Digitalna nekomunikacija

Na prelomu tisočletja sem na CeBitu gledal predstavitev, kjer je stric z dlančnikom kazal, kako bomo v prihodnosti vse počeli enostavno in kar na cesti, ker bo naenkrat vse povezano in sodelovalo med sabo. Danes je to izvedljivo. Kako pa deluje, kadar sploh, je povsem druga zgodba.

Danes strašimo naokoli s pametnimi telefoni, ki so čudovite naprave. Poskrbijo, da se ne izgubimo, delajo lepe slike in jih sproti nalagajo na družabna omrežja, poskrbijo za igro, če nam je dolgčas in dostop do spleta, če potrebujemo kakršnokoli informacijo. Povsem samozadostne naprave, ni kaj. Imajo pa eno zoprno lastnost. Večinoma si želimo stvari ogledovati in obdelovati na večjem zaslonu, kar pomeni, da mora žepni gizmo sodelovati še s kako drugo napravo. Tablico, osebnim računalnikom, in, zakaj pa ne, pametnim televizorjem ali škatlico, ki opravlja podatkovne funkcije namesto njega. In tu nastane problem.

Applovci me zdajle gledajo čukasto, kajti v njihovem ekosistemu vse deluje brez težav. Baje. 'It just works,' je eden njihovih najmočnejših prodajnih sloganov.  Da maci, iphone, ipad in appleTV sodelujejo brezšivno, bi človek tudi pričakoval. Navsezadnje prihajajo iz iste hiše, ki za povrh promovira tovrstno deljenje kot del digitalnega življenja. Ne bi se mogel bolj strinjati. A svet ni zgolj jabolčni sadovnjak. In preostanek prebivalstva, ki bi si celovito izkušnjo rad sestavil iz drugačnih komponent, je dostikrat postavljen na trnovo pot.

Da se razumemo, ni samo Apple tak. Podobno rešitev spravlja skupaj Sony z xperiami, playstationom in pametnimi braviami, na isto cilja Microsoft s svojimi mobilniki, Okni in xboxom, in enake stvari zdaj vidimo pri Amazonu in Googlu.  Krasno. Servisi rastejo kot gobe po dežju, in vsak te hoče zvabiti v svoje okrilje. A kot človek stare šole sem do paketne ponudbe bil vedno nezaupljiv. Redki so namreč primeri, ko ti ne bi hoteli podtakniti vsaj enega gnilega jajca. Ali česa povsem nepotrebnega. Navsezadnje pa ti tudi omeji izbiro. Zakaj se odločati med različnimi paketi? Zakaj ne bi mogli med sabo prav tako lepo sodelovati iphone, PS3 in Okna? In to so samo trije ključni kosi hardvera. Kje pa so še ostali? Predvajalniki videa, digitalne kamere in ostale namenske naprave?

No, načini za interoperabilnost obstajajo.  Tu je namreč zveza Digital Living Network Alliance, ki skrbi za smernice po katerih naj bi digitalne naprave komunicirale med sabo. Že leta 2003 so namreč nekateri pametni možje ugotovili, da tovrstno sodelovanje produktom prinaša dodano vrednost – tako potrošniku, ki ni več priklenjen na enega samega proizvajalca, kot tudi slednjim, saj na ta račun prodajo več robe. Podobno nalogo opravlja tudi forum Universal Plug and Play.  Ideja je res krasna. Kaj pa praksa?

Žal ni vse tako rožnato. Naprav, ki se kitijo s certifikati DLNA, UPnP in podobnimi, mrgoli. Imam telefon, ki z lahkoto dostopa do mojih omrežnih diskov, imam večpredstavni predvajalnik, ki počne isto in je odpravil romanje od računalnika do dnevne sobe s ključkom USB, sicer ne najbolj pametni TV, ki pa vseeno zna še kaj drugega kot menjati kanale... Zadeve delujejo, do trenutka, ko se odločijo ne delovati. Predvajalnik naenkrat prek medijskega strežnika v Oknih ne najde najnovejše nadaljevanke, jo pa vidi, če se povežem prek protokola SMB (ampak za en računalnik od treh iz neznanega razloga zahteva geslo). Slike s telefona lahko na TV gledam samo prek modrozobe povezave. Za tiskanje jih moram še vedno naložiti na računalnik, ker PictBridge in Android nista prijatelja.

Najhuje pri vsem tem je, da se mi tovrstno početje zdi povsem normalno. Skozi vsa leta, odkar se ukvarjam z računalniki in z njimi povezanimi napravami, sem bil izšolan, da nikoli ni enostavno, ampak je treba vedno iskati obvoze, pretvarjati formate, popravljati in nasploh zapraviti kup časa, da opraviš želeno. Obenem pa je tehnologija prodrla že tako daleč v življenje povprečneža, da postaja ta nezdružljivost resen problem. Večkrat sem se že zalotil, da sem prijatelju po telefonu raje rekel, kako se nekaj ne da storiti, kot pa da bi ga dve uri vodil skozi vse postopke, nazadnje pa z rezultatom ne bi bil zadovoljen.

In to je narobe. Standard Plug and Play, prvi znanilec, kašne bi morale biti stvari v prihodnosti, smo dobili že z Windows 98. Skoraj petnajst let kasneje, vsaj s stališča taistega povprečneža nismo napredovali kaj dosti.  Ponudili smo mu digitalni paradiž, ki pa se na vsakem koraku pred njegovimi očmi spreminja v pekel zaradi njemu povsem nelogičnih omejitev.  Smo prišli do strašljive doline (uncanny valley), ko nas motijo že podrobnosti? Ali pa, kot je v naši naravi, zgolj pričakujemo preveč?

Danes je v DLNA včlanjenih 245 podjetij, in njihov seznam se bere kot Kdo je kdo v informacijski industriji, z eno izjemo – Applom. Oni ne potrebujejo sodelovanja, pri njih vse deluje, mar ne? Oprostite mi sarkazem, kajti jasno je, da tudi jabolčne sanje kdaj pristanejo na trdih tleh. Kot tudi to, da je lažje odpravljati napake v sistemu, nad katerim imaš popoln nadzor. A četudi se lahko drugi proizvajalci od Appla naučijo marsikaj, vemo, da zaprti vrtički, še posebej pa vojne med njimi, ki jih podžigajo ekskluzivne vsebine, niso nikakršna rešitev. Tako se rojevajo monopoli.  In tako smo potrošniki na izgubi. Koliko let še?

Aleksander Hropot, digitalni kozjerejec
Objavljeno v reviji Monitor, 12/2011