sreda, 27. februar 2013

Deklica z vžigalnikom


Leta 2119 je Galaktična skupščina končno razsodila milijone let trajajoč problem Zavrov. Povrnjen jim je bil planet, ki so ga prvotno naselili in naj bi jim bil obljubljen po njihovem božanstvu takrat, ko je komet uničil njihovo prvotno bivališče. Zavri so bili raztepeni po vsej galaksiji in povsod ustanovili močne komune, ki so se z lahkoto držale v rokah cela gospodarstva. A ko jih je dosegla novica o novem - starem domu, se je pričela množična selitev. Tisti, ki so na planetu že bivali, so z začudenjem zrli prve vesoljske ladje, ki so pristajale naokrog in si niso znale predstavljati nebrzdanega veselja, ki je prevevalo novodošlece - objemov, poljubljanja tal, posipanja s peskom ali zemljo in spontanih plesov.

 A za njimi so prihajale še večje ladje, pravi konvoji selitvenih križark, z vedno novimi in novimi vesoljci. Prebivalci planeta so po začetni evforiji nad "obiskovalci" postali oprezni, kmalu pa so postali manjšina. Zavri so prihajali v valovih. Njihova tehnologija je bila neizmerno naprednejša in planet so prevzeli praktično brez uporabe sile - še posebej, ker je za njimi stala vsa galaksija. Planet, ki so ga posedli - obljubljeni planet - se je imenoval Zemlja. Ljudi, kot so se imenovala bitja, ki so bivala na obljubljenem planetu, je bilo vsak dan manj. Na prišleke so zdaj gledali kot na napadalce, ki so jim ukradli dom. In vsakdo bo branil svoj dom, četudi z palico proti strojnici. Zavri so jih imenovali živali, škodljivce - v najboljšem primeru teroriste; in galaksija jim je verjela ter dajala vso podporo.

***

Njena glava je bila popolnoma prazna. Niti en nevron ni sprožil še tako drobnega električnega impulza, ki bo se izkristaliziral v misel. Koraki so mehanično odzvanjali po tlaku, ki ga je močil zoprn pršec. Po starem koledarju, preden so Zavri uvedli galaktičnega, je bil zadnji dan leta. Moralo bi snežiti, a nadzor vremena je že pred desetletji opravil svoje. Nikoli ni videla snega, nikoli je ni zeblo, ni bilo ne suš, ne poplav. Morda bi kdo rekel, da so prišleki ustvarili boljši svet. A ta boljši svet je bil namenjen njim, ne ljudem. Kot manjvredna vrsta so kmalu postali tarča zavrske mladine, ki se je nad njimi izživljala tako, za ogrevanje pred večernimi zabavami.

Kmalu so se umaknili iz sijočih mest in postali nomadi, razen redkih primerkov, ki so ostali pri novih gospodarjih planeta - kot hišni ljubljenčki. Ni dolgo trajalo, da so ljudje ki jim je bilo nasilnega draženja dovolj, udarili nazaj. Najprej usmerjeno; pričela so se pojavljati posamezna trupla zavrskih mladcev, za katera se je vedelo, da so v svojem početju občasno šli predaleč, a oblasti se niso zganile, dokler ni obležal eden od otrok visokega funkcionarja.

Ta je dosegel, da je bil sprejet zakon o dokončni rešitvi vprašanja potepuških ljudi. Lov je bil odprt. Vsak lovec ve, da je najbolj nevarna tista žival, ki se bori za golo preživetje. A živali, ki vedo, da ni več nobenega izhoda, se prenehajo boriti in vdane v usodo pričakajo smrt. A z ljudmi je bilo nekaj narobe. Borili so se celo v popolnoma brezizhodnih situacijah, dasiravno so vedeli, da nimajo niti najmanjše možnosti. Šlo se jim je le, da s sabo v smrt potegnejo čimveč preganjalcev.

Pričela se je vzpenjati po neštetih stopnicah velikega stolpa sredi parka, nekdaj najbolj prepoznavnemu mestnemu simbolu, zdaj pa zarjaveli pošasti, ki je grozila, da se bo kmalu sesedla sama vase. Njenih slabih petdeset kilogramov bo menda še zdržal. Pogled na ročno uro ji je razodel, da bo do vrha potrebovala skoraj pol ure.

Staršev se ni spominjala. Umrli so med enim izmed napadov, in tisti, ki jih je potem imela za svojo družino, so ji govorili, da sta bila junaka. Da sta dala življenje za to, da bi ljudje končno spet enkrat živeli tako kot pred Prihodom. Da sta s sabo odnesla v grob kar štirideset Zavrov. Kot otrok se je igrala s praznimi tulci nabojev, namesto sestavljanke je imela majhno starinsko pištolo, ki jo je zmogla razstaviti in sestaviti v manj kot desetih sekundah, in njena najljubša obleka je bila sešita iz šotorskega krila.

Pri devetih letih je sestavila prvo klasično bombo, pri enajstih plazemski imploder. Pri štirinajstih je bila največja izvedenka za eksplozivna telesa daleč naokoli. Vendar nihče ni vedel, kdo je v resnici. Da je danes šestnajstletna smrklja, presuha za svoja leta, z enakim ubitim pogledom, kot so ga imeli vsi ljudje - popolna krinka? Njen sloves se je razširil med vsemi človeškimi naselbinami na tisoče kilometrov daleč - postala je legenda. Prav temu, da nihče ni vedel, kdo je v resnici, se je imela zahvaliti, da je še živa. Vsi Zavri s svojo tehnologijo je niso mogli odkriti, ironično pa so ubili njenega Sopotnika, ki je edini poznal skrivnost, ne da bi mu poskenirali možgane.

Usoda? Nemara. Toda takrat, ko je Sopotnik zgorel v zelenem ognju, je izgubila mnogo več, kot pa si je kdorkoli lahko sploh predstavljal. Brez njega ni mogla storiti praktično nič. Bila sta dve polovici celote, eksploziv in vžigalnik, naboj in udarna igla. Zatipala je po žepu. Njeni prsti so se oklenili majhnega predmeta in ga krčevito stisnili.

Njun poslednji projekt. 

Protisnovni katalizator.

 Zdelo se ji je, kot da je šele včeraj Sopotnik z žarečimi očmi planil v njuno skrivališča in na mizo vrgel po robovih obgrizeno knjigo o kvantni fiziki. Iskat je šel hrano, vrnil se je z znanjem. In bolj, kot jo prebirala, bolj se ji je nora zamisel v glavi pričela spreminjati v nekaj, kar bi bilo mogoče izvesti. Samo droben delec protisnovi bi lahko povzročil eksplozijo velikanskih razsežnosti, če ga podkrepiš z ustreznimi procesi. Nekdanji zemeljski znanstveniki niso nikoli razmišljali o podobni rabi, ona pa je vedela, da je njeno življenjsko poslanstvo zgolj izdelava stvari, ki bi v najmanjšem paketu povzročile kar največjo škodo.

Ni bila obremenjena z nobenimi moralnimi zadržki in sovraštvo, ki ga je čutila do Zavrov, je le še okrepilo njeno zavezanost k stvari. Kako sta se smejala, ko sta celotno napravo uspela spraviti v star bencinski vžigalnik. In Sopotnik je dejal, da je edino primerno, če izdela prožilni mehanizem na kresilo. Potem pa je vse prekinila smrt. In kmalu ji bo sledila še ena. če je vse preračunala točno, potem bodo ljudje po tolikih letih spet dobili silvestrski ognjemet, o katerem so pripovedovale stare zgodbe. In ona bo odšla v legendo.

Ko je stopila na vrhnjo ploščad, so jo obsvetili žarometi. V glavo se ji je zavrtal zavrski glas, ki je zahteval opravičilo njene prisotnosti. A njen večletni trening ugašanja misli ni bil zaman. Edina misel, ki jo je skener zaznal, je bila posmehljiva: "Predstava se je pričela na najlepši mogoč način!" To je bilo dovolj, da so pričeli zavijati alarmi. A policijski oddelki bodo prepozni. V daljavi je odsevala ura, ki je nakazovala, da do polnoči manjka le še deset sekund. 

Sklenila je, da skenerju podari še eno podobo iz preteklosti. Potegnila je vžigalnik iz žepa, ga dvignila nad glavo, v mislih pa se ji je izoblikovala množica ljudi, ki je radostno odštevala trenutke do novega leta. Spokojno je zaprla oči, in ob ničli s palcem potegnila po kresilu. 

Tristo metrov nad nekdanjim Parizom je zableščala luč, svetlejša, mogočnejša in bolj vroča kot kdajkoli. V luči so se ji smehljali starši, malo za njima pa je razločila postavo Sopotnika. Čakali so jo.

***

"Dokončna številka še ni znana, a lahko potrdimo, da je mrtvih najmanj pet milijonov. Celotno mesto je izbrisano iz obličja Zemlje! Kakšen dokaz še potrebujete, da so ljudje teroristi, ki se ne ustavijo pred ničemer? Zahtevam, da ta trenutek sprejmete resolucijo za popolno uničenje človeške vrste!" je donelo po Galaktični skupščini. In za tem le odobravajoče mrmranje. Zavrski delegat se je nasmehnil. Lepo je, če se vsi strinjajo s tabo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar