. junij 2013

Fuzbalerji, božje darilo Sloveniji

Danes je naša nogometna reprezentanca zasluženo premagala Islandijo na njihovem domačem terenu. Vsaj tako slišim, tekme si namreč zaradi izpada elektrike nisem mogel ogledati. Sem pa mogel ujeti komentarje po tekmi, ki so bili vsi tipa kapo dol fantom, pač v standardnem Katančevem stilu.

Ki so ga kaj hitro povzeli tudi igralci in seveda športni novinarji.

S tem pa imam en velikanski problem. Najprej že s Srečkom. Okej, jasno in logično je, da moraš imeti v glavi zmagovalno mentaliteto, kajti če greš v tekmo z miselnostjo tipa: "boril se bomo, srce bomo pustil na igrišču, če zgubimo, si nimamo kaj očitat," si praktično vnaprej že obsojen na poraz. Zmage si v resnici moraš želeti in ne le to, biti moraš našponan. Ja, zgazili jih bomo! To je nujno. Kar pa ni nujno je neka čudna evforija, ki potem zagrabi igralce, selektorja, športne novinarje in posledično tudi občinstvo. Da se namreč že piše neka nova nogometna pravljica, da je enajsterica, ki leta po travniku poslana z neba, da izpolni junaško nalogo priboriti Sloveniji tisto, kar ji od nekdaj pripada. pa naj bo to uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo, ali pa v prvo deseterico na Fifini lestvici.

In temu primerno se pričnejo obnašati tudi sami akterji.

Marsikdo ne mara Tine Maze, češ, da ženska (oziroma njen trener) arogantno napoveduje neke vesoljske uvrstitve. Ampak glej ga zlomka, Tina walks the walk. Tina je togotno jokala, ker je bila v predprejšnji sezoni samo druga na svetu. V sezoni, pred katero sem skeptično napisal: Tina, upam da veš, kaj delaš. Jebomater, vedela je.

Fuzbalerji pa....

Ustavimo se za trenutek pri nekaterih drugih slovenskih reprezentancah. Rokometaši imajo medaljo s prvenstva. Košarkarji na dober dan pridejo do polfinala, pa naj bo to v Evropi ali na celem svetu. Hokejisti so svetovni fenomen, da se s tako zanikrno bazo redno prerinejo v elitno divizijo svetovnega hokeja. In prihodnje leto na olimpijske igre. To so fantje, pred katerimi je resnično treba dati kapo dol.

Fuzbalerji pa...

Za Handanoviča se je bojda zanimala sama velika Barcelona. Če njihovi ogledniki spremljajo teme naše repke, potem ne vem, kaj je njihov načrt. Biti bojda najboljši klub na svetu, ko golman prejema ultra pocarske gole? Ostali igralci v tujini takisto niso baš nosilci igre. Morda s kako redko izjemo, premalo spremljam sceno, da bi točno vedel, kateri klub so na svojih krilih ponesli do naslova državnega prvaka i slično. Verjetno se ne bom zmotil, če rečem nobenega.

Fuzbalerji pa...

... se nosijo. In naši mediji jih k temu še spodbujajo. Prav dajejo jim vedeti, da so oni njaboljša stvar, ki se je zgodila naši državi, da smo neskončno srečni, ker so nam v svoji neskončni milosti naklonili igranje za nacionalni dres. Dobro. ne vsi. Nekaj je pogumnih mladih pobov, ki s ehočejo dokazati, in predvsem zaenkrat naivno mislijo, da je igrati za reprezentanco čast. In guess what, imajo prav.

Potem pa postanejo starejši, in mislijo, da je ravno nasprotno, Da ima reprezentanca to čast, da še hočejo brcati zanjo.

Ne pozabimo, da je od najpopularnejših moštvenih športov Slovenija njabolj šibka ravno v nogometu. Zato je prav grozljivo, kako neproporcionalno veliko pozornosti mu posvečamo. In igralcem. In njihovim egom. Vse druge repke, tiste, ki dosegajo dejanske uspehe, vedno znova kažejo enotno podobo.

Mi smo carji. mi smo ekipa, mi držimo drug drugega pokonci, in to delamo za vas, navijače. 
 
Fuzbalerji pa...

Sori, fantje,  uvrstitev na prvenstvo pač ni uspeh, če nato spušiš že v predtekmovanju in se potem ali skregaš ali pa v mikrofon prodajaš obrabljene fraze o puščanju srca na igrišču. Še posebej, če ga ne pustiš. No, to je itak priljubljen izgovor vseh naših športnikov, ampak pri enih vsaj vidiš, da jim je ob porazu dejansko bed v lajfu. Ali da so jezni. Da bodo na naslednji tekmi grizli, brcali in praskali do krvi. ker jim oni peki že ne bodo vzeli zmage. Dragi nogometaši, še posebej tisti, ki vas gledam že več kot desetletje - pri vas tega ne vidim. Vidim pa ogromno teatralnosti. Za katero vemo, da jo obvladate u nulo.

Kaj, ko bi malo manj trenirali, kako se valjati po tleh in nategovati sodnike in malo več, kako zadevat gole, oziroma preprečit, da bi ga jedli? Ja, nisem nogometni strokovnjak in se ne spoznam na zadeve, ampak v bistvu mislim, da je to point tekme. In ja, carsko, da ste premagali Islandijo.

You are fucking supposed to. Boljši ste od njih.

Če Tina Maze zmaga na državnem prvenstvu, tega ne bo obešala na velik zvon.

Zato si poglejte, kako se obnašajo rokometaši. In košarkarji. In, predvsem, predvsem, kako se obnašajo hokejisti. To so športniki, pred katerimi bi morali vsi vi dat kapo dol, ko jih zagledate na sto metrov.

Ne pravim, da morate biti ponižni, skromni, tihi. Zmagovalci niso taki. Razen v primeru, ko se niti sami ne zavedajo, kako dobri so. A takih šampionov je v vsakem stoletju le peščica. Tudi zato, ker je marketing že davno naredil svoje.

Kar hočem reči: lahko si privoščite primadonske izpade.
Ko postanete primadone.
Nič prej.

P.S.: In isto velja za mojega sokrajana Bena Udriha.