Avtoštoparka III

Prvi sončni žarki so obsijali sobo in na grdo rjavo popleskano steno zarisali rešetko, ki je rjavela na oknu. Jutro se je počasi prebujalo. Od zunaj je bilo slišati ropotanje delavcev, ki so s tovornjakom pripeljali svežo posteljnino. Zgradba je začela kazati prve znake življenja. Na parkirnem prostoru je bilo vse več avtomobilov, iz kuhinje so prihajale prve vonjave, ki so oznanjale, da bo kmalu napočil čas zajtrka. A stanovalci niso opazili teh drobnarij. Bili so potopljeni vsak v svoj svet blodenj in pozabe. Bili so programirani že dolgo tega. Vdih. Izdih. Korak. Stranišče. Hrana. Postelja. Večina stanovalcev je samo še eksistirala. Vodila jih je samo še biološka avtomatika. Njihova zavest pa je bila izgubljena nekje v popolnoma drugi realnosti.

Inšpektor je zaloputnil vrata službenega avtomobila in zaklel, ker si je priprl plašč. Napotil se je proti vratom. Za delček trenutka se mu je pogled ustavil na plošči, ki je zgradbo suhoparno imenovala: Splošna bolnišnica - oddelek za nevropsihiatrijo in psihopatologijo. Napotil se je proti primarijevi pisarni in potrkal.

"Naprej!"

"Dober dan. Dobil sem vaše sporočilo."

"Ah, da. Prosim, oprostite, ker sem vas poklical tako na hitro, morda vse skupaj ni nič, vendar eden naših pacientov, Lesjak, zahteva pogovor z vami."

Lesjak... Lesjak.. Pobrskal je po spominu, potem pa ga je prešinilo. Lesjak! Eden njegovih najbolj razvpitih primerov! Avtocestni morilec! Kriv najmanj treh umorov, vsaj toliko so mu jih dokazali, pripisovali pa še najmanj deset. Javnost in novinarji so ga za njegovo aretacijo kovali v zvezde, hvala Bogu pa je kmalu vse potihnilo. Odkrili so ga bolj po pomoti, kot ne, saj mu je ena njegovih zadnjih žrtev, ki jih je odmetaval v greznice na avtocesti, ukradla kreditno kartico. Kartico so, skupaj s truplom odkrili komunalni delavci, ko so nekaj dni za tem prišli izpraznit greznico. Kot je priznal, so njegove žrtve bile avtoštoparke. Moral bi biti obsojen na dosmrtno, vendar se je njegovemu odvetniku posrečilo dokazati neprištevnost in kazen so spremenili v zdravljenje na zaprtem oddelku klinične psihiatrije.

Za njim so se zaprla težka vrata in spet je stal pred postavnim moškim, ki mu nihče ne bi pripisal takšnih zločinov. V duhu je spet podoživel njegovo aretacijo.

"Ste vi Lesjak?" Pred njim je stal postaven mož z izbranim okusom, sodeč po obleki in opremi stanovanja.

"Da. Vas smem povabiti naprej?"

"Gospod Lesjak, utemeljeno sumimo, da ste zakrivili umor. Aretirali vas bomo. Imate pravico molčati. Imate pravico do odvetnika. Vse, kar boste izjavili, je lahko uporabljeno v sodnem procesu."

Lesjak je vzdihnil.

"Vedel sem, da se bo končalo tako."

Nobene obrambe. Vse je priznal takoj. In na sodišču se ni skliceval na omilitev kazni, češ, da je sodeloval s policijo.

Taisti moški je zdaj sedel v sobi, oblečen v pižamo in kadil cigareto.

"Pozdravljeni, inšpektor. Ste še vedno slavni?"

"Poslušaj, Lesjak, verjetno nisi zahteval, da pošljejo pome, da bi me povprašal o slavi."

"Res je. Rad bi govoril z vami. Dokazali ste mi tri umore. Bilo jih je štiriindvajset. Med preiskavo sem vam rekel, da nikoli ne boste izvedeli, zakaj. Vendar sem si premislil. Ali želite vedeti?"

"Predvsem me zanima, kako to, da si se na vsem lepem odločil, da se boš izpovedal."

"Preprosto. Dovolj imam. Ona se vrača. Vsako noč. In vsako noč mi daje vedeti, da so mi dnevi šteti. Pravi, da so samo še trije. In to je tisto. Verjamem ji. Veste, inšpektor, ravno to je najhuje. Ljudje lahko živimo samo zato, ker ne vemo, kdaj bomo umrli. Ko pa enkrat veš, potem življenje nima več smisla. Začelo se je pred štirimi leti..."

Noč. Lesjak se je vračal s službene poti in preklinjal droben pršec, ki mu je mazal vetrobransko steklo. Vendar je bil prijetno razposajen, saj mu je uspelo skleniti precej donosen posel. V daljavi je zagledal postavo, ki je stala ob cesti. Hudomušen smehljaj mu je hušknil prek obraza. Štopar. Fino, malce ga bo prestrašil. Ko se je bližal postavi, je pospešil in zavil proti njej. V trenutku, ko bi moral zaviti nazaj na svoj vozni pas, je ugotovil da je nekaj narobe. Postava je stala na mestu.

"...Razumete, inšpektor? Niti poskusila ni odskočiti! Samo gledala je. In jaz nisem mogel mimo! Pa je kar stala!"

Top udarec ga je skoraj hipnotiziral. Ustavil je avto in se napotil nazaj. Dekliško telo je negibno ležalo ob cesti. Groteskno se je spomnil filma, ki si ga je ogledal v kinu nekaj dni nazaj.

"...Se spominjate, inšpektor? Štirje najstniki na poti z obale zbijejo človeka, potem pa ga vržejo v morje? A je preživel in jih čez leto dni pobil?"

Ogledal si je avtomobil. Mercedes je res bil vreden svojega denarja. Če odšteje malce vbočeno pločevino, za katero lahko vedno reče, da jo je skupil na parkirišču, je edina škoda bila zlomljena zvezda, ki pa je vsemu trudu navkljub ni našel. Pomislil je. Služba, kariera, zaradi drobne neumnosti bo vse postavljeno na kocko. Pograbil je truplo in ga zvalil na zadnji sedež. Sedel je v avto in se odpeljal do najbližjega počivališča. Dekle ni imelo pri sebi nobenih dokumentov, ne denarja, ničesar. Edino, kar jo je kolikor toliko identificiralo, je bila zlata verižica z obeskom. "Tea" je bilo vgravirano na obesku. Vzel je kamen in stolkel obesek do nerazpoznavnosti. Potem jo je odvlekel do stranišč in odmaknil betonski pokrov greznice. Bila je skoraj prazna, torej bodo minili tedni, da bodo prišli komunalci in jo odkrili.

"...in takrat se je začelo. Že prvo noč. Prišla je k meni. Ne glejte me tako nejeverno. Niso bile sanje. Prijela me je za roko in me popeljala skozi velikansko dvorano. Dvorana je... tiktakala."

Vendar v dvorani ni bilo nobene ure. Samo velik nič. Praznina. Ki jo je presekal njen glas.

"Slišiš čas? Čutiš njegovo dokončnost? Se zavedaš, da te je z vsakim trenutkom manj?"

Lesjaka je prevzel strah. Ni bil preplašen. Ni se bal sobe, niti Tee, vanj se je priplazil tisti prvinski strah. Ko ne veš, česa se bojiš, le zavedaš se svoje majhnosti in nepomembnosti v svetu, ki te obkroža.

"Za vsako uro dneva boš ponovil, kar si storil z mano. In potem boš čakal. In iz trenutka v trenutek bo huje."

Besede so izzvenele. Ne kot prekletstvo. Ne kot obsodba. Ampak kot golo dejstvo.

"...Ravno to, to je bilo tisto, kar mi je pognalo smrtni strah v kosti. Že ena smrt, popolnoma po neumnosti, je bila preveč. Potem pa dejstvo, da bom skozi to grozo šel še triindvajsetkrat. Zdaj veste, zakaj sem bil tako miren, ko ste potrkali na moja vrata. Mislil sem, da je končano. Pa ni bilo. Pričelo se je tisto, čemur je rekla 'čakanje'. In dopolnilo se je pred tremi tedni. Obiskala me je druga. In zdaj prihaja vsako noč druga štoparka in mi šepeta na uho vse življenje, ki bi bilo pred njo, a sem ga vzel. Tolaži me le da me čakajo samo še tri."

"Zbogom, Lesjak. Zgodba je sicer zanimiva, vendar bi jo lahko povedali komurkoli, ne meni. Morali bi biti pisatelj. A po drugi strani, dve leti je dovolj časa, da si izmislite karkoli. In pričakujete, da vam bom verjel? Preveč časa ste mi že vzeli."

Lesjak je naenkrat skočil pokonci in se pognal v inšpektorja. Podrl ga je na tla in se mu srepo zazrl v oči. Zagolčal je:

"Nikoli! Nikoli ne boste vedeli, kaj je to strah! In bodite srečni zaradi tega!"

Njegove oči so bile polne obupa, naslednji trenutek pa se je obraz spačil od bolečine. Bolničarja sta ga omamila z električno palico.

Inšpektor se je skobacal izpod nezavestnega Lesjaka.

"Ali niso tele stvarce prepovedane?"

Bolničar se je zarežal:

"Gospod inšpektor, oprostite, vendar je to včasih edini način, da ustavimo agresivne paciente. Hiter in varen. Saj smo ga samo omamili za par minutk. Zdaj bo pa dobil lep jopič in nekaj dni samice. Ga bo že izučilo."

Nekaj dni kasneje je v inšpektorjevi pisarni zazvonil telefon.

"Želite?"

"Pozdravljeni, inšpektor, želel bi vam sporočiti, da je Lesjak minulo noč umrl."

"Ja, in?"

"Veste kaj, bolje, da pridete sem."

Ko je vstopil v samico, je v zraku začutil vonj po greznici. Lesjakovo telo je ležalo na tleh, nenaravno skrivljeno.

"Kot bi ga povozil avto," je dejal primarij, inšpektorjev pogled pa je pritegnil svetleč okrasek.

Poleg trupla je ležala zlomljena mercedesova zvezda.

++++++++++

Opomba avtorja: Film, o katerem govori Lesjak je Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje. Relativno popularen leta 1997, ko je zgodba nastala.