Pela jo je teta moja

O Japončku

Živel Japonček je nekdaj,
ljudi vse je poznal,
ko se prikazal v mesto je
to bil vesel je dan!

Prelepo ženkico je bog
japonski njemu dal,
jo vsako leto na oddih
tja v Belič je poslal

Da ne pozabi ženkice,
mu ta napiše pisemce:

Mili moj Japonček,
zlati moj bonbonček,
a se mislis ti na ženko kaj?
Oj le hitro javi,
če ste vsi še zdravi,
na adreso mojo v Belič
pismo daj!

Japonček se razjokal je,
pobasal kovček svoj
in s prvim vlakom oddrdral
v naročje ženke koj.

Kako pa se začudil je,
da videli ste ga -
ko našel svojo ženko je
v naročju drugega!

Obup in jok je zatopljen
ga zgrabi nekdo - brcne ven!

Doma pograbi velik nož,
nabrusit ga hiti
in harakiri naredi
in dušico spusti

Ko vrata v raj se mu odpro
mu angeli zapojejo:

Japonček, nobena
žena ni poštena
kaj bilo je treba vzeti nož?

Če za vsaki grešek
razparal bi si mešek -
harakiri bi napravil
vsaki mož!


*****

Z grozo sem ugotovil, da sem verjetno edini v Sloveniji, ki še pozna to pesmico - in jo tudi zapoje! Zato jo tukaj ohranjam za prihodnje rodove. Dovolj je pomenljiva in zimzelena, da bi jo bilo škoda pozabiti!