Po katastrofi

avtor: Aleš Stepan

Kapljica je polzela po dolgi ledeni sveči, za trenutek postala na konici, se počasi odtrgala in padla v globino. Sveča je visela z zarjavele polomljene rešetke, ki je, kot po čudežu, še ostala na svojem mestu. Desetletja so minila, odkar je skupaj z drugimi rešetkami sestavljala prehod nad dvorano. Streha, nekoč ponos dvorane, je bila zdaj samo še par jeklenih nosilcev in prečnikov, ki so onemoglo štrleli v zrak, skoraj kot okostnjakova polomljena rebra. Počrnele odprtine, kjer so nekoč bila okna, so zijale v okolico in hladen piš je s sabo nosil prah ter ga vrtinčil po zraku, dokler ni omagal; a prah se ni utegnil dobro poleči, ko je veter že spet našel pot v notranjost.
Ni več vedela, kako dolgo bo še zdržala, a morala je naprej. Če se ustavi, bo umrla. In otroka z njo. Tako kot so pomrli vsi, ki so bivali v zaklonišču. Do samega konca je odlagala ta neizbežni trenutek, vedno je našla nov izgovor, da ostane še malo, da mora poskrbeti za tiste, ki so še komajda živeli, da mora pokopati mrtve, da Zunaj ni mogoče živeti, da otroka ne bosta zmogla stopati ji v korak in jo bosta na poti samo ovirala, da... Sama pri sebi pa je vedela, da morajo oditi. Če že mora umreti, potem naj vsaj sama pri sebi ve, da ni umrla kot ostali, ki so se vdali v usodo, izgubili voljo do življenja in shirali, ali pa pokončali sebe ali druge. Sama s sabo je hotela imeti čist račun.
Ko je odprla debela jeklena vrata, je vanjo udarila pusta sivina. Polmrak in veter sta občutek praznine še stopnjevala. Svet je bil mrtev. Otroka sta se privila k njej kot preplašeni živalci, a vendar skupaj z njo zakorakala v puščavo. Prah, ki ga je nosil veter, jim je onemogočal, da bi videli kaj dlje kot lučaj ali dva. Iz žepa je vzela kompas in poiskala zahod. Na zahodu, tako sta ji govorila starša, je ležalo njihovo mesto. Ni se ga spominjala v celoti, bila je še premajhna, ko so ga zapustili in se naselili v majhne celice, zakopane pod zemljo. Štiri leta je imela, ko so se preselili sem. Zdaj jih ima šestintrideset.
Ne, ni se spominjala mesta. Le drobni izseki, veliko luči, zelena drevesa, ježa na očetovih ramah, ko so se sprehajali po nakupovalnem centru, veselje in vrišč in ljudje, ogromno ljudi. V zaklonišču jih je bilo dva tisoč. O ja, nekateri so umrli tako, kot naj bi ljudje umrli, od starosti, in v dvaintridesetih letih jih je prišlo nekaj na svet, vendar so vseeno bili le majhna skupina, pred katero nisi mogel imeti skrivnosti, in nikoli nisi bil sam. Kako si je včasih želela samote. Zdaj jo ima. Ampak, kaj le govori, saj sta z njo otroka. Te misli se je zavedla šele, ko se je zdrznila in ugotovila, da jo ena od deklic cuka za obleko. Bila je lačna, zagotovo tudi na smrt utrujena, ampak še vedno je stopicljala poleg nje. Zavzdihnila je, iz nahrbtnika vzela hranilno ploščico in jo prelomila na tri dele. Še devet takih ploščic je imela v nahrbtniku, še devet dni upanja, da bo našla nekaj, nekoga, karkoli.
V daljavi je zagledala temne gmote, ki so se dvigale iz opustele ravnice. Mesto? Mesto! Kot da jim je bližina mesta vlila novih moči, so se napotili proti ruševinam, ki so jim bile žalostna dobrodošlica. Kajti tisto, kar je bilo nekoč mesto, je zdaj bil le kup razvalin. Nobena zgradba ni ostala cela, tu in tam se je nekaj metrov v  višino pel kak le napol podrt zid. Atomski udar je mesto zravnal z zemljo. Le ena zgradba je ostala. Velika dvorana nakupovalnega centra, ki so ga takrat, nekoč, razglasili za vrhunec tehnologije, za stvar, ki bo preživela tudi ljudi, kot so takrat rekli v šali. Ob misli, da je dvorana res preživela ne samo tiste, ki so jo postavili, ampak kar celotno človeštvo, se je trpko nasmehnila. In točno proti tej dvorani je namerila korak. Otroka sta že napol spala, zato si je manjšo deklico naložila na rame in spodbujala večjo, naj še zdrži teh nekaj korakov do zavetja.
Končno. Bili so pod streho, ali vsaj pod stropom, v zaprtem prostoru. Kar odleglo ji je, ko na licih ni več čutila mrtvaškega vetra. V kotu je pripravila ležišče za vse tri in po dnevih blodenja od zaklonišča proti mestu je končno spokojno zatisnila oči. Deklici sta že zdavnaj spali. Preden je zaspala tudi sama, se je odločila, da počakajo dan ali dva v mestu, morda se ji nasmehne sreča in bo našla kakega preživelega, ki je prišel v mesto, tako kot ona. Potem se je še zahihitala ob lastni neumnosti, saj je dobro vedela, da je možnost za kaj takega pravzaprav nična in končno jo je zagrnil spanec.
Naenkrat se je zbudila. Zaslišala je zvoke premikanja. Ali to pomeni, da ni sama? Hitro je skočila pokonci, pogledala po deklicah, ki sta trdno spali in se napotila v smeri zvoka. Mimogrede je potipala po boku in se prepričala, da je pištola, ki jo je vzela s sabo še na svojem mestu in se napotila proti osrednjemu delu, ki so ga nekoč krstili za stekleno dvorano. Zdaj je bila prepričana, v mrču pred sabo je zagledala postave, ki so se kradoma premikale. Potegnila je pištolo, in zavpila. Postave so se, prestrašene od njenega glasu obrnile in zagledala je moškega, z dvema dečkoma. Prav tako kot ona so zaslišali čudne zvoke in se podali v raziskovanje. Povedal ji je, da je prišel z juga, da so ravno tako zadnji preživeli iz zaklonišča in da so se, kakor so vedeli in znali, napotili proti mestu. Spogledala sta se in istočasno bruhnila v smeh. Možnost, da se srečajo, je bila res tako neznatna, da jih je skupaj lahko pripeljal le čudež. Spet so zaslišali škripajoč zvok. Ona se je zavedla, de je deklici pustila sami in ju stekla zbudit. Ko so se vse tri vrnile, jo je On prijel za roko in odpeljal celotno skupino po prehodu. Ničesar ni hotel reči, le zagonetno se je smehljal.

Stopili so v veliko dvorano, odkoder je prihajal zvok. In uzrli grotesken prizor. Sredi dvorane so se premikala napol uničena okostja štirinogih robotov, ki so sklanjali glave in jih spet dvigovali ter premikali čeljusti, kot da meljejo nevidno hrano. Poleg njih je stal dvonogi, ki je v rokah držal zakrivljeno palico, nedaleč od njega je na tleh ležal še eden, z odtrgano nogo; njegova druga noga je še vedno mahala po zraku v neskončnem, brezupnem maršu, tretji pa je brez glave klečal ob dveh drugih robotih. Manjši je ležal na tleh, in ni deloval, večji pa je sedel ob nečem namišljenem in premikal roko, kot da boža nekaj, kar je v njegovem naročju. Vso sliko sta dopolnila še večja štirinoga robota, ki sta spominjala na okostji osla in goveda.
Stali so in zamaknjeno gledali v železje, ki je nadaljevalo svoj ples. On in Ona sta se vrnila desetletja nazaj, mrtva kovina se je čarobno oblekla, zagledala sta družino z novorojenim otrokom, ki je ležalo v jaslih.
"Očka, glej, jaslice! Božič je!" je vriskala, oče pa se je smejal, držeč jo na ramah, da je videla jaslice iznad množice v nakupovalnem centru.
Privid se je razblinil.
"Božič je," je dahnila. On je le prikimal in jo objel prek ramen. Potem so se obrnili in odšli, tistemu, kar je nekoč bil osliček, pa je odpadla čeljust.