Kako izbirajo Nobelove nagrajence?

Verjetno vsi veste, da je bil Alfred Nobel švedski stric, ki je obogatel s proizvodnjo dinamita. Prav tako pa tudi veste, da je bil dinamit napravljen za potrebe rudarjev, ker se je pri delu z nitroglicerinom preprosto dogajalo preveč nesreč. No, Alfred je na lastne oči videl, kako je njegov ljubljeni izdelek bil zlorabljen v vojaške namene. Zato se je prefrigano odločil, da bo kup denarja, ki mu ga je prineslo najnovejše morilno sredstvo naložil v sklad, ki bi vsako leto podelil nagrado posameznikom, ki so preteklem letu najbolj prispevali k blaginji človeštva.

Če citiram njegovo oporoko: „Nagrada bo razdeljena na pet enakih delov, ki se naj razdelijo takole: en del osebi, ki bo napravila najpomembnejše odkritje ali iznajdbo na področju fizike; en del osebi, ki bo iznašla ali izboljšala pomemben kemični proces; en del osebi, ki bo zaslužna za pomembno odkritje na področju medicine ali fiziologije; en del osebi, ki bo izdala najbolj vrhunsko literarno delo; in en del osebi, ki bo naredila največ ali najboljše delo na področju bratstva med narodi, ukinitve ali zmanjšanja vojske in organiziranju ali vodenju mirovnih procesov.“ Seveda to ni bilo niti najmanj všeč njegovi žlahti, ki je hotela denar pobasati v lastne žepe, zato so se tožarili kar pet let in na koncu izgubili. Tako so prve nagrade podelili šele leta 1901.

Nobel je v oporoki tudi natančno navedel, kdo skrbi za izbor nagrajencev. Vsaka nagrada ima poseben komite, ki pošlje vabila za nominacije strokovnjakom s področja – v prvi vrsti Kraljevi akademiji znanosti in umetnosti, različnim univerzam, preteklim nobelovcem in „vsem tistim, ki jih komite spozna za vredne.“ Posebna izjema je nagrada za mir. Tu Alfred ni zaupal svojim rojakom in zapisal, da bo Nobelovega nagrajenca za mir izbirala komisija, ki jo bo imenoval norveški parlament. Zakaj tako, je odnesel s sabo v grob. Na podlagi prejetih nominacij se potem komite odloči, komu bo za tisto leto podelil nagrado. Imena nominirancev morajo ostati tajna še petdeset let po nominaciji, brez izjem. Samo da veste, koliko je za verjeti raznim medijem, ko poročajo, da je ta in ta osebek bil nominiran, še posebej pri nagradah za mir.

Ampak Nobelovih nagrad je šest in ne pet, porečete. To je res v praksi, teoretično pa ne. Šesta nagrada je v resnici nagrada Švedske narodne banke in jo podeljujejo za izjemne dosežke na področju ekonomije. Dodana je bila leta 1968 in jo podeljujejo skupaj z ostalimi nagradami v Nobelov spomin. Zato je v praksi tudi ta postala Nobelova nagrada, ker zanjo veljajo povsem enaka pravila kot za ostalih pet. Mimogrede, nihče ne more za Nobelovo nagrado predlagati samega sebe. Lahko pa predlagate mene, če boste kdaj sami povabljeni k nominacijam.

Koga smo pravzaprav izvolili?

Ob vsej debati, ali sme gospod Janša sedeti v parlamentu, mi nihče doslej še ni razjasnil nečesa drugega, kar me tare že nekaj časa. Ker je pred dnevi na portalu IUS-INFO dr. Matej Accetto napisal obsežen prispevek na to temo, kjer je skušal vzpodbuditi tudi razpravo, do njihovega foruma pa žal nimam dostopa, mu namenjam tole odprto pismo, v upanju, da nanj tudi odgovori :)
 


Spoštovani,
z zanimanjem sem prebral vašo kolumno. Pustila mi je neodgovorjeno dilemo, s katero pa se pravzaprav ni ukvarjalo nobeno drugo pravno mnenje. Osebno se mi zdi zelo pomembna in po krivici spregledana.

Po našem volilnem sistemu volivci NISO IZVOLILI Janeza Janše.

Kolikor razumem proporcionalni volilni sistem, v njem volivci ne glasujemo za kandidate, marveč za stranke. Sistem sicer dopušča t.i. neposredno izvolitev kandidatov, vendar to ni odvisno od kandidata samega, marveč od strankarske podpore, ki jo uživa v določenem volilnem okraju. Zato kandidati, ki jih stranka favorizira, vedno kandidirajo v okrajih, kjer bodo zagotovo izvoljeni ("Vsi iz Žalca smo za Erjavca!"). Vendar to s samim kandidatom nima kaj dosti zveze. Kot primer, če bi v Grosupljem kandidiral Branko Grims ali neko povsem neznano ime, se podpora bistveno ne bi spremenila. In tudi, če bi Janez Janša - hipotetično - ne bil neposredno izvoljen, imamo potem še na nivoju države delitev nerazporejenih poslanskih sedežev; ti pa se spet dodeljujejo v skladu s seznamom, ki ga DVK predložijo stranke. Verjetno se ni treba vprašati, kdo je bil zapisan na prvem mestu.

To pa potem postavlja volivce v podrejen položaj. Edini način, da bi Janez Janša (če bi volivci želeli 'kaznovati' izključno njegovo obsojenost) ne bil izvoljen v DZ, je torej ne voliti za stranko SDS, da ta ne doseže parlamentarnega praga. Pustimo ob strani dejstvo, da sta za večino simpatizerjev SDS in Janša sinonima - podobno bi se lahko zgodilo tudi v kaki drugi stranki, ki ni "obremenjena" s karizmatičnim voditeljem, oziroma kandidatu, ki morda ni deležen tolikšne medijske pozornosti. Vendar bi v podobni situaciji zlahka prišel v parlament - ker to ni odvisno od volivcev, marveč od strankarskega seznama. Opažamo sicer, da z izjemo SDS posebne strankarske zvestobe v Sloveniji ne poznamo, marveč gre za pragmatizem, oziroma taktično glasovanje, zato morda drugi stranki ne bi uspelo tako zlahka, kot je SDS. Ki potem na račun svoje zveste baze z lahkoto izvaja propagando, da gre za poslanca z najbolj množično podporo v Sloveniji.

Težava je torej v tem, da končne besede pri odločanju, kdo bo sedel v poslanskih klopeh, nimajo volivci, ampak stranke. Po mojem osebnem mnenju bi že uvedba preferenčnega glasu, kot ga poznamo na evropskih volitvah, situacijo spet malo bolj vrnila v roke volivcev, dasiravno pri tako ekstremnih primerih kot je JJ, to ne bi prineslo bistvene spremembe. Bi pa rad videl kakega strokovnjaka javno omeniti, v čem je štos, saj špekuliram, da lep del volilnega telesa pravzaprav niti ne ve, kaj njihov glas pomeni v resnici.

Lep pozdrav,
Aleksander Hropot


Posodobitev:  Dr. Accetto je promptno odgovoril. :) Upam, da bo to marsikomu podlaga za razmislek, in morda postalo kasneje tudi predmet malo bolj javne razprave. odgovor sledi:

Pozdravljeni,

hvala lepa za pismo. Kot ste zapisali že sami, sem se tega vprašanja v (že tako dolgi) kolumni dotaknil, ne pa podrobneje razčlenjeval. Po veljavni ureditvi sicer velja, da je oddani glas hkrati glas za stranko in za kandidata te stranke, zato argumenti podpore formalno zdržijo, po človeški plati pa volivcu žal res ne pušča izbire niansirane podpore z zadržkom (ko bi podprl stranko, ne pa tudi konkretnega kandidata). Po drugi strani je v primeru Janše verjetno mogoče pričakovati, da bi večina volivcev SDS podprla tudi kandidaturo Janše, tako da je to bolj akademska kot praktično relevantna razprava. Ni pa brez smisla v luči spremembe zakonodaje, do katere bo verjetno prej ali slej tudi prišlo.

Lep pozdrav,

Matej Accetto

Melkijad, kako naj volim? Nič lažjega!

Ste pretreseni, ker ne veste, koga bi volili? V vas pa vseeno grize črv državljanske dolžnosti, ki vam ne dovoli, da bi v nedeljo ne odšli na zborno mesto in porinili kosa papirja v zabojček? Se vam zdijo glasovalni stroji, ki jih po spletu mrgoli, prekomplicirani, saj zastavljajo neprijetna vprašanja, ali celo taka, za katera niti ne veste, kaj si o vsej stvari pravzaprav mislite? Se zavedate, da je oddaja neveljavne glasovnice neumnost?

Potem imam metodo za vas!

Nič strahu, je preprosta, zabavna, in poleg papirja ter pisala zahteva le še kovanec.Po svojem principu je nadvse podobna turnirskemu sistemu, kot ga imamo možnost gledati na svetovnem nogometnem prvenstvu, oziroma kot je potekal teniški Wimbledon.

1.  napišite na list imena vseh strank, ki kandidirajo na letošnjih državnozborskih volitvah. Vrstni red NI pomemben. Če želite resničen "random seed" obstaja na spletu kup aplikacij, ki vam dani seznam poljubno premeša. po dve in dve skupaj sta tekmovalna para. Če ena stranka nima para, samodejno napreduje v naslednji krog.
2. Za vsak par boste metali kovanec. Določite, ali je prvi cifra ali mož. Ampak Aleksander, porečete, to je vendar povsem naključna izbira! Ne, ni. Zakaj, razložim v naslednjem koraku. Okej, vrzite kovanec. Čim višje, in čim dlje. lahko pustite, da pade na tla, lahko ga ujamete v roko in pokrijete. Izbira je povsem vaša.
3. In tu je glavna finta. medtem, ko se kovanec vrti, oziroma stopate proti njemu, ko je pristal na tleh, oziroma, ko ste ga pokrili z roko - v tem trenutku že veste, ali bi raje videli cifro ali moža. Ta stranka je vaš zmagovalec in napreduje v naslednji krog.
4. ponovite postopek za preostale pare, potem pa nadaljujte s četrtfinalom, polfinalom in velikim finalom. Ampak Aleksander, spet porečete, saj lahko tako v finale pride tudi stranka, ki je zgolj imela lažje nasprotnike! To je seveda povsem mogoče. A ne pozabite, iščete le enega zmagovalca; drugi finalist je irelevanten. in v takem sistemu bo VEDNO na vrh prišel pravi zmagovalec.

Enostavno, ne? Vendar je tu še ena skrb. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo vam najljubši politični subjekt eden tistih, ki nima šans za zmago na volitvah ali celo prestop praga na Šubičevi in glas bo šel v nič. O prekleto, kaj pa zdaj. Tu vam na srce polagam še en nasvet. Verjetno ga je v teh dneh že izrekel kdo pred mano, a sam se ga držim od takrat, ko imam volilno pravico.

Pa kaj potem. Glasujte po svoji vesti, glasujte za ljudi, ki so blizu vam. Ne bodite prekleti pragmatiki, ki a: skušajo na vsak način biti na zmagovalni strani ali b: preprečiti, da ja ne bi zmagal napačen kuščar. naj Zmaga. kdo pa pravi, da bo lahko sestavil koalicijo? naj se tvoja stranka ne uvrsti v DZ. Bomo vsaj vedeli, koliko podpore ima in se posledično lahko prihodnjič poveže s podobnomislečimi že pred volitvami. Temu se reče demokratični pluralizem. temu se reče svobodno izražanje lastnih stališč. to je Glas Ljudstva.

kaj se zgodi v nasprotnem primeru? Nič dobrega. Pragmatično voljenje proti napačnemu kuščarju privede zgolj do dveh taborov: naših in vaših, ki si nasprotujeta iz principa, oba pa klobasata enake populistične puhlice in zagovarjata bolj ali manj enake programe - kako bi le bilo drugače, če pa je treba pridobiti podporo čim večje populacije, ki bi imela vse živo. Le mnenja o določenih, prefinjeno izbranih temah so diametralno nasprotna, zato da lahko giganta izvajata svoj resničnostni show. In ob tem potem ostanejo le še radikalci, na skrajnih polih političnega spektra, teh pa nihče ne jemlje resno.

Ste torej pripravljeni izgubiti ene volitve zato, da na dolgi rok ohranimo raznolikost mnenj? Ali raje vidite, da bi tudi pri nas imeli samo še republikance in demokrate? Svoj glas sem že oddal. Zdaj pa zadovoljno hrustam kokice.

Za lažjo odločitev vam tule podajam še moj predvolilni album:)

Vsak pravoverni desničar mora prebrati tole!

Kratek tečaj slovenskega jezika za desničarske jurišnike:
Murgle so množinski samostalnik ženskega spola. Tako kot burkle.

Pravilno sklanjanje (ne bo prizadelo vase pokončnosti!):

Murgle
Murgel
Murglam
Murgle
v Murglah
z Murglami.

Pravilna tvorba pridevnika: murgelski.

Dodajanje črke J kamorkoli v to besedo je enako hudi razžalitvi Ljubljenega vodje. Dodatne besede, v katerih je J prepovedan: bakla (ne baklja), bogomolka (ne bogomoljka), prihodnost (ne prihodnjost).

Bogomolka je žuželka. V nasprotju s splošnim prepričanjem ne gre za nasprotje komsomolki, niti za ljubkovalen izraz za Ljudmilo Novak.

Poseben dodatek: zločinskemu sistemu se reče KOMUNIZEM in ne KUMONIZEM. Koren je beseda komuna, ki pomeni skupnost in je ne gre zamenjevati s Kumrovcem, ki je kraj ali kumino, ki je okusna začimba.

**********
prvikrat objavljeno na Facebooku v davnem letu 2012, posodobljeno 21.1.2014

150. člen Zakona o popolnem nadzoru neposlušnih državljanov

Bomo spet samo vili roke in skomigali z rameni?

Odmahnili z roko, ker nimamo česa skrivati?

Ploskali, ker se bo za zapahe spravilo nevarne zločince?

Ali raje poiskali se kak hotel, ki je neprijazen do istospolno usmerjenih in naredili celo reč?

Kaj če bi se borili za nekaj, kar je borbe vredno?

Prekopirano naravnost iz vira. 

150. člen

(1) Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi:

1) nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju;

2) kontrola pisem in drugih pošiljk;

3) kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost;

4) prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru.

(2) Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so:

1) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;

2) kaznivo dejanje ugrabitve po 134. členu, pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, zlorabe prostitucije po 175. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po 187. členu, izsiljevanja po 213. členu, zlorabe notranje informacije po 238. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu, neupravičenega dajanja daril po 242. členu, pranja denarja po 245. členu, tihotapstva po 250. členu, oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu, jemanja

podkupnine po 261. členu, dajanja podkupnine po 262. členu, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. členu, hudodelskega združevanja po 294. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 307. členu ter protipravnega ravnanja z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi po 334. členu kazenskega zakonika;

3) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.

Vir:  PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU (Predlog ZKP-M)

Ali živimo v demokraciji?

Naj na to odgovori izobraževalni film iz leta 1945. Kdo bi si mislil, da je Enciklopedija Britanika leglo komunistov?

O problematiki učinkovitosti državne uprave

Že nekaj časa je nadvse popularno udrihati po javnem sektorju in še posebej po njegovem najbolj izpostavljenem delu, državni upravi. Kako so to paraziti na plečih "realnega" sektorja, glavni krivci za krizo v naši kokoški in sploh tisti, ki uničujejo malega človeka, davkoplačevalca.

Ob tem pa kritiki zvečine sploh ne vedo, kako državni aparat sploh deluje. Niti jih ne zanima. Važno je, da so krivi, da pijejo kavice in gobcajo po pisarnah, medtem ko delovno ljudstvo vse to plačuje.

Politika seveda vedno znova najde nove načine, kako to jamo bez dna, ki je državna uprava, optimizirati, konsolidirati, celo streamlinati. Pa tovrstni poskusi vedno znova zamirajo. Ne zato, ker bi bil ekosistem ministrstev in organov v sestavi tako tog, neprilagodljiv in zavaljen v udobno otrplost. Vsaka sprememba, ki jo skušajo uvesti, je splošna, pavšalna, v veliki meri celo abstraktna. Konkretnih rešitev politika ne mara, ker bi lahko nekaj spremenile preveč korenito.

To pa lahko privede do nepredvidljivih posledic. Nemara politkom neljubih.

Pa si najprej poglejmo, kaj sestavlja in kako deluje eno tipično ministrstvo, oziroma organ v sestavi. Glede na to, da sem na enem od njih, precej velikem,  preživel približno pet let, sem lahko dodobra spoznal ustroj pravila delovanja in zaplete, ki se pri tem zgodijo. Kot tudi ljudi. Nimam se za eksperta na področju, prav tako se zavedam, da mi kljub relativno visokemu dostopu do zaupnih podatkov ni bilo razkrito ravno vse; da sem pravzaprav kot strokovno tehnični kader bil dokaj nizko v prehranski verigi in nikoli nisem zares mogel zaobjeti celotne igre prestolov - ampak hej, tudi navadni pešaki imajo svoje vojne zgodbe in morajo nekaj vedeti o hierarhiji.

Najprej, kaj za vraga je sploh "strokovno tehnični kader?"

Zaposleni v državni upravi prihajajo v dveh sortah. Na eni strani so uradniki. V teoriji so to dejanski upravitelji države. Tisti, ki pripravljajo zakone, skrbijo za njihovo izvajanje, vodijo državne evidence in si zmišljujejo raznorazne projekte, vse z namenom večje prosperitete dežele, ki jim je bila zaupana v upravljanje. Glavni uradnik je predsednik vlade, pod njim so ministri, ti imajo državne sekretarje, pod njimi pa so podsekretarji in kup višjih ter običajnih svetovalcev ali referentov. Ja, svetovalec je uradniško delovno mesto. In karierna pot ambicioznega uradnika je od svetovalca priti do sekretarja. Ako je član neke stranke, lahko nekoč celo računa na državno sekretarstvo ali celo ministrovanje. Skratka, lepa hierarhija, kot v vsakem velikem podjetju, oziroma v vojski.

Na drugi strani pa smo strokovno tehnični kadri. Nemirni škratje, katerih naloga je uradnikom zagotoviti čim bolj nemoten delovni proces. sem spadajo čistilke, električarji, tajnice, kuhar v menzi (če jo organ ima), pa tudi bolj profilirani poklici: upravitelji informacijskih sistemov, vzdrževalci istih, webmojstri in druga tehnična pomoč. Nimajo jih vsi organi, nekateri podpisujejo pogodbe z zunanjimi izvajalci, drugi pač menijo, da je bolje imeti ljudi v hiši.

Vendar ločnica med obema profiloma ni ravno jasno razmejena. Okej, v sistemizaciji je, tehnični kader nikoli ne bo direktor (lahko pa je vodja nekega tehničnega oddelka), a v praksi so meje dosti bolj zabrisane. Tudi strokovci se ukvarjajo z zadevami, ki bi jih naj počeli uradniki in uradniki marsikdaj dobijo čisto tehnično delo. Pač, roka roko umije. Če nekaj obvladam, in lahko to storim bolje, ne vidim razloga, da ne bi. Tako uradniki in tehničarji lepo z roko v roki gradijo svetlo bodočnost. V teoriji.

V praksi pa se stvari malo zapletejo.

Obstaja namreč še ena sorta zaposlenih v državni upravi. Sam sem jim pravil "zaslužni." Praviloma, a ne nujno, je šlo za uradnike, ki so uleteli na neko delovno mesto ne zato, ker bi bili najbolj sposobni, ampak iz bolj pritlehnih razlogov. Praviloma so bili člani strank in  nastavljeni prek političnih vez. Ampak pazite, četudi moj naziv implicira, da so pač dobili dobro podmazan stolček v zameno za lojalnost stranki in se tam zgolj debelijo oziroma čakajo na penzijo, je to povsem narobe. Njihova naloga je v prvi vrsti znotraj organa zagotavljati interese stranke, torej politike, in k svoji agendi pritegniti čim več strankarsko neopredeljenih. Kako zlobno!

Ampak hej, tega ne počne le ena stranka. To počnejo vse.

In tako državna uprava postane predmet boja med strankami. Kajti bog ne daj, da bi ena od njih na nekem ministrstvu pridobila prevelik vpliv. Če mislite, da so politične karte razdeljene z imenovanjem ministrov in tako stranke prevzamejo celotne resorje, se motite. Vrh, torej ministrov kabinet sicer izdaja smernice, ki jih začrta vlada in na koncu potrjujemo v parlamentu, a pravi fajt se dogaja pod vodo, daleč od oči javnosti. Na pisarniških hodnikih. Tam zaslužni člani polagajo fizikalcem v glave ideje, jih obremenjujejo z delom, ki je bilo že večkrat opravljeno, a po njihovem nezadovoljivo, in predvsem orlovsko pazijo, da kak drug strankaš ne bi s svojimi predlogi prodrl predaleč. Bil sem na preveč sestankih, kjer smo ob vseh točkah dnevnega reda poslušali prepir med pripadnikoma dveh vodilnih strank, ki sta si nasprotovala dobesedno iz principa.

In kar malo nerodno mi je priznati, da sem bil kljub moji dokajšnji levi usmerjenosti večkrat na strani meni neljube politične opcije - preprosto zato, ker je človek, za razliko od drugih zaslužnežev postavljal stroko pred politiko - tudi za ceno nemilosti pri lastni stranki. Skratka, možak je imel strokovno integriteto, ki mu je ni mogel zamajati ne Janša, ne Drnovšek, ne sam papež.

Če bi vsi bili taki, bi bilo v državni upravi dosti lepše.

In predvsem bi se naredilo dosti več. Apriori nasprotovanje se sliši skrajno debilno, a tako se igra ta špil. Nakar zaslužni reportajo šefom, ti se zmenijo po svoje in pošljejo navodila za nadaljnje ukrepanje. Ne pozabimo. Cilj vsake stranke je priti na oblast, ter to čim dlje obdržati. In za to so dovoljena vsa sredstva. Oprostite izrazu, ampak boli jih kurac za to, da bi z državo gospodarili na najboljši mogoč način.

Važno je, da so šefi. Oni drugi pa jim ne pustijo. Tako, razloženo za bedake.

A tudi to je samo delček v mozaiku, ki ga dojemamo kot neučinkovitost državne uprave.

Drug tak delček so uradniki sami. Tisti "nepolitični," ki bi radi samo opravljali svoje delo. Namreč, politični fajti imajo to negativno posledico, da delajo kolateralno škodo. Najebejo ga ravno fizikalci. Najprej zato, ker do njih prihajajo konfliktne informacije, kaj je treba narediti. Zaradi tega delajo napake. Jebi ga, ko radi, taj i greši. Ko pa drek zadene ventilator, je treba najti krivca. in vsa gnojnica se potem zlije po ubogemu revežu. Zato se vsak uradnik zelo hitro nauči zlatega pravila birokracije.

Rito imej pokrito.

Ne glede na to, kaj se dogaja na ministrstvu, če pride do sranja, imej alibi. Ali pa si ga najebal. In do sranja prihaja vsak dan. Fizikalec nima za sabo Stranke, ki bi mu krila hrbet, zato si mora zaslombo najti drugje. V zakonodaji ("Nisem kriv, zakon/odločba Evropske komisije mi to nalaga"), v korespondenci ("Ta in ta mi je dal tako navodilo, tukaj so maili, vloge, dopisi, vse imam zabeleženo.") oziroma v popolnem zanikanju odgovornosti ("Za to sploh nisem pristojen, morate v sobo 204").

Delo v državni upravi torej ni božanje gonad in srkanje kavic, ampak vsakodnevna borba za preživetje, da se gnojnica ne bo zlila po tebi.

Ko tak uradnik napreduje, postaja vse večji ekspert v izmikanju odgovornosti - dokler na koncu ne dela več dobesedno nič. A mu to vzame ves delovni čas. Dejansko delo torej sloni na svetovalcih, mladini frišno s faksa, ki je v končni fazi pripravljena pogoltniti vsak drek in ga vzame kot del vsakdana. Enkrat bodo višji svetovalci ali sekretarji, in potem se bo drek zlival po drugih.

Tu je bistveni problem neučinkovitosti državne uprave.

Glavnino dela upravljajo neizkušeni ljudje. Sicer strokovno kvalificirani, z opravljenim faksom, mladi, zagnani in ukaželjni. A manjka jim dvoje. Ne poznajo še ustroja organa, v katerem delajo in internih bojev, ki se odvijajo v njem. Kar pa je še pomembneje, nimajo pojma o "zatečenem stanju." Ta čudna fraza ne pomeni samo, da bi bili seznanjeni s tem, kaj se trenutno odvija na ministrstvu, marveč predvsem s tem, da nimajo pojma, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na kmetijah, na cestah, v naših vodotokih, v podjetjih, šolah (čeravno so sami prišli iz ene). Zato jim ostaja dvoje. Ali slepo prepisovati direktive iz Bruslja, kar počnejo tisti bolj leni, oziroma oni, ki so dobili na mizo papir z ukazom, da mora biti delovni osnutek zakona nared čez tri dni (resničen dogodek!). Ali pa povprašati ljudi iz dejanske stroke, kaj si mislijo o zadevi. In ker je ne poznajo, naivno verjamejo tistemu, kar slišijo potem pa nov pravni akt spišejo dobesedno po nareku nekoga, ki bi mu taka ureditev izdatno koristila, po možnosti tako, da bi mu prinesla odločilno prednost pred konkurenco.

Nekateri mladci imajo to srečo, da pridejo pod okrilje mentorja, ki obvlada, oziroma človeka, ki postavlja stroko pred politiko in je za to pripravljen prevzeti tudi vso odgovornost. Vse preveč pa je takih, ki so preprosto vrženi v morje in bolje, da se hitro naučijo plavati. Ravno slednji ponavadi postanejo arhetip klasičnega birokrata, za katerega je najvažneje, da ima pokrito rit.

To se žal kaže tudi sestankih delovnih teles na Evropski komisiji. Tisti, ki se otepa odgovornosti, bo zgolj poslušal kaj Komisija želi, da bi država implementirala, si vestno vse zapisal in potem poskrbel za z našo državo skregan zakon, ki pa ga bomo potem izvajali s škripajočimi zobmi in besom na Evropo, ter nad kršitelje pošiljali bes inšpektorjev.  Tak, ki je imel dobrega mentorja, pa bo hitro doumel, da se v Bruselj hodi zato, da Slovenija na glas pove, kaj od neke direktive pričakuje in se skrega, če je potrebno, tudi z mogočno Nemčijo. Ker, glej ga zlomka, naenkrat se bo našlo petnajst držav, ki bodo tvoj predlog ali zahtevo podprle. Pa četudi bo to drugače povsem tihi baltski trojček, ali pa Francija in Španija, ki itak samo čakata, kdaj bosta švabom spet zakuhali eno.

Evropa ne ukazuje sama po sebi, marveč hoče participacijo.


Te pa je od nas premalo. Kaj torej storiti, da bi je bilo več?

Daleč najbolj potrebujemo izkušene kadre. take, ki vedo, kaj se na njihovem področju dejansko dogaja. Ljudje morajo ven iz pisarn in gledati po terenu, kaj počnemo, kako to počnemo in zakaj počnemo stvari na tak način. To velja v prvi vrsti za inšpektorje, ki morajo potem zakone izvajati v praksi. Če je nekdo delal več let na terenu, potem pozna vse finte in uzance, in nihče ga ne more prinesti naokoli, vsaj ne z lahkoto. A enako velja za "običajnega" uradnika. Kako boš presodil zahtevo za vetrno elektrarno, če je tvoj edini stik z realnostjo nekaj fotk razmesarjene perjadi in morda nekaj brskanja z Googlom? Če ti na eno uho šepeta zaslužnež, ki se nadeja, da bo stranka dobila glasove naravovarstvenikov, z druge tisti, ki forsira TEŠ6?

Zato naj odločajo tisti, ki področje poznajo. Za upravitelja mojega kozjega hleva ne bom nastavil pasjega frizerja. Uradnik je upravitelj nekega koščka države. Zaupajmo mu takega, na katerega se spozna.


Za konec bi lahko še napisal kaj o birokraciji in papirologji. vendar je to tako obširna tema, da si zasluži lasten zapis. Če bi že moral povedati v enem stavku - vsa ta obsedenost s papirji, podpisi in mapami spet rabi zgolj pokrivanju lastne riti. Da te ja kdo ne bi obtožil korupcije. Ali nevestnega ravnanja. Ali ravnanja v nasprotju z navodili nadrejenih. Izogibanju odgovornosti. Rešitev je preprosta.

Naredimo državno upravo bolj prijazno delavcu, ne samo državljanom. Reševanje lastne riti mu vzame preveč časa. Res, da sem bil strokovno tehnični delavec in kot tak pod manjšim pritiskom, pa sem svoj prvi javni razpis zajebal na celi črti. Ter zanj prevzel odgovornost, kar je poželo precej čudnih pogledov. Največja kazen zame je bila, da so delavci, ki bi nujno potrebovali prenosnike, na njih morali čakati še pol leta. In hkrati dobra šola. Naslednjič nisem več zajebal.

Spider-manova mantra je, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost. Nekdo pa mora našim uradnikom povedati, da velja tudi obratno. Ko prevzameš odgovornost, z njo pride moč. Ko si za nekaj odgovoren, ti okoli tega ne bo noben srou.

Razlaga recesije za telebane

Imam pivskega kolega, ki ni šolan človek. Komaj je spravil skupaj poklicno, vendar bi mu stežka rekel, da je glup. Pravzaprav je kar strašljivo pameten, a se ta pamet odraža na dokaj poseben način. Prav užitek mi ga je ponavadi poslušati.

Še posebej, ker se dostikrat sploh ne zaveda, kako prav ima.

No, in takole par dni nazaj sedimo, srkamo vsak svojega zelenega kozla, in seveda debata, kako smo v pizdi, pa novi ukrepi, pa davki, pa tko. Nakar model potegne iz flaše in reče:

"Pa koji kurac nas bašejo, ko pa je vse res komot razložit. Zdaj pa ne vem a delajo budale iz sebe ali iz nas!"

Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, ker mi je že bilo jasno, da bomo deležni enega njegovih predavanj. Ni me pustil na cedilu.

Tole pišem po spominu, a bi rekel, da sem precej natančno zadel tako ton kot vsebino:

Lejte, mene so komunisti učili, in mogoče narobe, ampak v bistvu je tko.

Problem je v presežni vrednosti. No, mogoče se zdaj temu drgač reče, takrat se je tko.
Če lastnik kapitala in produkcijskih sredstev za sebe obdrži majhen delež dobička, mamo fizikalci dost keša, da kupujemo vso robo.  Denar kroži, proizvodnja je stabilna. Skratka, vsi smo na profitu. Tak je odgovorn kapitalist.
 
Zdej pa, če lastnik zase pograb več dnarja, ja, mamo fizikalci vse manj. Ja? Se prav, da manj kupujemo, se prav, da je manj profita, se prav, da gospodarstvo upada. No, ta lopov kapitalist naenkrat sedi na kupu dnara in robe v skladišču, narod strada, kriza, upori, revolucija.

Pol maš pa še idiota kapitalista, k da VES KEŠ delavcem. Pol majo denarja preveč, proizvodov premalo, k vse pokupijo. Cene grejo gor, in zgodi se INFLACIJA, šiba božja in moderna kuga. no, sam idioti kapitalisti grejo itak sami u kurac, za te ni treba skrbet.

Vse jasno? (vsi kimamo)

Torej.  Odgovoren kapitalizem skrbi, da je gre dnar spet nazaj v promet. Pač, da krava dobro molze, jo moraš dobro futrat. Ti pa posnemaš smetano, okej? Če pa kravo futraš predobro, je pa cela zamaščena in gre u pizdo materno.
Ampak, pazi zdaj, tam eni so pa prebrisani in so pršli na  BOLJŠO! idejo.
Lopov kapitalist poveča profit, kolikor se le da. Folku zmanjka keša, in roba obleži v skladiščih.
Ampak pazi, kaj ta lopov pol nardi!!!
On reče nam fizikalcem, okej, ne on, banka reče, ampak not ma itak on dnar, tko da je to isto: "Ojoj, a nimaš dnara, ti ubožec. Na lej, ti POSODIM, da si kupiš MOJO robo, saj veš, gospodarstvo mora laufat."
 
Ker je roba vseeno draga, lopov kapitalist zniža cene. Nakar gre skrušen do nas fizikalcev in pove, lejte, po taki ceni ne moremo prodat, moral bom ZNIŽAT PLAČE. Pa ker noben ne kupuje, vas moram en pol odpustit.
 
In tako se mi, reveži znajdemo na cesti, pa še s kakim kreditom in ni variante, da ga odplačamo.
 
Lopov kapitalist seveda nabije zamudne obresti, predlaga rubež, potem pa še pojoka pri državi, kako grdi grdi ljudje NOČEJO dnara vračat in ima zarad tega zgubo.
Pa če bi država lahko nardila en un, kako se že reče bailout al dokapitalizacijo, isti kurac.
 
No, to vam povem, to je recesija. 

Ampak a veste, kaj je pa največji kurac sploh? Da zarad tega, ker je uni lopovsko znižal cene, ga je lih tko najebal uni odgovorni kapitalist. Ker mi k smo brez dnara itak da kupimo ta poceni robo. In pol grejo dobre firme u kurac. 

Moram priznati, da sem obsedel z odprtimi usti. Vem, za kaj gre pri gospodarskih krizah, okej, vsaj toliko kot en povprečen izobraženec. Nimam diplome iz ekonomije, da bi razumel vse fine podrobnosti. Ampak tako enostavne in hkrati tako pravilne razlage sam ne bi uspel spraviti skupaj. Dobro, res je groba in vsak stručko ji bo očital površnost.

Ampak izzivam vas, da v njej najdete napako.

Še posebej vsi, ki znate tako pametovati, kaj narediti, da bomo spet zlezli na zeleno vejo.

Uganke zavozlanke

I
Na bančnem izpisku - 200 milijonov
in zgleda da plačala je tudi štrom
za mehiško bajto, tajkunsko, ni dvomov.
Zakaj potem Murgle še zmer so ji dom?

II

Smo prvega dali in dva smo dobili
potem smo za tri kasirali štir'.
Si bratsko delili dva dva - in zgubili
zdaj en proti sedmim. Ojoj, ti hudir.

III

Kupe denarja bomo dobili,
in sedemsto luftarjev odpustili
da bomo lastne riti rešili.
Dol nam visi
kaj se z vami zgodi.

A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.

Davkoplačevalski denar in njega zapravljanje

Nekaj vam moram priznati.
Ko zaslišim frazo "davkoplačevalski denar" me kar zvije. Še posebej, ko opozicija za nabiranje političnih točk nabija, kako vlada zapravlja denar davkoplačevalcev. V tem trenutku ni važno, kdo je vlada in kdo opozicija. Vse strani imajo te gnile fraze polne gobce. In kaže, da se je še lep čas ne bomo znebili, kljub novim dodatkom v besednjak, kot so strici iz ozadja, levi fašisti, tranzicijski karkoli že, klerofašizem in podobne zmerljivke, ki uletavajo po tekočem traku.
A tokrat me slednje ne zanimajo.

Zanima me, čigav je dejansko "davkoplačevalski denar?"

Fraza je uletela v svetovno politiko nekje sredi devetdesetih in vedno jo je uporabljala opozicija, ki je z njo očitala vladi preveliko ali nepotrebno trošenje. To so počeli tako uspešno, da je postala del splošnega pogovornega jezika. Ne le pri nas, v razvitih demokracijah, odkoder smo jo uvozili. Najbolj smešno je, da se niti ne ve natančno, kdo jo je uporabil prvi, se pa sumi Britance ali Američane. Tam se politika že stoletja gradi na populizmu in omenjena floskule je prava voda na mlin preostalega življa. Kajti naenkrat se proračunska sredstva, ki se napajajo iz davkov, spremenijo iz neke fiktivne mase v konkreten denar iz naših žepov.

Dobesedno NAŠ denar.

Pa je to res? Vzemimo za primer, da moj kolega prodaja kosilnico. ker je moja zaribala, potrebujem drugo in cena se mi zdi povsem razumna. Odštejem mu tiste fičnike in se spravim kosit. Potem ga pa zagledam, kako koraka po cesti z zabojem vibratorjev najrazličnejših barv in najstrašljivejših oblik. Ali bom skočil do njega in ga izdatno nahrulil, za kakšno neumnost je zapravil MOJ denar? Pa saj ta denar ni več moj, z njim sem kupil kosilnico. Takenako on nima pravice usajati se name, kako razrit travnik poskušam kositi z njegovo kosilnico. Sori, stari, zdaj je moja.

Davke plačujemo vsi, Če ne drugega, pa DDV, ko gremo v trgovino. Ampak, porečete, kaj si pa kupimo z davkom? Nič. Damo ga državi, ona pa ga zapravlja, kakor se zdi njim prav. In če že damo denar državi, ji imamo kot državljani pravico povedati, kako ga sme zapraviti, mar ne? Kajti država ni prodajalec dobrin, država je servis nam, ki živimo v njej! Država nam služi!

Pa nam res?

Marsikdo zmotno misli, da nam je država in vse službe, ki opravljajo upravne naloge, podrejena. In prezre, da je država hkrati tudi represivni organ. da te lahko za prekrške in kazniva dejanja, ki smo jih definirali kot taka, kaznuje. Ker je njena naloga ščititi ne samo Janeza, marveč tudi Francko, Micko, Mujota, malo Evo, vse njihove domače živali in premoženje. Kar naša zadnje čase obilno faila, ampak to ni predmet te debate. Da pa to lahko počne, potrebuje denar. Ki ga dobi z davki.

Kaj si torej kupimo z davkom? Civilizacijo. Red. Pravico voliti in biti voljen. Pravico da nas ne ubijejo in posilijo v mračni ulici (ne nujno v tem vrstnem redu) ali celo v lastnem domu. Pravico, da imamo lasten dom, in si ga prej omenjeni morilec, posiljevalec ali nekrofil ne prisvoji.

Slovenski davkoplačevalci po uspešni sanaciji NLB

Torej za davke očitno nekaj dobimo v zameno. Izvršimo poslovno transakcijo. in denar, ki ga damo državi, tako ni več naš, davkoplačevalski, marveč postane državni. In ravno zato, ker gre tako od Janeza kot od Francke in vseh ostalih, se nek posameznik ne more usajati, da za to pa on že ne bo državi dajal denarja, pa naj bo to subvencija za župnike, nakup patrij ali magari UTD. Kot tudi ne moremo reči, da bomo MI plačali pufe NLB. Kako pa? Se bo pričel vozit blindiran kombi od bajte do bajte in z odločbo, da mora vsak državljan dati 100 evričev za NLB, pulil zadnje kovance starim mamkam iz tošlov?

Če že, jih bo plačala država. Pa upam (zaman?), da jih ne bo.

Vseeno pa obstaja ena pomembna razlika med državo in kolegom z vibratorji. Država je primorana pokazati, kaj z denarjem počne. In mi vsake štiri leta na voliščih odločamo, ali so upravitelji denar porabljali za nam koristne namene.

Pa nas očitno vse bolj boli kurac za to.

Ne pravim, da je vmes treba biti tiho. Če se država odloči kupovati neumnosti (ala falcon), je nujno povzdigniti glas in jim tako dati vedeti, naj tega ne počnejo več. Ampak, za božjo voljo, ne govorit, da to počnejo z našim denarjem. Navsezadnje nam je država uzakonila denar, ki ga uporabljamo in priznala pravico do lastnine, ki je med drugim izražena v denarju.

Dajte cesarju, kar je cesarjevega, je dva tisoč let nazaj rekel en model iz Galileje.

Samo lenuhi nimajo službe in denarja

Ko človek leži v postelji z vročino, blodi o marsičem. In glede na to, s kakšnimi parolami je bombardiran po javnih občilih - privatizacija vode, rekordno število brezposelnih, novi poskusi spinanja avtorskega prava, ogibanja o novi vladi, ce jih naštejem le nekaj -  ni čudno, da potem prične dobivati čudne ideje o družbenih sistemih ter distribuciji naravnih virov ter bogastva na splošno.
Vedno pa me najbolj pogreje, ko kaka pametna glavca izjavi, da so brezposelni v resnici lenuhi, ki zavračajo delo in sesajo državno dojko ter so tako v breme ostalega ljudstva, ki dela. Pa da vsak, ki hoče delati, delo tudi dobi.

Mar res?

Nepotizem, veze in poznanstva ob stran, trenutno je na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih kakih 124.000 ljudi. Ista služba objavlja tudi prosta delovna mesta , ki jih delodajalci reda radi prijavijo pri njih. Na naslovni strani piše, da je prostih delovnih mest 899, torej več kot stokrat manj.  Da pa se ne bom šel demagogije, bom priznal, da je prostih delovnih mest v resnici več. Objavljanje na zavodu namreč ni obvezno, razen če si javni sektor. Slednji so k objavam zavezani z zakonom. A o tem več malo kasneje. Vendar je več tudi iskalcev zaposlitve. Ljudi, ki na zavodu sploh niso prijavljeni, oziroma so iz tega ali onega razloga bili iz evidenc izbrisani. Kolikšna je ta številka, ne vem. Verjetno bi podatek našel, če bi se mi ljubilo iskati, a dejansko niti ni pomemben. Na glomazno razliko v številu brezposelnih in številu delovnih mest ne ena ne druga postavka ne vpliva kaj dosti.

Ironično pa se od tistih, ki so zaposleni, pričakuje, da bodo delali vse več. Tule v hiši imam mladega zdravnika, ki je dejansko več v bolnišnici kot pa doma. Zraven mastno preklinja, kako je kompleten klinični center understaffed. Novih ne zaposlijo, ker je moratorij, pa tudi zato, ker denarja ni. Rešitev je pač stisniti zobe in obremenit obstoječe. Če potem enega dohtarja sredi operacije pobere infarkt (resničen dogodek!), kul, tamle na zavodu je dovolj novih, pa še cenejši bodo.

 Aja, ne moremo, imamo moratorij na nove zaposlitve. Javni sektor je treba napraviti bolj vitek. Več in bolje bomo delali, to je edina rešitev. Oziroma, kot si predstavljajo nekateri - zdaj bodo končno sploh začeli delat, ne pa posedat ob kavicah in mastne plače vlečt. Na naš račun!

Okej, vrnimo se k objavam prostih delovnih mest. Vsak, ki je imel priložnost izkusiti pomoč in sodelovanje sončne uprave, je bil verjetno presenečen nad tem, da sta tam objavljena DVA seznama. Eden z delodajalci, ki dejansko iščejo nove ljudi, ter drugi, na katerem piše, da delodajalec samo izpolnjuje zakonsko obveznost objave.

WTF?

To v praksi pomeni, tem ljudem niti ne pošiljajte ponudbe za zaposlitev, saj imajo človeka že izbranega, razpis objavljajo samo zato, ker jim to nalaga zakon. Ne bom se spuščal v cenene finte ala nepotizem - navsezadnje lahko gre za pogodbenika ali nekdanjega studenta, ki je po letih fizikaljenja končno dobil obljubljeno službo. A čemu je potrebno tovrstno slepomišenje? Kakšna transparentnost se dosega s tem? Ali ni logično, da bodo zaposlili človeka, ki je uveden v delovni proces, ga poznajo in so z njim zadovoljni? Ki mu je dejansko pogodba nagrada za dobro opravljeno delo dotlej in stimulacija za prihodnost?

Tovrstna "prosta delovna mesta" ki jih je kar slaba polovica, niso nič drugega kot anomalija, umetno napihovanje že tako mizernih številk. Kaj pa preostala? Nimam pojma. Vsak brezposelnež vam lahko pove o ducatih ponudb, ki jih je poslal (zdaj se jim ne reče več prošnje, ker je to, no, politično nekorektno), da pa lahko na prste prešteje prejete odgovore. Za povabila na razgovor lahko verjetno uporabi le eno roko. Mizarjevo. Saj razumem, da so podjetja s prošnjami zasuta in jasno ne morejo razgovora opraviti s sto ali več kandidati, da pa ob tem ne premorejo niti toliko profesionalnosti, da bi jim poslala kratko pisemce, naj prijazno odjebejo - to spet pove veliko o naši etiki ravnanja s človeškimi resursi.

Zato potem ni čudno, če privoščljivo kažemo s prstom na Niko,  pa na malega Tanka in še koga ter zavistno sikamo, kako je ata zrihtal.

Čeprav večina ni takih. Cel kup jih je, ki premorejo pravo miselnost in si rečejo, če zame ni delovnega mesta, ga bom pa ustvaril sam. Država je celo vesela in primakne nekaj denarja. Nakar ugotoviš, da boš bolj malo biznisiral, če nimaš zagonskega kapitala, oziroma neke zlate rezerve, s katero boš mogel poslovati medtem, ko tvoje stranke ne plačajo računov. Kajti ti moraš davek odvesti takoj. Pa plačevati prispevke, računovodjo, nemara najem prostorov, karkoli že. Skratka, rabiš keš. Eni dobijo pri starših, drugi nemara prepričajo angela, a večina nima nikogar. In na koncu propadajo v trumah. Na račun neplačila njihovega dela pa je nekdo profitiral.

Zato kost za glodanje: ali res lahko uspe vsak, le s trdim delom in dobro idejo? Poznam preveč primerov, ko so to ni zgodilo. In delavne ljudi, ki trenutno stradajo. Kajti, nekogaršnji dobiček je praviloma izguba nekoga drugega. Eni si pa izgube ne morejo privoščiti.

A o tem kdaj drugič.

Politika se kurba

Kakorkoli že obrnem, sem dovolj star, da me politika preprosto mora zanimati. Vem, da večina bralstva ne mara za spletke in svinjarije, ki se dogajajo v našem političnem prostoru, oziroma drnjoha nekje na robu apatije, ker meni, da njihov glas itak ne spremeni ničesar.

E, narobe.

Štos je namreč v tem, da politikanti, še posebej ta najbolj prikoritni računajo prav na to, oziroma s svojimi akcijami apatijo pri volilnem telesu prav spodbujajo.

ZAKAJ??

Najprej morate vedeti eno stvar. V politične stranke je včlanjenih relativno malo ljudi. malo več je simpatizerjev, največ pa je običajnih državljanov, ki jih bolj zanima, kaj bo na mizi za kosilo, ali imajo dovolj denarja za položnice in da so otroci pridni v šoli. Kdo je na oblasti, jim prav dol visi, dokler država zagotavlja neke minimalne pogoje za kvalitetno življenje.

In dokler jih, je precej vseeno, kdo je na oblasti, če ne počne prevelikih neumnosti, oziroma prične zmanjševati kakovosti življenja. To je s stališča strank zaželjeno stanje, kajti na volitve se bodo odpravili samo pripadniki strank in njihovi simpatizerji. Pa določen odstotek državljanov, ki svojo pravico voliti jemljejo kot državljansko dolžnost.

Kar pomeni, da majhen delež ljudstva vpliva na to, kdo in kako se bo vodila država. Manjši kot je, bolj so glasovi članov stranke vplivni.In nasprotno. Višja kot je volilna udeležba, manj šteje glas strankarskih pripadnikov. Kar pa je, vsaj s stališča strank, nezaželjeno - celo nevarno.

Štos je namreč v tem, da ne morejo vedeti, kako bodo glasovali strankarsko neopredeljeni državljani. To je neznanka, ki jih lahko izstreli na vrh ali pa v skrajnem primeru celo poskrbi, da se spotaknejo na parlamentarnem pragu. Ta misel pa je za vsako stranko najhujša mora. V njihovem idealnem svetu bi morali biti vsi državljani člani neke stranke, ali, še bolje, bi samo člani strank imeli volilno pravico.

A v tem primeru volitev sploh ne bi potrebovali. saj bi se razmerje moči videlo že samo po članstvu. Hkrati pa je to tudi povsem narobe. nihče namreč ne more in ne sme človeka prisiliti, da se politično javno opredeli. poleg tega smo ljudje čudne zverine, in se mnogokrat strinjamo zgolj z nekaterimi stališči določene stranke, z drugimi morda nam celo pomembnejšimi, pa se ne. Če bi imeli stranko, s katero se strinjamo v vseh pogledih, potem bi jih v Sloveniji imelo od oka tri milijone. Tako pa pač ne gre. In je tudi razlog, zakaj neposredna demokracija, za katero se zavzemajo nekateri od vstajnikov, v praksi ne bi delovala ravno najbolje. Drugi je pač diktatura večine.

Kaj pa je pravzaprav razlog, da sem se spravil pisat politični pamflet?

Naša najljubša Stranka spet iz malhe vleče stare trike. Svojo nezaupnico in morebitne predčasne volitve pogojuje z (med drugim) zlatim fiskalnim pravilom (o tem ne bom, ker bi se mi ekonomisti smejali), ter spremembo volilnega sistema.

V večinskega.

Pa saj s tem ni nič narobe, porečete. Na papirju se sliči carsko. Voliš namreč človeka in ne stranke, zato boš svoj glas dal tistemu, ki se ti zdi najboljši. Mar ne?

E, ne.

Problem večinskega sistema je v tem, da teži k dvopartijskemu sistemu. še večji problem pa je, da zelo enostavno da v roke preveliko moč eni sami stranki. V skrajnem primeru lahko vse sedeže v parlamentu zasede ena sama stranka, četudi je dobila samo polovico glasov volivcev. Drugi problem je vladanje brez kakršnihkoli kompromisov. Če imaš v parlamentu večino, lahko izglasuješ, karkoli hočeš in se požvižgaš na kakršnekoli amandmaje, ne glede na to, ali so slabi ali dobri. pa, dobri stari glasovalni stroj. Vam kaj ni všeč? Več sreče čez štiri leta.

S stališča stranke je tak sistem super, še posebej, ko za vladanje ne potrebuješ več koalicije. Ni nepotrebnega usklajevanja, volilna baza je trdno za tabo, in na dolgi rok moraš premagovati le enega nasprotnika. Za volivce pak je tak način izredno slab. Kajti na koncu voliš le še taktično: če ti ni bilo všeč, kaj so delali v mandatu, voliš za konkurenta, če ne, podeliš vladarju še en mandat. Da se ne strinjaš s programom ne enega ne drugega, ni več pomembno. Lep primer so demokrati in republikanci v ZDA. Koliko volivcev pride na volitve v kongres ali senat, mi pa verjetno ni treba razlagati. Še na predsedniške jih pride le kaka polovica. podobno kot v Sloveniji, kajne?:)

Sicer pa, kaj razlagam, če je pa en stric na Youtubu to naredil dosti bolje:

Ja, porečete, pa saj SDS predlaga drugačen sistem, ki zahteva absolutno večino. Pa kaj, odvrnem, to samo pospeši dvopartijski sistem. Namreč, redki bodo volilni okraji, v katerem bo kandidat dobil potrebnih 51%. Njihova rešitev je DVOKROŽNI večinski sistem, torej imamo naslednji teden (recimo) volitve še enkrat, le da zdaj volimo samo za DVA kandidata, ki sta prejela v prvem krogu največ glasov. Tako kot na predsedniških volitvah. kar spet vodi k polarizaciji, še hitreje kot prej. Če volimo enega samega človeka, potem drugačnega sistema pač ne more biti. Če jih moramo izvoliti 88, ki enakovredno zastopajo mnenje volivcev, pa tovrsten sistem gladko pogori.

Zakaj torej sprejeti sistem, ki nam državljanom prinaša samo škodo? Edini, ki ima od tega korist, so stranke. Kar pa ne pomeni, da nekateri ne bodo skušali narediti vsega, da bi ga dosegli. In pri tem ne bodo izbirali sredstev.

O tem pa kdaj drugič.

To ni politični sonet!

Hodim med zombiji po glavni cesti
truden sem že, hotel malo bi sesti.
Gledam za klopco, ograjo, koritom
pa se spogledam s tovarišem Titom!

Blazno razpravlja s Francetom Popitom
noče prisluhnit njegovim levitom -
desni držijo baje jih v pesti,
joka in tarna da nimajo jesti.

Levo fašisti že brusijo nože,
parali bodo mrtvakom organe.
Požrli prav vse - da nič ne ostane

Stari zamišljeno gleda te može,
kaže mu s prstom: "Lej, koliko hrane."
Franc pa zajoka: "Mi jemo možgane!"

Ali heroji poterbujejo odlikovanja?

Torej, Türk je Majdicevi podelil odlikovanje. Vse lepo in prav. Pol Slovenije se je drlo da rabi odlikovanje dobit.

Zdaj pa folk pizdi cez njega kaksen sluz je in da se slepa na sportne uspehe in da je zdaj Petra isto kot Ertl in kaj kurac ji ma za bron odlikovanje dajat in zakaj ga pol Kozmus ni dobu in pofukani komunisti in ce bojo bulmastifi tut plaketo dobil in kva se Majdicka sili baba nora k bi jo zapret blo treba k tako ogroza eksistenco svojega neobstojecega otroka itak je nben sotekmovalc ne mara k je naduta in bla in bla in gnja in gnja kurac fuk zizike.

Pa s kakimi zadetki zvim tle v drzavi. kdo je te kretene na internet spustu? Ma kdo jih je naredu sploh? Vse bolj sem mennja da je "najbolj pokoncni moz" dejanski odraz nasega naroda. Fovsljivih zakompleksanih debilov ki so se slabsi od vseh pedrov cefurjev in ciganov, ki se jih tako nujno hocejo znebit.

Mislim da res rabmo drzavljansko vojno. Sam kaj k bojo budale zmagale. ker jih je prevec.

Se pardoniram za socen jezik, ampak kar je prevec, je pa prevec.