Dan, ko ti gre vse narobe

Se vam je kdaj zgodilo, da vam ničesar ni šlo od rok tako, kot bi si želeli? Vam je kakšen dan ostal v spominu kot dan, ko bi bilo bolje, ako se sploh ne bi dvignili iz postelje? Vsi imamo takšne dneve. A nihče, prav nihče ni imel in nikoli ne bo imel dneva, kot ga je živel ubogi Danilo Pruh. Naj vam bo njegova zgodba v spomin in opomin, in naslednjič, ko boste preklinjali nesrečni dan, se spomnite nanj. Že začelo se je slabo, potem pa je šlo samo še na slabše.

Budilka je jezno zaregljala. Danilo Pruh je še v spanju z vajenim zamahom počil po nočni omarici in v istem trenutku strahovito zatulil. Namesto po budilki je treščil po očetovi zobni protezi in zobje so se mu zarili naravnost v dlan. Skočil je iz postelje in pohodil mačka, ki je predirljivo zavreščal in mu zasadil kremplje v meča. Ko je divje otresal z nogo, da bi se znebil kosmate zverine, je prav mojstrsko treščil z glavo v rob omare.

Udarec ga je vrgel iz ravnotežja, zakrilil je in se zvrnil nazaj na posteljo. Maček je medtem pobegnil, Toda Danilo je začutil, da v postelji ni sam, še več, da lezi na nekom. Zvalil se je na stran, in ko se mu je pogled zbistril, je zagledal očeta, ležečega na hrbtu, z izbuljenimi očmi in budilko, zatlačeno globoko v usta. Od groze je nekaj trenutkov buljil kot ohromljen. Zgrabil je budilko in jo skušal izvleči iz fotrovih ust, a ta je vztrajala kot pribita.

Sklonil se je nadenj, da bi videl, ali stari še diha, in proti njemu je hušknila smrdljiva alkoholna sapa, od katere se mu je znova zameglilo pred očmi. Starina je bil več kot očitno nalit do roba in še čez. Na hitro se je oblekel in pri tem sploh ni opazil, da ima hlače popackane z neko zelenkasto svinjarijo (ki jo je dobrovoljno prispeval prej omenjeni maček) in stekel iz sobe, da bi poklical zdravnika. Ni še dobro napravil dveh korakov, ko ga je prek hrbta zadel valjar:

"Prekleta mrha pijana, a se zdajle hodi domov!!!!!"
"Mama! Neeeeeee!"

"O moj bog, Danilo! Sine, je vse v redu s tabo?"

Mati se je sklonila nadenj v trenutku, ko je Danilo hotel na hitro vstati zategadelj sta prav divje treščila z glavama. Za nekaj minut je zavladal mir.

Prvi se je ovedel Danilo. S hudimi mukami je zvalil s sebe zajetno materino postavo (vedno je bila ponosna na svoj stas, ki si ga je pridobila kot šolska kuharica) in se odplazil do telefona. A namesto znaka centrale je zaslišal na trak posneto sporočilo:

"Ker niste poravnali računov, je vaš telefonski priključek izključen. Če menite, da je prišlo od napake, nas pokličite na 090 973 399 834 4775... aja, ne morete klicati. Plačajte račun in nam prinesite dokaz." Sledili sta še sporočili v angleškem in nemškem jeziku, a jih ni slišal, ker je ihtavo treščil slušalko na vilice - pri tem pa si je ukleščil prst. Tačas je pričela stokati ni se premikati tudi mati, iz Danilove sobe pa je prilomastil oče in besno tolkel po budilki v ustih. Ni mu preostalo drugega, kot da ga čim hitreje odpelje do zdravnika.

Ko je stopil skozi vhodna vrata na prosto, je znova zazijal: njegov avto... njegov ubogi avto je ostal brez koles. Stal je na štirih betonskih zidakih, pa še to ne prav dolgo. Ko je zgrabil za vrata, da bi iz njega vzel svoje dokumente, je grozljivo zahreščalo in rjasti pod se je vdal. Avto je treščil na tla, mimogrede ukleščil Danilovo nogo in trušč je privabil hišnika, ki si je prav zadovoljno vihal brke.

"Gospodič Pruh, dvorišče ni kraj za odlaganje odpadkov. Stokrat sem vam že dejal, da svoje razbitine ne parkirajte tukaj in zdaj bo z veseljem poklical smetarje, da ga odpeljejo. Na vaše stroške, seveda. Ja kaj pa delate???"

Danilo je sledil hišnikovemu pogledu in zajavkal. Oče je v pijanskem navdihu pograbil za brisalec in si ga pričel tlačiti v usta, da bi z njim nekako osvobodil preklicano uro. Zadeva se je, jasno, zataknila in zdaj je bil ubožec dobesedno prikovan na avtomobil. Danilo je potegnil nogo z vso silo, da bi se osvobodil, a ni pričakoval, da se bo rjasti pod vdal tako zlahka. Zaplaval je po dvorišču, s sabo ponesel hišnika in oba sta pristala v zidu. Na hrbtu je začutil toploto. Obrnil se je in takoj zamižal. Iz hišnikovih ust je vrela kri - nataknil se je bil namreč na vijak, ki je štrlel iz fasade in je nekoč držal strelovod, a ga je mularija že davno odtrgala. Kot da to ne bi bilo dovolj, je v petem nadstropju začela vreščati hišnikova žena:

"Baraba! Morilec! Vse sem videla! Za tole boš zgnil v zaporu! Le čakaj, da pokličem miličarje!"

Ženska se je tako razburila, da je z roko nehote zbila lonček z okenske police. Refleksno se je stegnila za njim...

Kar se je zgodilo potem, lahko opišemo zgolj kot izreden splet naključij. Ker je bila zelo majhne postave, si je za zijanje skozi okno (kar je priljubljeno opravilo starih babnic) vedno pristavila pručko. Tako se je lahko nagnila daleč naprej in oprezovala po celi ulici. No ko se je stegnila za zbito lončnico, se je pručka podrla in ženščina se je s pretresljivim krikom zagugala na robu okenske police.

V tem trenutku pa je zgrabila rožo. Ubogi dve kili sta bili dovolj, da sta podrli ravnotežje in ulico je napolnil nov krik. Izpustila je lonček, a bilo je že prepozno. Pričela je padati in še vedno pretresljivo tulila. A od nekod je zbrala nečloveško moč in se ujela za balkonsko ograjo nadstropje niže. Centimeter za centimetrom se je dvigovala proti rešilnemu balkonu, in ko se je že hotela zavihteti prek ograje, jo je naskočil skrajno živčni buldog, ki ga je lastnik, preden je odšel v službo zaklenil na balkon. S svojimi škarjastimi zobmi se ji je zagrizel v vrat in oba sta nadaljevala padec proti trdim trdim tlom.

Danilo je spet zamižal od groze, top udarec, ki ga je slišal, pa ni bil čisto po njegovih pričakovanjih. Vedno je mislil, da človeško telo naredi več hrupa, slišalo pa se je, kot bi vrgel po tleh staro žimnico. Kričanje je jasno privabilo firbce, ki so zdaj z mešanico gnusa in morbidnega užitka opazovali nastalo situacijo. Kar nekaj med njimi jih je k ušesu tiščalo mobilne telefone in v daljavi je že bilo slišati zavijanje sirene.

Policaji so se pripeljali kot divja jaga. Šofer je hotel zavreti, a ni računal na olje, ki je izteklo iz razbitega karterja Danilovega avtomobila. Izgubil je oblast nad vozilom, ki se je zavrtelo in treščilo med množico firbcev. Kri je dobesedno brizgala, kombi pa je nadaljeval z morijo, dokler ni treščil v robnik, se v zraku preobrnil, zgrmel na tla in eksplodiral.

Ko se je dim razkadil, je Danilo žalostno pogledal okoli sebe. Zdelo se mu je, da na zid prikovani hišnik očitajoče strmi vanj. Roka njegove žene je proti njemu obtožujoče stegovala prst. Truplo je ležalo nekaj metrov stran. Proti še vedno kadečemu okostju marice ni upal niti pogledati. In oče... Oče je ležal na ostankih njegovega avta. Brisalec je imel zarinjen v usta več kot od polovice, na glavi pa je med kupčkom prsti še vedno cvetela pelargonija.

Stopil je nazaj v stanovanje, kjer je mati sedela za mizo s povito glavo.

"Ljubček, si že nazaj? Je kaj narobe s tabo?"
"Nič, mama, mislim, da sem bolan. Raje grem nazaj v posteljo."
"Le pojdi, mamica pa ti bo skuhala čaja."