Kako izbirajo Nobelove nagrajence?

Verjetno vsi veste, da je bil Alfred Nobel švedski stric, ki je obogatel s proizvodnjo dinamita. Prav tako pa tudi veste, da je bil dinamit napravljen za potrebe rudarjev, ker se je pri delu z nitroglicerinom preprosto dogajalo preveč nesreč. No, Alfred je na lastne oči videl, kako je njegov ljubljeni izdelek bil zlorabljen v vojaške namene. Zato se je prefrigano odločil, da bo kup denarja, ki mu ga je prineslo najnovejše morilno sredstvo naložil v sklad, ki bi vsako leto podelil nagrado posameznikom, ki so preteklem letu najbolj prispevali k blaginji človeštva.

Če citiram njegovo oporoko: „Nagrada bo razdeljena na pet enakih delov, ki se naj razdelijo takole: en del osebi, ki bo napravila najpomembnejše odkritje ali iznajdbo na področju fizike; en del osebi, ki bo iznašla ali izboljšala pomemben kemični proces; en del osebi, ki bo zaslužna za pomembno odkritje na področju medicine ali fiziologije; en del osebi, ki bo izdala najbolj vrhunsko literarno delo; in en del osebi, ki bo naredila največ ali najboljše delo na področju bratstva med narodi, ukinitve ali zmanjšanja vojske in organiziranju ali vodenju mirovnih procesov.“ Seveda to ni bilo niti najmanj všeč njegovi žlahti, ki je hotela denar pobasati v lastne žepe, zato so se tožarili kar pet let in na koncu izgubili. Tako so prve nagrade podelili šele leta 1901.

Nobel je v oporoki tudi natančno navedel, kdo skrbi za izbor nagrajencev. Vsaka nagrada ima poseben komite, ki pošlje vabila za nominacije strokovnjakom s področja – v prvi vrsti Kraljevi akademiji znanosti in umetnosti, različnim univerzam, preteklim nobelovcem in „vsem tistim, ki jih komite spozna za vredne.“ Posebna izjema je nagrada za mir. Tu Alfred ni zaupal svojim rojakom in zapisal, da bo Nobelovega nagrajenca za mir izbirala komisija, ki jo bo imenoval norveški parlament. Zakaj tako, je odnesel s sabo v grob. Na podlagi prejetih nominacij se potem komite odloči, komu bo za tisto leto podelil nagrado. Imena nominirancev morajo ostati tajna še petdeset let po nominaciji, brez izjem. Samo da veste, koliko je za verjeti raznim medijem, ko poročajo, da je ta in ta osebek bil nominiran, še posebej pri nagradah za mir.

Ampak Nobelovih nagrad je šest in ne pet, porečete. To je res v praksi, teoretično pa ne. Šesta nagrada je v resnici nagrada Švedske narodne banke in jo podeljujejo za izjemne dosežke na področju ekonomije. Dodana je bila leta 1968 in jo podeljujejo skupaj z ostalimi nagradami v Nobelov spomin. Zato je v praksi tudi ta postala Nobelova nagrada, ker zanjo veljajo povsem enaka pravila kot za ostalih pet. Mimogrede, nihče ne more za Nobelovo nagrado predlagati samega sebe. Lahko pa predlagate mene, če boste kdaj sami povabljeni k nominacijam.

Vsak pravoverni desničar mora prebrati tole!

Kratek tečaj slovenskega jezika za desničarske jurišnike:
Murgle so množinski samostalnik ženskega spola. Tako kot burkle.

Pravilno sklanjanje (ne bo prizadelo vase pokončnosti!):

Murgle
Murgel
Murglam
Murgle
v Murglah
z Murglami.

Pravilna tvorba pridevnika: murgelski.

Dodajanje črke J kamorkoli v to besedo je enako hudi razžalitvi Ljubljenega vodje. Dodatne besede, v katerih je J prepovedan: bakla (ne baklja), bogomolka (ne bogomoljka), prihodnost (ne prihodnjost).

Bogomolka je žuželka. V nasprotju s splošnim prepričanjem ne gre za nasprotje komsomolki, niti za ljubkovalen izraz za Ljudmilo Novak.

Poseben dodatek: zločinskemu sistemu se reče KOMUNIZEM in ne KUMONIZEM. Koren je beseda komuna, ki pomeni skupnost in je ne gre zamenjevati s Kumrovcem, ki je kraj ali kumino, ki je okusna začimba.

**********
prvikrat objavljeno na Facebooku v davnem letu 2012, posodobljeno 21.1.2014

Razvozlajte kodo!

...in vedeli boste, zakaj je zadnje čase bolj malo aktivnosti na blogu.

Kaj za vraga???

Če vam v življenju resnično manjka en tak ??????? trenutek, potem si obvezno poglejte tale video. Še vedno mi ni jasno, kaj sem gledal. Ravno prava stvar za grozljivi ponedeljek!

Fuzbalerji, božje darilo Sloveniji

Danes je naša nogometna reprezentanca zasluženo premagala Islandijo na njihovem domačem terenu. Vsaj tako slišim, tekme si namreč zaradi izpada elektrike nisem mogel ogledati. Sem pa mogel ujeti komentarje po tekmi, ki so bili vsi tipa kapo dol fantom, pač v standardnem Katančevem stilu.

Ki so ga kaj hitro povzeli tudi igralci in seveda športni novinarji.

S tem pa imam en velikanski problem. Najprej že s Srečkom. Okej, jasno in logično je, da moraš imeti v glavi zmagovalno mentaliteto, kajti če greš v tekmo z miselnostjo tipa: "boril se bomo, srce bomo pustil na igrišču, če zgubimo, si nimamo kaj očitat," si praktično vnaprej že obsojen na poraz. Zmage si v resnici moraš želeti in ne le to, biti moraš našponan. Ja, zgazili jih bomo! To je nujno. Kar pa ni nujno je neka čudna evforija, ki potem zagrabi igralce, selektorja, športne novinarje in posledično tudi občinstvo. Da se namreč že piše neka nova nogometna pravljica, da je enajsterica, ki leta po travniku poslana z neba, da izpolni junaško nalogo priboriti Sloveniji tisto, kar ji od nekdaj pripada. pa naj bo to uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo, ali pa v prvo deseterico na Fifini lestvici.

In temu primerno se pričnejo obnašati tudi sami akterji.

Marsikdo ne mara Tine Maze, češ, da ženska (oziroma njen trener) arogantno napoveduje neke vesoljske uvrstitve. Ampak glej ga zlomka, Tina walks the walk. Tina je togotno jokala, ker je bila v predprejšnji sezoni samo druga na svetu. V sezoni, pred katero sem skeptično napisal: Tina, upam da veš, kaj delaš. Jebomater, vedela je.

Fuzbalerji pa....

Ustavimo se za trenutek pri nekaterih drugih slovenskih reprezentancah. Rokometaši imajo medaljo s prvenstva. Košarkarji na dober dan pridejo do polfinala, pa naj bo to v Evropi ali na celem svetu. Hokejisti so svetovni fenomen, da se s tako zanikrno bazo redno prerinejo v elitno divizijo svetovnega hokeja. In prihodnje leto na olimpijske igre. To so fantje, pred katerimi je resnično treba dati kapo dol.

Fuzbalerji pa...

Za Handanoviča se je bojda zanimala sama velika Barcelona. Če njihovi ogledniki spremljajo teme naše repke, potem ne vem, kaj je njihov načrt. Biti bojda najboljši klub na svetu, ko golman prejema ultra pocarske gole? Ostali igralci v tujini takisto niso baš nosilci igre. Morda s kako redko izjemo, premalo spremljam sceno, da bi točno vedel, kateri klub so na svojih krilih ponesli do naslova državnega prvaka i slično. Verjetno se ne bom zmotil, če rečem nobenega.

Fuzbalerji pa...

... se nosijo. In naši mediji jih k temu še spodbujajo. Prav dajejo jim vedeti, da so oni njaboljša stvar, ki se je zgodila naši državi, da smo neskončno srečni, ker so nam v svoji neskončni milosti naklonili igranje za nacionalni dres. Dobro. ne vsi. Nekaj je pogumnih mladih pobov, ki s ehočejo dokazati, in predvsem zaenkrat naivno mislijo, da je igrati za reprezentanco čast. In guess what, imajo prav.

Potem pa postanejo starejši, in mislijo, da je ravno nasprotno, Da ima reprezentanca to čast, da še hočejo brcati zanjo.

Ne pozabimo, da je od najpopularnejših moštvenih športov Slovenija njabolj šibka ravno v nogometu. Zato je prav grozljivo, kako neproporcionalno veliko pozornosti mu posvečamo. In igralcem. In njihovim egom. Vse druge repke, tiste, ki dosegajo dejanske uspehe, vedno znova kažejo enotno podobo.

Mi smo carji. mi smo ekipa, mi držimo drug drugega pokonci, in to delamo za vas, navijače. 
 
Fuzbalerji pa...

Sori, fantje,  uvrstitev na prvenstvo pač ni uspeh, če nato spušiš že v predtekmovanju in se potem ali skregaš ali pa v mikrofon prodajaš obrabljene fraze o puščanju srca na igrišču. Še posebej, če ga ne pustiš. No, to je itak priljubljen izgovor vseh naših športnikov, ampak pri enih vsaj vidiš, da jim je ob porazu dejansko bed v lajfu. Ali da so jezni. Da bodo na naslednji tekmi grizli, brcali in praskali do krvi. ker jim oni peki že ne bodo vzeli zmage. Dragi nogometaši, še posebej tisti, ki vas gledam že več kot desetletje - pri vas tega ne vidim. Vidim pa ogromno teatralnosti. Za katero vemo, da jo obvladate u nulo.

Kaj, ko bi malo manj trenirali, kako se valjati po tleh in nategovati sodnike in malo več, kako zadevat gole, oziroma preprečit, da bi ga jedli? Ja, nisem nogometni strokovnjak in se ne spoznam na zadeve, ampak v bistvu mislim, da je to point tekme. In ja, carsko, da ste premagali Islandijo.

You are fucking supposed to. Boljši ste od njih.

Če Tina Maze zmaga na državnem prvenstvu, tega ne bo obešala na velik zvon.

Zato si poglejte, kako se obnašajo rokometaši. In košarkarji. In, predvsem, predvsem, kako se obnašajo hokejisti. To so športniki, pred katerimi bi morali vsi vi dat kapo dol, ko jih zagledate na sto metrov.

Ne pravim, da morate biti ponižni, skromni, tihi. Zmagovalci niso taki. Razen v primeru, ko se niti sami ne zavedajo, kako dobri so. A takih šampionov je v vsakem stoletju le peščica. Tudi zato, ker je marketing že davno naredil svoje.

Kar hočem reči: lahko si privoščite primadonske izpade.
Ko postanete primadone.
Nič prej.

P.S.: In isto velja za mojega sokrajana Bena Udriha. 

Uganke zavozlanke

I
Na bančnem izpisku - 200 milijonov
in zgleda da plačala je tudi štrom
za mehiško bajto, tajkunsko, ni dvomov.
Zakaj potem Murgle še zmer so ji dom?

II

Smo prvega dali in dva smo dobili
potem smo za tri kasirali štir'.
Si bratsko delili dva dva - in zgubili
zdaj en proti sedmim. Ojoj, ti hudir.

III

Kupe denarja bomo dobili,
in sedemsto luftarjev odpustili
da bomo lastne riti rešili.
Dol nam visi
kaj se z vami zgodi.

A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.

Samomor.

Depresija.

Bolečina.

Izguba.


Enkrat postane vse skupaj neznosno. Enkrat ima človek vsega poln kufr. Jezovi v njem popustijo in sledi izbruh. Ko kontrole ni več, se tudi posledic ne da predvideti. Saj, če privedem vse skupaj na najnižji skupni imenovalec, je posledica samo ena: destrukcija. Z dvema možnima različicama: ali bo oseba udarila po sočloveku, ali pa bo roko dvignila nase.

Slovenci obvladamo oboje. Nasilje v družini sicer skrbno pometamo pod preprogo in se delamo, da ne obstaja. Kljub kampanjam tipa "Vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena." To je očitno del folklore. Prav tako dobro vemo, da tisti, ki se fizično izživlja, najprej uničuje sebe. Ponavadi z obilnimi količinami alkohola. Ampak spet, to je del naše folklore. Slovenci ga pijemo in pitje slavimo. V letu 2007, za katerega sem na hitro izbrskal podatke, smo požlampali 17 litrov čistega alkohola na prebivalca. Kar je sicer liter manj kot leto poprej, a si upam špekulirati, da nam je kriza dober izgovor, da smo porabo spet povečali.

Koliko je to? Flaša vodke (0,7l) na teden. za vsakega Slovenca -  od novorojenčka do onega, ki bo šel vsak moment pa pare.

Alkohol ima en zelo kul učinek: zjebe ti percepcijo in predvsem odstrani blokade, zaradi katerih se drugače obnašaš kot normalno razmišljujoč človek. Pod hlapi tako postane marsikatera ideja zanimiva. recimo peljati se z avtom po napačnem pasu avtoceste. Oziroma, peljati se z avtom nasploh. Ali pa še bolj ponarodela: "Čakte, jim bom že pokazal!" Ženi, frocom, šefu, sosedom, ki imajo več kot mi, pivskim kolegom, ki so vsi zajebani hinavci, Janši, Jankoviču, tajkunom, čefurjem, pedrom, izbire je dovolj.

A k sreči slovensko hlepenje po alkoholu dosega tako pregovorne razsežnosti, da se ga ponavadi prej ulijemo do mrtvega in obležimo. Iz destrukcije lepo zdrsnemo v samodestrukcijo.

Včasih pa tudi pijača ni dovolj. Ali kako drugo mamilo. Takrat je treba poseči po bolj rigoroznih metodah. bolj dokončnih. Tudi tu smo v svetovnem vrhu. In tu je končno tudi lestvica, kjer so nas baltske države dejansko prehitele. Pa še sosedje Madžari. Ampak nima veze, smo v prvi jakostni skupini.

Kar niti ni čudno. Dejansko smo se programirali, da nam mora biti bed u lajfu. Srečen Slovenec ni Slovenec. Naša literatura nima srečnih koncev. Naša poezija - ne se hecat. Pri drugih vidimo samo tisto, ker je boljše od našega. Nikoli, res nikoli nismo zadovoljni. In to boli, to grize, nikoli ne preneha. Naj se ti potem zgodi še kaka osebna tragedija - izgubiti službo, recimo, ali pa koga od bližnjih, falirati šolo ob starcih, ki za neuspeh nočejo niti slišati, se zadolžiti toliko, da nimaš pojma, kako boš zadeve povrnil - če nisi psihopat, kot večina naših "uspešnih poslovnežev," te bo to prizadelo. In vse slabše bo, kolikor dlje časa se ne pokaže kakršnakoli rešitev.

Ironija je, da so take stvari, ko jih bereš na papirju, prav banalne. Evo, neuspeh v šoli. Kolikokrat ste slišali najstnika reči: "Fak, stari me bo ubou, ker sem spet kasiral šus." Vsi vemo, da ga ne bo. Ampak mulc doma vseeno ne bo povedal. Ker se boji posledic. Četudi bi bile tako mile kot recimo en teden zaklenjen xbox v omari. Česar ne poveš, ne boli.

Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo tudi psiho fotri in mtke, ki bi dejansko čli po srednjeveško nanj. A upam, da jih je zanemarljivo število. bolj zanimivo je to, da se raje trpinčimo sami. potem pa gledamo debelo, ko se že otroci v osnovni šoli režejo, pa posegajo po opojnih substancah. Družba velikih pričakovanj, ki jih nisi izpolnil. Nakar si v glavi slikaš grozljive posledice. In pozabiš, da je tudi večina pričakovanj samo v tvoji glavi.

Eni ljudje imajo reči poštimane. Drugi kanalizirajo svoje frustracije verbalno ali celo fizično. Najraje po nesrečnikih, ki so že vidno na slabšem. Slednji vse zadržujejo v sebi, dokler jim en dan ne poči film. Nakar oni, ki imajo reči poštimane, sicer vedo, zakaj je prišlo do tega, a vseeno ne morejo dojeti, kako je sploh možno človeku toliko trpeti, da druge rešitve kot kenslanja samega sebe ne najde. Kanalizatorji pa točno vedo, kakšno je to trpljenje, le da so si našli (slab) varnostni ventil. Zakaj slab? Ker bo enkrat prenehal delovati, in potem bodo storili isto.

Zdaj pa še igričarska razlaga za vse tiste iz prve skupine. Ste že kdaj v priljubljeni igri ugotovili, da ste nekaj zajebali? Da se zaradi tega ne bo končalo tako, kot bi si želeli? Torej brez rekorda, zmage nad nasprotikom in podobno? Verjetno ste. in dostikrat ste vseeno poskusili rešiti, kar se rešiti da. A v tej ihti ste skoraj zagotovo delali nove napake, ki so samo še pospeševale neizbežen konec.

Se spominjate točke, ko ste spustili plošček iz rok ali nehali klikati z mišjo? Ko ste pustili junaka, da umre, misleč si: ko te jebe, kreten, crkni - in znova naložili posnet položaj? Enako je v real lajfu. S to razliko, da ne moreš reloadati. A v tistem trenutku o tem sploh ne razmišljaš. Naj bo že konec.

Tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo, imajo prednost.

Ravno zato je debilno reči, da je samomor strahopetno dejanje. Strah ne igra tu absolutno nobene vloge. Prav tako ne gre za zbujanje pozornosti. Kdor hoče le zbuditi pozornost, se bo ubil po pomoti. Kdor se res hoče ubiti, bo poskrbel, da bo to opravljeno temeljito. Ker Slovenci smo temeljiti. In če je le mogoče, raje vzamemo še koga s sabo. Uradni podatki pravijo, da največkrat uporabimo dobro staro vrv. A bi si upal trditi, da to ni res. Raje sedemo v avto in gasa. Pa še noben ne more reči, da je res samomor. Mi pa že nismo strahopetci!

Pa vsega tega ne bi bilo, če bi ne bili tako prekleto introvertirani. Če bi verjeli, da nam bo sločlovek v nesreči pomagal. Ne pa izkoristil našo slabost in nas še malo nabrcal, ko smo na tleh. Toda zakaj mislimo tako???

Ker smo nekje globoko v sebi prepričani, da bi z veseljem brcali tudi sami.

Bolečina poraja umetnost? Bullshit.

Človekov organizem je fantastična naprava. Polna preprostih rešitev, genialnih sistemov, pa tudi nepotrebnih kompliciranj. Predvsem pa gre za nadvse kompleksno reč. In pri takih, jasno, gre zmeraj nekaj narobe.

Najbolj začudujoča pa je njegova prilagodljivost in redundantnost. V nas vsako sekundo poteka nešteto procesov, ki niso vsi fiziološki. Pravzaprav je patoloških ves čas toliko, da jim sploh ne bi mogli slediti. Dejstvo je, da organizem nikoli ni povsem in 100 % zdrav. Pa vseeno deluje. Zvečine sploh ne opazimo, da je z nami kaj narobe. To je znak dobrega inženirstva.

Ne, ne zastopam ideje, da smo posledica inteligentnega dizajna. :)

Če kaj, potem smo produkt neinteligentnega dizajna. Današnja potrošniška družna nas uči, da je v izdelek treba vložiti minimalno stroškov, varnostnih mehanizmov in materialov, da bo preživel samo toliko časa, da izpolni svojo funkcijo. Ljudje pa smo narejeni kot bnačni strežniki. Kup organov je podvojenih, funkcijo nekaterih lahko prevzamejo drugi in na splošno nas je težko spravit s sveta. Če že ravno ne naletimo na sestradanega tigra ali morilsko razpoloženega predstavnika lastne vrste, ki ve, kam je treba pikniti.

Kaj pa sovražniki, ki jih ne vidimo, in nas v kratkem času docela umorijo?

Tudi te smo se skozi zgodovino naučili premagovati. Cepljenja, antibiotiki in predvsem čistoča so na bolezenski fronti tehtnico odločno prevesili na stran našega imunskega sistema, celo tako zelo dobro, da zadnej čase ugotavljamo, kako nam slednji konkretno slabi. saj veste, dr. Hana priporoča, da se otroci valjajo samo po brezhibno razkuženih tleh, potem pa imamo mulce in mule, polne alergij.

Ko imunski sistem nima več dovolj sovražnikov, se prične mikastiti z lastnim telesom.

Na, pa me je spet odneslo. Alergije in še posebej debate o cepljenjih so preobširne ter si zaslužijo svoj sestavek. Danes sem hotel govoriti o podpornem sistemu senzorjev, ki nas pomaga ohranjati cele, a ga kolnemo vsevprek. O bolečini.

Ne brez razloga. Že deset dni sem nesposobna lena gmota, nabutana z analgetiki višjega razreda. Zato, ker sem kot mulc prebolel norice. Virus noric, ki iz telesa nikoli povsem ne izgine, povzroča namreč še eno zoprno bolezen, ki se ji reče pasavec ali herpes zoster. Pasavec zato, ker bolezen vidiš v značilnem pasu, ponavadi na trupu. Tam se najprej pojavi rdečica, potem vodeni izpuščaji, nakar hudič poči in se napravi krasta. povsem enako kot pri noricah. a namesto srbeža čutiš res svinjsko bolečino. Virus noric, ki je več desetletij mirno čepel v živcu, se iz neznanega razloga naenkrat odloči grizljati svojo posteljico. Izpuščaj pa se pojavi ravno na mestih, za katera dotični živec skrbi. Naj si, oprostite izrazu, jebe mater.

Praktična posledica je, da se živec znatno poškoduje in jasno pošilja panične signale v hrbtenjačo ter naprej v možgane. Bolečina. ob kateri ne moreš narediti ničesar. Opozorilni sistem, ki nas varuje pred poškodbami, zaradi katerega pazimo, da se ne urežemo, zbodemo, opečemo, zamrznemo, polomimo - je premagan in naenkrat deluje v našo škodo. In ne, ko pričnejo ostali znaki bolezni počasi izginjati, nagrizeni živec še vedno panično oddaja bolečino. To lahko traja tudi več mesecev ali celo do konca življenja. Again, naj si jebe mater.

Ker sem že počasi zakorakal v srednja leta, sem si z bolečino dokaj na ti. Imel sem svoj delež poškodb in zobobolov, kot človek, ki mnogo visi za računalom, imam redne težave s hrbtom, tudi glavoboli so reden gost, pa še ledvični kamni me obiščejo vsake toliko časa.  Če me kdo vpraša, katera bolečina je najhujša, bom brez težav rekel da tista od kamnov, ki te dejansko zreducira v na tleh ležečo, v dve gubi zvito gmoto. Hvala bogu za buscopan in tramadol.

A resnica je slejkoprej drugačna. Najhujša bolečina je zmeraj tista, ki te mučii v danem trenutku. Lahko je celo samo neprijedno dreganje nekje v ozadju, ki te malo moti, ali pa pekoča eksplozija, ki mine po nekaj trenutkih. In vsi odtenki vmes. Po zoprnosti pa je dolgotrajna tista, ki te najbolj ubije. O ja, ljudje mso tako čudoviti, da se znamo celo prilagoditi življenju z bolečino in delati naprej - sicer dosti slabše, a kmalu celo pozabimo, kako je, če ne boli.

Ali, kar je morda še slabše, se nabutamo z analgetiki in potem svoje delo opravljamo megleno, kot človek brez očal. In temu primerno nekvalitetno. Zdravila proti bolečini namreč odpravljajo posledico, ne pa vzroka. V določenih primerih je to zaželeno, recimo takrat, ko se bo reč odpravila sama, ko jo bo naš čudoviti organizem popravil. A vsega naše telo tudi ne zmore. Takrat mu je treba pomagati še s čim drugim kot le painkillerji.

Kakor koli že, bolečina ki poraja umetnost naj bi bila tista ranjenega srca. Da nam mora biti bed u lajfu, da potem lahko ustvarimo nekaj, kar bo očaralo generacije zanamcev. Ker človek, ki mu nič ne manjka, ne čuti potrebe po ustvarjanju. Ma ja. Če dovolj boli, telesno ali duhovno, potem ne boš ustvaril nič. Ali pa scimpral takole blodnjo, ki jo dejansko pišem le zato, ker mi mori, da že tri dni nisem objavil ničesar.

Bolečina ni konstruktivna. In nikoli ne bo. Je opozorilo, da je nekaj narobe, oziroma kazen za nekaj, kar si storil narobe. In zato odlična učiteljica. Ni čudno, da jo tako prizadevno prepovedujemo. Šola sux!

Prokrastinacija, pošast s tisoč glavami, ki ne delajo nič

Internet wuwz kittehz. Spijo 20 ur na dan

Kaksna čudna beseda, a ne? Sam sem se srečal z njo, ko sem bral Pratchettovo simpatično bukvico Thief of Time. Tam je model govoril, kako časovni menihi shranjujejo odvečen čas na kamnitih stebrih, ki so jim rekli prokrastinatorji. Pa sem šel malo raziskovat in ugotovil, da beseda opisuje dokaj zoprno psihološko stanje. In, kar je se huje, da to nadvse uspešno počnem tudi sam.

Preprosto povedano, prokrastinator je človek, ki odlaga zadeve na kasnejši čas. Zakaj bi nekaj napravil danes, če lahko jutri? Razlogov je več, in izgovorov tudi. Eni so morda validni, drugi pač ne. Morda RES pride nekaj vmes, morda RES kaka stvar ZAHTEVA od njega, da spusti vse iz rok in se posveti čemu drugemu. A kaj kmalu padeš v past, ko se nabere TOLIKO stvari, ki čakajo na to, da jih opraviš, da se na koncu lahko samo se zrušiš pod njih težo.

K temu ne pomaga dejstvo, da tipičen prokrastinator zelo rad svoje roke zastavlja nadvse optimistično,češ, tale stvar mi ne bo vzela več časa kot nekaj uric. Ob tem pa prerad pozabi, da v teh nekaj uric ni vštel vseh drugih nalog, ki ga čakajo, vključno s hrano, telesno higieno in, ne nazadnje socialnim življenjem. Ker je stvar nadvse enostavna, jo odlagaš do zadnjega trenutka, nakar z grozo ugotoviš kup stvari:

• reč bo vzela več časa, kot si pričakoval
• v trenutku, ko se jo spraviš delat, nimas najmanjšega pojma, kako jo boš izvedel
• notranji glas ti govori, da tudi, če boš po kakem čudežu zadevo končal, bržkone ne bo dosegla zahtevanih kakovostnih standardov
• če pa jih slučajno bo, bo to pomenilo, da se bo od tebe pričakovalo, da bos prihodnjič opravil stvar enako dobro v enako kratkem času

kar na koncu privede do:

• ah kurc. Grem raje naredit nekaj drugega, da bom vsaj koristen
• zdajle ni filinga za delat. Dajmo pogledat maile in kaj so kaj o tem napisal na forumu
• pizda, spet bo nekdo jezen, ker nisem nič naredil. Fak of, zakaj me ne pusti pri miru, da naredim stvari. to, da vpije name, ne bo nič pomagalo

Ker pa ljudje nikoli ne delamo samo ene stvari naenkrat, se tovrsten pritisk prične pojavljati z večih koncev. In naenkrat ugotoviš, da se skrivaš pred večino ljudi, ki jih poznaš, živčen si, ker zadeve se vedno ne stečejo - ali vsaj ena od njih, da bi naredila prostor drugim, vse delaš nekaj na pol in nikoli nimaš časa. Vedno samo delo, delo, delo. vsaj tako se ti zdi. V resnici pa eno samo sekiranje, zaradi katerega opraviš se krepko manj, kot pa bi v resnici lahko. In potem si potrt, ker si ljudi pustil na cedilu, kaj na cedilu, zajebal. Bolje, da jim ne prideš pred oči, ker so gotovo do konca razočarani nad tabo. Veš da je res, ker si tudi sam totalno razočaran in zakaj bi potem oni bili manj. Jasno, ko pa si se izkazal za lenega in nesposobnega.

Posledica: ni cekina, ni kolegov, ni lajfa. Zaradi česar si potem se bolj zamorjen. Bam! Suddenly, depresija.

Rešitev? Mnja. Psihologi in podobni tiči pišejo debele študije, kako se spopadati s prokrastinacijo. Obstaja tudi kup knjig za samopomoč, ki pa so bikov drek, nekje na nivoju motivacijskih govorov Smiljana Morija. Saj veste, vse tiste nebuloze o tem, kako je treba vsak dan pojesti živo žabo, da se ti potem nič več tako neprijetnega ne zgodi. No, en vodilnih strokovnjakov na tem področju je prijavil, da reči prokrastinatorju, naj si omisli koledar je tako, kot bi depresivcu rekel, naj bo ze končno malo boljše volje. In kot edino pravo rešitev predlaga strokovno pomoč.

Kar privede do drugega problema, ki je naše zdravstvo. Za začetek, iti k psihiatru je hujša travma kot iti si pulit modrostni zob, in baje vsi kažejo za tabo s prstom. Nadalje, ko že končno prideš tja, ugotoviš, da modeli niso nič kaj taki, kot si jih predstavljaš iz filmov in nadaljevank. In tu ne mislim stereotipa s kavčem in vrtanjem, kako si se razumel z mamo. Da bi naletel na dohtarja, kot je Paul Weston iz In Treatment, bi bil itak čudež. Žalostno dejstvo pa je, da je potem tam v ordinaciji model ali modelka, ki te zdolgočaseno gleda, nekaj pisari v svoj blok in ne zine niti besede. Ja, razumem, da ti ne more dati odgovorov, ki jih iščeš, da ne sme on tebi govoriti, kaj naredi v lajfu. Lahko pa bi zastavil prava vprašanja, da bi do odgovora znal priti sam. E, ne. Tišina, zamorjen pogled in prask prask s kulijem. Kdaj lahko pridem naslednjič? Čez tri mesece. WTF?

Do rešitve mora človek torej očitno priti sam. Ampak kako? Pišula, do je prezahtevno za zdajle. Si bom izmislil jutri. Najbrž. Če bom imel čas. Se bom potrudil, da ga bom imel.

Ali pa morda ne.

++++++
Gre za repost zapisa iz 2010, ki sem ga objavil na zdaj žal že pokojni Javki, blogovskem sistemu, ki smo ga furali pri Jokerju.  Ob včerajšnjem razmišljanju o depresiji sem se spomnil na njeno sestrico.

Padam dol, dol, dol, v depresijo

We kill Batman.

Tokrat se bom res na kratko dotaknil ene skrajno resne teme. Teme, o kateri ljudje ne maramo govoriti, ker nas je tega več kot očitno sram.

Depresija.

Evo, I said it.  Tisti, ki me poznajo, vedo,  da imam z depresijo že dolgoletne izkušnje in sem dal  vse faze boja z njo že skozi. Večkrat. Na bolj ali manj prijetne načine, vključno z goltanjem kemije, ki po mojih izkušnjah "treats, not cures." Ja, antiderpiči, kot jim zdaj popularno pravi mladina, so kvečjemu sredstvo, da ti nakažejo eno smer, da izhod celo obstaja. Kaj več pa od njih ni za pričakovati. Enako velja za psihiatre. Morda sem imel samo smolo, a tistih par, ki sem jih obiskal, je pogrnilo pri preprostem vprašanju: Kaj imam od tega, da hodim k vam?

No ja, morda pa sem imel po gledanju In Treatment ter podobnih dohtarijad le malo nerealna pričakovanja. A žal so izkušnje drugih, ki so bili v istem zosu, žal precej podobne. Kot ostali zdravstveni delavci, so tudi psihiči pri nas preobremenjeni, kar pa je pri tovrstnih obolenjih, ko se moraš pacientu posvetiti in predvsem trdo delati, da pridobiš njegovo zaupanje, dokaj nemogoča situacija.

Razlog, da pišem o teh stvareh je preprost; ljudje so še vedno prepričani da depra ni resna stvar, da je samo odraz šibkosti ali mentalne neuravnovešenosti, zato se bojijo pogledat resnici v oči. Razloge iščejo v sebi, v lastni nesposobnosti - in dostikrat jim tisti, ki so ob njih, ta občutek le še poglabljajo, včasih celo nezavedno.

Nekdo, ki depresije ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšen vseobsegajoč občutek je to. Tako, kot moški ne bomo nikoli vedeli, kako je roditi (kljub hecnim simulacijam z elektrodami) in ženske nikoli ne bodo vedele, kako grozljiva je brca v jajca.

Pa bom vseeno poskusil opisati, kaj je tako grozljivega, da fizično povsem zdravo osebo možgani spremenijo v neuporabno gmoto. Kako sploh pride do tega. Glavni razlog po mojih izkušnjah, in izkušnjah tistih, s katerimi se pogovarjam, je ravno občutek nemoči, ko veš, da si vložil nadčloveške napore, da bi spremenil neko situacijo.  A se izkaže, da to ni dovolj. Da nikoli ni dovolj. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste doživeli nesrečo take vrste, da ste vnaprej vedeli, kako se bo vse skupaj slabo končalo? Tiste nekajsekundne groze, ko vam je bilo že jasno, da ne morete ničesar spremeniti? A se še vedno, brez uspeha trudite rešiti, kar bi se rešiti dalo?

Zdaj pa vzemite ta nekajsekundni občutek in ga raztegnite na dneve, ali celo tedne.

Pameten človek ob srečanju z brezizhodno situacijo reče "jebi ga," in se prilagodi novim razmeram, "bedak" pa kljub temu rine z glavo skozi zid. No, postranska posledica je, da je ves napredek tega sveta odvisen od tovrstnih bedakov:)

Drugi razlog je ponavadi občutek, da si pustil na cedilu tiste, ki so se zanašali nate, oziroma, da jih celo s sabo vlečeš v propad. Ko ti postane jasno, da se motiš - še posebej, da tisti, do katerih ti je res mar, nikoli ne bojo dojeli tvojih dejanj kot da si jih zajebal, se stvar spet spremeni. Tisti, ki najbolj vpijejo, kako si jih nategnil, te hočejo samo izkoristiti. Neumno je uničiti si lajf zaradi nehvaležnih egoistov.


A dolgo tega ne uvidiš. Depresija dejansko dosti bolj prizadene tiste ljudi, ki jim ni mar le zase, ampak v prvi vrsti za druge. Empatične osebe torej. Če te boli kurac za cel svet, potem depresiven ne boš. Če meniš, da  je ves svet yours for the taking, and fuck the rest, si pa itak baje sociopat:) Kar je v današnjem svetu prej pohvala kot pa slabost.

In tega ne moreš spremeniti.  A v končni fazi, kdo pa to zahteva od tebe? Zakaj bi si sam postavljal cilje, ki so doomed to fail? In če nekdo od tebe dejansko zahteva kaj takega - jebi mu mater na nadvse kreativen način. Tudi če je šef, žena, punca ali sam presvitli predsednik sveta.

Komur je vseeno, če vas za lastno korist uniči, ta si ne zasluži, da bi imeli karkoli z njim.

S takim mišljenjem so se moje epizode, ki so nekoč trajale po več mesecev, skrajšale na nekaj dni parkrat na leto. Vsi okoli mene so jih sprejeli pač kot gotovo dejstvo, da vsake toliko časa safr furam, no big deal, bo že snapnil ven iz tega. Nihče me ne pomiluje, hkrati pa me nihče zaradi tega niti ne kritizira. In predvsem, nihče ne ne skuša na silo spraviti v dobro voljo.

Boj z depresijo je podoben boju z rakom. Kar tudi ni čudno, saj gre za rak duše:) Lahko dobiš bitko, dve, deset. A vojna traja celo življenje. Pa kaj. 

Jutri je nov dan.

Rap za skriti koticek slovenskega interneta.

Sm vidu tam modela k po fejsiču je tečn
z gnoja se je spravil in baje je zdej ful srečn
mu kvaliteta lajfa je postala zdej dobrina
sej bi mu še verjel a je ta tip debeu k svina.
Je včasih tam po gnoju pecu one male pičke
se z zvezdo je frajaru in vlekel majhne tičke
ker ga nuben ni jebu si je rekel fant postoj
puber se sprav se v lajf in dej odjebi že ta gnoj.
Mu je očitno ratal ker zdaj fura fabu sceno
še vedno smrlklje hvata sam za fukat se ni zmenu
forever je alone in zato je šel nocoj
popluvat stare znance stari šel je dissat gnoj.

Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj

S kebabom se nažira pr nekropoli romanski
u fitnes naj gre raj ne pa da je še vedno samski.
Ko ga poplakne s pirom mu tut to nič ne pomaga
kaj njemu res ni jasn da na konc gnoj zmeri zmaga?
Ne, on se je odloču da je treba kritizirat
kot pedo prosperirat
pičke hipnotizirat.
Pa da ne bo kdo mislu da je frajer kot kak dante
ta status rezerviran je samo za močne fante
zato še enkrat vprašam te si zihr stari moj
da rabiš razvaljjivat
da rabiš DISSAT GNOJ???

Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj

Gnoj je taka stvar,
da iz njega
poženejo ideje in še kar je onga tega.
Sliši se debilno ampak to ti kar verjem
da je že Kosovel povedu kar ti zdle jst povem:
v gnoju je zlato in iz njega marskej zrase
niso tam samo debili druge tretje klase.
Okej goran turbo maratonc so klasična zalega
a se roža rabi gnoj kako bi ti loh bil brez njega?
Uleti mal nazaj, zabij ga v anus do korena
ker ti ne boš v lajfu našel večjega pomena.
ZATO
Ne stoj mi dissat gnoj (yeah yeah)
Ne stoj mi dissat gnoj (muthafucka)
Ne stoj mi dissat gnoj (a čuješ stari)
Ne stoj mi tolko dissat gnoj.

++++

Zgodba o nastanku.

Danes je dan poezije

En pesnik ga pije
na dan poezije.
Ko gre mim polcije
se nanjo poščije.

Polcaje kar zvije
ravnanje te svije.
Ga s pendrekom zbije
- ne eden, kar trije!

Od strašne morije
vsega kri oblije.
Ko sonce posije
ni več poezije.

Umazani nagci

Spet posegam po senzacionalističnem naslovu. Tokrat zato, ker bi rad povedal, kaj je pravzaprav naravno. In vsega je tokrat kriv en vegan, ki si je izmisli zares neokusno kampanjo za svoj smoter:

Pustimo ob strani dejstvo, da ljudje marsikdaj použijemo kak kos mesa čisto lepo surov, z začimbami ali brez njih. Navsezadnje tudi tisti, ki uživajo samo živila rastlinskega izbora ne skoparijo pri dodatkih. Ja, sadje in oreške ponavadi uživaš presne. Na solato pa kajpak daš vsaj olje in kis, malo česna in jasno, sol. Po možnosti ono himalajsko, ker je naravna, za razliko od kuhinjske soli, ki jo umetno delajo v tovarnah iz kaj jaz vem kakih kemikalij, ker je to pač ceneje.

Ne smejte, se, to o soli mi je povedal eden od njih. Smrtno resno.

K sreči sem se skozi leta odvadil smejati, da ga nisem pretirano užalil, vseeno pa si nisem mogel kaj, da bi mu ne povedal, kako njegova tako cenjena sol prihaja iz drugega največjega in komercialno najbolj trženega rudnika na svetu, čudovita rožnata barva pa je v resnici umazanija.Itak mi ni verjel.

Se pa ob tem postavi prašanje, kaj je "naravno." Kajti dejstvo je, da celotna človeška civilizacija po tem vatlu ni naravna. noben drug sesalec na tem planetu ne nosi obleke. Prav tako si ne zida hiš, marveč si izkoplje luknjo, se zavleče v jamo ali pa prenočuje kar pod milim nebom. Prav tako se nobena sesalska vrsta ne striže ali brije. Ne uporablja toaletnega papirja.  Ne živi v večmilijonskih metropolah, kjer pa se kljub obilici pripadnikov iste vrste druži le z redkimi posamezniki. In nima interneta, kjer bi lahko objavljala tovrstne kozlarije.
Na kratko povedano, naravno bi bil človek videti takle:

Moram reči, da mi tale slika ne deluje kaj dosti erotično, četudi gre za pripadnico nasprotnega spola. Ampka, dragi stvaritelj gornjega "oglasa," takle mamo. Če hočeš naravno, potem se zavzemaš za tole. Meni je prav, vsakemu svoje. Ne uporabljaj pa besede naravno.

Mislim, da ne pomeni tistega, kar misliš.

Habemus papam

Že odkar je Benedikt povedal, da odstopa, so bili mediji polni špekulacij. Zakaj, kako, kaj se bo zgodilo z njim, in predvsem, kdo bo njegov naslednik. Danes smo ga, po relativno kratkem konklavu, tudi dobili.

Jorge Bergoglio.
Po novem Frančišek I.

Marsikdo je nad izborom presenečen, predvsem zato, ker je model v paradi izjemno konzervativnih kardinalov med najbolj naprednimi. Zagovarja recimo kontracepcijo, ceprav orto nasprotuje istospolnim porokam. Je jezuit, pripadnik reda, ki je vedno promoviral znanost. Predvsem pa po več kot tisočletju ni Evropejec - četudi je potomec italjanskega izseljenca.
Kot prednostno nalogo si je zadal reformo kurije, ki je v zadnjega pol stoletja bila ne le trdo konzervativno jedro RKC ampak tudi odgovorna za prikrivanje škandalov, ki so zadnje čase prihajali na plano, od relokacij duhovnikov, ki so spolno zlorabljali otroke, do finančnih malverzacij. Lahko le srčno upam, da mu uspe.

Še posebej, ker kakega reformnega papeža nismo imeli vse od časov Janeza XXIII. Tisti, ki je hotel prav tako spraviti skozi reforme, Janez Pavel I, je po komaj mesecu dni umrl v precej sumljivih okoliščinah. Poleg tega gre za enega modelov, ki kljub svojim 76 letom fura prisotnost na Twitterju in Facebooku, nasploh pa je bil kot nadškof v Buenos Airesu dokaj popularen pob, še posebej, ker se je fural striktno politiko pomoči revnim, okoli pa se je vozil z busom.
Skratka, kot katoliku in izobražencu (vsaj delam se, da sem) mi je tisto, kar berem o njem nadvse všeč. Verjetno pa se bodo našli taki, ki menijo, da s svojimi umirjenimi pogledi izdaja bistvo Cerkve. Ali pa ne. Nekako se mi zdi, da bodo mnogi svoja stališča omilili, pač zato, ker bodo drugačna tudi papeževa.

Kar pa ni ravno krščansko, pravzaprav. Jezus pač ni učil, da moramo slepo slediti besedam tistega z belo kapo, ampak, naj se ljubimo med seboj. Celo postavil to kot novo zapoved, najvišjo med vsemi. Ob vsem sovraštvu, ki je v imenu vere in "prave poti" vse prevečkrat prihajalo od izpričanih kristjanov, pa mi je bilo dostikrat prav hudo. Morda bo Jorge, pardon, Frančišek tudi njim pokazal, kako zgrešeno je njihovo početje. Ker sam Bog ve, da potrebujemo spremembe na bolje:)

Burek danes ne peć pokvaren

Če ste prišli naokrog v upanju, da se je znašlo kaj novega, ste verjetno razočarani. Imam vročino in dvonivojski glavobol, pa mi popravljanje ali celo pisanje ne gre od prstov. Do ponedeljka bom že nekaj spravil gor, zato le pridite nazaj.

Če ne verjamete, evo primera, kako dobro mi delujejo možgani. Prej sem se odločil, da bi bilo vseeno pametno nekaj pojesti. Tipična bolniška hrana so pečena jajca. In tako ubijem v ponev dve jajci, jih lepo umešam - nakar ubijem še tretje in ga pričnem peči na oko.

Ter pozabim slikat in dat na Instagram.

Aja, saj Instagrama sploh nimam.

Case closed. 

Kako lahko postanem papež

Nekaj dni nazaj sem že objavil prisrčen izobraževalni videoposnetek o volilnem sistemu, pod katerega se je podpisal neki C.G.P. Grey. Tokrat se je gospod spopadel z zelo aktualnim problemom, namreč, kako lahko nekdo postane papež. Dejstvo je namreč, da večina ljudi podrobnosti niti ne ve, razen tega, da se na trgu svetega Petra zbirajo množice in opazujejo dimnik. Ko se iz njega pokadi belo, nekdo radostno zakliče "Habeus papam!" in sledijo ovacije. No, postopek je malo bolj zapleten in pravzaprav zelo demokratičen. Poglejte si video:

Ja, da postaneš papež, je uradno res dovolj, da si katolik moškega spola. ob prelomu prvega tisočletja je to kardinalom šlo kar malo v nos in v 11. stoletju je papež napisal bulo, naj bo papež vedno izbran izmed kardinalov. Včasih pa se kardinali niso mogli dogovoriti, pa so šli iskat izven svojih krogov. Vendar je zadnji, ki ni bil duhovnik, bil ravno Celestin V, ki je uzakonil, da papež lahko odstopi. "Vladal" je samo pet mesecev, na tron pa stopil potem, ko se kardinali kar tri leta niso mogli zediniti, kdo naj bo pontif. Zadnji papež, ki ni bil kardinal je bil Urban VI, ob koncu 14. stoletja. Takrat so se ustrašili pritiska množice, ki je na trgu zahtevala za italijanskega papeža. Predhodnik Gregor XI  je bil namreč Francoz, vsi pa so še dobro pomnili selitev papeškega sedeža v Avignon. Mimogrede, to ni bil gospod, po katerem se imenuje gregorijanski koledar; ta čast pripada Gregorju XII, skoraj 200 let kasneje.
In še najpomembnejše vprašanje: "Habet testiculos duos et bene pendentes." Je to res ali ne? Uradno stališče Vatikana je, da gre za popolno izmišljotino. Neuradno pa... Kako boš preveril, ali je mož dejansko mož? Verjetno ste že slišali za legendo o papežinji, ki so jo razkrili šele, ko je rodila. Prav tako je problem s skopljenci. Če nimaš orodja, ne moreš služiti Gospodu, kakor se to že čudno sliši. kakor koli že, pravijo, da tega niso počeli, pa tudi če so, je reč ukinil v 16. stoletju papež Adrijan VI.

To ni politični sonet!

Hodim med zombiji po glavni cesti
truden sem že, hotel malo bi sesti.
Gledam za klopco, ograjo, koritom
pa se spogledam s tovarišem Titom!

Blazno razpravlja s Francetom Popitom
noče prisluhnit njegovim levitom -
desni držijo baje jih v pesti,
joka in tarna da nimajo jesti.

Levo fašisti že brusijo nože,
parali bodo mrtvakom organe.
Požrli prav vse - da nič ne ostane

Stari zamišljeno gleda te može,
kaže mu s prstom: "Lej, koliko hrane."
Franc pa zajoka: "Mi jemo možgane!"

Vikend je vikend

Ne gre za to, da bi bil len, kajti objaviti novo zgodbo je malo več kot odprtje dokumenta, kopiranje besedila in lepljenje v novo objavo, ampak malo premora se prileže. Drugače bo izpadlo, kot da vas z zgodbicami posiljujem v upanju na večno slavo in kupe denarja.

No, saj ne, da bi se obojega branil, ampak vmes bi mogoče modroval še o čem drugem, ali pa vas vsaj malo podražil s tistim, kar še prihaja.

In v ponedeljek, oziroma kompleten prihodnji delovni teden bo posvečen eni čisto specialni zgodbici. Ne povem, kateri, vendar bi slika lahko rabila kot namig.

Tisto, kar pa sem v resnici hotel povedati: iz logov vidim, da se bralcev najde kar nekaj. Odziv sicer dobivam v najrazličnejših oblikah, a včasih bi si želel še kaj več kot lajk na družabnem omrežju, ali favorite na Twitterju.
Zakaj ne bi ob prebranju pustili kakega komentarčka tule, pod zgodbico? Prelevite se iz odjemalca, kakršne si želijo Apple, Pro Plus in Janša, v razpravljalca, v človeka, ki informacije prejema in oddaja! Oni kvadratek na dnu je namenjen prav temu, da VI kaj poveste meni, ker, kakor se se sliši neverjetno, si dejansko želim povratnih informacij, pa četudi gre za stare zgodbe.
In verjemite, da vam ne bodo servirane samo pogrete porcije, marveč bo prišlo gor tudi kaj novega.
Smo zmenjeni?

P.S.: Nihče vam ne brani na moje umotvore usmeriti še koga. Navsezadnje pišem zato, da bi me brali.

Tale blog ne bo prav dolgo

Ce smo cisto posteni, bloga sploh ne ustvarjam zato, ker bi si zelel cesa deliti z vami. Zaenkrat mi za tovrstno komunikacijo vec kot dovolj dobro rabijo sredstva stare sole, recimo Mnenjalnik in elektronska posta, kjer se lahko z lahkoto iykasljam, kolikor mi pac pase. Blog je forum, na katerem samo ena oseba lahko nacne nove teme. Zakaj bi razbijal forumsko skupnost, kjer lahko pricne pogovor vsak na tisoc majhnih spletov, ki se potem po vsej sili poveujejo med sabo? A zato, ker je to kul? dajte no.