Avtoštoparka II

Avtocesta se je kot jara kača vila pred njim, njegova zvesta koreta je požirala kilometre, dan je bil kot umit in sonce se je veselo ogledovalo v steklih njegovih sončnih očal. Lepo je popotovati. 
Pred sabo je na žgočem soncu zagledal postavico z dvignjenim palcem. Avtoštoparka? In brez zaščite? Saj jo bo sonce uničilo... Upočasnil je in zavil na odstavni pas.

"Pozdravljeni, jaz sem Tea, greste proti morju?" je zdrdrala v eni sapi.
"Prisedi, peljem se. Bolje se je peljati, kot iti."
Razmetala se je po napol polomljenem sedežu in zadovoljno zavzdihnila. Koreta je zaropotala in se vključila nazaj v železno kolono.
"Aja, mene kličejo Lesjak."
"Lesjak? Zakaj?"
"Stara otroška šala, v bistvu sem že pozabil. Ravno tako kot tisti, ki so me pričeli klicati tako. Ime pa je ostalo."
"Saj je lepo ime..."

Lagal je. Predobro se je še spominjal, zakaj so ga klicali Lesjak. Leskovka je pri njih doma pela pogosteje kot žlica. Pravili so, da ga je oče nekoč tako dolgo mlatil, da je na njem zlomil pet šib. Od takrat je bil za vse prijatelje samo še Lesjak. Ni pozabil, samo bolečina ob tem imenu je počasi zbledela.

"Kako to, da potuješ kar sama?"
Odgovora ni bilo. Ozrl se je proti njej in videl, da je zaspala. Proti svoji volji si jo je začel pozorneje ogledovati. Njeno suhljato dekliško telo in drobne prsi, ki so se prav narahlo bočile pod prepoteno majico. In njene svetle lase, ki so kot avreola obkrožali pegast obrazek. Naenkrat ga je zmotila sirena. Pogledal je nazaj na cesto in se prestrašil na smrt. Velikanska gmota je zdrvela mimo njega in oglušujoče trobila. Prekleti tovornjaki. Šele potem je opazil, da je med zijanjem v sopotnico pričel voziti po polžje.

Sonce je počasi zahajalo in na cesto je legal mrak. Zavil je na bencinsko črpalko in med nalivanjem goriva zadovoljno ugotovil, da se je njegova sopotnica prebudila.
"Boš kaj popila ali pojedla?"
"Prinesi mi pivo, prosim."
"Pivo?" Takle drobižek, pa hoče piti pivo? Sicer pa, kdo je on, da sodi? Kupil je pivo zanjo in oranžado zase.

Avto je mirno ropotal novim kilometrom naproti, ona je z drobnimi požirki srkala pivo iz pločevinke, se hihitala kdove čemu, Lesjaka pa je začel prevzemati občutek, da mu nekaj manjka. Potem je ugotovil, da nikjer več ni nobenega avtomobila. Najprej se je tolažil s tem, da ponoči ni ravno veliko prometa, a ko po eni uri ni srečal niti enega vozila, se je pričel počutiti čudno. Prižgal je radio. Radio, ki je bil še starejši od njegove kripe, je pričel oddajati čudne zvoke.
"Poskusi poiskati kakšno postajo."
Zavrtela je gumb in čez čas je zaslišal dobro znane zvoke "Highway to Hell," kar ga je kar presenetilo. Ravno takšni občutki so ga prevevali, ko je vozil po popolnoma opusteli cesti. Tudi Tea je prišla na podobno idejo.
"Hej, tole je pa res prava zvočna kulisa za vožnjo po tej cesti!"
"Ja, ampak mi nekako ne sede. Prosim, poišči kaj drugega."

Spet je zavrtela gumb in našla novo melodijo. Sladkoben glas Roberta Planta je prepeval o stopnicah v nebesa.
"Imaš raje nebesa od pekla?"
"Kdo pa nima? Pravzaprav ne vem. Ali je sploh važno?"
"Ne. Mrtvim je popolnoma vseeno, kje živijo."
Zazijal je.  Stavek se mu je zableščal pred očmi.
"Kaj???"
"Oh, to sem prebrala v nekem starem stripu."
Stripu? Seveda. Včasih je bral neumne stripe o detektivu, ki je raziskoval nadnaravne pojave. Naenkrat se je celo spomnil zvežčiča, v katerem je detektivu neki ubežnik iz pekla izrekel ta stavek.
Cesta se je pričela vzpenjati. Tema je postala gostejša. Zvezde so ugasnile. Počutil se je, kot da vozi v neskončnost. Potem se je zbral, in si rekel, da je bolje, da si privošči krajši počitek.

"Te moti, če se za nekaj časa ustaviva? Utrujen sem."
"Niti najmanj. Imam ves čas na tem svetu."
Podrl je sedež in se zleknil. Enako je storila ona. Čez čas je začutil njeno telo ob svojem. Njene roke so mu zlezle pod majico. Poskusil se je upreti, a je sam pri sebi pomislil, le zakaj. Drobne, tople, suhe ustnice so se dotaknile njegovih. In njegovo telo je reagiralo na najbolj naraven način.
Ko se je prebudil, je okoli njega še vedno vladala tema. In prepričan je bil, da se je še zgostila. Prijel je za kljuko na vratih.
"Ne izstopaj iz avta!"

Tein glas ga je preplašil in izpustil je kljuko. Pogledal je skozi šipo in v nepredirni temi opazil grozljive postave. Ni vedel, kako jih je lahko razločil. V črnini so se zdele še bolj črne. Kako je lahko nekaj bolj črno od črnega? Pogledal je Teo in se zdrznil. Naenkrat ni bila več suhljato dekletce, s katero je še malo prej... Da, še vedno je bila Tea. A videti je bila neskončno stara. In mlada. Brez časa.

"Rekla sem ti, da imam ves čas na tem svetu. Morda sem si ga zato vzela zate malo več."
"Nikoli nisem prišel mimo tovornjaka, mar ne?"
"Nisi. A zdaj to ni pomembno."
"Kaj pa, če ti ne bi ustavil?"
"Potem bi nikoli ne vedel, da zna Smrt tudi ljubiti. Vzemi to kot nagrado."
"Smrt ljubiti?"
"Seveda. Nisem takšna, kot me slikajo umetniki. Ne nosim kose in črne halje. Ne govorim z donečim glasom. In zelo slabo igram šah. Res pa je, da za nekatere počnem vse to. Zakaj? Ker vas imam rada. Drugače ne bi počela tega."
"Ampak... Zakaj nam potem jemlješ življenja, če nas imaš rada?"
"Jaz vam ne jemljem življenj. Vsako bitje umre tako ali tako. Moje delo je le, da se zaradi tega ne sekirate preveč."
"In kaj bom zdaj?"
"Ne vem. Moje delo, pripeljati te skozi temo, je opravljeno. Spomni se, mrtvim je popolnoma vseeno, kje živijo. Pelji naprej, in ko boš pripeljal iz teme, boš tam."

Vžgal je avto in počasi speljal.
"Zbogom, Tea."
"Ne. Nasvidenje."