Kako so kmetje seks gledali

Slovensko podeželje je jeseni prečudovit kraj. Po njivah rohnijo kombajni, iz gnojišč omamno dehtijo kupi gnoja, ki se bodo preselili na rodno grudo, ko bodo velike zverine opravile svoje delo, in v hlevih živina prizadevno skrbi za nove zaloge omamnega smradu. Vse to obdelujejo pridne kmečke roke, in dela nikoli ne zmanjka. Ampak, če tako pogledaš, se na vasi ne dogaja prav dosti. Zato je vsak dogodek, pa naj bo še tako nepomemben, velikega zanimanja deležen.

Tako se naša zgodba prične nekega zgodnjega jutra, takega, da se normalni ljudje še dvakrat v postelji obrnejo in po jajcih popraskajo, ko je Joštov Tona še pokladal krmo živini. S škripajočo samokolnico se je odpravil proti silosu, kjer je maloprej nakopal koruzno silažo, ko je na kolovozu ob svoji njivi zagledal vsiljivca. Tik ob njegovi koruzi je bil parkiran srebrn BMW in celo od tam, kjer je stal, je bilo jasno videti, da se sumljivo guga.

To si pa moram pogledati od bliže, si je mislil Tona, in smuknil v koruzo. Če še niste hodili po zreli koruzi, potem vedite, da je nekako tako, kot bi se prebijali skozi gozd skrhanih nožev. Sicer ne ureže, je pa zoprno kot le kaj. Hkrati pa je koruza odlično skrivališče in Tona se je lahko približal srebrnemu lepotcu na vsega nekaj korakov. Pa mu to ni koristilo kaj dosti, kajti, karkoli se je že dogajalo v limuzini, je bilo njegovim očem prikrito. Zatemnjene šipe bavarci pač pridodajo serijsko. Vrh vsega pa so bile še zarošene, torej je nekdo tam notri nekaj počel zares prizadevno. To je potrjevala tudi dvojica glasov: eden visok, skorajda vreščeč, drugi, globok, pa je na trenutke mejil že na kruljenje merjasca, ko se spravi k plemenski svinji.

A vendar Tonov trud ni bil zaman. Ko so zamrli poslednji glasovi, so se odprla vrata in izstopila je postavna blondinka, naga nagcata. Z robčkom se je otirala po frači, nato pa sklonila nazaj v avto po obleko, tako da je Tonu na ogled postavila kompletno ozadje z vso dodatno opremo. Ubožec je skorajda jenjal dihati. Skozi druga vrata se je na pol oblečen izmotovilil plešast debeluh in se hitro presedel na voznikov sedež, kot da bi ga bilo strah, da ga bodo zalotili. Blonda se ni dala motiti, in sej je oblačila kar pred avtomobilom, lenobno, počasi, tako da se je naš Tona lahko do sitega napasel njenih čarov.

Pa ni bil edini. Nasproti kolovoza je bila še ena, večja kmetija, kjer pa so še vsi spali. No, ne čisto vsi. Stara mati, ki je vedno družino pokonci metala, je je ravnokar dvignila roleto – in tisto, kar je videla skoz okno, ker si je maloprej nataknila očala, da bi iz brevirja odžebrala molitvico, jo je tako zaprepadlo, da je roleto hrupno spustila nazaj in na klečalnik šla kar brez svete bukvice.

Tona je mastno zaklel, ko se je blondinka ustrašila zvoka spuščajoče se rolete in na pol oblečena skočila v avto, le ta pa je sunkovito odpeljal. Ni bilo druge, vrnil se je v hlev in nakrmil živino do konca.

Kako uro kasneje je v vaški gostilni pripovedoval štorijo ostalim kmetom, medtem ko so čakali, da bo pek s kombijem pripeljal kruh.

„Kaka baba, vam rečem! In tak gnil dedec jo je nabrisal!“

„To bo zaradi bemveja,“ je navrgel Trudnov Joži. „Zihr je bil kak privatnik, ki se je domače kure prenajedel.“

Tona pa je še kar razpredal: „Vam rečem, cel cajt sem po štali moral rikverc hodit, tak mi je stal! Cela je bla pobrita, vse se je dal videt!“

„Ja, saj take so te ta mestne, cel dan nimajo nič za počet, pol si pa pišole brijejo. So fine, ja, ne tko k naše, k cele kosmate okol skačejo, ko si jo umije, je pa že praznik!“ jo je zabelil Joži.

„Ti kar za svojo govor!“ mu je zabrusil Vrbinc, ki je veljal za lokalnega heroja, ker si je uspel na kmete privleči petnajst let mlajšo babnico. „Moja si jo tako rihta in pegla, da me ponavadi že mine preden pride iz kopalnice. In zdaj celo nekaj sanja, če bi šla v toplice, ker se tam zbirajo neki svingerji.“

To je zvabilo začudene poglede, zato je moral nadaljevati: „Baje je zdaj strašno popularno, da se dobiš v savni s še enim parom in se potem, no, menjaš.“

To je izzvalo salve smeha.

„A, Vrbinc, ji tvoj ni dost, kaj?“

„Kako to štimaš zadeve, lejga. Kar k drugemu biku bi jo spustil?“

„Ne, ne,“ se je branil Vrbinc. „Ona pravi, da sem tolk pohoten, da me ne sfolga, pa naj se še kje drugje izkikirikam!“ - kar je bilo spet pospremljeno z žvižgi in vzkliki nejevere. Zato se je odločil spremeniti temo.

„Poslušaj, Tona, zakaj pa nisi poklical, da bi še mi drugi kaj videli?“

Zdaj je postalo nerodno Tonu. „Okej, priznam, niti pomislil nisem na to, ampak tudi če bi, včeraj, ko sem pumpal gnojnico, mi je telefon padel v jamo. Sicer sme ga s sodom potegnil ven, ampak je fuč.“

„Ja, prekleti telefoni, meni je tudi zadnjič po tleh zletel,pa se je potem krava gor usrala. Ampak sem ga spucal, in spet dela!“ se je važil Joži.

Verbinc seveda ni hotel ostati dolžan: „Ja, jaz sem ga pa zadnjič pozabil na blatniku od traktorja in je padel dol. Potem sem pa zapeljal čez njega. No, sam delal pa tudi ni več potem.“

„Pa kako lahko frderbaš telefon ravno takrat, ko bi z njim lahko kaj koristnega naredil, recimo poklical prijatelje!“ se je oglasil Kovačun, ki sicer ni bil kmet, ampak je imel na vasi delavnico, in so si ga vsi radi privoščili, ker je neuradno imel raje dedce kot babe. A ker je bil dober dečko, ga niso gledali postrani.

„Joj, Kovačun, od kdaj pa tebe babe zanimajo!“ In že so spet letele pikre na vse strani.

„Saj nikoli nisem rekel, da me ne, a ne da nisem? No v glavnem, Tona, mam jaz en stari mobitel v delavnici, ti ga dam. Ampak obljub, da drugič pokličeš, ja!“

Tistikrat je zunaj potrobil pek in možje so se s cekarji odpravili iz gostilne.

Minilo je nekaj tednov, in nekega jutra je Tona, že ko je stopil iz hiše, zagledal avto. Roka je kar sama poletela proti žepu.

„Fantje, danes je pa mercedes!“

V nekaj minutah so bili vsi v koruzi.

„U, danes je pa res veselo, lej kok se gunca!“ se je režal Vrbinc. Tudi ostali so sončili zobe in se dregali pod rebra. In glasovi od znotraj so jim pravili, da sta tokrat v akciji več kot dve osebi. Potem pa so se odprla vrata.

„Porkamadona, dedec je,“ je siknil Joži.

„Pa tadrug je tut dedec!“ je dopolnil Tona. „Kje je baba!“

„O jebemti, še en dedec!“ je spodsekalo Vrbinca.

Obtožujoči pogledi so se ustavili na Tonu, ki si je v tistem trenutku želel, da bi se brazde razprle in ga pogoltnile do peklenskih globočin.

„Buzerante si nas peljal gledat!“

„Jebemti, Tona, a ni dost, da gledam kako mi biki skačejo drug po drugem?“

Ubogi Tona sploh ni mogel več razsodno razmišljati in se mi je zato mimo možganov na jezik prikradla usodna neumnost:

„Ja saj, kakršen gospod...“

Stavka ni utegnil dokončati, ker mu sapo odvzela dobro merjena klofuta utrjene kmečke roke. Tuleč je planil iz koruze, ostali pa za njim. Vesela druščina, ki se je pretegovala okoli avtomobila, se je tako ustrašila, da niti pomislili niso na avtomobil in jo nagi, kot od boga rojeni ucvrli stran od morilske tolpe, ki se je namenila prav proti njim. Edino Kovačun je zaostajal za skupino in s prestrašenim glasom piskal:

„Pobi, dejte no, umirte se! Saj smo vsi ljudje, zaboga! A boste drugič mene tudi! Počakajte no, Kristus Jezus!“

A procesija se ni ustavila. Vlekli so jo na vso moč skozi vas in mamke, ki so se odpravljale k jutranji maši, so se v grozi križale, kot da so videle samega rogatca. Potem pa je Tonu zmanjkalo moči in težko sopeč se je zvrnil na mokro travo, okoli njega pa so enako popadali vsi ostali. Nagci, ki jih je gnal adrenalin, so izginili v bližnjem gozdu.

„Nikoli... več... ne.. naredi... česa...“ je zasopel Vrbinc

Tona ni mogel izdaviti niti besede. V prsih mu je piskalo in z muko je pokimal. Čez nekaj časa so se trudoma pobrali in raztepli vsak na svojo stran.

Mercedes je na tistem mestu stal skoraj štirinajst dni, dokler ni ponj prišla vlečna služba. Celo tisti možakar je hodil dokaj oprezno okoli, pripravljen, da v trenutku skoči nazaj v tovornjak in jo ucvre. Bog ve, kaj so mu rekli. Kmetje pa so se še nekaj tednov po hudičevi procesiji med čakanjem na peka izogibali s pogledi

(spisana za Prozne mnogoboje 2008, uvrščena med najboljše tri.)