Dnevnik mladega supermana V

12. september
Danes so nas v šoli morili z Zemljinimi plastmi. Učitelj je celo poskušal nekaj razlagati o ploščah, ki plavajo po žarečem skupku magme, a ga je moj sošolec zatrl s trditvijo, da je zemlja znotraj votla in da je njegova teorija ravno tako dobra, kot otrobi, ki jih veže učitelj. To je seveda povzročilo pravi džumbus v razredu in vesel je lahko, da jo je odnesel samo z batom v redovalnici. Ampak razprava o tem se je nadaljevala tudi med odmorom in moram priznati, da je bil tako prepričljiv, da sem postal radoveden. Očitno bom moral vse skupaj raziskati na lastno pest.

13.september
Na vrtu sem skopal deset metrov globoko jamo, preden sem se zavedel neumnosti svojega početja. Preostali sta mi samo dve možnosti. Ali uporabim svojo super moč in poletim iz jame, ter tvegam da me kdo odkrije, ali pa vpijem na pomoč in sem osramočen do konca življenja. Skorajda sem že pričel kričati, ko me je prešinilo, da bi se lahko kdo vprašal, kako mi je uspelo izkopati tako globoko jamo. Torej sem se moral zanesti na svoje nadčloveške sposobnosti. Problem je nastal šele, ko je bila jama zopet zasuta, meni pa je ostal še lep kup zemlje. Najprej sem pazljivo pogledal okrog in potem besno skakal po zdaj zasuti jami, da sem vsaj malo stlačil zemljo. Ampak prekletega kupa je še vedno ostalo dobršen kos. Ah nič, morda bo pa mama vesela hribčka na vrtu. Uf, tole kopanje in zasipanje me je izmučilo. Treba bo piskati boljši način.

16. september
Večdnevno tuhtanje je obrodilo sadove. No ja, malo je pomagal učitelj, ki je nakladal o vulkanih. Seveda! Vulkan je pravzaprav luknja, ki vodi naravnost v središče Zemlje! Ali pa vsaj blizu njega. Malce me sicer skrbi vročina, ampak danes zvečer bom odletel v izvidnico.

Ponoči
Ravnokar sem se vrnil iz izvidniškega poleta do Vezuva. Malo daleč je vsa zadeva. Zakaj nimamo kakega ognjenika tu pri nas? Po možnosti aktivnega. Namreč, Vezuv je že tako dolgo pri miru, da se je kakih dvesto metrov od žrela zamašil. Ni druge, zamašek bo potrebno prebiti. Naslednjo noč gremo v akcijo!

18. september
Poln zanosa sem prejšnjo noč prišel do Vezuva in se z veliko hitrostjo zagnal v žrelo. Do zamaška sem priletel kot puščica in ga prebil v trenutku. Nadaljevanje ni bilo tako uspešno. Namreč, sila naleta me je ponesla še par metrov naprej, potem pa me je silovit sunek vrgel nazaj na plano. Smrdelo je kot v najhujši greznici in grmelo je. Imel sem občutek, kot da sem se znašel v velikanskem prdcu. No, upam da se bo čez kak dan Vezuv izprdel in, da bom lahko nadaljeval z raziskovanjem.
Sestra je prihrumela v sobo in prijavila, da so pri poročilih povedali, da je Vezuv spet aktiven. Plini baje povzročajo kisli dež in Italijani se bojijo ekološke katastrofe. Prav jim je, kaj pa so pustili vulkan toliko časa pri miru. Če ga ne bi naluknjal, bi ga verjetno celo razneslo. Samo pomislite, kakšna ekološka katastrofa bi bila to!

20. september
Heh, danes grem v akcijo. Verjetno se bom prebil vse do lave, zato moram razmisliti, ali dovolj zaupam sebi kot supermanu, da bom preživel strašno vročino, ki baje vlada tam spodaj. Verjetno bo najbolje, da grem v trgovino in si kupim kremo za sončenje, ali kaj podobnega. Morda omako za pečenko.

22. september
Sicer ne vem, ali je to učinek kreme, ali pa sem preveč dvomil v svoje supermanske sposobnosti, toda kopanje v lavi je prav zabavno. Edina slaba lastnost je, da se ne vidi skoraj nič, če se pa potopiš dovolj globoko, te zgrabi tok in te odnese s sabo. Ko sem se končno uspel prebiti do luknje, sem z grozo ugotovil dve stvari. Moja obleka je zgorela. Logično, saj ni prav nič super. Ven sem prišel na Havajih. To je pa malo manj fino. Poskusite goli leteti prek Atlantika. Tako mrzlo je bilo. Da sem prišel domov ves trd in šklepetajoč. Poleg tega mislim, da so me videli iz nekega letala. Samo upam lahko, da so me imeli za plod domišljije. No ja, zdaj vsaj vem, da moram paziti na tokove.

29. september
Prav jezen sem sam nase. In na svoje pomanjkanje orientacije. Tokrat sem ubral drugo taktiko in se hotel prebiti navpično navzdol. Seveda me je kmalu pograbil tok proti Havajem, a sem vztrajno nadaljeval dol in samo dol. Potem pa sem dobil občutek, kot da sem v bazenu skočil na glavo in da zdaj v vodi izvajam obrat nazaj proti površini. Očitno sem zgrešil središče za vsaj tisoč kilometrov. Ampak potem, na poti navzgor sem se znašel v votlini, ali morda plinskem žepu, pa sem jo šel malo raziskovat.
Postojnska jama se pred to votlino skrije. Votlina se je naenkrat razširila v dvorano. Tam pa sem zagledal... Ne, ne, saj še vedno ne verjamem tistega, kar sem videl. V dvorani so bile krave, zaprte v ogradi. Dve čudni bitji sta si dajali opravka s še eno kravo, oziroma kupom govedine, saj je bila razmesarjena na rezervne dele. Nista govorila, a vedel sem, da se nekako sporazumevata, saj sta pri tem krilila z rokami (?) in nasploh dajala vtis burne razprave. Če odštejem to, da so njune roke (?) dolge do kolen, da sta velika tako kot jaz, da imata glave, še najbolj podobne želvjim, pa tudi kožo enake barve, šest prstov, zelo kratke noge, napihnjen trebuh, rep in nekaj, podobno hrbtni plavuti ter še nekakšne odprtine na vratu, zelo podobne škrgam, sta bila pravzaprav skorajda človeka.
A moja radovednost me je skorajda drago stala, kajti opazila sta me in zagnala vik in krik. Morda bi bilo bolje reči, da nista zagnala vika in krika, saj sta bila tiho kot ribi. Le naenkrat se je pojavilo še pet enakih nakaz, v rokah pa so imeli zagotovo orožje, saj je bilo podobno laserskim puškam, ki jih kažejo v vsakem filmu. Ker nisem vedel, kakšen učinek lahko ima takšno eksotično orožje name, sem raje brezglavo potegnil navzgor in samo navzgor. Pri tem sem podrl nekaj naravnih stebrov, ki so podpirali obok dvorane in vse skupaj se je pričelo podirati. Moja odločitev je bila očitno pravilna, saj sem strop prebil zlahka in se znašel v vodi.
Na mojo nesrečo pa se je ponovila zgodba iz Vezuva, le da me je tokrat voda pognala nazaj v dvorano. Šlo je za sekunde! Z vso silo sem treščil nazaj v vodni curek in se pričel prebijati proti površini. Končno sem priletel iz vode. Nekje v Kitajskem morju! Spet me bo čakala dolga pot domov. Med poletom sem opazil, da se zemlja pod mano trese. Mislim, da nam en potres ne more tako škoditi, kot da nas podjarmijo tisti želvoidi. Konec dober, vse dobro.


30. september
Ah no, morda pa vse le ni tako dobro. Danes sem hotel kupiti RAM za svoje računalo, da bom lahko nabijal najnovejšo 3D pobijalko, pa sem odšel z dolgim nosom iz trgovine. Pomnilnik se je podražil za trikrat, bojda zato, ker je potres podrl vse tajvanske tovarne. Kar je dobro za svet, očitno ni vedno dobro tudi zame kot ne-supermana.

+++++++++++++

Opomba avtorja: s tem se zgodba o mladem supermanu konča. Zvezek sem sicer vrnil na senik, v upanju, da se bo v njem znašel še kak zapis, a je med pokladanjem krme živini padel v hlev in so ga uničile koze. Ostaja edino digitalna zapuščina.