A za njimi so prihajale še večje
ladje, pravi konvoji selitvenih križark, z vedno novimi in novimi
vesoljci. Prebivalci planeta so po začetni evforiji nad
"obiskovalci" postali oprezni, kmalu pa so postali
manjšina. Zavri so prihajali v valovih. Njihova tehnologija je bila
neizmerno naprednejša in planet so prevzeli praktično brez uporabe
sile - še posebej, ker je za njimi stala vsa galaksija. Planet, ki
so ga posedli - obljubljeni planet - se je imenoval Zemlja. Ljudi,
kot so se imenovala bitja, ki so bivala na obljubljenem planetu, je
bilo vsak dan manj. Na prišleke so zdaj gledali kot na napadalce, ki
so jim ukradli dom. In vsakdo bo branil svoj dom, četudi z palico
proti strojnici. Zavri so jih imenovali živali, škodljivce - v
najboljšem primeru teroriste; in galaksija jim je verjela ter dajala
vso podporo.
***
Njena glava je bila popolnoma prazna.
Niti en nevron ni sprožil še tako drobnega električnega impulza,
ki bo se izkristaliziral v misel. Koraki so mehanično odzvanjali po
tlaku, ki ga je močil zoprn pršec. Po starem koledarju, preden so
Zavri uvedli galaktičnega, je bil zadnji dan leta. Moralo bi
snežiti, a nadzor vremena je že pred desetletji opravil svoje.
Nikoli ni videla snega, nikoli je ni zeblo, ni bilo ne suš, ne
poplav. Morda bi kdo rekel, da so prišleki ustvarili boljši svet. A
ta boljši svet je bil namenjen njim, ne ljudem. Kot manjvredna vrsta
so kmalu postali tarča zavrske mladine, ki se je nad njimi
izživljala tako, za ogrevanje pred večernimi zabavami.
Kmalu so se
umaknili iz sijočih mest in postali nomadi, razen redkih primerkov,
ki so ostali pri novih gospodarjih planeta - kot hišni ljubljenčki.
Ni dolgo trajalo, da so ljudje ki jim je bilo nasilnega draženja
dovolj, udarili nazaj. Najprej usmerjeno; pričela so se pojavljati
posamezna trupla zavrskih mladcev, za katera se je vedelo, da so v
svojem početju občasno šli predaleč, a oblasti se niso zganile,
dokler ni obležal eden od otrok visokega funkcionarja.
Ta je
dosegel, da je bil sprejet zakon o dokončni rešitvi vprašanja
potepuških ljudi. Lov je bil odprt. Vsak lovec ve, da je najbolj
nevarna tista žival, ki se bori za golo preživetje. A živali, ki
vedo, da ni več nobenega izhoda, se prenehajo boriti in vdane v
usodo pričakajo smrt. A z ljudmi je bilo nekaj narobe. Borili so se
celo v popolnoma brezizhodnih situacijah, dasiravno so vedeli, da
nimajo niti najmanjše možnosti. Šlo se jim je le, da s sabo v smrt
potegnejo čimveč preganjalcev.
Pričela se je vzpenjati po neštetih
stopnicah velikega stolpa sredi parka, nekdaj najbolj prepoznavnemu
mestnemu simbolu, zdaj pa zarjaveli pošasti, ki je grozila, da se bo
kmalu sesedla sama vase. Njenih slabih petdeset kilogramov bo menda
še zdržal. Pogled na ročno uro ji je razodel, da bo do vrha
potrebovala skoraj pol ure.
Staršev se ni spominjala. Umrli so med
enim izmed napadov, in tisti, ki jih je potem imela za svojo družino,
so ji govorili, da sta bila junaka. Da sta dala življenje za to, da
bi ljudje končno spet enkrat živeli tako kot pred Prihodom. Da sta
s sabo odnesla v grob kar štirideset Zavrov. Kot otrok se je igrala
s praznimi tulci nabojev, namesto sestavljanke je imela majhno
starinsko pištolo, ki jo je zmogla razstaviti in sestaviti v manj
kot desetih sekundah, in njena najljubša obleka je bila sešita iz
šotorskega krila.
Pri devetih letih je sestavila prvo klasično
bombo, pri enajstih plazemski imploder. Pri štirinajstih je bila
največja izvedenka za eksplozivna telesa daleč naokoli. Vendar
nihče ni vedel, kdo je v resnici. Da je danes šestnajstletna
smrklja, presuha za svoja leta, z enakim ubitim pogledom, kot so ga
imeli vsi ljudje - popolna krinka? Njen sloves se je razširil med
vsemi človeškimi naselbinami na tisoče kilometrov daleč - postala
je legenda. Prav temu, da nihče ni vedel, kdo je v resnici, se je
imela zahvaliti, da je še živa. Vsi Zavri s svojo tehnologijo je
niso mogli odkriti, ironično pa so ubili njenega Sopotnika, ki je
edini poznal skrivnost, ne da bi mu poskenirali možgane.
Usoda?
Nemara. Toda takrat, ko je Sopotnik zgorel v zelenem ognju, je
izgubila mnogo več, kot pa si je kdorkoli lahko sploh predstavljal.
Brez njega ni mogla storiti praktično nič. Bila sta dve polovici
celote, eksploziv in vžigalnik, naboj in udarna igla. Zatipala je po
žepu. Njeni prsti so se oklenili majhnega predmeta in ga krčevito
stisnili.
Njun poslednji projekt.
Protisnovni
katalizator.
Zdelo se ji je, kot da je šele včeraj Sopotnik z
žarečimi očmi planil v njuno skrivališča in na mizo vrgel po
robovih obgrizeno knjigo o kvantni fiziki. Iskat je šel hrano, vrnil
se je z znanjem. In bolj, kot jo prebirala, bolj se ji je nora
zamisel v glavi pričela spreminjati v nekaj, kar bi bilo mogoče
izvesti. Samo droben delec protisnovi bi lahko povzročil eksplozijo
velikanskih razsežnosti, če ga podkrepiš z ustreznimi procesi.
Nekdanji zemeljski znanstveniki niso nikoli razmišljali o podobni
rabi, ona pa je vedela, da je njeno življenjsko poslanstvo zgolj
izdelava stvari, ki bi v najmanjšem paketu povzročile kar največjo
škodo.
Ni bila obremenjena z nobenimi moralnimi zadržki in
sovraštvo, ki ga je čutila do Zavrov, je le še okrepilo njeno
zavezanost k stvari. Kako sta se smejala, ko sta celotno napravo
uspela spraviti v star bencinski vžigalnik. In Sopotnik je dejal, da
je edino primerno, če izdela prožilni mehanizem na kresilo. Potem
pa je vse prekinila smrt. In kmalu ji bo sledila še ena. če je vse
preračunala točno, potem bodo ljudje po tolikih letih spet dobili
silvestrski ognjemet, o katerem so pripovedovale stare zgodbe. In ona
bo odšla v legendo.
Ko je stopila na vrhnjo ploščad, so
jo obsvetili žarometi. V glavo se ji je zavrtal zavrski glas, ki je
zahteval opravičilo njene prisotnosti. A njen večletni trening
ugašanja misli ni bil zaman. Edina misel, ki jo je skener zaznal, je
bila posmehljiva: "Predstava se je pričela na najlepši mogoč
način!" To je bilo dovolj, da so pričeli zavijati alarmi. A
policijski oddelki bodo prepozni. V daljavi je odsevala ura, ki je
nakazovala, da do polnoči manjka le še deset sekund.
Sklenila je,
da skenerju podari še eno podobo iz preteklosti. Potegnila je
vžigalnik iz žepa, ga dvignila nad glavo, v mislih pa se ji je
izoblikovala množica ljudi, ki je radostno odštevala trenutke do
novega leta. Spokojno je zaprla oči, in ob ničli s palcem potegnila
po kresilu.
Tristo metrov nad nekdanjim Parizom je zableščala luč,
svetlejša, mogočnejša in bolj vroča kot kdajkoli. V luči so se
ji smehljali starši, malo za njima pa je razločila postavo
Sopotnika. Čakali so jo.
***
"Dokončna številka še ni znana,
a lahko potrdimo, da je mrtvih najmanj pet milijonov. Celotno mesto
je izbrisano iz obličja Zemlje! Kakšen dokaz še potrebujete, da so
ljudje teroristi, ki se ne ustavijo pred ničemer? Zahtevam, da ta
trenutek sprejmete resolucijo za popolno uničenje človeške vrste!"
je donelo po Galaktični skupščini. In za tem le odobravajoče
mrmranje. Zavrski delegat se je nasmehnil. Lepo je, če se vsi
strinjajo s tabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar