Avtoštoparka I

Droben sneg je enakomerno pršel iz sivih gmot, ki so objemale pokrajino. Po avtocesti so se avtomobili premikali prav po polžje, kot da je tudi njih uspavalo turobno vreme. Iz zvočnikov je ravno tako po polžje curljala osladna glasba, ki so jo prekinjala kratka poročila.

“Ceste po državi so mokre in spolzke. Opozarjamo voznike, da vozijo previdno. Na cesti M 66 je prišlo do prometne nezgode. Cesta je zato blokirana, obvoz je urejen. Naslednje poročilo čez petnajst minut.”

Prekleto, je razmišljal Lesjak, to se vleče že dve uri. Kot kaže, bom ostal na cesti celo noč. Kaj, za vraga mi je treba tega?

Skozi pršenje je zagledal nejasno postavo. Štoparka? V tem vremenu? Proti svoji navadi je zavil k robu vozišča in odprl vrata.

“Živijo, Lesjak.”

“ Tea???” Presenečenje je bilo popolno. “Od vseh ljudi na svetu, sem najmanj pričakoval tebe.”

Teo je spoznal pred desetimi leti. Velika počitniška ljubezen, pravzaprav bolj njena kot njegova. Bil je pač v tistih letih, ko so fantje minimizirali ženske na njihova mednožja, pa vendar niti takrat ni videl v Tei samo nadomestka za roko. In potem? Stara zgodba, novi akterji. On se je vrnil v Mesto, ona je ostala na obali, izmenjala sta si naslove in obljubila večno zvestobo, ki je bila pozabljena v nekaj mesecih.

“Hihi, Lesjak, niti malo se nisi spremenil. Še vedno si videti kot fante, ki mu sicer ni popolnoma jasno, zakaj gre, a mu vedno vse uspeva. Kot da je tvoj angel zelo angažiran.”

“Angel, ja...”

***

“Si kdaj videl angela?” S prsti se mu je sprehajala po slani koži.
“Mhhmmmhmhmmm..”
“Ne brundaj!”
“Mhhmmmhmhmmm..”
“Če bi vedela, da si medved, potem bi si kupila verigo in te kazala po vasi!” Skočila je v vodo in ga pričela škropiti.
“Hej! Lenoba! Ujemi me!”

Zadnji sončni žarko so se lovili v njenih laseh in velika lena rdeča krogla je objemala njeno golo telo, ki je v tej avri bilo nezemeljsko lepo. Tudi ko je sonce že utonilo v morju, je bilo videti, kot da je droben delček ostal pri njej.

***

“Ja, videl sem angela,” je zamrmral sam pri sebi
“Prosim?”
“Ah, nič. Ko sem te zagledal, sem malo potonil v spomine. Pravzaprav niti ne vem, ali so spomini, ali iluzije...”

Molčala je. Ko si jo je Lesjak malo bolje ogledal, je opazil, da sploh ni mokra. Že jo je mislil povprašati, kako ji je uspelo ostati popolnoma suhi na tem dežju, pa je pomislil, da ga bo spet zafrknila, kako se čudi najbolj normalnim stvarem.

***

“Aaaah! Ne morem več!” Med prhanjem in kašljanjem je pogledal na štoparico. Tri minute in dvanajst sekund! Med njegovimi prijatelji v mestu bi bil to absolutni rekord, ki ga zagotovo nihče ne bi presegel, ona pa je še vedno pod vodo! Potem ga je zgrabil strah. Kaj pa, če je utonila? Naenkrat ga je nekaj zgrabilo za noge in potegnilo pod vodo. Ko je splaval nazaj na površino je zaslišal njen smeh in na uho mu je pritisnila školjko. Zaslišal je skrivnostno pesem in jo vprašal:

“Kako školjke shranijo pesem morja?”
Ona pa v smeh:
“Saj ni pesmi, ta šum boš slišal tudi, če si k ušesu prisloniš prazno konzervo!”
Takrat se je prav ujezil nanjo. Stekel je domov in ni mu bilo mar, da je tekla za njim, ga klicala in prosila, naj se vrne, ker se je samo šalila.

***

“Veš, nisi imela prav. Glede konzerve.”
Zasmejala se je: “Joj, kako si bil takrat jezen. Sicer si mi pa kmalu odpustil.”
”Le kako naj bom jezen na tako božansko bitje, kot si bila takrat. In kot si še danes.”
“Ni kaj, laskati pa še vedno znaš.”

Prenehalo je snežiti. Na cesto se je spustila megla. Drek, iz slabega na slabše, je v mislih zaklel Lesjak.
“Megla zavije svet v mehkobo in zmehča ostre robove, megla ni nič slabega,” je zaslišal, kot da bi mu brala misli. Saj morda mu jih tudi je, je pomislil, že takrat.

Kolona se je ustavila.
“Tu izstopim.”
“Kako tu? Kako sploh veš, kje sva?”
“Tu je vedno tu. Ne pozabi. Vsak si izbere svojo iluzijo.”
Hotel je še nekaj reči, pa je z grozo opazil, da je izginila.

Nekdo je potrkal na okno.
“Oprostite, imate morda mobilni telefon?”
Videl je, da stoji kakih trideset metrov od kraja nezgode.
“Seveda, sedite v avto in pokličite...”
Nekaj mu ni dalo miru. Moral je stopiti bliže. Pod prevrnjeno cisterno je zagledal popolnoma zmečkan avto in v njem, tik preden mu je policaj zaprl pogled, Teo.

“Prosim, odstranite se! tu nimate kaj početi!”
“Mislim... mislim, da jo poznam. Lahko vam pomagam pri identifikaciji. Samo, dajte mi nekaj minut, stopiti moram na stran.”
Stopil je čez ograjo. Policaj je zakričal: “ Neee!!! Stojimo na...”

Izginil mu je izpred oči.
“...viaduktu!”
Njegove besede je požrla megla.

++++++++

Opomba avtorja: zgodba je nastala leta 1995. Mobilni telefoni so bili nekako tako pogosti, kot danes električni avtomobili.