Avtoštoparka IV

Slišal je, kako so se odprla vrata, in val hladnega jesenskega zraka se mu je ovil okoli nog.

"Očka, grem, dijo!"

"Pazi nase, Tea!"

To zadnje je rekel bolj iz navade... Sicer pa, njegova hčerka je dovolj stara, da zna paziti nase, ne da bi ji to posebej govoril. Zavzdihnil je in naprej gledal priljubljeno zabavno oddajo.

Prišla je do ceste in, kot že tolikokrat poprej, dvignila palec. Ah, dragi očka bi jo pošteno napel, če bi vedel, da štopa. Pa kaj, saj živimo v varni državi. Poleg tega ima Lesjaka, in ta že ne bo dovolil, da bi se ji kaj hudega zgodilo. 

 

Avtomobili so drveli mimo in medtem, ko je čakala, da ji bo kdo ustavil, je pomislila, kako se je sploh spoznala z Lesjakom. Bil je prav takšen jesenski večer, dve leti nazaj. Prav tako je stala na cesti, ko ji je ustavil črn mercedes. Sedla je vanj, vrata pa so se za njo brez šuma zaprla. Čudno, avto ji je pognal mrščavico po celem telesu. In voznik... videla je samo postavo. Vsak natančnejši pogled je bil zaman, kot bi ji nagajale oči. Vendar se ni bala. čutila je, da vse skupaj ni normalno, vendar jo je prav ta anomalija privlačila, kot svetilka veščo. postava je spregovorila:

Pozdravljena, Tea. Končno te lahko vidim. Zrasla si.

"Kdo... oziroma, KAJ si?"

Kdo sem? Ne bi razumela. Ne še. Kaj sem? Tudi to boš izvedela pravi čas. Vedi le, da si zdaj z mano. In tako bo tudi ostalo.

"Kaj pa, če nočem? Ne govori tako. Ustavi avto in me spusti ven!"

Ah, Tea, Tea. Ne bodi tako furjasta. Sicer pa, tudi sam sem bil tak. Nekoč. Kje je že ta nekoč... Vidim, da si me pozabila. To je bil tudi moj namen. A zdaj... bodi dovolj za danes. še se bova srečala.

"Ne bova se, če le imam jaz kaj pri tem."

Nimaš. Žal mi je. Tukaj verjetno izstopiš.

Da, tistikrat se je prav začudila, ko jo je odložil prav tam, kamor je hotela iti. Ne nazadnje, zdelo se ji je, da je vožnja trajala komaj nekaj trenutkov, pa sta prevozila petnajst kilometrov. Ves večer je bila nekoliko odsotna. Niti se ni spominjala, kako je prišla potem domov. Verjetno so jo pripeljali prijatelji. Vsaj upala je, daje bilo tako. Pogledala je na uro. Vedno je stavila sama s sabo, ali bo dobila štop, preden se pojavi črni mercedes. Včasih ji je to uspelo, včasih ne. Vsaka vožnja z mercedesom pa je prinesla nova presenečenja.

"Zakaj te ne morem videti?"

Saj me lahko. Poleg tebe sedim.

"Dobro veš, kaj mislim. Kadarkoli te pogledam, vidim samo obris. Ne morem videti tvojega obraza, tvojih oči, kadarkoli se zazrem vate, te ne morem videti natančno, prav tako, kot bi v kinu operater ne izostril slike."

Zdaj me še ne moreš videti. Vse potrebuje svoj čas. In tega, Tea, imaš dovolj.

"Vedno mi odgovarjaš v ugankah! Vedno govoriš, da imam čas! Ko bom kaj izvedela od tebe, bom že stara, siva, zgubana in verjetno dva metra pod zemljo!"

Ne boš stara. In dva metra pod zemljo bo samo tvoje telo. Se vidiva prihodnjič.

Takrat jo je res prestrašil. Vendar se je takrat pričela spominjati. Prav ta šok jo je spomnil, meglenih podob preteklosti. Dveh senc, ki sta se sklanjali nad njeno posteljo, dvorane, v kateri je počasi tiktakala ura. Vsaj morala je biti ura, nič drugega ne more tiktakati. Ampak to ne more biti res! Njena mama je umrla na porodu! In kar je na svetu, živi z očetom. A naslednja vožnja jo je še bolj zmedla.

Ni tiktakala ura.

"Kaj?" Hotela ga je začudeno pogledati, a ji, kot vedno ni uspelo izostriti pogleda.

Torej se spominjaš dvorane. Dobro. Kmalu bo prišlo tudi vse drugo.

"Kaj delaš z mano? Mi vsiljuješ svoje misli kot moje spomine?"

Ne. Tega ne morem. človeku ne moreš dajati in jemati spominov. To dela ljudi drugačne. zato so ljudje. Zato sem hotel, da postaneš človek.

"Ti si hotel, da postanem človek?"

Nekaj časa ni bilo odgovora. Potem je spregovoril:

Brez smisla bi bilo odlašati. Bolje, da ti povem kar zdaj. Moja hči si.

"Nisem!"

Zdaj še tako misliš. Kar pomeni, da si človek. Prav to, kar sem želel od tebe.

"Dovolj te imam! Izgini! Ne prikaži se mi več!"

To ni odvisno od mene ali tebe.

Pričelo je na drobno pršiti. Z nasmeškom se je spomnila, kako je umrla. Ravno tako je stala ob cesti in se prav ujezila, ko je videla, da se ji približuje mercedes. Vendar avtomobil ni zmanjšal hitrosti, zavozil je naravnost vanjo. Top udarec in tema. Potem pa je v roki začutila zbodljaj. Odprla je oči in zagledala zlomljeno mercedesovo zvezdo. Potem se je zavedla tiktakanja. Ozrla se je naokrog, a nikjer ni opazila ure. Tiktakala je dvorana. Potem je zagledala znano postavo. Prvič ji je lahko pogledala v obraz. In tisto, kar je videla, ji ni bilo všeč. A jeza je prevladala.

"Ubil si me! Svinja! Morilec!"

Ubil? Morda. Vendar ne neposredno.

"Kako da ne! z mercedesom si treščil naravnost vame!"

Tisto nisem bil jaz. Nisem edini, ki vozi mercedesa. Lahko preveriš, zvezda na mojem je nepoškodovana. Res pa je, da si me hotela videti v obraz. In zdaj me lahko. To je bil edini način.

"In zato me je bilo potrebno ubiti? Hvala lepa!"

'No ja, jaz ne ubijam. Ljudje se ubijajo sami. Moja naloga je le, da se takrat njihovo življenje konča.'

"Lepo. In kaj boš zdaj z mojim 'končanim' življenjem?"

Oh, saj tvoje življenje še ni končano. Ti pravzaprav ne živiš, ampak obstajaš. Moja hči si. In nekaj časa še moraš preživeti med ljudmi.

"Aha, verjetno kot duh v kakem zakletem gradu."

Ne bodi cinična. nikoli nisem razumel ironije. Ali kateregakoli človeškega čustva. Dobila boš nazaj svoje telo. Uh... počakati bova morala nekaj časa. Tip ga je vrgel v greznico na avtocesti.

"Kaaaaaaj?????"

Pravzaprav je naredil prav. Ne bodo ga mogli prepoznati. Uradno si pa itak nekje na morju, tako da te 'očka' ne bo pogrešal. Daj mi zvezdo. Potreboval jo bom, da malo kaznujem gospoda, ki te je prezgodaj spravil sem.

"Zakaj pa prezgodaj?"

Hotel sem te pripraviti do konca. Prevzela boš moje delo. Upokojili me bodo. Dali so mi možnost, da si vzgojim naslednika, in želel sem, da bi ta svet končno imel Smrt, ki bi razumela ljudi. Smrt, na katero ne bi gledali s strahom. Kajti, priznati moraš, da se me bojijo. Ne želim, da bi se bali Smrti.

Da. Zdaj se je spominjala vsega. Dvorane. Očeta. Zakaj je mama umrla na porodu. Naenkrat je vedela VSE.

'Dobro, oče... Smrt... Nobena beseda mi ne gre dobro z jezika. Naj te kličem kako drugače.'

Kliči me Lesjak, po tistemu tipu, ki te je povozil. Tako bo za oba najbolje. Zdaj pa premisli in ko boš pripravljena, bom tam. Tvoje življenje bo zadnje, ki ga bom vzel, potem je to tvoje delo.

Dež je prešel v droban sneg. Črni mercedes se je počasi približal in ustavil. A vrata so se odprla na voznikovi strani. Stopila je v avto in na armaturi zagledala listek, na katerem je pisalo: Ni šlo drugače. Čas je. Vzdihnila je in se odpeljala na avtocesto. Mercedes je pospešil in pokrajina se je zabrisala. Potem je avtomobil nenadoma zaneslo v desno. Odbil se je od ograje in vrglo ga je v zrak na drug vozni pas, naravnost v nasproti vozečo cisterno.

***

Stala je ob cesti, droben sneg se je enakomerno usipal z neba in Lesjak ji je ustavil. Poslovila sta se, potem pa je videla, kako je stopil z viadukta v praznino. Mercedes jo je čakal. Stopila je k njemu in ga pobožala po pločevini. Ne bo ga potrebovala. Ona je Štoparka.


++++++++++
Opomba avtorja: Dvajset let nazaj se je takrat še neznani Aleksander navdušil nad Discworldom. Se pozna. Za čistune, to je bilo PRED knjigami s Susan.