Samo lenuhi nimajo službe in denarja

Ko človek leži v postelji z vročino, blodi o marsičem. In glede na to, s kakšnimi parolami je bombardiran po javnih občilih - privatizacija vode, rekordno število brezposelnih, novi poskusi spinanja avtorskega prava, ogibanja o novi vladi, ce jih naštejem le nekaj -  ni čudno, da potem prične dobivati čudne ideje o družbenih sistemih ter distribuciji naravnih virov ter bogastva na splošno.
Vedno pa me najbolj pogreje, ko kaka pametna glavca izjavi, da so brezposelni v resnici lenuhi, ki zavračajo delo in sesajo državno dojko ter so tako v breme ostalega ljudstva, ki dela. Pa da vsak, ki hoče delati, delo tudi dobi.

Mar res?

Nepotizem, veze in poznanstva ob stran, trenutno je na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih kakih 124.000 ljudi. Ista služba objavlja tudi prosta delovna mesta , ki jih delodajalci reda radi prijavijo pri njih. Na naslovni strani piše, da je prostih delovnih mest 899, torej več kot stokrat manj.  Da pa se ne bom šel demagogije, bom priznal, da je prostih delovnih mest v resnici več. Objavljanje na zavodu namreč ni obvezno, razen če si javni sektor. Slednji so k objavam zavezani z zakonom. A o tem več malo kasneje. Vendar je več tudi iskalcev zaposlitve. Ljudi, ki na zavodu sploh niso prijavljeni, oziroma so iz tega ali onega razloga bili iz evidenc izbrisani. Kolikšna je ta številka, ne vem. Verjetno bi podatek našel, če bi se mi ljubilo iskati, a dejansko niti ni pomemben. Na glomazno razliko v številu brezposelnih in številu delovnih mest ne ena ne druga postavka ne vpliva kaj dosti.

Ironično pa se od tistih, ki so zaposleni, pričakuje, da bodo delali vse več. Tule v hiši imam mladega zdravnika, ki je dejansko več v bolnišnici kot pa doma. Zraven mastno preklinja, kako je kompleten klinični center understaffed. Novih ne zaposlijo, ker je moratorij, pa tudi zato, ker denarja ni. Rešitev je pač stisniti zobe in obremenit obstoječe. Če potem enega dohtarja sredi operacije pobere infarkt (resničen dogodek!), kul, tamle na zavodu je dovolj novih, pa še cenejši bodo.

 Aja, ne moremo, imamo moratorij na nove zaposlitve. Javni sektor je treba napraviti bolj vitek. Več in bolje bomo delali, to je edina rešitev. Oziroma, kot si predstavljajo nekateri - zdaj bodo končno sploh začeli delat, ne pa posedat ob kavicah in mastne plače vlečt. Na naš račun!

Okej, vrnimo se k objavam prostih delovnih mest. Vsak, ki je imel priložnost izkusiti pomoč in sodelovanje sončne uprave, je bil verjetno presenečen nad tem, da sta tam objavljena DVA seznama. Eden z delodajalci, ki dejansko iščejo nove ljudi, ter drugi, na katerem piše, da delodajalec samo izpolnjuje zakonsko obveznost objave.

WTF?

To v praksi pomeni, tem ljudem niti ne pošiljajte ponudbe za zaposlitev, saj imajo človeka že izbranega, razpis objavljajo samo zato, ker jim to nalaga zakon. Ne bom se spuščal v cenene finte ala nepotizem - navsezadnje lahko gre za pogodbenika ali nekdanjega studenta, ki je po letih fizikaljenja končno dobil obljubljeno službo. A čemu je potrebno tovrstno slepomišenje? Kakšna transparentnost se dosega s tem? Ali ni logično, da bodo zaposlili človeka, ki je uveden v delovni proces, ga poznajo in so z njim zadovoljni? Ki mu je dejansko pogodba nagrada za dobro opravljeno delo dotlej in stimulacija za prihodnost?

Tovrstna "prosta delovna mesta" ki jih je kar slaba polovica, niso nič drugega kot anomalija, umetno napihovanje že tako mizernih številk. Kaj pa preostala? Nimam pojma. Vsak brezposelnež vam lahko pove o ducatih ponudb, ki jih je poslal (zdaj se jim ne reče več prošnje, ker je to, no, politično nekorektno), da pa lahko na prste prešteje prejete odgovore. Za povabila na razgovor lahko verjetno uporabi le eno roko. Mizarjevo. Saj razumem, da so podjetja s prošnjami zasuta in jasno ne morejo razgovora opraviti s sto ali več kandidati, da pa ob tem ne premorejo niti toliko profesionalnosti, da bi jim poslala kratko pisemce, naj prijazno odjebejo - to spet pove veliko o naši etiki ravnanja s človeškimi resursi.

Zato potem ni čudno, če privoščljivo kažemo s prstom na Niko,  pa na malega Tanka in še koga ter zavistno sikamo, kako je ata zrihtal.

Čeprav večina ni takih. Cel kup jih je, ki premorejo pravo miselnost in si rečejo, če zame ni delovnega mesta, ga bom pa ustvaril sam. Država je celo vesela in primakne nekaj denarja. Nakar ugotoviš, da boš bolj malo biznisiral, če nimaš zagonskega kapitala, oziroma neke zlate rezerve, s katero boš mogel poslovati medtem, ko tvoje stranke ne plačajo računov. Kajti ti moraš davek odvesti takoj. Pa plačevati prispevke, računovodjo, nemara najem prostorov, karkoli že. Skratka, rabiš keš. Eni dobijo pri starših, drugi nemara prepričajo angela, a večina nima nikogar. In na koncu propadajo v trumah. Na račun neplačila njihovega dela pa je nekdo profitiral.

Zato kost za glodanje: ali res lahko uspe vsak, le s trdim delom in dobro idejo? Poznam preveč primerov, ko so to ni zgodilo. In delavne ljudi, ki trenutno stradajo. Kajti, nekogaršnji dobiček je praviloma izguba nekoga drugega. Eni si pa izgube ne morejo privoščiti.

A o tem kdaj drugič.