Hollywoodsko računovodstvo ali kdo je v resnici pirat?

Nekoč smo se pri Jokerju ze malo dotaknili tega, kako filmski studii svinjsko zaslužijo s filmom, ki v "resnici" prinese "izgubo." Vse večkrat pa se je slišalo, da blazno izgubo prinašajo filmi, ki po svetu v blagajne natrosijo težke stotine milijonov. Razlog? Jasno, če skasiraš denar, moraš najprej plačati masten davek, potem pa še sorazmerne deleže dobička udeleženim investitorjem. Če pridelaš izgubo, tako prvega kot drugega jasno ni.
Točno to je recimo zaplet legendarnega Brooksovega filma Producenta, ki je potem nadaljeval kot uspešen broadwayski musical in zatem doživel se remake. No, ampak vse, kar se je govorilo okoli, je bilo samo to: špekulacije, brez trdih faktov. Potem pa je na svetlo pritekel obračun petega filma o Harryju Potterju. Film je po celem svetu v blagajne natekel skoraj milijardo dolarjev - obračun pa pravi, da je Warner z njim IZGUBIL 168 MILIJONOV!

Ja pizda, kako sploh še lahko snemajo filme? imajo ja vsakič blazno izgubo? Vsi studii bi morali biti že zdavnaj pod rušo! In zagotovo so krivi pirati, zaradi katerih ljudje ne grejo v kino!!!

Dobrodošli v svet holywoodskega računovodstva. Da razložim tako na komot, kako je prišlo do izgube. Warner Brothers (distribucijsko in filmsko podjetje) je zaračunal Warner Brothersu (pravzaprav novo ustanovljenemu samostojnemu podjetju WB Harry Potter Movies d.o.o., katerega lastnik je, hm, Warner Brothers) 212 milijonov dolarjev za stroške distribucije. Pa 130 milijonov za oglaševanje in promocijo. Aja, pa za dobro mero se 53 milijonov obresti, na račun posojila, ki ga je dobilo podjetje WB Harry Potter Movies d.o.o. (ime je izmišljeno in uporabljeno za ponazoritev, pravega imena podjetja pač ne vem) za izdelavo filma. Skupaj lepih 400 milijonov dolarjev ali polovico celotnega prihodka od filma. Če bi nesrečni čarovnik zaslužil kaj več denarja, bi se gotovo našel še kak dodaten "strošek." Mimogrede, v tovrstnem obračunavanju je tudi finta, zakaj lahko Uwe Boll snema filme s težkokategornimi igralci in kupom denarja, pa jih ne gleda nihče. Studii v ozadju se namreč prijavijo za subvencije raznih kulturnih ministrstev, film posnamejo za drobiž, prikažejo ogromne stroške in pokasirajo denar od držav za razvoj kulture, ker je pač treba spodbujati filmsko dejavnost.

Aja, kako so pa studii to sploh pričeli s to nečednostjo? Ko so razni udeleženi pri filmu, recimo igralci, pa režiser, pa pitaj boga še kdo, rekli, da bi oni ne imeli plače, ampak delež od dobička. In če prikažeš izgubo, ti takega deleža ni treba plačati. Baje je folk pri Twilightu bil pametnejši in je zahteval zase delež od bruto prihodka. Me zanima, kako se bodo izmigoljili iz tega. In potem slamajo kao pirate? Z nesmrtnimi Febovimi besedami: čisto prav, da jim sem in tja kdo kaj spizdi.


Aja, še link do famoznega Warnerjevega poročila, straight od tam, kjer so ga razkrili. 


***

Zapis je bil izvirno objavljen leta 2010 na Jokerjevi Javki, ki pa žal ne deluje več. Na željo nekaterih bralcev ga ponovno objavljam tukaj.

O problematiki učinkovitosti državne uprave

Že nekaj časa je nadvse popularno udrihati po javnem sektorju in še posebej po njegovem najbolj izpostavljenem delu, državni upravi. Kako so to paraziti na plečih "realnega" sektorja, glavni krivci za krizo v naši kokoški in sploh tisti, ki uničujejo malega človeka, davkoplačevalca.

Ob tem pa kritiki zvečine sploh ne vedo, kako državni aparat sploh deluje. Niti jih ne zanima. Važno je, da so krivi, da pijejo kavice in gobcajo po pisarnah, medtem ko delovno ljudstvo vse to plačuje.

Politika seveda vedno znova najde nove načine, kako to jamo bez dna, ki je državna uprava, optimizirati, konsolidirati, celo streamlinati. Pa tovrstni poskusi vedno znova zamirajo. Ne zato, ker bi bil ekosistem ministrstev in organov v sestavi tako tog, neprilagodljiv in zavaljen v udobno otrplost. Vsaka sprememba, ki jo skušajo uvesti, je splošna, pavšalna, v veliki meri celo abstraktna. Konkretnih rešitev politika ne mara, ker bi lahko nekaj spremenile preveč korenito.

To pa lahko privede do nepredvidljivih posledic. Nemara politkom neljubih.

Pa si najprej poglejmo, kaj sestavlja in kako deluje eno tipično ministrstvo, oziroma organ v sestavi. Glede na to, da sem na enem od njih, precej velikem,  preživel približno pet let, sem lahko dodobra spoznal ustroj pravila delovanja in zaplete, ki se pri tem zgodijo. Kot tudi ljudi. Nimam se za eksperta na področju, prav tako se zavedam, da mi kljub relativno visokemu dostopu do zaupnih podatkov ni bilo razkrito ravno vse; da sem pravzaprav kot strokovno tehnični kader bil dokaj nizko v prehranski verigi in nikoli nisem zares mogel zaobjeti celotne igre prestolov - ampak hej, tudi navadni pešaki imajo svoje vojne zgodbe in morajo nekaj vedeti o hierarhiji.

Najprej, kaj za vraga je sploh "strokovno tehnični kader?"

Zaposleni v državni upravi prihajajo v dveh sortah. Na eni strani so uradniki. V teoriji so to dejanski upravitelji države. Tisti, ki pripravljajo zakone, skrbijo za njihovo izvajanje, vodijo državne evidence in si zmišljujejo raznorazne projekte, vse z namenom večje prosperitete dežele, ki jim je bila zaupana v upravljanje. Glavni uradnik je predsednik vlade, pod njim so ministri, ti imajo državne sekretarje, pod njimi pa so podsekretarji in kup višjih ter običajnih svetovalcev ali referentov. Ja, svetovalec je uradniško delovno mesto. In karierna pot ambicioznega uradnika je od svetovalca priti do sekretarja. Ako je član neke stranke, lahko nekoč celo računa na državno sekretarstvo ali celo ministrovanje. Skratka, lepa hierarhija, kot v vsakem velikem podjetju, oziroma v vojski.

Na drugi strani pa smo strokovno tehnični kadri. Nemirni škratje, katerih naloga je uradnikom zagotoviti čim bolj nemoten delovni proces. sem spadajo čistilke, električarji, tajnice, kuhar v menzi (če jo organ ima), pa tudi bolj profilirani poklici: upravitelji informacijskih sistemov, vzdrževalci istih, webmojstri in druga tehnična pomoč. Nimajo jih vsi organi, nekateri podpisujejo pogodbe z zunanjimi izvajalci, drugi pač menijo, da je bolje imeti ljudi v hiši.

Vendar ločnica med obema profiloma ni ravno jasno razmejena. Okej, v sistemizaciji je, tehnični kader nikoli ne bo direktor (lahko pa je vodja nekega tehničnega oddelka), a v praksi so meje dosti bolj zabrisane. Tudi strokovci se ukvarjajo z zadevami, ki bi jih naj počeli uradniki in uradniki marsikdaj dobijo čisto tehnično delo. Pač, roka roko umije. Če nekaj obvladam, in lahko to storim bolje, ne vidim razloga, da ne bi. Tako uradniki in tehničarji lepo z roko v roki gradijo svetlo bodočnost. V teoriji.

V praksi pa se stvari malo zapletejo.

Obstaja namreč še ena sorta zaposlenih v državni upravi. Sam sem jim pravil "zaslužni." Praviloma, a ne nujno, je šlo za uradnike, ki so uleteli na neko delovno mesto ne zato, ker bi bili najbolj sposobni, ampak iz bolj pritlehnih razlogov. Praviloma so bili člani strank in  nastavljeni prek političnih vez. Ampak pazite, četudi moj naziv implicira, da so pač dobili dobro podmazan stolček v zameno za lojalnost stranki in se tam zgolj debelijo oziroma čakajo na penzijo, je to povsem narobe. Njihova naloga je v prvi vrsti znotraj organa zagotavljati interese stranke, torej politike, in k svoji agendi pritegniti čim več strankarsko neopredeljenih. Kako zlobno!

Ampak hej, tega ne počne le ena stranka. To počnejo vse.

In tako državna uprava postane predmet boja med strankami. Kajti bog ne daj, da bi ena od njih na nekem ministrstvu pridobila prevelik vpliv. Če mislite, da so politične karte razdeljene z imenovanjem ministrov in tako stranke prevzamejo celotne resorje, se motite. Vrh, torej ministrov kabinet sicer izdaja smernice, ki jih začrta vlada in na koncu potrjujemo v parlamentu, a pravi fajt se dogaja pod vodo, daleč od oči javnosti. Na pisarniških hodnikih. Tam zaslužni člani polagajo fizikalcem v glave ideje, jih obremenjujejo z delom, ki je bilo že večkrat opravljeno, a po njihovem nezadovoljivo, in predvsem orlovsko pazijo, da kak drug strankaš ne bi s svojimi predlogi prodrl predaleč. Bil sem na preveč sestankih, kjer smo ob vseh točkah dnevnega reda poslušali prepir med pripadnikoma dveh vodilnih strank, ki sta si nasprotovala dobesedno iz principa.

In kar malo nerodno mi je priznati, da sem bil kljub moji dokajšnji levi usmerjenosti večkrat na strani meni neljube politične opcije - preprosto zato, ker je človek, za razliko od drugih zaslužnežev postavljal stroko pred politiko - tudi za ceno nemilosti pri lastni stranki. Skratka, možak je imel strokovno integriteto, ki mu je ni mogel zamajati ne Janša, ne Drnovšek, ne sam papež.

Če bi vsi bili taki, bi bilo v državni upravi dosti lepše.

In predvsem bi se naredilo dosti več. Apriori nasprotovanje se sliši skrajno debilno, a tako se igra ta špil. Nakar zaslužni reportajo šefom, ti se zmenijo po svoje in pošljejo navodila za nadaljnje ukrepanje. Ne pozabimo. Cilj vsake stranke je priti na oblast, ter to čim dlje obdržati. In za to so dovoljena vsa sredstva. Oprostite izrazu, ampak boli jih kurac za to, da bi z državo gospodarili na najboljši mogoč način.

Važno je, da so šefi. Oni drugi pa jim ne pustijo. Tako, razloženo za bedake.

A tudi to je samo delček v mozaiku, ki ga dojemamo kot neučinkovitost državne uprave.

Drug tak delček so uradniki sami. Tisti "nepolitični," ki bi radi samo opravljali svoje delo. Namreč, politični fajti imajo to negativno posledico, da delajo kolateralno škodo. Najebejo ga ravno fizikalci. Najprej zato, ker do njih prihajajo konfliktne informacije, kaj je treba narediti. Zaradi tega delajo napake. Jebi ga, ko radi, taj i greši. Ko pa drek zadene ventilator, je treba najti krivca. in vsa gnojnica se potem zlije po ubogemu revežu. Zato se vsak uradnik zelo hitro nauči zlatega pravila birokracije.

Rito imej pokrito.

Ne glede na to, kaj se dogaja na ministrstvu, če pride do sranja, imej alibi. Ali pa si ga najebal. In do sranja prihaja vsak dan. Fizikalec nima za sabo Stranke, ki bi mu krila hrbet, zato si mora zaslombo najti drugje. V zakonodaji ("Nisem kriv, zakon/odločba Evropske komisije mi to nalaga"), v korespondenci ("Ta in ta mi je dal tako navodilo, tukaj so maili, vloge, dopisi, vse imam zabeleženo.") oziroma v popolnem zanikanju odgovornosti ("Za to sploh nisem pristojen, morate v sobo 204").

Delo v državni upravi torej ni božanje gonad in srkanje kavic, ampak vsakodnevna borba za preživetje, da se gnojnica ne bo zlila po tebi.

Ko tak uradnik napreduje, postaja vse večji ekspert v izmikanju odgovornosti - dokler na koncu ne dela več dobesedno nič. A mu to vzame ves delovni čas. Dejansko delo torej sloni na svetovalcih, mladini frišno s faksa, ki je v končni fazi pripravljena pogoltniti vsak drek in ga vzame kot del vsakdana. Enkrat bodo višji svetovalci ali sekretarji, in potem se bo drek zlival po drugih.

Tu je bistveni problem neučinkovitosti državne uprave.

Glavnino dela upravljajo neizkušeni ljudje. Sicer strokovno kvalificirani, z opravljenim faksom, mladi, zagnani in ukaželjni. A manjka jim dvoje. Ne poznajo še ustroja organa, v katerem delajo in internih bojev, ki se odvijajo v njem. Kar pa je še pomembneje, nimajo pojma o "zatečenem stanju." Ta čudna fraza ne pomeni samo, da bi bili seznanjeni s tem, kaj se trenutno odvija na ministrstvu, marveč predvsem s tem, da nimajo pojma, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na kmetijah, na cestah, v naših vodotokih, v podjetjih, šolah (čeravno so sami prišli iz ene). Zato jim ostaja dvoje. Ali slepo prepisovati direktive iz Bruslja, kar počnejo tisti bolj leni, oziroma oni, ki so dobili na mizo papir z ukazom, da mora biti delovni osnutek zakona nared čez tri dni (resničen dogodek!). Ali pa povprašati ljudi iz dejanske stroke, kaj si mislijo o zadevi. In ker je ne poznajo, naivno verjamejo tistemu, kar slišijo potem pa nov pravni akt spišejo dobesedno po nareku nekoga, ki bi mu taka ureditev izdatno koristila, po možnosti tako, da bi mu prinesla odločilno prednost pred konkurenco.

Nekateri mladci imajo to srečo, da pridejo pod okrilje mentorja, ki obvlada, oziroma človeka, ki postavlja stroko pred politiko in je za to pripravljen prevzeti tudi vso odgovornost. Vse preveč pa je takih, ki so preprosto vrženi v morje in bolje, da se hitro naučijo plavati. Ravno slednji ponavadi postanejo arhetip klasičnega birokrata, za katerega je najvažneje, da ima pokrito rit.

To se žal kaže tudi sestankih delovnih teles na Evropski komisiji. Tisti, ki se otepa odgovornosti, bo zgolj poslušal kaj Komisija želi, da bi država implementirala, si vestno vse zapisal in potem poskrbel za z našo državo skregan zakon, ki pa ga bomo potem izvajali s škripajočimi zobmi in besom na Evropo, ter nad kršitelje pošiljali bes inšpektorjev.  Tak, ki je imel dobrega mentorja, pa bo hitro doumel, da se v Bruselj hodi zato, da Slovenija na glas pove, kaj od neke direktive pričakuje in se skrega, če je potrebno, tudi z mogočno Nemčijo. Ker, glej ga zlomka, naenkrat se bo našlo petnajst držav, ki bodo tvoj predlog ali zahtevo podprle. Pa četudi bo to drugače povsem tihi baltski trojček, ali pa Francija in Španija, ki itak samo čakata, kdaj bosta švabom spet zakuhali eno.

Evropa ne ukazuje sama po sebi, marveč hoče participacijo.


Te pa je od nas premalo. Kaj torej storiti, da bi je bilo več?

Daleč najbolj potrebujemo izkušene kadre. take, ki vedo, kaj se na njihovem področju dejansko dogaja. Ljudje morajo ven iz pisarn in gledati po terenu, kaj počnemo, kako to počnemo in zakaj počnemo stvari na tak način. To velja v prvi vrsti za inšpektorje, ki morajo potem zakone izvajati v praksi. Če je nekdo delal več let na terenu, potem pozna vse finte in uzance, in nihče ga ne more prinesti naokoli, vsaj ne z lahkoto. A enako velja za "običajnega" uradnika. Kako boš presodil zahtevo za vetrno elektrarno, če je tvoj edini stik z realnostjo nekaj fotk razmesarjene perjadi in morda nekaj brskanja z Googlom? Če ti na eno uho šepeta zaslužnež, ki se nadeja, da bo stranka dobila glasove naravovarstvenikov, z druge tisti, ki forsira TEŠ6?

Zato naj odločajo tisti, ki področje poznajo. Za upravitelja mojega kozjega hleva ne bom nastavil pasjega frizerja. Uradnik je upravitelj nekega koščka države. Zaupajmo mu takega, na katerega se spozna.


Za konec bi lahko še napisal kaj o birokraciji in papirologji. vendar je to tako obširna tema, da si zasluži lasten zapis. Če bi že moral povedati v enem stavku - vsa ta obsedenost s papirji, podpisi in mapami spet rabi zgolj pokrivanju lastne riti. Da te ja kdo ne bi obtožil korupcije. Ali nevestnega ravnanja. Ali ravnanja v nasprotju z navodili nadrejenih. Izogibanju odgovornosti. Rešitev je preprosta.

Naredimo državno upravo bolj prijazno delavcu, ne samo državljanom. Reševanje lastne riti mu vzame preveč časa. Res, da sem bil strokovno tehnični delavec in kot tak pod manjšim pritiskom, pa sem svoj prvi javni razpis zajebal na celi črti. Ter zanj prevzel odgovornost, kar je poželo precej čudnih pogledov. Največja kazen zame je bila, da so delavci, ki bi nujno potrebovali prenosnike, na njih morali čakati še pol leta. In hkrati dobra šola. Naslednjič nisem več zajebal.

Spider-manova mantra je, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost. Nekdo pa mora našim uradnikom povedati, da velja tudi obratno. Ko prevzameš odgovornost, z njo pride moč. Ko si za nekaj odgovoren, ti okoli tega ne bo noben srou.

A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.

Kako plesati s punco

Že pred leti, ko sem prebral četrtega Harryja Potterja, še bolj pa potem, ko sem si ogledal film, se mi je v v možgančkih zadela kristalizirati ena idejica. Verjetno se vsi spomnite bruk, ki sta si jih napravila Harry in Ron, ko sta po otvoritvenem plesu kujavo obsedela in bila sploh zamorjena. Ter pokasirala velike minuse pri ženskem spolu.

Ampak kdo je rekel, da moramo vse življenje biti Harryji in Roni? Zategadelj se bom na drobno razpisal, zakaj bi take klade, kot smo dedci, sploh odkljusali na plesišče.

Najprej razčistimo osnovno dejstvo. Tipi večinoma ne maramo plesati. Razlogi:

• prepričani smo, da smo nerodni in leseni
• ples je za geje
• bojimo se, da bi soplesalko pohodili
• ples je za geje
• imamo manjvrednostni kompleks pred Travolto
• ples je za geje

Ok. Upate reči temu modelu, da je gej???

K temu sploh ne pripomorejo kaj dosti plesne vaje, ki so bile včasih za maturante obvezne, dandanes pa k njim hodi le se malo mularije, ker je tudi maturantski ples ratal neka buržoazna razbibriga z milijonskimi oblekami. Kajti na plesnih vajah vas naučijo samo tehnike, torej korakov in drže. Po domače, povprečnemu tipčku ples kvečjemu zagabijo. Priznajte si, na maturancu, če ste že plesali, ste si v glavi ali celo na glas šteli korake, da ja ne bi česa zajebali. In si potem globoko oddahnili, ko je bilo vse to za vami.

Drugo, dobro znano dejstvo kar samo bode v oči: punce noro rade plešejo. Punce bojo plesale na karkoli, če je le ritem taprav (nas uči veliki mojster Chris Rock). Zakaj? Odgovorov bi lahko bilo nešteto, in vsi bi bili enako relevantni, ampak za pravega deda je vazen en sam: ples je največji možen flirt. Ne le flirt, ples je najbolj spolna zadeva na svetu, z izjemo spolnosti same. Ne verjamete? Poglejte si enkrat bejbike na plesišču. To nasladno miganje z boki, božanje telesa, gibi, ki so usklajeni z glasbo in pumpanje v ritmu. Buta buta buta...

In tu ne govorim samo za štanco ali rejversko nabijanje. Slednje je bolj usmerjeno v hipnozo mase kot v intimni dogodek, kar ples je. Tudi plesanje v krogu, ki ga dostikrat vidimo na feštah in v diskačih, je zgolj družabni dogodek. Vsaka deklica si želi plesati v paru. In to ne z drugo bejbiko. Punce plešejo z drugimi puncami v glavnem zato, ker ni nikjer v bližini deda, ki bi jo pošteno zagrabil in zavrtel. Jasno, vsi so za šankom, kjer si merijo kurce s količino popitih kozarcev in raje samo gledajo mlado pohotno meso. No, fantje, s tem mesom me bo nič, če ne bo zraven malo akcije. Dovolj žalostno je dejstvo, da morajo dandanes v glavnem punce hodit k fantom prosit za ples.

Zato obrnite možnosti za namakanje v svojo korist! Kajti neizpodbitno je, če boste deklico razvneli na plesišču, se zna kaj hitro zgoditi, da ji najboljša stvar z izjemo spolnosti ne bo dovolj. če pa ne bo hotela kavsat, vam je se vedno ostala druga najboljša stvar - popolnoma javno legalno mečkanje z bejbo pred očmi zavistnih konkurentov. Kajti, momci, če že ostaneš brez kavsa, je misel na to, da je bil obte privit par seksi joškov zelo ego stimulirajoča. Zatorej poglejmo, kaj mora umen mladec na hitro vedeti o plesu. In tega ni baš dosti.

Opravimo najprej z najvažnejšim. Če plešeš, nisi peder. Pedrov ne vzburja drgnjenje ob žensko telo. Ples pa je legalen izgovor, da počneš točno to! Ne nabijanje v diskaču, ampak muzika za ples. Recimo kaka Madonna in podobne zadeve. Ja, tudi na rap se da plesat telo ob telesu.

To, da bi si s plesom naredil bruko, prav tako ni izgovor. Že res, da imamo dedci ponavadi toliko občutka za ritem kot nadušna dizel mašina s crknjenima dvema cilindroma in jedilnim oljem v rezervoarju, vendar nobena baba ne pričakuje Johna Travolte!

Ženske, to je jasno dejstvo, na splošno plešejo mnogo bolje od fantičkov. Ni treba biti znanstvenik, da bi to pogruntal, ker one plešejo, tipčki pa gledamo. Vaja pa dela mojstra. Ampak to je nam fantom kvečjemu v korist. boljši plesalec se namreč vedno lahko prilagodi slabšemu. Če ti bejba zabrusi, da plešeš do kurca, je to samo zato, ker ona sama ne zna plesat in misli, da bos ti sam napravil vse. S tako krulo tudi nimate početi kaj dosti. In ono raspucavanje tistih, ki orenk obladajo? Naj se raspucavajo. Pač uživajo v tem, da obvladajo. tisti, ki obvladamo manj, karafek pač ne bomo počeli. Smučamo tudi vsi, pa le redki nastopajo v svetovnem pokalu. Kar pa ne pomeni, da v smučanju ne uživamo.

Za ples torej potrebuješ samo en čink občutka za ritem in muda, da greš po soplesalko. Povabilo na ples ni povabilo na fuk, zato ga bejba zlepa ne bo odklonila. O ja, se najdejo, ampak če je na prizorišču 100 bejb, vam bo najmanj 60 njih reklo ja, če le nisi preveč nalit in/ali preveč presran. Prav tako ti ni treba zbirati poguma cel večer, da bi zaplesal z najlepšo bejbo. Greš do ene, magari cisto povprečne, in rečeš za en ples. Morda odplešeš tudi dva ali enajst. Potem greš do druge in ponoviš postopek. Kot sem dejal, ples ni fuk. Menjaš lahko, kolikor ti pase, kadar ti pase. Pomembno: ko bojo zenske videle, da plešeš, bojo tvoje možnosti, da rečejo ja, strmo narasle. Ja, tudi pri oni nedostopni ledeni kraljici.

Druga pomembna stvar, ki se je moraš držati, je še bolj simpel. Deklici moraš ves čas dajati filing, da plešeš z njo. To pomeni gledanje v oči (ampak ne buljenje), kak nasmešek in na splošno dajanje filinga, da se imaš z njo fajn. To tudi pomeni, da odpade petelinjenje in poskusi kakih norih manevrov, ali zgolj postavljanje pred njo. Ples je zabava v dvoje, ne dominacija enega nad drugim.

In glede na prejšnji stavek, se boste zdaj verjetno popraskali po glavi. Namreč, fant mora voditi punco. kaj je to drugega, kot dominacija, porečete? E, pa ni tako. Fantje smo praviloma višji in močnejši, zategadelj imamo pregled nad plesiščem, sploh če je deklina za glavo manjša. Torej lahko nadzorujemo, kje imamo prostor za vrtenje in miganje. Zaletavanje v druge plesalce je namreč dokaj nevljudno (a opravičljivo in neizogibno v veliki gneči). In zakaj bi moral fant voditi, če punce plešejo bolje? Ravno zato. Kot sem že dejal, dober plesalec se lahko vedno prilagodi slabšemu in ravno tako se deklica, ki ponavadi plese dobro, prilagodi manevrom, ki jih izvajamo sami, pa če smo se tako štorasti. Kaj pa, če dobro pleše tip in je deklica štor? Tudi tu ni problem. Odličen plesalec bo znal zavrteti leseno dečvo, da se bo počutila, kot da sama dobro plese, ker ji bo dal točno vedeti, kaj naj naredi in kako. Edina slaba kombinacija je torej štorast tip in štorasta bejba, ki misli da zna plesati in edino v tem primeru vas bo bejba okurcala. Takih je k sreči zelo malo. Aja, se v enem primeru jih boste fasali: če jo boste popolnoma nesramno grabili za joške in rit.

Okej. ostane nam samo se cisto tehnična stvar. Kako sploh voditi? In to je najbolj simpl. Pozabite na štetje korakov in poze, ki ste jih študirali (ali jih boste, dragi bodoči maturanti) na plesnih vajah. Edino, cesar se morate spomniti, so osnovni koraki polke, valčka, in fokstrota.. To zdaj ne pomeni, da morate plesati samo osnovne korake in šteti takt. So vam samo v oporo. Zakaj teh treh? Ker so, grobo povedano osnovni plesi dvo, tri in štiričetrtinskega takta. Vse karafeke, obrate in parade lahko izpeljete iz tega, kadar vam zapaše, kakor vam zapaše, kajti ples je improvizacija, ne naučeni program. Kako pa bejbi dopovedati, kaj hočete, da naredi?

Na prvem mestu je držanje. Kot sem rekel, ples je oblečen seks (a še vedno NI seks), zatorej stran s sramežljivostjo! Zgrabite jo orenk okoli pasu (to pomeni da svojo dlan držite na njenem križu, ne na riti!), tako da se njene zizike pritisnejo na vase junaške pektorale. Pozabite na brisani prostor, o katerem lapajo učitelji, ali na lažno spodobnost. Luft si lahko privoščiš, če sta oba korake naučena, oziroma plešeta že tako dolgo, da moreta znake prebrati subtilno. Vendar to spet ne pomeni, da jo je treba prilimati nase tako, da revica komaj diha. Prišparajte jekleni objem za trenutke, ko sta oba hudo potrebna ljubezni. Skratka, prijeti jo je treba čvrsto, a dovolj nežno, da je ne utesnite.

Da plesalke ne pohodite (če slučajno ne bo razumela vase namere že iz prijema, kjer se dotikata), nikoli ne pričnite koraka s stopalom naprej. Po plesišču se ne drsi (kot marsikdaj radi zapišejo), ampak se delajo konkretni koraki. Zato lepo dvignite nogo, s katero boste pričeli in jo počasi, a odločno (kar ne pomeni, da brcnite!) potisnite s stegnom naprej. Ker bo deklica začutila pritisk, bo umaknila svojo nožico in skupaj bosta napravila plesni korak. Najprej tako odplešete par osnovnih korakov, da padete v filing, nato lahko poskusite vplesti zraven kaj drugega. Ampak vidim, da sprašujete, kaj pa, če gre za korak nazaj? E, zato imate svoj parkelj na njenem križu. Ne, da popustite, ko stopite nazaj in čakate, ali vam bo sledila, ampak jo možato potegnete s sabo. Spet ponavljam, ker so boljše plesalke, vam bodo že sledile. Kaj pa vrtenje? Sveta preproščina. samo popustite prijem na križu kar je zanjo znak, da se odmakne in ji z roko dajte vedeti, v katero smer se naj zavrti, kot bi pognali vrtavko. Z drugo roko jo zadržite, da se ne odrola 200m stran in potem spet potegnete k sebi - nakar jo znova trdno zgrabite. Vam ni ob tem treba storiti dobesedno nič pa bo vseeno izpadlo kul. Nekako tako kot yo-yo. Samo to je vodenje. Da daste bejbi vedeti, kaj mora storiti in da ste ji oporna točka. vse ostalo bo postorila sama.

Po plesu se ji obvezno zahvalite in se podajte v lov za novo žrtvi... em, soplesalko. Nič pa vam ne brani, da se kasneje ne vrnete ponjo, če je bilo z njo (bolj) fino plesati. Predvsem pa, ne plešite z mislijo na morebitni kasnejši fuk. Ženske to zavohajo! Ne vabite jo takoj po plesu na pijačo in se slinite okoli nje. Večer je še mlad in za to je še priložnost.

Načeloma bo sama pokazala, da ji je se do česa več in ravno ples zna biti glede tega zelo zgovoren. bolj se bo stiskala ob vas, rajcala in se nasploh obnašala kot da se (oprostite izrazu) goni. Pomembno: nekatere bejbe so že po difoltu malo bolj skurbane (spet pardon izrazu) in si lahko dečko kaj hitro opeče prste z grabljenjem po prepovedanih delih. Prvi ples ali dva je torej samo referenčna točka. Šele ko ženšče postane bolj divje od prej ugotovljene referenčne točke, lahko tovrstno aktivnost vračate. Kaj to pomeni v praksi? Če prej plešeta normalno, in vam deklica položi glavo na ramo, jo lahko malo bolj stisnete k sebi, pobožate po hrbtu, prislonite svojo glavo k njeni. Morda se zna nadaljevati. Če pa se bejba že ob prvem plesu grabi za joške, z ritjo drsa po vasem mednožju in na splošno samo ne fuka z vami na plesišču, nikakor ne pričnite s šlatanjem, dokler vas prav konkretno ne zgrabi za kurca. Ono prej je bil samo njen način plesa, ki zahteva partnerjevo pasivnost, oziroma dotikanje samo "varnih" regij njenega telesa. To zdaj ne pomeni, da morate stati kot hlod, ker boste izpadli kreten, ampak sodelujte zgolj s telesom, roke pa naj sledijo njenim rokam, bokom, zunanji strani stegen in in drugim varnim conam. She just wants some dirty dancing.

In tako smo se naučili zadnjega pravila. Moški sicer vodi, ampak zenska določa pravila igre. Dokler si kul, je vse v redu. In dokler boste ob plesu mislili zgolj na ples in kako je fajn da plesete, boste kul.

Kaj biti praktična posledica upoštevanja teh nasvetov? Oh, samo to, da se bodo čez čas bejbike lomile ena čez drugo, da bi plesale z vami. Plesalcev je vedno premalo. In če spoznaš kup deklic tako, da se stiskajo ob vas, ni vrag da ne bi kakšna tudi dala. Oink oink!

P.S: Alkohol pomaga mehčati kolena. Spijte kozarček ali dva, a niti pod razno več. S konjem, ki se opoteka po plesišču, ne bo plesala nobena.

P.P.S: Proti zadahu pomaga orbit. Nič ne bo z dirty dancingom, če vam iz ust zaudarja kot iz greznice.

Umazani nagci

Spet posegam po senzacionalističnem naslovu. Tokrat zato, ker bi rad povedal, kaj je pravzaprav naravno. In vsega je tokrat kriv en vegan, ki si je izmisli zares neokusno kampanjo za svoj smoter:

Pustimo ob strani dejstvo, da ljudje marsikdaj použijemo kak kos mesa čisto lepo surov, z začimbami ali brez njih. Navsezadnje tudi tisti, ki uživajo samo živila rastlinskega izbora ne skoparijo pri dodatkih. Ja, sadje in oreške ponavadi uživaš presne. Na solato pa kajpak daš vsaj olje in kis, malo česna in jasno, sol. Po možnosti ono himalajsko, ker je naravna, za razliko od kuhinjske soli, ki jo umetno delajo v tovarnah iz kaj jaz vem kakih kemikalij, ker je to pač ceneje.

Ne smejte, se, to o soli mi je povedal eden od njih. Smrtno resno.

K sreči sem se skozi leta odvadil smejati, da ga nisem pretirano užalil, vseeno pa si nisem mogel kaj, da bi mu ne povedal, kako njegova tako cenjena sol prihaja iz drugega največjega in komercialno najbolj trženega rudnika na svetu, čudovita rožnata barva pa je v resnici umazanija.Itak mi ni verjel.

Se pa ob tem postavi prašanje, kaj je "naravno." Kajti dejstvo je, da celotna človeška civilizacija po tem vatlu ni naravna. noben drug sesalec na tem planetu ne nosi obleke. Prav tako si ne zida hiš, marveč si izkoplje luknjo, se zavleče v jamo ali pa prenočuje kar pod milim nebom. Prav tako se nobena sesalska vrsta ne striže ali brije. Ne uporablja toaletnega papirja.  Ne živi v večmilijonskih metropolah, kjer pa se kljub obilici pripadnikov iste vrste druži le z redkimi posamezniki. In nima interneta, kjer bi lahko objavljala tovrstne kozlarije.
Na kratko povedano, naravno bi bil človek videti takle:

Moram reči, da mi tale slika ne deluje kaj dosti erotično, četudi gre za pripadnico nasprotnega spola. Ampka, dragi stvaritelj gornjega "oglasa," takle mamo. Če hočeš naravno, potem se zavzemaš za tole. Meni je prav, vsakemu svoje. Ne uporabljaj pa besede naravno.

Mislim, da ne pomeni tistega, kar misliš.

De gustibus etc

Danes so me k pisanju spodbudili trije prav banalni komentarji. Niti med sabo niso bili povezani, čeprav sta se dva zgodila na Facebooku, en pa mi je padel v uho med gledanjem filmčka na Youtubu. A vsi so sporočali precej isto stvar. 

Najprej je bil tu možakar, ki se je jezil, kako eden od ministrov v novi vladi ne bo zastopal naših interesov. Ob tem sem se začudil. Še posebej, ker je gospod že ministroval in se mi je zdel eden najboljših v zgodovini Slovenije. Ne le to, menim de je deloval v mojem interesu. Ker sva z avtorjem kometarja slučajno povsem enako izobražena (bila sva sošolca na faksu) in prihajava iz podobnega (ruralnega) okolja, bi si predstavljal, da so moji in njegovi interesi dokaj podobni. Kako je potem mogoče, da bi moje zastopal, njegovih pa ne?

Ali pa morda pripada kakim drugim "našim," ki jim jaz ne?

Drugi primer je povezan z včerajšnjo objavo o Frančišku prvem. Nikoli nisem skrival, da sem izpričan katolik, hkrati pa tega niti nisem obešal na velik zvon. Tako se spodobi in je pravično.  Od drugih ljudi nekako pričakujem isto. Ker nekoga ne bom cenil samo zato, ker je prave vere, spolne usmerjenosti (ali celo samo kakih nenavadnih praks, ki jih ali pa jih ne prakticiram - kaj vas briga!), barve kože ali nacionalnosti. Hkrati pričakujem od države, v kateri živim, da zaradi svojih prepričanj nikoli ne bom preganjan - da bi jih torej moral skrivati ali biti kazensko preganjan. Ne, nekoga bom cenil, ker je dober človek.

Oziroma ga ne bom, če je pizda. Tako preprosto je to.

Potem pa se zgodi - ne prvič - da me nekdo začudeno vpraša, kako sem lahko vernik, oziroma, da je bil sveto prepričan, da sem ateist. Zdaj sem tega že vajen, prvikrat pa se mi je zdelo nadvse čudno. Čemu bi ljudje sklepali, da sem ateist? Ker ne citiram Svetega pisma na vsakem koraku? Ker se ne strinjam s primci in štuhci te naše doline šentflorjanske? Ker sem (oziroma rad živim v zablodi, da sem) relativno načitan človek ?

Ponavadi se izkaže, da zaradi slednjega.

V nekaterih je floskula, da so verniki bebave, poslušne ovce, ki zanikajo znanost in verjamejo v kreacionizem tako zakoreninjena, da niti pomislijo ne, da bi moglo biti kako drugače. Razsvetljeni so samo tisti, ki se rešijo spon, ki prenehajo uživati opij ljudstva. Ob tem pa nekateri niti sami ne vedo, kaj je Marx s to frazo sploh mislil. Nakar jim še iz čiste žlehtnobe povem, da je teorijo o Velikem poku, ki je danes splošno sprejeta, naumil jezuit - se pravi ne samo vernik, ampak celo pripadnik t.i. Jezusove vojske, iz katere izhaja tudi novi papež, pa je presenečenje popolno.

Pa vendar. Nekdo je menil, da sem pri "naših," a sem pri onih drugih. Sem zato drug človek? Boljši, slabši?

Tretji primer je en model, ki na Youtubu objavlja humorne kritike popularnih filmov. Pravzaprav v njih išče napake. In tako si je prejšnji teden sposodil Twilight. Prispevek je humorno zaključil z več kot štiridesetimi primeri, ko Kristen Stewart stoka, globoko diha in nasploh deluje izgubljeno, nakar je z grozo ugotovil, da so en komad v glasbeno podlago za film prispevali Radiohead, njemu ljub bend.

Zato se odloči ritualno polomiti vse njihove CDje.

No, tega najbrž ni storil. Le rekel je, da jih bo. Ampak spet. Izhaja iz podobe sveta, v kateri njegova priljubljena glasbena skupina nikoli ne bi storila česa tako bogokletnega kot je prodaja enega komada za beden film. pripisuje jim neke moralne kvalitete, ki jih je izoblikoval v lastni glavi. Ob tem pa ne pomisli, da je morda modelom delo Stephanie Meyer celo všeč. Nee, nemogoče, oni so pa ja preveč kul, da bi jim to dogajalo. Ali pa, da ima kak član benda najstniško hčerko, ki je mrtva na knjige, pa je prepričala atija? Oziroma, čisto banalno, da so morda producenti filma kontaktirali zastopnika, vprašali, koliko denarja morajo odšteti, da bo komad v filmu, podpisali pogodbe in konec debate? Pravzaprav sploh ni važno.

Važno pa je, da so trije ljudje na podlagi lastnega pogleda na svet in lastne predstave o določenih ljudeh bili neprijetno presenečeni. Da so trije ljudje samosvoj, zaseben pogled na svet aplicirali na celotno populacijo  - da vsi mislimo tako kot oni, ker je takšno mišljenje pač pravilno.

Toda to je v popolnem nasprotju z odprtostjo, radovednostjo in inteligenco. S skepticizmom, ki ga bojda toliko ljudi danes sprejema kot svoje načelo in ga celo ponosno razglaša. Pravi skeptiki ne izbirajo, v kaj bodo dvomili in kaj ne. Prva stvar, v katero je treba vedno dvomiti, so ravno lastna prepričanja. Kajti le tako lahko rasteš kot osebnost. Kar pa ne pomeni, da moraš zavreči vse, v kar si verjel in kar so te naučili od malih nog.

Ne, ljudje svoje znanje nadgrajujemo. Če si sposodim znamenite besede Agenta K: tisoč petsto let nazaj smo vedeli, da je Zemlja središče vesolja. Petsto let nazaj smo vedeli, da da je ravna. In zdajle vemo, da smo edina inteligentna vrsta na planetu. Le kaj bomo vedeli jutri?

Habemus papam

Že odkar je Benedikt povedal, da odstopa, so bili mediji polni špekulacij. Zakaj, kako, kaj se bo zgodilo z njim, in predvsem, kdo bo njegov naslednik. Danes smo ga, po relativno kratkem konklavu, tudi dobili.

Jorge Bergoglio.
Po novem Frančišek I.

Marsikdo je nad izborom presenečen, predvsem zato, ker je model v paradi izjemno konzervativnih kardinalov med najbolj naprednimi. Zagovarja recimo kontracepcijo, ceprav orto nasprotuje istospolnim porokam. Je jezuit, pripadnik reda, ki je vedno promoviral znanost. Predvsem pa po več kot tisočletju ni Evropejec - četudi je potomec italjanskega izseljenca.
Kot prednostno nalogo si je zadal reformo kurije, ki je v zadnjega pol stoletja bila ne le trdo konzervativno jedro RKC ampak tudi odgovorna za prikrivanje škandalov, ki so zadnje čase prihajali na plano, od relokacij duhovnikov, ki so spolno zlorabljali otroke, do finančnih malverzacij. Lahko le srčno upam, da mu uspe.

Še posebej, ker kakega reformnega papeža nismo imeli vse od časov Janeza XXIII. Tisti, ki je hotel prav tako spraviti skozi reforme, Janez Pavel I, je po komaj mesecu dni umrl v precej sumljivih okoliščinah. Poleg tega gre za enega modelov, ki kljub svojim 76 letom fura prisotnost na Twitterju in Facebooku, nasploh pa je bil kot nadškof v Buenos Airesu dokaj popularen pob, še posebej, ker se je fural striktno politiko pomoči revnim, okoli pa se je vozil z busom.
Skratka, kot katoliku in izobražencu (vsaj delam se, da sem) mi je tisto, kar berem o njem nadvse všeč. Verjetno pa se bodo našli taki, ki menijo, da s svojimi umirjenimi pogledi izdaja bistvo Cerkve. Ali pa ne. Nekako se mi zdi, da bodo mnogi svoja stališča omilili, pač zato, ker bodo drugačna tudi papeževa.

Kar pa ni ravno krščansko, pravzaprav. Jezus pač ni učil, da moramo slepo slediti besedam tistega z belo kapo, ampak, naj se ljubimo med seboj. Celo postavil to kot novo zapoved, najvišjo med vsemi. Ob vsem sovraštvu, ki je v imenu vere in "prave poti" vse prevečkrat prihajalo od izpričanih kristjanov, pa mi je bilo dostikrat prav hudo. Morda bo Jorge, pardon, Frančišek tudi njim pokazal, kako zgrešeno je njihovo početje. Ker sam Bog ve, da potrebujemo spremembe na bolje:)

Kultura hejtanja

Danes takole visim na spletu in mi uleti pred oči članek slovenske publicistke, ki govori o kulturi posiljevanja. In kako se ženske počutijo nemočne v tej, vse bolj grdi, vse bolj seskistični družbi, ki privzeto sprejema, da ni nič narobe, če se babe šlata, pa da so za posilstvo same krive, kaj se pa izzivalno oblačijo, in sploh da celotna družba povsem mirno sprejema, da se take stvari sploh dogajajo.

Da je posilstvo sprejeta družbena norma.

Do neke mere se človek mora strinjati. Četudi je članek feministično naravnan, določene stvari v njem držijo kot pribite. Vendar pa avtorica z govoričenjem o posilstvu meče tančico čez mnogo hujši problem, s tem, ko demonizira zgolj enega njenih simptomov. Dandanes namreč ne vlada kultura posilstva. Reč je mnogo širša.

Opravka imamo s kulturo strahu, sovraštva in trpljenja.

S tremi stvarmi, ki nas vodijo na Temno stran.

Kot je špekuliral Michale Moore v Bowling for Columbine, postajamo ljudje vse bolj prestrašeni. kar ni čudno, saj smo ves čas bombardirani s pravo poplavo podatkov, kaj vse nam škodi, kaj vse nas lahko ubije, oziroma lahko škoduje našim bližnjim. Ljudje so zbegani, zatekajo se k vsem mogočim šarlatanom po odgovore, a z nobenim niso prav zadovoljni. Samo v miru hočejo živeti, in nekaj jim grozi.

Pa sploh ne vedo kaj.

Zato je skrajno dobrodošel tisti, ki s prstom pokaže: Lej, to je krivec, da ti gre slabo. Da tvoja družina ne more uživati v radostih življenja. Ves nakopičeni strah je končno našel strelovod, v katerega se lahko sprosti. In sprosti se kot novo čustvo - sovraštvo.

Potem pa imamo goreče radarje, obešene lutke, transparente, ki obljubljajo aranžma v Barbara rovu - a hkrati tudi bolj subtilne  pojavne oblike. Tako smo priča gostilniškim in forumskim vojnam, maltretiranjem v šolah, kjer se otroci kaj hitro naučijo, da vlada zakon močnejšega, in, navsezadnje, sovraštvu in nasprotovanju kar tako. Celo proti osebam, ki naj bi bile naši junaki. Dejanu Zavcu, ki je itak les in bi se moral že davno upokojiti. Tini Maze, ki je napravila neponovljiv uspeh v zgodovini slovenskega in svetovnega smučanja. Ne, ne, ona je naduta pizda s svojim italijanskim prenapihnjencem. Njen uspeh je itak zgolj posledica tega, da so druge babe slabe, Vonnova se je pa polomila. Hejt, hejt, hejt. Vsak izgovor je dober.

Mi pa to toleriramo.

S tem, da smo tiho.

Da ja ne bi omejevali pravice govora, na kar nas hejterji opozorijo v trenutku, ko hočemo povzdigniti glas. In če vseeno ukrepaš, so potem ONI žrtev cenzure, nasilja in represije.

Sovraštvo lahko rodi le trpljenje. Trpijo tisti, ki se ne vzdignejo, ampak molče prenašajo orgijo sovraštva, ki jih penetrira skozi vse telesne odprtine. Trpijo oni, ki sovražijo, kajti kljub kanaliziranju vseh teh silnih čustev, ki so v njih, življenje ni nič kaj boljše. In potem se zatekajo k nasilju. Ki nakopičeno sovraštvo za trenutek sprosti. Ti da tisti adrenalinski šus, po katerem ti drgeta celo telo, kot po posebej izdatnem orgazmu.

Najbolj žalostno je, da potem ta naval hormonov pričenjaš zamenjevati za resničen užitek. Svoje možgane dobesedno natreniraš, da so zadeti od nasilja, namesto od parjenja. In za sabo potegneš še druge. Kajti tisto, kar se ceni je moč. Glavni frajer je tisti, ki ne jebe scene in razfuka vse živo. Ki ne lajka, ampak hejta.

In kdor ne more s pestmi, hejta z besedami.

Te znajo biti še bolj pogubne kot buler v obraz. Ko jih človek sliši dovoljkrat, si bo raje sam prizadejal škodo. Ker Temna stran ti ne da kulske rabe Sile, s katero bi davil in prožil strele. Temna stran ti ponudi samo temo.

V temi pa je vsak sam.

Digitalna nekomunikacija

Na prelomu tisočletja sem na CeBitu gledal predstavitev, kjer je stric z dlančnikom kazal, kako bomo v prihodnosti vse počeli enostavno in kar na cesti, ker bo naenkrat vse povezano in sodelovalo med sabo. Danes je to izvedljivo. Kako pa deluje, kadar sploh, je povsem druga zgodba.

Danes strašimo naokoli s pametnimi telefoni, ki so čudovite naprave. Poskrbijo, da se ne izgubimo, delajo lepe slike in jih sproti nalagajo na družabna omrežja, poskrbijo za igro, če nam je dolgčas in dostop do spleta, če potrebujemo kakršnokoli informacijo. Povsem samozadostne naprave, ni kaj. Imajo pa eno zoprno lastnost. Večinoma si želimo stvari ogledovati in obdelovati na večjem zaslonu, kar pomeni, da mora žepni gizmo sodelovati še s kako drugo napravo. Tablico, osebnim računalnikom, in, zakaj pa ne, pametnim televizorjem ali škatlico, ki opravlja podatkovne funkcije namesto njega. In tu nastane problem.

Applovci me zdajle gledajo čukasto, kajti v njihovem ekosistemu vse deluje brez težav. Baje. 'It just works,' je eden njihovih najmočnejših prodajnih sloganov.  Da maci, iphone, ipad in appleTV sodelujejo brezšivno, bi človek tudi pričakoval. Navsezadnje prihajajo iz iste hiše, ki za povrh promovira tovrstno deljenje kot del digitalnega življenja. Ne bi se mogel bolj strinjati. A svet ni zgolj jabolčni sadovnjak. In preostanek prebivalstva, ki bi si celovito izkušnjo rad sestavil iz drugačnih komponent, je dostikrat postavljen na trnovo pot.

Da se razumemo, ni samo Apple tak. Podobno rešitev spravlja skupaj Sony z xperiami, playstationom in pametnimi braviami, na isto cilja Microsoft s svojimi mobilniki, Okni in xboxom, in enake stvari zdaj vidimo pri Amazonu in Googlu.  Krasno. Servisi rastejo kot gobe po dežju, in vsak te hoče zvabiti v svoje okrilje. A kot človek stare šole sem do paketne ponudbe bil vedno nezaupljiv. Redki so namreč primeri, ko ti ne bi hoteli podtakniti vsaj enega gnilega jajca. Ali česa povsem nepotrebnega. Navsezadnje pa ti tudi omeji izbiro. Zakaj se odločati med različnimi paketi? Zakaj ne bi mogli med sabo prav tako lepo sodelovati iphone, PS3 in Okna? In to so samo trije ključni kosi hardvera. Kje pa so še ostali? Predvajalniki videa, digitalne kamere in ostale namenske naprave?

No, načini za interoperabilnost obstajajo.  Tu je namreč zveza Digital Living Network Alliance, ki skrbi za smernice po katerih naj bi digitalne naprave komunicirale med sabo. Že leta 2003 so namreč nekateri pametni možje ugotovili, da tovrstno sodelovanje produktom prinaša dodano vrednost – tako potrošniku, ki ni več priklenjen na enega samega proizvajalca, kot tudi slednjim, saj na ta račun prodajo več robe. Podobno nalogo opravlja tudi forum Universal Plug and Play.  Ideja je res krasna. Kaj pa praksa?

Žal ni vse tako rožnato. Naprav, ki se kitijo s certifikati DLNA, UPnP in podobnimi, mrgoli. Imam telefon, ki z lahkoto dostopa do mojih omrežnih diskov, imam večpredstavni predvajalnik, ki počne isto in je odpravil romanje od računalnika do dnevne sobe s ključkom USB, sicer ne najbolj pametni TV, ki pa vseeno zna še kaj drugega kot menjati kanale... Zadeve delujejo, do trenutka, ko se odločijo ne delovati. Predvajalnik naenkrat prek medijskega strežnika v Oknih ne najde najnovejše nadaljevanke, jo pa vidi, če se povežem prek protokola SMB (ampak za en računalnik od treh iz neznanega razloga zahteva geslo). Slike s telefona lahko na TV gledam samo prek modrozobe povezave. Za tiskanje jih moram še vedno naložiti na računalnik, ker PictBridge in Android nista prijatelja.

Najhuje pri vsem tem je, da se mi tovrstno početje zdi povsem normalno. Skozi vsa leta, odkar se ukvarjam z računalniki in z njimi povezanimi napravami, sem bil izšolan, da nikoli ni enostavno, ampak je treba vedno iskati obvoze, pretvarjati formate, popravljati in nasploh zapraviti kup časa, da opraviš želeno. Obenem pa je tehnologija prodrla že tako daleč v življenje povprečneža, da postaja ta nezdružljivost resen problem. Večkrat sem se že zalotil, da sem prijatelju po telefonu raje rekel, kako se nekaj ne da storiti, kot pa da bi ga dve uri vodil skozi vse postopke, nazadnje pa z rezultatom ne bi bil zadovoljen.

In to je narobe. Standard Plug and Play, prvi znanilec, kašne bi morale biti stvari v prihodnosti, smo dobili že z Windows 98. Skoraj petnajst let kasneje, vsaj s stališča taistega povprečneža nismo napredovali kaj dosti.  Ponudili smo mu digitalni paradiž, ki pa se na vsakem koraku pred njegovimi očmi spreminja v pekel zaradi njemu povsem nelogičnih omejitev.  Smo prišli do strašljive doline (uncanny valley), ko nas motijo že podrobnosti? Ali pa, kot je v naši naravi, zgolj pričakujemo preveč?

Danes je v DLNA včlanjenih 245 podjetij, in njihov seznam se bere kot Kdo je kdo v informacijski industriji, z eno izjemo – Applom. Oni ne potrebujejo sodelovanja, pri njih vse deluje, mar ne? Oprostite mi sarkazem, kajti jasno je, da tudi jabolčne sanje kdaj pristanejo na trdih tleh. Kot tudi to, da je lažje odpravljati napake v sistemu, nad katerim imaš popoln nadzor. A četudi se lahko drugi proizvajalci od Appla naučijo marsikaj, vemo, da zaprti vrtički, še posebej pa vojne med njimi, ki jih podžigajo ekskluzivne vsebine, niso nikakršna rešitev. Tako se rojevajo monopoli.  In tako smo potrošniki na izgubi. Koliko let še?

Aleksander Hropot, digitalni kozjerejec
Objavljeno v reviji Monitor, 12/2011