petek, 26. april 2013

Koktajl za dobesedno ubit se ga

Da ne bom nabijal samo o hrani za prave dede, pa spregovorimo še kako o tekoči problematiki. Za dedce je izbira v oštarijah precej standardna. če si pravi ded, potem piješ pivo. Hipsterji in preseratorji se bodo hvalili z raznimi eksotičnimi, prek spleta naročenimi znamkami, ker biznis mikropivnic pri nas ne seže dlje od prgišča lokalnih gostiln, med katerima prednjačita Ravbar in Kratochwill. Ne po okusu, mind you. Bila sta pač med prvimi.

Če si naročiš vino, si že neka finoča. no, spet odvisno od prinešenega. S cvičkom, refoškom, laškim rizlingom ali chardonnayem si še relativno fant od fare. ker to itak pijemo vsi. Navkljub temu, da v tujini chardonnay velja za fensi vinček. Jebat ga, Slovenci ga imamo na tone. In kar je še bolj smešno, d o konca osemdesetih smo bili prepričani, da je beli pino. Potem pa nas je obiskala neka ameriška delegacija in nas pohvalila, kako lep chardonnay imamo. Da skrajšam, izkazalo se je, da je devet desetin belega pinoja v Sloveniji sploh ni bil beli pino:) Brukica:)

Naslednji korak so snobi. Ti bodo oštirja vrtali za razne Isteniče in druge priznane vinarje, svaljkali opojno tekočino po ustih in sploh dajali vtis, da jih žlahtna kapljica, če je z njo vse v redu, seveda (nikoli ni), privede so tantričnega orgazma. Zelo primerljivi z belim pinojem. Le da v njihovem primeru niso v resnici chardonnay, ampak šmarnica.

Nakar so tu še ljubitelji žganic, katerih ponudba je res pestra. tudi tu je snobizma, kolikor hočeš, medtem ko proper pijančki tolčejo po travarici ali najcenejši vodki.

Bog obvaruj, da si kot dedec naročiš koktajl. Instantno postaneš peder. Ne, da bi te zares privlačil isti spol, one druge sorte. ob tem pa večina pozablja, da so rum cole, gin tonici, vodka martiniji in podobne socialno sprejemljive pijače koktajli. Kot tudi bloody mary, ki naj bi preganjala mačka (ga ne) in priljubljeni zadetek frajerskih adolescentov, redbull vodka.

In v tej smeri bo šel današnji recept. Ni važno, ali si dotično pijačo zmešate sami doma, ali pa jo naročite v gostilni, garantirano gre za koktajl, ki je namenjen ubijanju. Največji problem dotične zadeve je namreč v dejstvu, da je okusen kot strela. In količina je, kot je pri meni v navadi, obilna.

Streže se namreč v vrčku za pivo.

Pograbite dobro ohlajen krigl, in  ga do polovice napolnite z ledenimi kockami. Prek tega gre dvojna merica (6cl) jacka danielsa, ki mu družbo naredi takisto dvojna merica (10cl) southern comforta.
Prilijte še deciliter jagodnega soka in zaključite z redbullom, dokler ni vrček poln.

Garantiram vam, da je to ena boljših stvari, kar ste jih pili. Garantiram tudi, da bi znal že en biti preveč. Za posledice odgovarjate sami. To še posebej velja za kakega nadebudnega mladca, ki bi se želel postaviti pred kolegi. Ne mislim nikogar odvračati, ker vem, da me itak ne bo poslušal noben.

četrtek, 25. april 2013

Pomladna strast


Plazil se je skozi gosto podrast. Njegova čutila so bila napeta do skrajnosti, prav tako, kot so ga učili Stari. Zavedal se je, da lovec ne more biti pravi lovec že ne zaznava vsega okoli sebe, od premika najmanjšega listka v sapici, do vonja vročega telesa plena. Konec bo z mršavimi kadavri, s katerimi so se prebijali skozi zimo.

Ozelenela narava je nudila dovolj hrane, da so se živali pričele rediti. Ob misli na slastno drobovino so se mu usta napolnila s slino in zdelo se mu je, kot da že žveči sočna, dehteča jetrca. Pocmokal je z ustnicami in na debelo pogoltnil, v istem trenutku pa se že ujezil sam nase, saj je verjetno izdal svojo prisotnost.

Pritajil se je še bolj in čakal. Po nekaj urah je bila njegova vztrajnost poplačana. Komajda meter pred njim se je ustavila prekrasna košuta. Očitno ga ni zaznala, saj je pričela obirati listje z bližnjega grma. Vsaka njegova mišica se je napela. Izprožil se je kot vzmet in zgrabil košuto za vrat. Sila skoka jo je podrla, njegovi zobje pa so že rili po vratu in iskali žilo. Vsakršen odpor je bil zaman. Bil je večji, težji in močnejši od nje. Stisnil je čeljusti in topla rdeča tekočina ga je poškropila po obrazu. Hlastno je srkal kri iz žile, napajal se je z življenjsko energijo živali. Nato je zadovoljno vstal ob negibnem telesu. Pobral je oster kamen in z njim začel udrihati po trebuhu nesrečnega prežvekovalca; že dolgo je vedel, da so ostre skale pri tem početju boljše od njegovih zob. Bil je tako zatopljen v delo, da skorajda ni čutil pika. Prekleti komarji, je pomislil, potem pa potegnil košuto ob drevo, se zleknil obnjo in zadremal.

Iz spanca so ga vrgli njegovi izostreni čuti. Nekdo se mu bliža! Toda kdo? Naravnih sovražnikov skorajda ni imel, praktično vse živali so se ga ali bale ali pa so ga pustile pri miru. Potem pa jo je zagledal. Bila je podobna njemu, le da ni imela na telesu nobene dlake, razen grive zlatih las, ki so okoli nje žareli kot sonce. Namerila se je naravnost proti njemu, In tak pristop ga je zbegal. Samice, ki so bile skrajno redke, so se ponavadi branile z vsemi štirimi, spuščale srhljive krike, praskale, grizle in prizadajale bolečino. Za parjenje sta bila potrebna vsaj dva samca; starejši je opravil slajši del, mlajši pa je samico samo držal. Ta pa se mu bliža, kot da si ga želi!

 Postalo ga je strah, vendar je njen izraz bil tako mil in prijazen, da je mirno obsedel. Počepnila je k njemu in se mu pričela dobrikati. Božala ga je s svojimi vitkimi, belimi rokami, ga narahlo grizljala po ušesu in se nasploh obnašala skrajno igrivo. Poleg tega je bila čista, kot bi ravnokar stopila iz bližnje reke in niti malo podobna zamazani in zapuščeni in ostareli samici, ki je živela v njihovi skupnosti. Hotel jo je zgrabiti, si jo pošteno privoščiti, a je ležal kakor otrpel. Nasmehnila se mu je, in se z usti pričela bližati njegovemu udu. Prisesala se je nanj. Mravljinci so se mu spreletavali po telesu a še vedno je bil popolnoma negiben, kot da bi mu nekdo vzel vso moč. Kdo je ta samica? Gre morda za demona, pred katerim so ga opozarjali Stari? Je to nemara nagrada, ker se je izkazal kot uspešen lovec? Mu je to pripravil duh košute?

Bela prikazen se je okobal razkoračila nad njim in sedla naravnost na njegovo moškost. Pričela je mehko drseti naprej in nazaj, pograbila njegove roke in si jih pritisnila na prsi. Kako mehke, kako polne! še vedno je bil v šoku, zato je zgrabil za dojke z vso močjo. Vrisnila je od bolečine in mu prisolila zaušnico. Zdaj je vedel, da ne spi, ne sanja, ampak se pari z najlepšo samico, kar jih je kdaj bilo na svetu, verjetno rodove nazaj. V sebi je začutil novo moč in jo trdno prijel. Zdaj bosta igrala po njegovih pravilih.

Zvrnil jo je na hrbet in se zaril vanjo. Pričel je dikirati tempo, s počasnimi, dobro namerjenimi sunki. Očitno ji je bilo všeč saj je noge ovila okoli njegovega trupa in se tako sklenila z njim. Kmalu mu je bilo te telovadbe dovolj, zato se je umaknil in jo preobrnil na trebuh. Prijel jo je okoli trebuha in se z njo združil na najbolj naraven način. Divje je nabijal in jo pri tem vlekel za zlate lase, kot bi jo imel na povodcu. Ko je čutil, da se mu bliža sladki konec, se je sklonil naprej in se zagrizel v njeno ramo. Krik, ki je odmeval po gozdu, je dal vsem vedeti, da se je izlil globoko v njen drob.

***

Brez pravega zanimanja sta opazovali telo, ki se je v krču naslade zvijalo na mizi in brizgalo belkasto tekočino v epruveto. Končno je mlajša rekla:
"Lep primerek. Mlad, Močan."
Starejša je pokimala:
"Taki so najboljši. Poleg tega njihovi čuti še niso tako izostreni kot pri starejših. Lažje jih je uloviti."
"Ali ni ironično, da je od teh živali odvisno naše preživetje?"
"Da, huda napaka je bila, ko smo mislile, da nas bo tehnologija genske rekombinacije popolnoma osvobodila. Napake so res prevelike. Žal smo se tega zavedle, ko je bilo že skorajda prepozno. Toda tole, kar počnemo danes, je prava otroška igra. Hvala bogu za možganski stimulator."

"Kako pa ste to počeli nekoč?"
"Oh, uporabljale smo semenarke. Bilo je grozljivo. Dekleta so se vračala iz divjine na pol mrtva. Krvava, pogrizena, lase so ji pulili v šopih. In dobesedno prekrita z dragocenim semenom. Vsaka je to nalogo opravila samo enkrat, in še potem je preživela par let po psihiatričnih ustanovah. Le kako smo lahko bile tako neumne?"
Pred očmi ji je zaplesala krvava, onečaščena, s sluzjo prekrita podoba. Stresla se je in potlačila v sebi vprašanje, kako se te živali razmnožujejo.

sreda, 24. april 2013

Govedina, epizoda IV: Atomski čili

Ko sem pisal o govedini, sem dejansko mislil, da bom v treh zapisih zajel bistvo. Zdaj pa grem po stopinjah Douglasa Adamsa in niti ne upam govoriti o trilogiji v štirih delih, ampak kvečjemu o vse bolj nepravilno poimenovani trilogiji.

Upam le, da me med pisanjem šestega dela ne bo stisnilo.

Kakor koli že, danes sem imel rojstni dan in bil zasut s čestitkami. Prav tako pa se mi je zahotelo pojesti nekaj na žlico. Ker sem golaž pripravil nedolgo nazaj, sem se raje odložil za varianto priljubljenega mehiškega čilija z mesom, ki jo kuha moja znanka.
Ta je mestna deklina, zategadelj je vajena kuhati s konzervami. Vsled tega sem njeno recepturo za čili z mesom poimenoval "atomska." Sori, če v pisker vržeš šest konzerv, oziroma njenih vsebin, mi na misel najprej padejo ameriške atomske familije iz petdesetih, ki so si gradile zaklonišča in delale večletne zaloge hrane. Sam sem pač bolj vajen iti v vrt, špajzo ali zmrzovalnik, kot pridnemu kmetu, ki si je zaloge pripravil z lastnimi rokami, pritiče.
Pa vseeno čili tudi sam pripravim s konzervami, ker gre izjemno hitro in predvsem enostavno. Rezultat ni vrhunec kulinarike, a je prekleto okusen in predvsem nahrani osem lačnih kmetov, ali pa dvanajst bolj piškavojedih mestnih srajc. Jap, ta moja znanka ne zna kuhati v majhnih količinah.  Pa kaj. Še boljši je naslednji dan, če pa ti ni zanj, ga mirne duše pospraviš v plastično posodo in zabrišeš v zmrzovalnik za dni, ko se ti ne da ustvarjati, nimaš časa ali kaj tretjega. Tudi tega se na kmetih naučiš od malih nog. Vedno mora biti nekaj na zalogi, kar lahko samo pogreješ in daš na mizo.

Kaj boste potrebovali:
Velik pisker, recimo pet litrov. S širokim dnom in ročaji, ki prenesejo visoke temperature.
Svinjsko mast. Če se vam ob misli nanjo obrne, naj vas bo sram. Ako ste res zadrti, uporabite olivno olje. Brez greha cel deciliter.
3 čebule, raje malo večje kot manjše.
Kilo mlete govedine. Najboljši je vrat, a marsikje ga ne faširajo. Pleče ali stegno je enako okej.
2 veliki konzervi olupljenih pelatov.
2 veliki konzervi rdečega fižola
dve mali konzervi koruze.
dva velika stroka česna

Od začimb gredo notri sol, grobo mlet črni poper, kajenski poper, mleta sladka paprika, korijander in zelena. Po želji tudi ščepec kumine.

In ena žlica vegete.*

Na plinu segrejte maščobo in popražite čebulo. dodajte mleto meso in vse skupaj mencajte, da porjavi, pač, kot bi delali bolonjsko omako. Medtem odprite vse konzerve in z nožem kar v piksni razrežite pelate. Lahko ste tudi fensi in vsakega posebej zmečkate v pesti. Opozarjam le, da v tem primeru rado kaj kam špricne. Grobo razsut paradižnik da jedi samosvojo teksturo in je povsem fin, če ga dobiš v usta kak konkreten kos. Na popečeno meso zabrišite paradižnike in pomešajte. Zdaj je pravi trenutek, da v pisker vržete vse začimbe, RAZEN zelene. Dodajte še fižol in koruzo, premešajte in pustite, da zavre. Če ste ljubitelj pekočih zadev, po okusu dodajte feferon, oziroma kake bolj eksotične čilije, ki so zadnje čase pri nas hudo popularni. Resno, vsak in njegova mama jih že goji. Mini namig, če nočete da je serešpeče, potem odstranite koščice. A to menda itak veste:)

Zdaj pa pride glavna finta. medtem ko čakate, da bo vsebina v piskru spet zavrela, vklopite pečico in jo segrejte na 150 stopinj. Pokrit lonec zabrišite v pečico in se vrnite ponj čez vsaj dve uri. Zakaj?? E, ker sem len človek, se mi ne ljubi hodit mešat izjemno gostega čilija vsakih deset ali petnajst minut, da bi se ne prismodil. Reč se bo v pečici kuhala sama, medtem pa lahko vi počnete kaj bolj koristnega. Nič ne bo narobe, tudi če pridete čez tri ure. Enako pripravljam golaž, ki je znan po tem, da dlje ko se kuha, boljši je.

Po teh dveh (ali treh) urah vrnite zadevo na kuhalno ploščo (uporabite krpe ali rokavice, zadeva je VROČA), in dodajte konkretno količino drobno sesekljanih ali posušenih listov zelene. Če se vam zdi premalo gosto, lahko vse skupaj še podmedite z žlico moke v skodelici vode. Poskusite, po potrebi dosolite ali dopoprajte, in postavite na mizo.

Zraven ni treba postreči nič drugega kot svež kruh.

Kot vidite, je receptura res povsem enostavna, domala osnovna. Nič vam ne brani, da ne bi dodali še kake začimbe po lastnem okusu, oziroma eksperimentirali na veliko in razvili povsem samosvoj čili. So pa včasih najboljše ravno najbolj enostavne stvari.

Ah, kumina in koriander. Notri nista samo zaradi čudovitega okusa, ki ga dasta jedi, imata to lepo lastnost, da zmanjšujeta prdljivost zaužite dobrote. Pri obroku, ki je tako nabit z beljakovinami, kot je tale čili, sta nujna, pa četudi nad enim ali drugim vihate nos.

++++++++
* eni so preveč fini, da bi v jedi dodajali vegeto, ker je to baje sama kemija. Sam predsodkov nimam. Your call.

torek, 23. april 2013

Samomor.


Depresija.

Bolečina.

Izguba.


Enkrat postane vse skupaj neznosno. Enkrat ima človek vsega poln kufr. Jezovi v njem popustijo in sledi izbruh. Ko kontrole ni več, se tudi posledic ne da predvideti. Saj, če privedem vse skupaj na najnižji skupni imenovalec, je posledica samo ena: destrukcija. Z dvema možnima različicama: ali bo oseba udarila po sočloveku, ali pa bo roko dvignila nase.

Slovenci obvladamo oboje. Nasilje v družini sicer skrbno pometamo pod preprogo in se delamo, da ne obstaja. Kljub kampanjam tipa "Vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena." To je očitno del folklore. Prav tako dobro vemo, da tisti, ki se fizično izživlja, najprej uničuje sebe. Ponavadi z obilnimi količinami alkohola. Ampak spet, to je del naše folklore. Slovenci ga pijemo in pitje slavimo. V letu 2007, za katerega sem na hitro izbrskal podatke, smo požlampali 17 litrov čistega alkohola na prebivalca. Kar je sicer liter manj kot leto poprej, a si upam špekulirati, da nam je kriza dober izgovor, da smo porabo spet povečali.

Koliko je to? Flaša vodke (0,7l) na teden. za vsakega Slovenca -  od novorojenčka do onega, ki bo šel vsak moment pa pare.

Alkohol ima en zelo kul učinek: zjebe ti percepcijo in predvsem odstrani blokade, zaradi katerih se drugače obnašaš kot normalno razmišljujoč človek. Pod hlapi tako postane marsikatera ideja zanimiva. recimo peljati se z avtom po napačnem pasu avtoceste. Oziroma, peljati se z avtom nasploh. Ali pa še bolj ponarodela: "Čakte, jim bom že pokazal!" Ženi, frocom, šefu, sosedom, ki imajo več kot mi, pivskim kolegom, ki so vsi zajebani hinavci, Janši, Jankoviču, tajkunom, čefurjem, pedrom, izbire je dovolj.

A k sreči slovensko hlepenje po alkoholu dosega tako pregovorne razsežnosti, da se ga ponavadi prej ulijemo do mrtvega in obležimo. Iz destrukcije lepo zdrsnemo v samodestrukcijo.

Včasih pa tudi pijača ni dovolj. Ali kako drugo mamilo. Takrat je treba poseči po bolj rigoroznih metodah. bolj dokončnih. Tudi tu smo v svetovnem vrhu. In tu je končno tudi lestvica, kjer so nas baltske države dejansko prehitele. Pa še sosedje Madžari. Ampak nima veze, smo v prvi jakostni skupini.

Kar niti ni čudno. Dejansko smo se programirali, da nam mora biti bed u lajfu. Srečen Slovenec ni Slovenec. Naša literatura nima srečnih koncev. Naša poezija - ne se hecat. Pri drugih vidimo samo tisto, ker je boljše od našega. Nikoli, res nikoli nismo zadovoljni. In to boli, to grize, nikoli ne preneha. Naj se ti potem zgodi še kaka osebna tragedija - izgubiti službo, recimo, ali pa koga od bližnjih, falirati šolo ob starcih, ki za neuspeh nočejo niti slišati, se zadolžiti toliko, da nimaš pojma, kako boš zadeve povrnil - če nisi psihopat, kot večina naših "uspešnih poslovnežev," te bo to prizadelo. In vse slabše bo, kolikor dlje časa se ne pokaže kakršnakoli rešitev.

Ironija je, da so take stvari, ko jih bereš na papirju, prav banalne. Evo, neuspeh v šoli. Kolikokrat ste slišali najstnika reči: "Fak, stari me bo ubou, ker sem spet kasiral šus." Vsi vemo, da ga ne bo. Ampak mulc doma vseeno ne bo povedal. Ker se boji posledic. Četudi bi bile tako mile kot recimo en teden zaklenjen xbox v omari. Česar ne poveš, ne boli.

Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo tudi psiho fotri in mtke, ki bi dejansko čli po srednjeveško nanj. A upam, da jih je zanemarljivo število. bolj zanimivo je to, da se raje trpinčimo sami. potem pa gledamo debelo, ko se že otroci v osnovni šoli režejo, pa posegajo po opojnih substancah. Družba velikih pričakovanj, ki jih nisi izpolnil. Nakar si v glavi slikaš grozljive posledice. In pozabiš, da je tudi večina pričakovanj samo v tvoji glavi.

Eni ljudje imajo reči poštimane. Drugi kanalizirajo svoje frustracije verbalno ali celo fizično. Najraje po nesrečnikih, ki so že vidno na slabšem. Slednji vse zadržujejo v sebi, dokler jim en dan ne poči film. Nakar oni, ki imajo reči poštimane, sicer vedo, zakaj je prišlo do tega, a vseeno ne morejo dojeti, kako je sploh možno človeku toliko trpeti, da druge rešitve kot kenslanja samega sebe ne najde. Kanalizatorji pa točno vedo, kakšno je to trpljenje, le da so si našli (slab) varnostni ventil. Zakaj slab? Ker bo enkrat prenehal delovati, in potem bodo storili isto.

Zdaj pa še igričarska razlaga za vse tiste iz prve skupine. Ste že kdaj v priljubljeni igri ugotovili, da ste nekaj zajebali? Da se zaradi tega ne bo končalo tako, kot bi si želeli? Torej brez rekorda, zmage nad nasprotikom in podobno? Verjetno ste. in dostikrat ste vseeno poskusili rešiti, kar se rešiti da. A v tej ihti ste skoraj zagotovo delali nove napake, ki so samo še pospeševale neizbežen konec.

Se spominjate točke, ko ste spustili plošček iz rok ali nehali klikati z mišjo? Ko ste pustili junaka, da umre, misleč si: ko te jebe, kreten, crkni - in znova naložili posnet položaj? Enako je v real lajfu. S to razliko, da ne moreš reloadati. A v tistem trenutku o tem sploh ne razmišljaš. Naj bo že konec.

Tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo, imajo prednost.

Ravno zato je debilno reči, da je samomor strahopetno dejanje. Strah ne igra tu absolutno nobene vloge. Prav tako ne gre za zbujanje pozornosti. Kdor hoče le zbuditi pozornost, se bo ubil po pomoti. Kdor se res hoče ubiti, bo poskrbel, da bo to opravljeno temeljito. Ker Slovenci smo temeljiti. In če je le mogoče, raje vzamemo še koga s sabo. Uradni podatki pravijo, da največkrat uporabimo dobro staro vrv. A bi si upal trditi, da to ni res. Raje sedemo v avto in gasa. Pa še noben ne more reči, da je res samomor. Mi pa že nismo strahopetci!

Pa vsega tega ne bi bilo, če bi ne bili tako prekleto introvertirani. Če bi verjeli, da nam bo sločlovek v nesreči pomagal. Ne pa izkoristil našo slabost in nas še malo nabrcal, ko smo na tleh. Toda zakaj mislimo tako???

Ker smo nekje globoko v sebi prepričani, da bi z veseljem brcali tudi sami.


torek, 16. april 2013

Bolečina poraja umetnost? Bullshit.

Človekov organizem je fantastična naprava. Polna preprostih rešitev, genialnih sistemov, pa tudi nepotrebnih kompliciranj. Predvsem pa gre za nadvse kompleksno reč. In pri takih, jasno, gre zmeraj nekaj narobe.

Najbolj začudujoča pa je njegova prilagodljivost in redundantnost. V nas vsako sekundo poteka nešteto procesov, ki niso vsi fiziološki. Pravzaprav je patoloških ves čas toliko, da jim sploh ne bi mogli slediti. Dejstvo je, da organizem nikoli ni povsem in 100 % zdrav. Pa vseeno deluje. Zvečine sploh ne opazimo, da je z nami kaj narobe. To je znak dobrega inženirstva.

Ne, ne zastopam ideje, da smo posledica inteligentnega dizajna. :)

Če kaj, potem smo produkt neinteligentnega dizajna. Današnja potrošniška družna nas uči, da je v izdelek treba vložiti minimalno stroškov, varnostnih mehanizmov in materialov, da bo preživel samo toliko časa, da izpolni svojo funkcijo. Ljudje pa smo narejeni kot bnačni strežniki. Kup organov je podvojenih, funkcijo nekaterih lahko prevzamejo drugi in na splošno nas je težko spravit s sveta. Če že ravno ne naletimo na sestradanega tigra ali morilsko razpoloženega predstavnika lastne vrste, ki ve, kam je treba pikniti.

Kaj pa sovražniki, ki jih ne vidimo, in nas v kratkem času docela umorijo?

Tudi te smo se skozi zgodovino naučili premagovati. Cepljenja, antibiotiki in predvsem čistoča so na bolezenski fronti tehtnico odločno prevesili na stran našega imunskega sistema, celo tako zelo dobro, da zadnej čase ugotavljamo, kako nam slednji konkretno slabi. saj veste, dr. Hana priporoča, da se otroci valjajo samo po brezhibno razkuženih tleh, potem pa imamo mulce in mule, polne alergij.

Ko imunski sistem nima več dovolj sovražnikov, se prične mikastiti z lastnim telesom.

Na, pa me je spet odneslo. Alergije in še posebej debate o cepljenjih so preobširne ter si zaslužijo svoj sestavek. Danes sem hotel govoriti o podpornem sistemu senzorjev, ki nas pomaga ohranjati cele, a ga kolnemo vsevprek. O bolečini.

Ne brez razloga. Že deset dni sem nesposobna lena gmota, nabutana z analgetiki višjega razreda. Zato, ker sem kot mulc prebolel norice. Virus noric, ki iz telesa nikoli povsem ne izgine, povzroča namreč še eno zoprno bolezen, ki se ji reče pasavec ali herpes zoster. Pasavec zato, ker bolezen vidiš v značilnem pasu, ponavadi na trupu. Tam se najprej pojavi rdečica, potem vodeni izpuščaji, nakar hudič poči in se napravi krasta. povsem enako kot pri noricah. a namesto srbeža čutiš res svinjsko bolečino. Virus noric, ki je več desetletij mirno čepel v živcu, se iz neznanega razloga naenkrat odloči grizljati svojo posteljico. Izpuščaj pa se pojavi ravno na mestih, za katera dotični živec skrbi. Naj si, oprostite izrazu, jebe mater.

Praktična posledica je, da se živec znatno poškoduje in jasno pošilja panične signale v hrbtenjačo ter naprej v možgane. Bolečina. ob kateri ne moreš narediti ničesar. Opozorilni sistem, ki nas varuje pred poškodbami, zaradi katerega pazimo, da se ne urežemo, zbodemo, opečemo, zamrznemo, polomimo - je premagan in naenkrat deluje v našo škodo. In ne, ko pričnejo ostali znaki bolezni počasi izginjati, nagrizeni živec še vedno panično oddaja bolečino. To lahko traja tudi več mesecev ali celo do konca življenja. Again, naj si jebe mater.

Ker sem že počasi zakorakal v srednja leta, sem si z bolečino dokaj na ti. Imel sem svoj delež poškodb in zobobolov, kot človek, ki mnogo visi za računalom, imam redne težave s hrbtom, tudi glavoboli so reden gost, pa še ledvični kamni me obiščejo vsake toliko časa.  Če me kdo vpraša, katera bolečina je najhujša, bom brez težav rekel da tista od kamnov, ki te dejansko zreducira v na tleh ležečo, v dve gubi zvito gmoto. Hvala bogu za buscopan in tramadol.

A resnica je slejkoprej drugačna. Najhujša bolečina je zmeraj tista, ki te mučii v danem trenutku. Lahko je celo samo neprijedno dreganje nekje v ozadju, ki te malo moti, ali pa pekoča eksplozija, ki mine po nekaj trenutkih. In vsi odtenki vmes. Po zoprnosti pa je dolgotrajna tista, ki te najbolj ubije. O ja, ljudje mso tako čudoviti, da se znamo celo prilagoditi življenju z bolečino in delati naprej - sicer dosti slabše, a kmalu celo pozabimo, kako je, če ne boli.

Ali, kar je morda še slabše, se nabutamo z analgetiki in potem svoje delo opravljamo megleno, kot človek brez očal. In temu primerno nekvalitetno. Zdravila proti bolečini namreč odpravljajo posledico, ne pa vzroka. V določenih primerih je to zaželeno, recimo takrat, ko se bo reč odpravila sama, ko jo bo naš čudoviti organizem popravil. A vsega naše telo tudi ne zmore. Takrat mu je treba pomagati še s čim drugim kot le painkillerji.

Kakor koli že, bolečina ki poraja umetnost naj bi bila tista ranjenega srca. Da nam mora biti bed u lajfu, da potem lahko ustvarimo nekaj, kar bo očaralo generacije zanamcev. Ker človek, ki mu nič ne manjka, ne čuti potrebe po ustvarjanju. Ma ja. Če dovolj boli, telesno ali duhovno, potem ne boš ustvaril nič. Ali pa scimpral takole blodnjo, ki jo dejansko pišem le zato, ker mi mori, da že tri dni nisem objavil ničesar.

Bolečina ni konstruktivna. In nikoli ne bo. Je opozorilo, da je nekaj narobe, oziroma kazen za nekaj, kar si storil narobe. In zato odlična učiteljica. Ni čudno, da jo tako prizadevno prepovedujemo. Šola sux!

petek, 12. april 2013

Kako plesati s punco

Že pred leti, ko sem prebral četrtega Harryja Potterja, še bolj pa potem, ko sem si ogledal film, se mi je v v možgančkih zadela kristalizirati ena idejica. Verjetno se vsi spomnite bruk, ki sta si jih napravila Harry in Ron, ko sta po otvoritvenem plesu kujavo obsedela in bila sploh zamorjena. Ter pokasirala velike minuse pri ženskem spolu.
Ampak kdo je rekel, da moramo vse življenje biti Harryji in Roni? Zategadelj se bom na drobno razpisal, zakaj bi take klade, kot smo dedci, sploh odkljusali na plesišče.

Najprej razčistimo osnovno dejstvo. Tipi večinoma ne maramo plesati. Razlogi:
  • prepričani smo, da smo nerodni in leseni
  • ples je za geje
  • bojimo se, da bi soplesalko pohodili
  • ples je za geje
  • imamo manjvrednostni kompleks pred Travolto
  • ples je za geje
Ok. Upate reči temu modelu, da je gej???



K temu sploh ne pripomorejo kaj dosti plesne vaje, ki so bile včasih za maturante obvezne, dandanes pa k njim hodi le se malo mularije, ker je tudi maturantski ples ratal neka buržoazna razbibriga z milijonskimi oblekami. Kajti na plesnih vajah vas naučijo samo tehnike, torej korakov in drže. Po domače, povprečnemu tipčku ples kvečjemu zagabijo. Priznajte si, na maturancu, če ste že plesali, ste si v glavi ali celo na glas šteli korake, da ja ne bi česa zajebali. In si potem globoko oddahnili, ko je bilo vse to za vami.

Drugo, dobro znano dejstvo kar samo bode v oči: punce noro rade plešejo. Punce bojo plesale na karkoli, če je le ritem taprav (nas uči veliki mojster Chris Rock). Zakaj? Odgovorov bi lahko bilo nešteto, in vsi bi bili enako relevantni, ampak za pravega deda je vazen en sam: ples je največji možen flirt. Ne le flirt, ples je najbolj spolna zadeva na svetu, z izjemo spolnosti same. Ne verjamete? Poglejte si enkrat bejbike na plesišču. To nasladno miganje z boki, božanje telesa, gibi, ki so usklajeni z glasbo in pumpanje v ritmu. Buta buta buta...
In tu ne govorim samo za štanco ali rejversko nabijanje. Slednje je bolj usmerjeno v hipnozo mase kot v intimni dogodek, kar ples je. Tudi plesanje v krogu, ki ga dostikrat vidimo na feštah in v diskačih, je zgolj družabni dogodek. Vsaka deklica si želi plesati v paru. In to ne z drugo bejbiko. Punce plešejo z drugimi puncami v glavnem zato, ker ni nikjer v bližini deda, ki bi jo pošteno zagrabil in zavrtel. Jasno, vsi so za šankom, kjer si merijo kurce s količino popitih kozarcev in raje samo gledajo mlado pohotno meso. No, fantje, s tem mesom me bo nič, če ne bo zraven malo akcije. Dovolj žalostno je dejstvo, da morajo dandanes v glavnem punce hodit k fantom prosit za ples.

Zato obrnite možnosti za namakanje v svojo korist! Kajti neizpodbitno je, če boste deklico razvneli na plesišču, se zna kaj hitro zgoditi, da ji najboljša stvar z izjemo spolnosti ne bo dovolj. če pa ne bo hotela kavsat, vam je se vedno ostala druga najboljša stvar - popolnoma javno legalno mečkanje z bejbo pred očmi zavistnih konkurentov. Kajti, momci, če že ostaneš brez kavsa, je misel na to, da je bil obte privit par seksi joškov zelo ego stimulirajoča. Zatorej poglejmo, kaj mora umen mladec na hitro vedeti o plesu. In tega ni baš dosti.

Opravimo najprej z najvažnejšim. Če plešeš, nisi peder. Pedrov ne vzburja drgnjenje ob žensko telo. Ples pa je legalen izgovor, da počneš točno to! Ne nabijanje v diskaču, ampak muzika za ples. Recimo kaka Madonna in podobne zadeve. Ja, tudi na rap se da plesat telo ob telesu.
To, da bi si s plesom naredil bruko, prav tako ni izgovor. Že res, da imamo dedci ponavadi toliko občutka za ritem kot nadušna dizel mašina s crknjenima dvema cilindroma in jedilnim oljem v rezervoarju, vendar nobena baba ne pričakuje Johna Travolte!

Ženske, to je jasno dejstvo, na splošno plešejo mnogo bolje od fantičkov. Ni treba biti znanstvenik, da bi to pogruntal, ker one plešejo, tipčki pa gledamo. Vaja pa dela mojstra. Ampak to je nam fantom kvečjemu v korist. boljši plesalec se namreč vedno lahko prilagodi slabšemu. Če ti bejba zabrusi, da plešeš do kurca, je to samo zato, ker ona sama ne zna plesat in misli, da bos ti sam napravil vse. S tako krulo tudi nimate početi kaj dosti. In ono raspucavanje tistih, ki orenk obladajo? Naj se raspucavajo. Pač uživajo v tem, da obvladajo. tisti, ki obvladamo manj, karafek pač ne bomo počeli. Smučamo tudi vsi, pa le redki nastopajo v svetovnem pokalu. Kar pa ne pomeni, da v smučanju ne uživamo.

Za ples torej potrebuješ samo en čink občutka za ritem in muda, da greš po soplesalko. Povabilo na ples ni povabilo na fuk, zato ga bejba zlepa ne bo odklonila. O ja, se najdejo, ampak če je na prizorišču 100 bejb, vam bo najmanj 60 njih reklo ja, če le nisi preveč nalit in/ali preveč presran. Prav tako ti ni treba zbirati poguma cel večer, da bi zaplesal z najlepšo bejbo. Greš do ene, magari cisto povprečne, in rečeš za en ples. Morda odplešeš tudi dva ali enajst. Potem greš do druge in ponoviš postopek. Kot sem dejal, ples ni fuk. Menjaš lahko, kolikor ti pase, kadar ti pase. Pomembno: ko bojo zenske videle, da plešeš, bojo tvoje možnosti, da rečejo ja, strmo narasle. Ja, tudi pri oni nedostopni ledeni kraljici.

Druga pomembna stvar, ki se je moraš držati, je še bolj simpel. Deklici moraš ves čas dajati filing, da plešeš z njo. To pomeni gledanje v oči (ampak ne buljenje), kak nasmešek in na splošno dajanje filinga, da se imaš z njo fajn. To tudi pomeni, da odpade petelinjenje in poskusi kakih norih manevrov, ali zgolj postavljanje pred njo. Ples je zabava v dvoje, ne dominacija enega nad drugim.

In glede na prejšnji stavek, se boste zdaj verjetno popraskali po glavi. Namreč, fant mora voditi punco. kaj je to drugega, kot dominacija, porečete? E, pa ni tako. Fantje smo praviloma višji in močnejši, zategadelj imamo pregled nad plesiščem, sploh če je deklina za glavo manjša. Torej lahko nadzorujemo, kje imamo prostor za vrtenje in miganje. Zaletavanje v druge plesalce je namreč dokaj nevljudno (a opravičljivo in neizogibno v veliki gneči). In zakaj bi moral fant voditi, če punce plešejo bolje? Ravno zato. Kot sem že dejal, dober plesalec se lahko vedno prilagodi slabšemu in ravno tako se deklica, ki ponavadi plese dobro, prilagodi manevrom, ki jih izvajamo sami, pa če smo se tako štorasti. Kaj pa, če dobro pleše tip in je deklica štor? Tudi tu ni problem. Odličen plesalec bo znal zavrteti leseno dečvo, da se bo počutila, kot da sama dobro plese, ker ji bo dal točno vedeti, kaj naj naredi in kako. Edina slaba kombinacija je torej štorast tip in štorasta bejba, ki misli da zna plesati in edino v tem primeru vas bo bejba okurcala. Takih je k sreči zelo malo. Aja, se v enem primeru jih boste fasali: če jo boste popolnoma nesramno grabili za joške in rit.

Okej. ostane nam samo se cisto tehnična stvar. Kako sploh voditi? In to je najbolj simpl. Pozabite na štetje korakov in poze, ki ste jih študirali (ali jih boste, dragi bodoči maturanti) na plesnih vajah. Edino, cesar se morate spomniti, so osnovni koraki polke, valčka, in fokstrota.. To zdaj ne pomeni, da morate plesati samo osnovne korake in šteti takt. So vam samo v oporo. Zakaj teh treh? Ker so, grobo povedano osnovni plesi dvo, tri in štiričetrtinskega takta. Vse karafeke, obrate in parade lahko izpeljete iz tega, kadar vam zapaše, kakor vam zapaše, kajti ples je improvizacija, ne naučeni program. Kako pa bejbi dopovedati, kaj hočete, da naredi?

Na prvem mestu je držanje. Kot sem rekel, ples je oblečen seks (a še vedno NI seks), zatorej stran s sramežljivostjo! Zgrabite jo orenk okoli pasu (to pomeni da svojo dlan držite na njenem križu, ne na riti!), tako da se njene zizike pritisnejo na vase junaške pektorale. Pozabite na brisani prostor, o katerem lapajo učitelji, ali na lažno spodobnost. Luft si lahko privoščiš, če sta oba korake naučena, oziroma plešeta že tako dolgo, da moreta znake prebrati subtilno. Vendar to spet ne pomeni, da jo je treba prilimati nase tako, da revica komaj diha. Prišparajte jekleni objem za trenutke, ko sta oba hudo potrebna ljubezni. Skratka, prijeti jo je treba čvrsto, a dovolj nežno, da je ne utesnite.

Da plesalke ne pohodite (če slučajno ne bo razumela vase namere že iz prijema, kjer se dotikata), nikoli ne pričnite koraka s stopalom naprej. Po plesišču se ne drsi (kot marsikdaj radi zapišejo), ampak se delajo konkretni koraki. Zato lepo dvignite nogo, s katero boste pričeli in jo počasi, a odločno (kar ne pomeni, da brcnite!) potisnite s stegnom naprej. Ker bo deklica začutila pritisk, bo umaknila svojo nožico in skupaj bosta napravila plesni korak. Najprej tako odplešete par osnovnih korakov, da padete v filing, nato lahko poskusite vplesti zraven kaj drugega. Ampak vidim, da sprašujete, kaj pa, če gre za korak nazaj? E, zato imate svoj parkelj na njenem križu. Ne, da popustite, ko stopite nazaj in čakate, ali vam bo sledila, ampak jo možato potegnete s sabo. Spet ponavljam, ker so boljše plesalke, vam bodo že sledile. Kaj pa vrtenje? Sveta preproščina. samo popustite prijem na križu kar je zanjo znak, da se odmakne in ji z roko dajte vedeti, v katero smer se naj zavrti, kot bi pognali vrtavko. Z drugo roko jo zadržite, da se ne odrola 200m stran in potem spet potegnete k sebi - nakar jo znova trdno zgrabite. Vam ni ob tem treba storiti dobesedno nič pa bo vseeno izpadlo kul. Nekako tako kot yo-yo. Samo to je vodenje. Da daste bejbi vedeti, kaj mora storiti in da ste ji oporna točka. vse ostalo bo postorila sama.

Po plesu se ji obvezno zahvalite in se podajte v lov za novo žrtvi... em, soplesalko. Nič pa vam ne brani, da se kasneje ne vrnete ponjo, če je bilo z njo (bolj) fino plesati. Predvsem pa, ne plešite z mislijo na morebitni kasnejši fuk. Ženske to zavohajo! Ne vabite jo takoj po plesu na pijačo in se slinite okoli nje. Večer je še mlad in za to je še priložnost.
Načeloma bo sama pokazala, da ji je se do česa več in ravno ples zna biti glede tega zelo zgovoren. bolj se bo stiskala ob vas, rajcala in se nasploh obnašala kot da se (oprostite izrazu) goni. Pomembno: nekatere bejbe so že po difoltu malo bolj skurbane (spet pardon izrazu) in si lahko dečko kaj hitro opeče prste z grabljenjem po prepovedanih delih. Prvi ples ali dva je torej samo referenčna točka. Šele ko ženšče postane bolj divje od prej ugotovljene referenčne točke, lahko tovrstno aktivnost vračate. Kaj to pomeni v praksi? Če prej plešeta normalno, in vam deklica položi glavo na ramo, jo lahko malo bolj stisnete k sebi, pobožate po hrbtu, prislonite svojo glavo k njeni. Morda se zna nadaljevati. Če pa se bejba že ob prvem plesu grabi za joške, z ritjo drsa po vasem mednožju in na splošno samo ne fuka z vami na plesišču, nikakor ne pričnite s šlatanjem, dokler vas prav konkretno ne zgrabi za kurca. Ono prej je bil samo njen način plesa, ki zahteva partnerjevo pasivnost, oziroma dotikanje samo "varnih" regij njenega telesa. To zdaj ne pomeni, da morate stati kot hlod, ker boste izpadli kreten, ampak sodelujte zgolj s telesom, roke pa naj sledijo njenim rokam, bokom, zunanji strani stegen in in drugim varnim conam. She just wants some dirty dancing.

In tako smo se naučili zadnjega pravila. Moški sicer vodi, ampak zenska določa pravila igre. Dokler si kul, je vse v redu. In dokler boste ob plesu mislili zgolj na ples in kako je fajn da plesete, boste kul.

Kaj biti praktična posledica upoštevanja teh nasvetov? Oh, samo to, da se bodo čez čas bejbike lomile ena čez drugo, da bi plesale z vami. Plesalcev je vedno premalo. In če spoznaš kup deklic tako, da se stiskajo ob vas, ni vrag da ne bi kakšna tudi dala. Oink oink!

P.S: Alkohol pomaga mehčati kolena. Spijte kozarček ali dva, a niti pod razno več. S konjem, ki se opoteka po plesišču, ne bo plesala nobena.
P.P.S: Proti zadahu pomaga orbit. Nič ne bo z dirty dancingom, če vam iz ust zaudarja kot iz greznice.

četrtek, 11. april 2013

Prokrastinacija, pošast s tisoč glavami, ki ne delajo nič

Internet wuwz kittehz. Spijo 20 ur na dan
Kaksna čudna beseda, a ne? Sam sem se srečal z njo, ko sem bral Pratchettovo simpatično bukvico Thief of Time. Tam je model govoril, kako časovni menihi shranjujejo odvečen čas na kamnitih stebrih, ki so jim rekli prokrastinatorji. Pa sem šel malo raziskovat in ugotovil, da beseda opisuje dokaj zoprno psihološko stanje. In, kar je se huje, da to nadvse uspešno počnem tudi sam.

Preprosto povedano, prokrastinator je človek, ki odlaga zadeve na kasnejši čas. Zakaj bi nekaj napravil danes, če lahko jutri? Razlogov je več, in izgovorov tudi. Eni so morda validni, drugi pač ne. Morda RES pride nekaj vmes, morda RES kaka stvar ZAHTEVA od njega, da spusti vse iz rok in se posveti čemu drugemu. A kaj kmalu padeš v past, ko se nabere TOLIKO stvari, ki čakajo na to, da jih opraviš, da se na koncu lahko samo se zrušiš pod njih težo.

K temu ne pomaga dejstvo, da tipičen prokrastinator zelo rad svoje roke zastavlja nadvse optimistično,češ, tale stvar mi ne bo vzela več časa kot nekaj uric. Ob tem pa prerad pozabi, da v teh nekaj uric ni vštel vseh drugih nalog, ki ga čakajo, vključno s hrano, telesno higieno in, ne nazadnje socialnim življenjem. Ker je stvar nadvse enostavna, jo odlagaš do zadnjega trenutka, nakar z grozo ugotoviš kup stvari:

  • reč bo vzela več časa, kot si pričakoval
  • v trenutku, ko se jo spraviš delat, nimas najmanjšega pojma, kako jo boš izvedel
  • notranji glas ti govori, da tudi, če boš po kakem čudežu zadevo končal, bržkone ne bo dosegla zahtevanih kakovostnih standardov
  • če pa jih slučajno bo, bo to pomenilo, da se bo od tebe pričakovalo, da bos prihodnjič opravil stvar enako dobro v enako kratkem času

kar na koncu privede do:

  • ah kurc. Grem raje naredit nekaj drugega, da bom vsaj koristen
  • zdajle ni filinga za delat. Dajmo pogledat maile in kaj so kaj o tem napisal na forumu
  • pizda, spet bo nekdo jezen, ker nisem nič naredil. Fak of, zakaj me ne pusti pri miru, da naredim stvari. to, da vpije name, ne bo nič pomagalo

Ker pa ljudje nikoli ne delamo samo ene stvari naenkrat, se tovrsten pritisk prične pojavljati z večih koncev. In naenkrat ugotoviš, da se skrivaš pred večino ljudi, ki jih poznaš, živčen si, ker zadeve se vedno ne stečejo - ali vsaj ena od njih, da bi naredila prostor drugim, vse delaš nekaj na pol in nikoli nimaš časa. Vedno samo delo, delo, delo. vsaj tako se ti zdi. V resnici pa eno samo sekiranje, zaradi katerega opraviš se krepko manj, kot pa bi v resnici lahko. In potem si potrt, ker si ljudi pustil na cedilu, kaj na cedilu, zajebal. Bolje, da jim ne prideš pred oči, ker so gotovo do konca razočarani nad tabo. Veš da je res, ker si tudi sam totalno razočaran in zakaj bi potem oni bili manj. Jasno, ko pa si se izkazal za lenega in nesposobnega.

Posledica: ni cekina, ni kolegov, ni lajfa. Zaradi česar si potem se bolj zamorjen. Bam! Suddenly, depresija.

Rešitev? Mnja. Psihologi in podobni tiči pišejo debele študije, kako se spopadati s prokrastinacijo. Obstaja tudi kup knjig za samopomoč, ki pa so bikov drek, nekje na nivoju motivacijskih govorov Smiljana Morija. Saj veste, vse tiste nebuloze o tem, kako je treba vsak dan pojesti živo žabo, da se ti potem nič več tako neprijetnega ne zgodi. No, en vodilnih strokovnjakov na tem področju je prijavil, da reči prokrastinatorju, naj si omisli koledar je tako, kot bi depresivcu rekel, naj bo ze končno malo boljše volje. In kot edino pravo rešitev predlaga strokovno pomoč.

Kar privede do drugega problema, ki je naše zdravstvo. Za začetek, iti k psihiatru je hujša travma kot iti si pulit modrostni zob, in baje vsi kažejo za tabo s prstom. Nadalje, ko že končno prideš tja, ugotoviš, da modeli niso nič kaj taki, kot si jih predstavljaš iz filmov in nadaljevank. In tu ne mislim stereotipa s kavčem in vrtanjem, kako si se razumel z mamo. Da bi naletel na dohtarja, kot je Paul Weston iz In Treatment, bi bil itak čudež. Žalostno dejstvo pa je, da je potem tam v ordinaciji model ali modelka, ki te zdolgočaseno gleda, nekaj pisari v svoj blok in ne zine niti besede. Ja, razumem, da ti ne more dati odgovorov, ki jih iščeš, da ne sme on tebi govoriti, kaj naredi v lajfu. Lahko pa bi zastavil prava vprašanja, da bi do odgovora znal priti sam. E, ne. Tišina, zamorjen pogled in prask prask s kulijem. Kdaj lahko pridem naslednjič? Čez tri mesece. WTF?

Do rešitve mora človek torej očitno priti sam. Ampak kako? Pišula, do je prezahtevno za zdajle. Si bom izmislil jutri. Najbrž. Če bom imel čas. Se bom potrudil, da ga bom imel.

Ali pa morda ne.

++++++
Gre za repost zapisa iz 2010, ki sem ga objavil na zdaj žal že pokojni Javki, blogovskem sistemu, ki smo ga furali pri Jokerju.  Ob včerajšnjem razmišljanju o depresiji sem se spomnil na njeno sestrico.

sreda, 10. april 2013

Padam dol, dol, dol, v depresijo

We kill Batman.
Tokrat se bom res na kratko dotaknil ene skrajno resne teme. Teme, o kateri ljudje ne maramo govoriti, ker nas je tega več kot očitno sram.

Depresija.

Evo, I said it.  Tisti, ki me poznajo, vedo,  da imam z depresijo že dolgoletne izkušnje in sem dal  vse faze boja z njo že skozi. Večkrat. Na bolj ali manj prijetne načine, vključno z goltanjem kemije, ki po mojih izkušnjah "treats, not cures." Ja, antiderpiči, kot jim zdaj popularno pravi mladina, so kvečjemu sredstvo, da ti nakažejo eno smer, da izhod celo obstaja. Kaj več pa od njih ni za pričakovati. Enako velja za psihiatre. Morda sem imel samo smolo, a tistih par, ki sem jih obiskal, je pogrnilo pri preprostem vprašanju: Kaj imam od tega, da hodim k vam?

No ja, morda pa sem imel po gledanju In Treatment ter podobnih dohtarijad le malo nerealna pričakovanja. A žal so izkušnje drugih, ki so bili v istem zosu, žal precej podobne. Kot ostali zdravstveni delavci, so tudi psihiči pri nas preobremenjeni, kar pa je pri tovrstnih obolenjih, ko se moraš pacientu posvetiti in predvsem trdo delati, da pridobiš njegovo zaupanje, dokaj nemogoča situacija.

Razlog, da pišem o teh stvareh je preprost; ljudje so še vedno prepričani da depra ni resna stvar, da je samo odraz šibkosti ali mentalne neuravnovešenosti, zato se bojijo pogledat resnici v oči. Razloge iščejo v sebi, v lastni nesposobnosti - in dostikrat jim tisti, ki so ob njih, ta občutek le še poglabljajo, včasih celo nezavedno.

Nekdo, ki depresije ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšen vseobsegajoč občutek je to. Tako, kot moški ne bomo nikoli vedeli, kako je roditi (kljub hecnim simulacijam z elektrodami) in ženske nikoli ne bodo vedele, kako grozljiva je brca v jajca.

Pa bom vseeno poskusil opisati, kaj je tako grozljivega, da fizično povsem zdravo osebo možgani spremenijo v neuporabno gmoto. Kako sploh pride do tega. Glavni razlog po mojih izkušnjah, in izkušnjah tistih, s katerimi se pogovarjam, je ravno občutek nemoči, ko veš, da si vložil nadčloveške napore, da bi spremenil neko situacijo.  A se izkaže, da to ni dovolj. Da nikoli ni dovolj. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste doživeli nesrečo take vrste, da ste vnaprej vedeli, kako se bo vse skupaj slabo končalo? Tiste nekajsekundne groze, ko vam je bilo že jasno, da ne morete ničesar spremeniti? A se še vedno, brez uspeha trudite rešiti, kar bi se rešiti dalo?

Zdaj pa vzemite ta nekajsekundni občutek in ga raztegnite na dneve, ali celo tedne.

Pameten človek ob srečanju z brezizhodno situacijo reče "jebi ga," in se prilagodi novim razmeram, "bedak" pa kljub temu rine z glavo skozi zid. No, postranska posledica je, da je ves napredek tega sveta odvisen od tovrstnih bedakov:)

Drugi razlog je ponavadi občutek, da si pustil na cedilu tiste, ki so se zanašali nate, oziroma, da jih celo s sabo vlečeš v propad. Ko ti postane jasno, da se motiš - še posebej, da tisti, do katerih ti je res mar, nikoli ne bojo dojeli tvojih dejanj kot da si jih zajebal, se stvar spet spremeni. Tisti, ki najbolj vpijejo, kako si jih nategnil, te hočejo samo izkoristiti. Neumno je uničiti si lajf zaradi nehvaležnih egoistov.


A dolgo tega ne uvidiš. Depresija dejansko dosti bolj prizadene tiste ljudi, ki jim ni mar le zase, ampak v prvi vrsti za druge. Empatične osebe torej. Če te boli kurac za cel svet, potem depresiven ne boš. Če meniš, da  je ves svet yours for the taking, and fuck the rest, si pa itak baje sociopat:) Kar je v današnjem svetu prej pohvala kot pa slabost.

In tega ne moreš spremeniti.  A v končni fazi, kdo pa to zahteva od tebe? Zakaj bi si sam postavljal cilje, ki so doomed to fail? In če nekdo od tebe dejansko zahteva kaj takega - jebi mu mater na nadvse kreativen način. Tudi če je šef, žena, punca ali sam presvitli predsednik sveta.

Komur je vseeno, če vas za lastno korist uniči, ta si ne zasluži, da bi imeli karkoli z njim.

S takim mišljenjem so se moje epizode, ki so nekoč trajale po več mesecev, skrajšale na nekaj dni parkrat na leto. Vsi okoli mene so jih sprejeli pač kot gotovo dejstvo, da vsake toliko časa safr furam, no big deal, bo že snapnil ven iz tega. Nihče me ne pomiluje, hkrati pa me nihče zaradi tega niti ne kritizira. In predvsem, nihče ne ne skuša na silo spraviti v dobro voljo.

Boj z depresijo je podoben boju z rakom. Kar tudi ni čudno, saj gre za rak duše:) Lahko dobiš bitko, dve, deset. A vojna traja celo življenje. Pa kaj. 

Jutri je nov dan.

torek, 09. april 2013

Sklepni del goveje trilogije

Kamor je šel bik, pa naj gre še štrik, so rekli naši predniki. Če sem torej povedal, kako napraviti beef jerky in ponudil še ultrahitri recept za tatarca, potem je edino pošteno, da zaključim še s tem, kako pravilno speči goveji zrezek. S tem bo sveta trojica popolna, mar ne?

Slovenci ob besedni zvezi 'goveji zrezek' ponavadi pomislimo na takega v omaki. Odrezanega in potolčenega lepo na tanko, s čebulo, gobicami in kruhovim cmokom, recimo. K tovrstni konzumaciji nas najbolj žene prepričanje, da mora biti meso pečeno skoz in skoz. In vsakemu domač način določanja le-tega je barva v notranjosti. Če je rdeče, je surovo, tako preprosto je to.

Ja, pri prašiču in piščancu je to res. Pri govedini pa ne!

Pa poglejmo, odkod prihaja ta fama o dobro prepečenem mesu. Če kdaj gledate kako oddajo z Gordonom Ramsayem, potem verjetno veste, da zanj ni hujšega zločina kot roza piščanec. Ne neupravičeno. Perutninsko meso ima eno nerodno lastnost, da je pravi raj za salmonele. VErjetno mi ni treba posebej razlagati, kakšne hudobije počnejo te žverce, ali pač. Slabost, bruhanje, drisko, probleme s sklepi in vrh vsega še tifus. Skratka, salmonele nas ne marajo, mi pa njih ne. Celinci smo piščanca bili naučeni konkretno prepreči, v Veliki Britaniji pa so bili bolj neučakani, še posebej pa so radi jedli mrzlega piščanca. Ki se je ponavadi hladil kar na deski, kjer se ga je pred peko razkosalo ipd, tako da se je meso zagotovo okužilo. Kakšni packi so bili ti Otočani.  Britanska vlada je zmetala ogromne denarje v kampanje, da je ljudi naučila pomivanja, ter da se piščanca vedno je vročega. No, že pomivanje bi bilo dovolj. Sem pojedel dosti kosov mrzle kure, pa sem še vedno živ:)

Podobno je s pujsom, le da pri kralju živali ni tak problem salmonela, kot je trihineloza. Trihinella spiralis  je drobcen črviček, katerega primarni gostitelj je prašič. To pomeni, da se v njegovem mišičnem tkivu lahko skrivajo ličinke, ki jih pod mikroskopom izjemno dobro vidimo. So v kapsuli limonaste oblike in črviček je v njej dvakrat zavit, kot prifrknjen pujsov rep. Če človek takšno meso potem pomalica, in ni dovolj toplotno obdelano, da bi ličinke uničilo, se v našem prebavnem traktu te limonice razkrojijo, črvički pa pričnejo vrtati po telesu. Naselijo se v dobro prekrvavljenih mišicah, kot so naše žvekalke in očesne mišice, nakar enkrat udarijo na plano. Ob tem povzročajo strahovite bolečine, da ne govorimo o grozi, ko nekomu črvi prilezejo iz oči. Muslimanom svinina ni prepovedana zaman:)
Da vas pomirim: pri slovenskih prascih trihineloze že kakega pol stoletja ne najdemo več. onstran kolpe pa se še vedno pojavljajo občasni primeri in kdaj pa kdaj kakega pujsa z neželjenimi gosti kdo prešverca čez mejo. Tako da vsake toliko naši dohtarji še zabeležijo kak primer. A redko, ker smo se vsaj Slovenci naučili prašiča dobro skuhati ali speči.

Goveje meso tovrstnih problemov nima. Okej, da ne bom lagal, obstaja ikričavost (ličinke trakulje Taenia saginata), a je tako meso spremenjeno že na prvi pogled in ga noben pri zdravi pameti ne bo šel jest. Pa bodi dovolj grozot, tu smo, da bi jedli.

Torej, govedina na žaru. Goveje meso je značilne izjemno rdeče barve. Ta zlepa ne izgine, tudi če je meso dobro pečeno. Ponavljam še enkrat. Govedina je lahko dobro pečena, četudi je v sredini rdeča! Za razliko od drugega mesa rdeče ne pomeni nujno surovo!da rdečina izgine, jo je potrebno peči dolgo časa. Dejansko mora zrezek v notranjosti doseči cca 70 stopinj, da barva izgine, torej temperaturo pasterizacije. Če ga boste cmarili tako dolgo, bo trd in zategel kot podplat, ker bo iz njega izparela večina vlage. nakar si boste na njem polomili zobe.

Kako torej pravilno speči zrezek?

Za začetek, na poskušajte tehnike izmojstrovati s petcentimetrskimi kajlami, kot jih vidite v ameriških filmih. Naučili se boste na tanjših, recimo za (moški) prst debelih rezinah, torej okoli dva centimetra.

Kakšno meso izbrati?  E, pazi foro. Vsak kos govedine ima svoja pravila in je tudi nekolikanj drugačnega okusa. Najbolj mehka je jasno pljučna pečenka, a ker ne bomo dajali 35 evrov za kilo, to odpade. Drugi najboljši kos je hrbet -  ledveni del (sirloin, oziroma t-bone, če je s kostjo), vštric z njim pa tisti nad rebri, po kavbojsko ribeye. na tretjem mestu je dobro staro stegno. Tu Američani poznajo kup rezov, mi pa ne, zato o njih ne bi pretirano kompliciral. Torej, mesarju samo povejte, da bi imeli zrezke za na žar in nja jih odreže malo bolj debelo. Pomembno: če sem pri jerkyju opozarjal, da mora biti meso rezano vzdolžno, mora zdaj biti odrezano prečno, čim bolj pravokotno na vlakna.

Tako, meso imamo. Kaj pa zdaj? Pozabite na razne pace, kvaše in podobno navlako. Najboljši način za izboljšanje okusa je, da taisto govedino nepredušno zavijete in jo pustite kak teden v hladilniku. Temu se reče zorjenje in je v resnici kontrolirano razpadanje mesa. Hm, morda ne bi smel uporabiti tega izraza. Ampak tako pač je. Nič pa ne bo narobe, če boste zrezke takoj zabrisali v ponev. Razen, če ste dobili popolnoma svežo govedino, torej manj kot 24-36 ur po zakolu.. Pri tej se namreč lahko zgodi, da bo nastopila mrliška otrplost in meso bo trdo, neužitno.

Ponev, torej. Uporabite litoželezno, oziroma zakurite zunaj žar. Pustite, da se zverinsko segreje. V ponev kanite nekaj maščobe po izbiri  (sam prisegam na svinjsko mast, kul je tudi olivno olje). Površina mora biti tako vroča, da se od maščobe prične kaditi. potem samo položite zrezek vanjo. Naj cvrči! Po eni strani ga pečete dve do tri minute, tako da dobi lepo rjavo zapečeno barvo Ne privzdigujte in ne premikajte ga. Rjav bo postajal tudi ob straneh - ko se bo nivo dvignil na približno dve tretjini, ga lahko obrnete. isto velja za pečenje na žaru, le da tam maščobe ni:)

Medtem, ko se peče po drugi strani, ga posolite in popoprajte, maščobi pa dodajte nekaj masla. To bo dalo govedini še boljši priokus. Ponev nagnite na stran in z žlico prelivajte zrezek. Kdaj je dovolj pečen? To preizkusite s prstom. Ko ga boste obrnili, bo povsem mehak. Dlje ko ga boste žgali, trši bo postajal. Če je občutek tak, kot bi pritisnili s prstom na lice, potem je rare. Dotik kot na brado pomeni medium. In well done je, kot bi si pritisnili na čelo.

Prosim vas kot boga, ne specite ga well done. Ali pa pričnite na ta način, potem pa ga vsakič specite malo manj, dokler ne ugotovite, katera stopnja je najbolj po vašem okusu.

Zdaj pa najbolj pomembna stvar! Goveji zrezek mora po peki deset minut počivati! Ko ga položite na topel krožnik, ga pokrijte z alu folijo in tistih deset minut počnite nekaj drugega. Recimo pripravite mizo. Ali skuhate torteline z jurčki (fina priloga). Ali greste na cigaret.

Skratka, po vsem tem obilnem flancanju, je skrivnost dobrega govejega zrezka samo v počivanju po peki. Sem vas pa morda naučil česa, kar sploh niste nikoli želeli vedeti:)

Pa dober tek:)

Še priročna karta pečenosti, samo da veste.

nedelja, 07. april 2013

Tatarc za desetko

Slika je simbolna. Nimam svoje:(
Tokratni naslov ni samo dvoumen, marveč celo troumen, pa četudi se bere povsem nedolžno. Ko sem včeraj pisal o jerkyju in omenil tatarca, je več ljudi izrazilo željo, da svoj recept delim z njimi. Bil sem tudi opozorjen, da ga v resnici ne jemo samo ob posebnih priložnostih. A takrat še posebej radi posežemo po njem.
In danes JE posebna priložnost. Po dveh mesecih objav sem namreč zbral deset tisoč ogledov. Ni slabo, bi rekel. Bolj frajersko bi bilo deset milijonov, a žal nisem slovenska reperska legenda kot kak Challe Salle ali kako mu je že ime. No, to je prva desetka. Druga desetka pride iz tega, da boste za pripravo porabili manj kot deset evrov. In tretja, da si boste pri tistih, ki jih boste postregli, zagotovo prislužili čisto desetko, četudi ga boste pripravili v vsega desetih minutah.

Desetih minutah?

Ja, tatarski biftek je nadvse enostavna reč. odmislite mojstrsko strganje mesa z nožem, odmislite precenjeno pljučno, in predvsem to, da gre za neko fancy hrano. Kaj mislite, da mesarji, ki vam ga ponavadi prodajajo, delajo iz tega posebno znanost?

Sicer rad kuham, a sem pri tem početju nadvse len in vedno iščem kake bližnjice. Če je končni rezultat okusen, potem to pač postane stalna praksa. Tako sem tudi sam s tatarcem kompliciral na mnogo, ker je tako njega dni isto počela mama. Ta je pred davnimi leti, še v socializmu, dobila recept od družinskih prijateljev, ki so bili malce 'bolje situirani.' Recimo tako, da so nam nekoč prinesli prvi multipraktik. Ne smejte se, včasih so bili kakovostni gospodinjski aparati pravo bogastvo in redkost. No, z multipraktikom je prišel tudi recept za tatarca, ki ga tule priobčujem. Moja dodana vrednost je v končni izvedbi.

Potrebujemo:
  • pol kile govejega stegna (notranjega, t.i beli krajec. če ga ni, je dober tudi kak drug kos, brez žilic)
  • začimbe, vse po eno zvrhano čajno žličko: sol, poper, rdeča paprika, kapre
  • tri slane filete inčuna
  • dve veliki žlici majoneze
  • ena šalotka ali pol majhne čebule. Raje vzemite šalotko
  • dva stroka česna
  • žlička viskija
Ja, sliši se malce narobe. Notri bi moralo biti sveže jajce, pa olje, mar ne? Hja, iz česa je majoneza? Kot sem rekel, poenostavljanje.
Vse našteto, razen mesa vrzite v multipraktik in zmiksajte na najvišji hitrosti v povsem gladko maso. Če imate raje bolj ljuto, lahko dodate en feferon ali čili. Zdaj pa glavna finta.

Meso.

Ko greste kupovat meso, si izberite lep kos po navodilih iz recepta, nakar recite mesarju naj vam ga DVAKRAT SFAŠIRA. Ste dobro razumeli? Morda vas bo kateri čudno pogledal, vendar vztrajajte na tem. Zakaj? Modeli imajo profi mesoreznico, ki meso zelo fino zmelje. Moja mama je to počela sama z multipraktikom in potem smo nož menjali vsaki dve leti. Tako pa imate maso za biftek skorajda pripravljeno. Zadnjo besedo pri gladkosti bo dodal ravno vaš multipraktik.

Predvidevam, da se je mešanica začimb že lepo zgladila. Zdaj lahko skozi odprtino v pokrovu pričnete metati koščke mesa, dokler ga ne nahranite z vse pol kile. Multipraktik bo začel počasi stokati, masa pa bo postajala vse bolj kompaktna. Ko je dobro premešano - to pomeni nobenih rdečih pikic surovega mesa - je postopek zaključen. To je po kaki dobri minuti. Nadevajte maso na krožnik, jo lepo oblikujte in po želji okrasite ter postavite na mizo.

Dobrohoten nasvet: maslo vzemite iz hladilnika že prej, ker je mehkega laže mazati na kruh.

Še en dobrohoten nasvet: se toast peče prepočasi? V pečici štedilnika jih lahko opečete 12 naenkrat. Samo vklopite žar in položite mrežo s kruhki na najvišje vodilo. Po minutki, ko dobijo barvo, jih obrnite.

sobota, 06. april 2013

Beef jerky, hrana za dede

Tale je malo presuh, ker sme ga predolgo pustil odprtega.
V Sloveniji imamo večstoletno tradicijo sušenja mesa in naši izdelki, od kraškega pršuta dalje, imajo upravičeno mednarodno slavo. Zategadelj je kar malo čudno, da svoje znanje zelo redko prenesemo na druge živalske vrste. Pač, prašič je kralj živali, ali kako že.
Še posebej je v našem jedilniku zapostavljena govedina. Kot da resnično ne znano iz nje nakuhati česa drugega ko obvezne nedeljske goveje župe, golaža, kakih zrezkov v omaki in, jasno, tatarca. Pa še tu slednji velja za nek kulinarični presežek, ki si ga privoščimo le ob največjih paznikih. Če vam povem, da za deset evrov stroška naredite kilo fantastičnega tatarca sami doma, in se od njega štirje nažrejo na smrt, mi marsikdo ne bi verjel. Zaboga, še kekec pašteta je v trgovini dražja, mar ni res? Celo nad zrezki na žaru marsikdo viha nos, ker to pa vedar ne gre, da bi meso bilo še rožnato v sredini. Krvavo meso, o fuj!

A tokrat ne bom govoril o tatarcu in steakih. 

Kakor je mazava govedina slastna in kakor nekateri nikoli ne bodo doumeli slastnosti rare steaka, je moj najljubši prigrizek iz govedine posušen trakec, ki sliši na ime beef jerky. Na svojo nesrečo sm se rodil v Evropi, kjer ga v trgovinah ni dobiti, tako da se za dobrote Jacka Linksa in podobnih proizvajalcev lahko obrišem pod nosom. Pred časom je začel neko nemško različico prodajati tudi Müller, a me je degustacija pustila povsem hladnega. Dolgo časa sem težil tako znancem kot neznancem, ki so se odpravljali onkraj Atlantika, naj mi prinesejo kako vrečko slastne suhomesnatosti, da so vsaj za nekaj dni lahko potešili moje potrebe.

Nakar je vedno usekala odtegnitvena kriza.

Ni bilo druge, moral sem se naučiti, kako se ta reč pravzarpav dela. pregledal sem kup spletnih strani, in ugotovil, da je postopek pravzaprav dokaj preprost. meso narežeš na trakce, ga mariniraš, nakar ga posušiš. Ne kaj dosti drugače kot pri svinini.
A s tem sušenjem je bil cel hudič. Eni so obešali meso po kleteh, drugi po dimnikih, tretji so ga vezali na filtrirni papir in pritrjevali na ventilatorje, skratka, vsak je počel nekaj po svoje. Kljub temu, da imam doma prekajevalnico, se sam nisem odločil za tovrsten postopek, ker traja tam teden do deset dni. Jaz pa bi čikal goveja vlakna takoj!

In tako pridemo do recepta, po katerem lahko v dvanajstih urah uživate v povsem lastnem beef jerkyju. Potrebovali boste:
  • kilo puste govedine - najboljša je potrebušina, gre pa tudi iz stegna. Mesarja prostite, naj konec odreže podolžno na vlakna, ne prečno!
  • začimbe: sol, grobo mlet poper, česen, rjavi sladkor, čili ali paprika (odvisno, kako ljuto hočete), jabolčni kis, sojina in worcesterska omaka. Američani temu pridodajao še "tekoči dim" za okus po prekajenem. Pri nas ga ni za dobiti, lahko pa dodate kanec kake žar omake, ki ima dodanega. Ali pa greste dejansko meso prekadit :)
  • plastično posodo s pokrovom za paco. Pač, tupperware ali kaj podobnega. V taisto posodo boste potem pospravili tudi jerky.
  • ventilatorsko pečico. To verjetno ne bi smel biti problem, dandanes praktiučno vsi štedilniki pridejo z njo. 
Priprava:

Meso boste najprej dobro očistili vse maščobe, kit in podobnega. Potem pa ga boste vzporedno z vlakni narezali na trakove, debele približno dobrega pol centimetra. Če ga boste rezali prečno, vam bo jerky razpadal! No, nekaterim dogaja tudi tako, predvsem tistim ki imajo res uboge zobe.
Nasvet: sveže meso težko odrežeš povsem enakomerno. Dosti laže ga boste narezali, če ga postavite za dobro uro v zmrzovalnik.

Tako, meso je narezano, zdaj ga bomo dali v paco. sam jo delam iz enakih delov sojine ter worcesterske omake, s polovičnim dodatkom jabolčnega kisa. Recimo deci-deci-pol deci. V to dodajte še eno čajno žlico grobo mletega popra. paprike ali čilija, ter sladkorja (gre tudi z melaso), soli pa po okusu. Sojine omake pri nas namreč rangirajo od blagih pa do ultra slanih, in kaj hitro lahko meso presolite. V bistvu delate enako slanico kot za svinjsko meso; če vam ni škoda jajca, lahko z njim preverite slanost (mora plavati, a ne sme na vrh). Za konec stisnite v čobodro še dva stroka česna, oziroma dodajte žličko mletega.
Meso dobro premešajte v paci, pokrijte in dajte počivat za 6 ur. lahko tudi čez noč, a v tem primeru naredit malo manj slano. potem pa najpomembnejša fora: vse meso je treba oplakniti in posušiti! V ta namen si naredite kopel iz razredčenega kisa (dva deci kisa, 3 deci vode). vsak opran kos položite na papirnato servieto, da se na površini osuši. le enkrat sme bil neučakan in nisem opral mesa. Zadeva je bila ljuta in slana kot sam satan. No, enim je dogajala tudi taka.

Medtem ko perete meso, prižgite pečico in jo nastavite na 60 stopinj, nič več. na dno položite pekač ali alu folijo (od mesa bo namreč še vedno kapljalo), potem pa rezine lepo nadevajte na mrežo. obstajata dve šoli. Eni polagajo meso na mrežico (sploh, če imajo dve), drugi ga nabodejo na špile, da visi - še posebej, če ga imajo več. Poleg tega ga v slednjem primeru ni treba na sredini sušenja rezin obrniti.

To je to. Šest ur sušenja je več kot dobvolj. Če se vam zdi, da je že dovolj suho, ga lahko ven vzamete že prej.  Počakajte, da se ohladi, nakar ga pospravite v ono posodo s pokrovom. Jerky je užiten več mesecev. Pa dober tek!

GERONIMO!!!

"Vidim ga! Prispeli smo!"
Tintilin je poskakoval kot neučakan otrok. Končno je bilo pred njimi mestece, o katerem je Vilmar namigoval, da bi znalo pomnožiti njihovo slavo, akoprav je bil dokaj skrivnosten okoli vsega posla. A najvažneje je bilo to, da je mesto pomenilo toplo posteljo, kulturno jedačo in vsaj malo zasebnosti, ki je med neprestanim popotovanjem ne moreš biti deležen. Kakor so mu ostali kompanjoni priznavali važno mesto, tudi niso skoparili z zbadljivkami in soba z zapahom na vratih je pomenila, da jih vsaj en večer ne bo potrebno prenašati. O ja, civilizacija ima svoje prednosti.

Njegov tok sanjarjenja o omikanih dobrotah je prekinil Vilmarjev glas:
"Okej, morda je bolje, da vam povem, preden stopimo v mesto. Ampak, prosim vas, ne bodite preveč razočarani, če je bil pogovor, ki sem ga prestregel, le kup laži in pretiravanja..."
"Zini že," ga je nestrpno prekinil Bark.
"Zmaja imajo."
Zavladala je grobna tišina. Tintilin bi verjetno obstal zamrznjen v zraku, če ne bi zakon težnosti popolnoma ignoriral dramatičnega trenutka. Nekje daleč za gorami je slabotno zagrmelo. In vsi so z izbuljenimi očmi zijali v Vilmarja, ki je zadovoljen z učinkom neprizadeto nadaljeval:
"Jap, upam da govorice držijo. Prišli bomo do svojega zmaja in se končno prebili med prvoligaše."
"Sestavine za napoje," je sanjarila Tyra.
"Zmajski škornji!" si je brundal Bark
"...!" je izdavil še vedno trd Tintilin.

Le Fartar je ostal stvaren, kar je dokaj neobičajno za coprnika. Zamišljeno se je popraskal po redki bradi:
"In kaj je posebnega na tem zmaju, da so se ga vse druge prvoligaške druščine ognile? Ne bi rad končal kot rahlo karboniziran stebriček v votlini naphani z dragotinami. Vilmar, povej kaj več!"
"No, saj ni  kaj dosti več povedati. Mislim, da bomo vse zvedeli od meščanov. Oh, še nekaj sem slišal. Bojda zmaj ne zahteva klasične device na mesec, ampak mu morajo žrtvovati mladega fanta. In še bolj bojda jih že strašno primanjkuje."
"...torej nas čaka tamle celo leglo razgretih deklin? Mi hočeš to dopovedati?"
Barku so se pohotno zasvetile oči, Tintilin pa je pričel loviti sapo. Vsi so namreč vedeli, kaj deklicam pomeni fant z brenkalom. Oba sta skoraj v istem trenutku stekla proti mestu in bi gotovo podrla vse rekorde, da ju ni ustavil nevidni zid. Tyra je zavila z očmi in pogledala proti Fartarju, ki so mu okoli prstov še poplesovale modre iskrice.

"Dajmo, petelinčka, umirita se! Tudi če je mesto polno hotnic, ne bojo ušle nikamor. Notri bomo stopili skupaj in tudi skupaj prevzeli nalogo, če je vse, kar nam je napletel izvidnik, sploh res!"
Druščina se je tako z dvema malce bolj poparjenima žrebcema odpravila proti mestu. Bark je vmes skočil za bližnji grm z izgovorom, da mora odgovoriti klicu narave, le trenutek kasneje pa je na drugo stran ceste z istim izgovorom izginil Tintilin. Ko sta se vrnila, je barbar nosil novo prepasico, ki je visela precej niže, in dajala vedeti, da je pod njo nekaj podobnega manjšemu brunu, medtem ko je pevec...
"Tintilin, nobena ti ne bo nasedla, če se bo konec nogavice visel iz hlač," se je namuznila Tyra. Brenkač je temno zardel in si hitel popravljati tuniko.
"Od daleč se ne vidi!" je trmasto pribil. Niti zavedel se ni, kako resnična je bila njegova ugotovitev.

Niso še namreč prišli do mestnih vrat, ko je nad njimi završalo. Pometali so se na tla, a Tintilin je bil prepozen. Okoli njega so se sklenili mogočni kremplji in ga dvignili v zrak!
"Fartar! Daj mu ščit!" je zatulil Vilmar, medtem ko jim je pevčev preplašeni vrisk še vedno odzvanjal v ušesih. Coprnik se je skorajda refleksno prevalil na hrbet in že poslal rumeni blisk za prhutajočo nakazo.
"Prekleto! Ne vem, če sem ga..."
Takrat so od vrat pritekla štiri dekleta.
"Je use u redu z vam? A lohk kej pom..."
Najbolj podjetni med njimi se je pogled ustavil na barbarovi prepasici. Pričele so se dregati med sabo in se hihitati. Pa je temu kaj odločno naredila konec Tyra.
"Nehajte! Zverina je odnesla našega barda! Ali veste približno, kje je njegov brlog?"
"Joj, ne hodte tja! Topli zmaj je naša puguba! Tolkrt ko smo že prosle, nej nam ker pumaga, pa so šli in jih ni blo več!"
"Dosti javkanja! Kje ima brlog?!" Tyra je bila prava boginja jeze. Fartar pa je začudeno pomežiknil. Topli zmaj? Kakšno ime pa je to? In zahteva fante? A kaj dosti ni več mogel misliti, ker ga je dregnil v rebra Vilmar:
"Gremo, gremo, hitro! Proti Smrdljivi luknji!"

Ko so dospeli, se je počasi že spuščal mrak. Vilmar si je zadovoljno pomel dlani, saj v mraku zmaji vidijo slabo. Na hitro je razložil načrt.
"Bark, ni druge, gremo po tvoje. Fartar ti bo načaral ognjevarni ščit, jaz pa ga bom skušal zamotiti, da boš lahko prišel do mehkega mesa. Tyra, malo glej na najino zdravje, Fartar, nate računam še s kako bleščico, če mi pride preblizu. Okej?"
"Vidi kdo Tintilina?"
"Ne, samo nekaj kosti pri vhodu. Ampak videti so neprebavljene." je zamomljal Bark, potem pa vzrojil: "Prekleto, Fartar, mora ta ščit res tako brenčati?!?"
V votlini je nekaj zakrulilo. Zagledali so temno gmoto, ki se jim je počasi bližala.
"Pa je šlo naše presenečenje," je zlovoljno ugotovil izvidnik. "Bark?"
Ni mu bilo treba dvakrat reči. Barbar je že v diru napredoval proti zmaju. A tisto, kar se je zgodilo potem, jih je najprej osupnilo, potem pa navdalo s prvinskim gnusom. Zmaj se je obrnil, počepnil in dvignil rep. Njegova kloaka se je pričakujoče razprla. Le Bark je bil v naletu popolnoma slep za to, kar ga pričakuje. Izustil je bojni krik.
"GERONIMO!!!!!!!!"

Fartar in Tyra sta v grozi zaprla oči. Vilmar se je obrnil stran.
PLOP.
Topla in mehka črnina agresivnega vonja je Barku končno dala vedeti, da je nekaj narobe. Njegovi možgani na srečo niso uspeli dojeti, kaj se je v resnici zgodilo. Ril je naprej, dokler ni zadel v nekaj trdnega.
"Tintilin?"
"Mmmm?"
"Si to ti, nebodigatreba?"
"Mmhm."
"Čakaj malo, tukaj se prav nič ne vidi. Nekje imam vžigalico."
"MMMM!"
"Kaj? Samo malo, aha, jo že imam!"
"MMMMMMMMMMM!!!!!!"

 ***

To je bilo prvič in tudi zadnjič, da je topli zmaj bruhal ogenj.
Tyra je kar poletela v votlino, kjer je iz kupa kadeče se zmajevine potegnila pretresenega pevca. Barbar se je izkopal sam.
"Tintilin! Je vse v redu s tabo?"
Trubadur je samo zabodeno bolščal predse, medtem ko je Bark koračil po votlini napihnjen kot pav. Vilmar je uvidel, da mora nekaj ukreniti. Stopil je h gorostasu in mu nekaj šepnil na uho. Bark je vidno uplahnil.
"Ampak premagali smo ga le, mar ne? Saj ni treba nikomur povedati, kako? A ne, da ne??"
"Ne, Bark" je mehko rekel Fartar. In skupaj so stopili za Tyro, ki je peljala Tintilina iz votline tako nežno, kot mati majhnega otroka. V mestu jih bo čakala topla postelja. Na deklice ni več mislil nihče.

četrtek, 04. april 2013

Tintilinovi topli trenutki

V deželi, za katero se avtorju nikakor ne ljubi narisati karte, in zato ni čisto jasno, kje za vraga bi sploh bila, ampak definitivno ni podobna taki, kot jih rišejo navdušenci nad nekim čisto določenim avtorjem (po tem se avtor dotične zgodbe tudi razlikuje od ostalih fantazijskih piscev, ki dobro vedo, da je najprej nujno in obvezno narisati karto fantazijske dežele ter jo posejati z najbolj nemogočimi imeni, najraje takimi, za katere se uporabi veliko apostrofov, pomišljajev in za pridih tujskosti še umlaut ali dva na čisto nepravih črkah; to ima za posledico popolno neizgovorljivost in je test za vse, ki si zadevo ogledajo, ali so pravi ljubitelji 'še ne napisane' sage, ki se kmalu sprevrže v 'nikoli napisano') je gozd.

 Jap. Ni prave fantazijske zgodbe brez nepreglednih širjav, ki jih pokrivajo skorajda neprehodni gozdovi, polni pošasti, vilincev in pajkov. No, to ni bil tak gozd. Je pa v tem gozdu bila jasa. In na jasi je bila druščina, ki je rednemu bralcu dotičnih vrstic dobro znana. Na ognju se je pekel zajeten kos svinjskega hrbta, in postava, iz katere so kipele mišice kot testo iz sklede je s svojim naškrbljenim nožem rezala sijajno zapečene trakove in jih podajala ostalim zbranim.

"Ja, da boste vedeli, to me je učila moja babica! Ni je bilo ženščine, ki bi znala tako spretno z enim bodalom rezati kepabija in z drugim nabadati Omokrine, ki so jo hoteli posiliti. No, kako se je vse skupaj končalo, ni nikoli hotela povedati, ampak včasih je namignila, da je kar fino, če se kdaj kak Omokrin znajde tam pri hudih luknjah. Kolikor vem, je to nekje v hribih, in tisti plac se mi nikoli ni zdel kaj posebnega..."
Prekinilo ga je divje hihitanje in nenaden izbruh kašlja. Ranarica Tyra se je prav vijolična v obraz valjala po tleh in celotno telo ji je stresal drget. Potem je dvakrat divje zajela sapo, in pogledala, kolikor je le mogla nedolžno:
"Oprosti, Bark. Fantastičen kebap, mimogrede. Ampak, ali se ne dela to iz... ovc?"

Spet jo je posilil smeh, a se je kaj hitro obvladala.
Bark se ni dal motiti.
"Ovčke, ja...." Zasanjano se je zazrl naokrog, in Tyri so se spet pričele kriviti ustnice. "Kadar ni ovčetine, je dobro vsako meso. Finta je samo v tem, da ga lepo počasi obračaš and ognjem in režeš tako, da se sproti peče...."
"In kako jo 'nabodeš?' se je vmešal Vilmar, sloki gozdovnik, ter pri tem divje pomežikoval Tyri, ki je je že spet držala a trebuh. "Od spredaj ali od zadaj?"
Zdaj se je posvetilo celo Tintilinu, ki je prej brskal po svoji bisagi in ni posvečal pozornosti pogovoru, ko pa je nagnil pijačo iz kozjega meha, se mu je kar zaletelo in vinski pršec je poletel proti ognju.

Bark se še vedno ni dal motiti in je čisto po kulinarično razlagal:
"Od zadaj, jasno. To je sicer majhna skrivnost, ampak če zabodeš od zadaj, potem vlaken ne paraš, pač pa se lepo umikajo in zato dosti bolj trdno objamejo kol. In meso ne zdrsne dol, tako je potem dosti pripravnejše in udobno, še posebej kadar jih moraš natakniti več..."
Zdaj je smeh odmeval že daleč naokoli, in barbaru je bilo končno jasno, da se iz njega delajo norca. Skočil je kot podlasica in z bodalom, s katerim je še maloprej rezal okusne trakove, zdaj načenjal pevčev vrat:
"No mali, zdajle ste se vsi smejali na moj račun, zdaj bi se pa rad še malo jaz na vašega. Izkaži se kot pravi pevec in malo zabrenkaj kaj čednega o najinih soborcih. Hrana lepše zdrkne po grlu ob dobri pesmi, mar ne?"

Tintilin ni upal niti pogoltniti zadnjega požirka vina, ki se mu je še vedno pretakal po ustih, saj bi mu Barkov brivnik zelo verjetno odrezal še adamovo jabolko, in ne le redkih kocin, ki so itak poganjale malo više; pa tudi pokimati ni upal, kajti rezilo je bilo res nevarno blizu. Zato je le proseče uprl v barbara svoje oči in z roko za hrbtom preplašeno grabil po brrrrrenkitari, kakor so krstili njegov čudni instrument. Ničkolikokrat je prosil Fartarja, da mu spet pričara nazaj njegovo lutnjo, a druščina se je strinjala, da je brrrrenkitara  dosti bolj bolj uporaben instrument, saj manjši monstrumi od njenega zvoka umrejo na mestu, pa tudi marsikatera gostilna jim je že ponudila zastonjsko hrano in oskrbo, samo če Tintilin neha igrati na ta, od samega vraga poslani instrument. Druščina je že vedela, da zmore pevec izvabiti dosti bolj milozvočne tone, če namesto luske z oklepa za brenkanje raje uporabi nohte, toda tokrat je užaljeni pevec posegel po najostrejši med vsemi, kovinski konici puščice. Na vprašujoč Barkov pogled je jezno navrgel:
"Saj si hotel slišati zbadljivke, barbar? Za to potrebujem konico, mar ne?"

Bark se je zvalil na tla, mogočna usta so mlela mesno gmoto in z bodalom, ki se je svetilo od maščobe pomignil, naj preklicani trubadur že prične igrati. Tintilin je naprej malo premikal ustnice, dvakrat za pokušino udaril po strunah (kar je posledično preplačilo čuka, ki se je oglašal v vejevju nad njimi) in potem z rahlo počenim glasom pričel:
"Mi Fartar je lutnjo v trubo spremenu,
a zvest sem ostal jaz svojmu imenu:
sem pihu in puhu ko star olifant
vsem skoz ušesa, le Tyri pod gvant!"
"Hej!!!" se je razhudila zdravilka. "Bi rad ti fasal katero pod gvant???"
Hotela je že vstati, a jo je nazaj na tla prikoval Barkov pogled, ki je obljubljal, da zna nabosti še kaj drugega kot pečenko, in to celo brez bodala. Tintilin je prizadevno brenkal naprej in spesnil drugo kitico.
"Je Barku dogajalo bolj kot Fartarju,
a tenko odnesel je lepi Vilmar,
namesto da jedel bi mastno svinino,
na kosce razsekal mu jo je barbar..."
...in zadnji hip odmaknil glavo, kajti mimo ušesa mu je švignil kar cel nahrbtnik, v katerem je imel Bark spravljeno kdo ve kaj. Barbar je zarohnel:
"O njih, sem rekel, ne o meni! Preden pa nadaljuješ, mi prinesi nazaj rukzak!"

Besno momljajoč se je Tintilin odpravil v goščo, in si pri tem mislil, kako bo če pokazal temu nevzgojenemu, vandalskemu, smrdljivemu, mišičastemu, možatemu, dolgolasemu, lepookemu... nato pa je tok misli zaustavil in stresel z glavo. No, bo že dobil svoje, Zapel mu bo uspavanko za mrtve barbare, ki tiho ležijo, in njihova mišičasta telesa, ter opasice, ki komajda zadržujejo... Prekleto! Kakšne misli ga obsedajo? Tipajoč v temi je končno z nogo brcnil v nekaj mehkega. Pograbil je nahrbtnik in se zamislil. Le kaj ima barbar v njem? Morda bi lahko našel kako rabljeno prepasico in jo zvečer, preden zaspi stisnil k sebi in vohal neukročeno mošk... AAAAAAAAAAAA!!!!!!!
Prav ihtavo je pritekel nazaj v tabor, vrgel nahrbtnik nazaj Barku in zbežal na skrajni konec taborišča. Bark je le začudeno gledal za njim.
"Kaj pa moje pesmi?" je zakričal za njim.
"Ne govori z mano! Ne dotikaj se me! Pusti me pri miru!" Tintilinov glasje bil na robu obupa. Celo Bark je ugotovil, da je zabave za ta večer konec in vsi so počasi polegli.

Tyra je čez nekaj trenutkov začutila prisotnost še ene osebe. Ne da bi se popolnoma zbudila, je zašepetala:
"Fartar, pa si res prasec. Kako lahko kaj takega storiš soborcu?"
Čarovnik, ki se je vrnil iz bližnjega mesta, je tiho zlezel pod odeje.
"Kaj morem, sem pač tak. Mislim, da nam je to privzgojeno v šoli. Saj veš, uniforme, ki so videti kot babje obleke, in podobno. Pa se nas drži sloves toplih."
"Vseeno si prasec."
"Ampak topel prasec, to pa moraš priznati."
Zadnje besede je Tyra preslišala.

sreda, 03. april 2013

Jutranja

Kdor zjutraj hoče biti pesnik,
opoldne kuhati kosilo,
se milo bode mu storilo,
ko jodlal mu bo Vili Resnik.

Ker pesem nima dneva, ure,
ko zlahka bi lahko nastala.
Je verze klepat cela stala
če nisi Feri onkraj Mure.

Zato ne rimaj kar na silo.
Pri sebi mej papir, pisalo -
se enkrat vse bo poravnalo
in samo v črke se prelilo.

Verjetno ne bo mojstrovina,
ki bi pobirala nagrade;
a če se ti zares dopade -
nazdravi si s kozarcem vina.

torek, 02. april 2013

Postati močnejši

Vilmar je čepel v drevesni krošnji in brez najmanjšega šuma napel lok. Pod njim je na jasi stopical prekrasen primerek divje svinje in v mislih si je že čestital, da ga je dobil na muho. Druščina bo zagotovo zadovoljna, saj se po več kot tednu obiranja nič kaj tolstih glodalcev, s katerimi so se morali zadovoljiti med pohodom skozi napol puščavsko področje morali zadovoljiti. Tedaj pa je njegovo koncentracijo zmotil srhljiv tulež in puščica je zletela nekam pod oblake.

Bark je besno rjoveč planil nad merjasca in začel sekati kot ponorel. Merjasec je padel že po prvih nekaj zamahih, vendar Bark ni jenjal. Živinče se je pričelo spreminjati v kup krvave mase, In Vilmar se je pognal z drevesa:
"Bark!!! Nehaj!!!"
Barbar, kot da bi se šele zdaj zavedel, da merjasca ni več, je zopet zarjovel, in zmagoslavno dvignil meč v zrak. V tistem trenutku pa ga je v glavo treščila gos, ki jo je v zraku zadela zablodela Vilmarjeva puščica. Pogrnil je na tla, kolikor je bil dolg in širok.

"No, končno si utihnil," je zadovoljno navrgel Vilmar in poklical preostale člane druščine. Tyra in Fartar sta se kaj hitro prikazala, in se nekontrolirano hihitala. Malo za njima se je iz grmovja izmotal še Tintilin, v obraz rdeč kot kuhan rak.
"Vilmar, tole pa moraš videti," je med smehom izdavila Tyra, "Fartar... Kaj zaboga pa je to???"
"Dragi prisotni, naj vam predstavim nocojšnji meni: izbirate lahko med sesekljanim zrezkom za zlatnik, pečeno gosjo za zlatnik in pol, ali barbarovimi možgani za sto zlatnikov?" Ob teh besedah je zamahnil proti še vedno nezavestnemu Barku.
"Gos," sta v en glas potrdila Tyra in Fartar, Tintilin pa je, če je to le mogoče, še huje zardel.
"Kaj pa je z našim pevcem?"

Tyri se je spet na obrazu zarisal nasmešek: "Prejle je spet sestavljal pametne pesmice, pa mu je Fartar lutnjo spremenil v nekakšnega križanca med rogom in fanfaro! Povem ti, tako zvozlanega instrumenta Še nisem videla!"
"Hja, kot besedilopisec se ni nikoli izkazal, torej sem mislil, da bi mu dal instrument, ki bi mu zaprl usta, ko igra nanj," je dodal Fartar. Tyra je nadaljevala:
"Ampak to še ni vse. Ko je naš slavni umetnik poskusil zaigrati... Ne, ne, to moraš slišati. Tintilin, igraj!"
"Ne.. ne, prosim, ne!"
Vilmar se je namuznil: "Tintilin, tamle imamo nezavestnega barbara, za katerega je škoda zdravilnega uroka. Mislim, da mu lahko pomagaš samo ti."

Videč, da je premagan, je Tintilin potegnil iz bisage čudni instrument, kar je pri Tyri zopet povzročilo napad hihitanja. Ko ga je prislonil ob ustnice, in pihnil, pa je jaso napolnilo trobljenje prehlajenega olifanta, ki mu je nekdo zavozlal rilec. Vse tri je kar zvilo od smeha, Bark je besno skočil pokonci in se z izdrtim mečem vrteti naokrog. Ko je zagledal Tintilina, v obraz zdaj že skoraj vijoličnega, se mu je razjasnil obraz:
"Tintilin, stari! To, to, TO!"
Presenečeni pevec se je pridružil od smeha se valjajoči druščini na tleh, ko ga je Bark s svojo mogočno šapo počil po hrbtu.
"Mali, to je zvok, ki ga potrebujem! Malo boš moral še sicer delati na... Kaj se pa vi tako blesavo režite?"

Krohotajoča trojica se je v trenutku zresnila. Prepirati se z barbarom glede glasbenega okusa ponavadi ni najbolj zdravo. Fartar je na hitro podkuril ogenj, Tyra pa je z vajeno čarobno kretnjo očistila gos. Kot edina ženska v druščini je pač morala vsaj delno skrbeti za gospodinjstvo in v mislih je blagoslavljala svojo učiteljico, ki ji je pred leti povedala, da v tem mačističnem svetu kuhinjske čarovnije prihranijo ogromno poniževalnga dela. Bark je medtem vprašujoče gledal gos.
"Em, ali nisem ubil merjasca?"
"Si, večkrat," je dejal Vilmar in zopet sončil zobe, četudi so na nebu že svetile zvezde. Bark je s pogledom sledil njegovemu kazalcu. Ob pogledu na mleto mešanico mesa, notranjih organov, črev in njihove vsebine je kar zlezel sam vase. Tihi: "Ups" je bil vse, kar so slišali od njega ta večer.

Na jaso so se prikradli prvi žarki novega jutra. Ptice so se že prebudile in pričele s svojimi pesmimi, nato pa preplašeno prhnile v zrak, ko se je v taboru znova zaslišal prehlajeni olifant. A roko na srce, Tintilin je pokazal hud napredek. Bark je skočil pokonci in poln energije napadel nič hudega sluteče drevo. Ostali niso bili tako dobre volje. Tyra je dregnila Fartarja in mu besno zašepetala:
"Danes se mi tvoja coprnija ne zdi več tako zabavna! Boš kaj ukrenil?!"
Fartar je še vedno na pol spal, a je že premogel toliko zdravega razuma, da je odvrnil:
"In kaj misliš, da bo potem storil Bark?"

Ranarica je kujavo obsedela. Bark je medtem iz drevesnega debla izrezbaril dokaj čeden primerek vojščaka in mu potem z enim samim udarcem odbil glavo. Zadovoljen s svojim delom se je obrnil proti ostalim in napovedal:
"Danes je dober dan, da zbrcamo kako rit!"
To je pomenilo znak za odhod. In kot bi Bark izrekel prerokbo, so tistega dne kar naprej naletavali na zverine, manjše pošasti in vojaške patrulje. A ničesar ni moglo zadržati Barka, ki je očitno bil v svojem elementu. Preostala četverica je zgolj zdolgočaseno hodila za njim, saj nihče ni imel niti najmanjše priložnosti, da bi posegel v boj. Posebej je to pokadilo Vilmarju, ki je uspel sprožiti eno samo puščico, in še tista je zadela le brezglavo truplo, kajti Bark je drobec sekunde prej poslal glavo v lepem loku v drevesno rogovilo, kjer se je zataknila. Fartar se nad razvojem dogodkov ni preveč pritoževal, Zato pa se je toliko bolj Tyra, kajti Tintilin je ves čas trobil kot zmešan:
"TRARA TA TA TA TARA TA TA! TRARA TA TA TA TARA TA TA!"

Vseeno si je morala priznati, da je prekleti trubadur vreden svojega imena, kajti olifant je bil preteklost. In melodija, če le ne bi šla tako zelo skozi ušesa, ji je dajala občutek, da postaja vse močnejša, vse bolj spretna in hitra. Stisnla je svoji peščici in pričela v ritmu boksati v zrak. Fartar jo je začudeno pogledal:
"Kaj pa počneš?"
"Postajam močnejša, hehe. Navsezadnje mi bo tole ropotanje še všeč!"
"Hm, tvoja avra res sveti malce bolj, ampak poglej si Barka! Še malo, še malo, ZDAJ!"
Pokrajina se je zmračila. Dogajanje se je upočasnilo. Tyra je imela občutek, kot da leti okoli Barka, ki je v počasnem posnetku bil videti še impresivnejši, ko je zasekal z mečem zadnjemu vojaku med noge in ga preparal na polovico. V isti potezi je zmagoslavno dvignil meč nad glavo in obsvetil ga je žarek svetlobe. Meč je zažarel, malo za njim pa še Bark; njegova avra je postala vidna očem navadnega smrtnika. Neznana sila ga je dvignila dober meter v zrak, kjer se je svetil kot prikazen.

Tintilin ni vedel, kako je ustvaril zvok, ki je prišel iz njegovega trobila, a zvenel je zmagoslavno.
Bark je pristal na tleh. Pretegnil se je in zapokal s členki:
"Fantje, počutim se, kot bi našel milijon zlatnikov!"
"Nič čudnega," je dejal Fartar. "Bravo, ravnokar smo dobili barbara Druge stopnje!"
"In kaj je bilo tisto grozljivo tuljenje? Tintilin! Če še enkrat pihneš v tisti prekleti pleh, ti ga zavozlam okoli vratu!"
"A... ampak... prej si.. em..." je zajecljal Tintilin.
"Kje je tvoja lutnja? Hočem, da poješ o mojem dosežku!"
Tintilin je obupano pogledal Fartarja. Slednji je Zamrmral nekaj v brado in njegovi prsti so se zasvetili v modrem ognju.

"TO NI LUTNJA!!!" je zarjovel Bark.
"No, vsaj strune ima," je pripomnil Vilmar, Tintilin pa je zaključil:
"Če ima strune, potem zadevo znam igrati!"
Udaril je po instrumentu, a z zvokom ni bil ravno zadovoljen. Stopil je do mrtvega vojaka in iz njegovega oklepa odtrgal ploščico. Poskusil je znova in čez nekaj trenutkov se je nad gozdom dvignila še ena splašena jata ptic:
"AAAAND ALL THE GIRLS SAY I'M PRETTY FLY FOR A WHITE GUY!!!"
Tyra je obupano zavila z očmi.
"Fartar, priznaj, da to delaš zanalašč!"
Čarovnik pa je le obupano skomignil z rameni.

ponedeljek, 01. april 2013

Herojski načrti

Zadnji odtenki rdeče barve so počasi ugašali na nebu, kot drobne korone na kodrčkih redkih oblačkov. Zvezde so se prižigale počasi in sramežljivo, zdaj ko je sonce zašlo za oddaljenimi hribi. Mrak je ob robu gozda postajal gostejši. A v mraku je pričela žareti drobna pika. Nekdo je zakuril ogenj.

"Torej, tu smo," je dejal Bark. "Jutri gremo nad zmaja."
Njegove besede niso zvenele kot predlog. Bolj kot dejstvo. To seveda ni težko, če si dvometrski barbar, katerega mišice so tako nabite, da imaš občutek, da bo koža nad njimi vsak čas počila. Druščina se je začela nemirno presedati. Tintilin, pevec po poklicu je zgrabil za lutnjo in zabrenkal:
"Oh, jutri gremo naaad zmaaajaaaa..."
"Drži kljun!" je bevsknil Bark.

Tintilin je užaljeno pogledal barbara, medtem pa se je oglasil sloki možakar v rjavi tuniki, za katerega bi še slepa starka ugotovila, da je izurjen izvidnik. To je med drugim pričal tudi smešno majhen samostrel, za katerega pa so vsi vedeli, da je z njim moč zadeti veverico med oči na petdeset metrov. Kako? Skupaj s še dvema tovarišicama se je pekla nad ognjem.

"Že prav, že prav, Bark, ampak, ali imamo kakšen načrt?"
Bark ga je pogledal zviška: "Načrt? Seveda! Jaz imam vedno načrt. Tak, ki me še nikoli ni pustil na cedilu! Tuleč privihramo v jamo, besno sekamo z meči in ko znaj zajame sapo, da nas s svojim plamenom upepeli, mu jaz zarinem svoje rezilo globoko v drobovje, da se sesede kot preboden svinjski mehur! Kaj praviš na ta načrt, Vilmar?"

"Iiiiiiin... nimamooooo načrtaaaaa..."
"Drži kljun, Tintilin!!" sta zdaj zatulila tako Bark kot Vilmar, ki je v isti sapi nadaljeval:
"Osebno mislim, da bi bilo bolje, če ga napademo tik pred zoro. Zmaji so občutljivi na jutranji in večerni mrč, ker se njihove oči ne prilagodijo dovolj hitro novim razmeram. Podnevi vidijo odlično, ponoči pa fantastično. Zdajle smo pravi trenutek že zamudili, zahvaljujoč našima dvema gospema." Pomignil je proti srednje čedni dečvi, ki ga je prestrelila s pogledom, in kupčku nesreče, ki bi ga lahko z veliko mero dobrohotnosti opisali kot suhljatega coprnika v raztrgani halji. Ta je stisnil svoje drobne peščice in skočil pokonci:

"Ti bom že dal gospo! Misliš, da nisem pravi dedec, če ne nosim hlač in nimam pol tone mesa na kosteh," ob tem je zamahnil proti Barku, "in, in, ne vlačim s sabo za zvrhan voz železja in... in... in kdo je opravil z vsemi pastmi v tisti trdnjavi! In moje ognjene krogle, kolikokrat so vama rešile rit?!?"
"Mnja, moja usnjena prepasica je še vedno ožgana na riti," je tiho, a ne dovolj tiho pripomnil Bark. A coprnik se ni dal motiti.
"..in ustavljanje časa, in.. in..."
"Nova prepasica me bo stala lep denar."
"Daj, pomiri se, Fartar, nihče ti ne očita ničesar, se je zdaj oglasila ranarica.
"...In z ognjem mu je spražil r..."
"Drži kljun, Tintilin!!!" sta tokrat v en glas zarjovela Fartar in Bark.

"Fantje, fantje, to ne gre nikamor," je dejala Tyra. "Dajmo, no, dogovorimo se. Takle zmaj ni mačji kašelj. To, kar je predlagal Bark, je sicer tipična barbarska taktika, a ravno zato popolnoma neumna in zagotovo pogubna..."
'Ja, za zmaja," je navgel Bark. Tyra se ni dala motiti.
"Videla sem že preveč pečenih junakov, ki jim ne pomaga nobeno moje znanje. Mrtvih pač ne morem oživljati, in najbližje svetišče je tri dni hoda od tod. Poleg tega zmajev ogenj pusti trajne posledice. Bark, če te zakuri, boš hodil okoli podoben golemu. Torej, potrebujemo načrt."
"Pa hitro," je navrgel Fartar. "S Tyro morava pričeti meditirati, drugače jutri ne bova za nobeno rabo. Edino, kar še lahko pričaram je kaka švohotna strela."

Vilmar je vprašal: "In na kaj lahko računamo od vaju? Ustavljanje časa bi bilo odlično. Ali pa imata morda kako posebno, protizmajsko čarovnijo?"
"Nak, ne pride v poštev. Magično polje okoli zmajev je tako močno, da živijo v lastnem času. Edino, kar mi pride na pamet so ognjevarni ščiti, a zdržijo le en izbruh, največ dva. Bojim se, da se bomo morali zanesti na vajino surovo moč. Pravzaprav Barkovo."
"Jasno, saj to sem predlagal že od vsega začetka," je zadovoljno dejal Bark, pomenljivo pogledal proti Tyri in potelovadil s svojimi mesenimi gmotami. Tyra je njegovo namigovanje namenoma prezrla in nadaljevala:
"Ti, Vilmar nam lahko daš še eno prednost. Vendar boš moral biti skrajno hiter, če lahko s samostrelom zadeneš zmaja v usta, tik preden bruhne ogenj... Ampak zadeti boš moral natančno. na koncu mehkega neba ima majhen organček, ki z iskro vžge pline. Če boš zadel v njegovo neposredno bližino, ognja ne bo. Sama pa imam čarovnijo proti zastrupitvi z njegovo smrdljivo sapo."

"Naaaaas že ne bo ugonobil smraaaa-"
Še preden je kdo uspel zavpiti na Tintilina, mu je Tyra z veščo roko pripeljala eno okoli ušes, in nežno dejala: "Tiho, Tintilin."
"Torej," je povzel Vilmar "preden gremo v jamo, nama Fartar načara ščite. Potem pošljemo naprej Tintilina, ki bo zagotovo zbudil zmaja..."
medtem, ko je govoril, je zgrabil nesrečnega pevca, ki se je hotel odplaziti stran, za nogo.
"..,nakar sem na vrsti jaz. Ko zmaj odpre gobec, mu pošljem strelico, kar je znak za Barka, da opravi svoj del s tuljenjem in sekljanjem. Ti, Tyra, Zdraviš Barka. Kaj pa ti, Fartar?"
"No ja, še vedno lahko napravim nekaj lažnih Barkov, iluzij, da zmedem kuščarja. Mnja, mislim da bo to..."
Prekinil ga je glasen smeh in lomastenje. Vsi so skočili pokonci....

In zagledali drugo druščino, ki je ravnokar privlekla iz jame zmajevo glavo. Pet barbarov je zmagoslavno stalo ob plenu, medtem ko si je šesti član odprave dajal opravka s platnom in barvami, ter risal, kolikor hitro se je dalo, dokler je njegova palica še oddajala jarko svetlobo.
"Ampak... Kako?" je zinil Bark
Eden od barbarov se je zarežal:
"Preprosto. Naš coprnik nam je povedal, da zjutraj in zvečer zmaji slabo vidijo, pa smo tuleč stekli v jamo, sekali z meči, in ko je zmaj zajel sapo, sem mu porinil svoje rezilo globoko v drobovje. In zdaj poziramo za zgodovino!"

Druščina se je poklapano posedla nazaj. Čez čas je Tyra dejala:
"Mislim, da imajo tam čez hribe, V Tritonu težave s hidro. Saj hidra je pravzaprav tudi zmaj. In še nove glave mu rastejo." A v besedah ni bilo tistega pravega žara.
Tintilin je spet prijel za lutnjo, in tokrat ni nihče zatulil nanj. Pa tudi sam je bil dovolj pameten, da je brez nepotrebnih besed zaigral nežno uspavanko. In kmalu je bila tam samo še noč.