četrtek, 7. februar 2013

Rent-a-telo, 1. del.

Ugodno! Telesa v najem! Izkusite edinstveni občutek dotikanja stvari! Sprehodite se po peščeni plaži in občutite komarjev pik! Ste se v vseh eonih, odkar ste tukaj, morda naveličali duhovnega bivanja? Bi radi skusili materialni svet? Pridite k nam! Za vas imamo telesa po želji, od atletskih moških, zapeljivih ženskih, mogočnih slonjih ali elegantnih mačjih. Seveda pa ne manjka tudi vseh vmes! Poglejte v otipljivi svet in sposodite si telo zdaj! Spremenilo vam bo življenje! Garantiramo vam prvorazredna telesa brez kakršnihkoli poškodb, telesnih okvar ali nepravilnosti. Pri nas dobite samo najboljše! (V ceno ni všteto dvodnevno privajanje)
 
Ja, priznam. Slabič sem. Nasedel sem najbolj neokusni propagandi. Sploh nimam izgovora. Dobili so me na limanice.

"Lepo pozdravljeni v naši agenciji. Gospod Patterson vas bo takoj sprejel," me je nagovorilo bitje v sprejemnici. Proti meni se je prismejala stasita postava z bleščečim nasmehom.
"Stopite z mano, prosim."

Odprl je steno. Z roko!

"Kaj vas tako preseneča, saj so najbolj navadna vrata. Oh, oprostite. Gotovo še niste imeli stika z materialnim. Kmalu se boste privadili."

Sledil sem mu, še vedno malce zmeden. Moje začudenje ni bilo nič manjše, ko je stopil za kvader in se zavalil v neko pripravo.

"Ah, to sta moja pisalna miza in stol. Prosil bi vas za nekaj osebnih podatkov. Aha. Torej, izkušenj z materialnim še nimate, telesa verjetno še niste videli niti od daleč. Za začetek bi vam priporočal kaj preprostega, a še vedno inteligentnega. Recimo govedo. Velik rastlinojed, močan, robusten, skorajda brez naravnih sovražnikov, in vanj bi lahko smuknili brez posebnega privajanja. Ali pa morda kakšen manjši mesojed, podlasica, recimo. Večina njenih gibov je refleksnih tako, da se boste počutili kot na zadnjem sedežu avtomobila."

Neumno sem pogledal. O kakšnih avtomobilih, mesojedih in podobnem zdaj kvasi? Verjetno je opazil moj zabodeni pogled, saj je hitro nadaljeval:
"Seveda, če ste avanturistični tip, lahko poskusite tudi z najtežje obvladljivim organizmom, človeškim. Zanj je potreben največji napor, vendar so tudi občutki, ki jih pri tem doživite, toliko intenzivnejši, enkratni in neponovljivi. Vendar vas moram opozoriti, da privajanje na človeka traja cel teden, in teh pet dni morate doplačati."

Tehtal sem možnosti. Morda bi bilo res bolje, če bi najprej poskusil s čim preprostim, vendar, kaj bi imel od tega. Če sem se odločil za takšno neumnost, potem je najbolje, da rinem do konca in da imam potem mir za vse večne čase. Tako bi me verjetno vleklo sem znova in znova.

"Vi ste..."
"...človek, da. Vendar vedite, da je to moje telo, da sem v njem prišel na svet in ni šlo za izposojo. Zato so ti prostori tudi prilagojeni meni, hkrati pa ena najboljših reklam, kako se bo počutilo duhovno bitje v materialnem svetu."
"Dobro, potem želim najeti človeško telo."

Razložil mi je še nekaj podrobnosti, me še enkrat opozoril, da je človeško telo težko obvladljivo ("Naj vas ne premami moje gibanje in obnašanje! Imam 38 let prakse."), nekaj šaril za tisto svojo pisalno mizo, potem pa me je odpeljal izbrat telo. Ko sva se sprehajala med telesi, ki so bila, kot sem ga razumel, v stanju hibernacije, mi jih je razkazoval, našteval prednosti in pomanjkljivosti enih in drugih, opisal temeljne razlike med moškim in ženskim tipom telesa in končno skorajda tudi namesto mene izbral. Tako sem postal začasni lastnik vitkega moškega telesa; ne previsokega, ne prenizkega ("Poskusimo z najbolj uravnoteženim in dokaj lahko vodljivim modelom.") rjavih oči in las, nekoliko temnejše polti ("Saj nočete imeti težav s soncem!") in sploh. Vstopil sem vanj in se v istem hipu sesedel. Občutek je bil približno tak, kot bi me nekdo zaprl v kletko.

"Oči! Odprite oči!"
Tisti trenutek sem želel izstopiti, mu povedati, da naj pozabi vse skupaj, in da to ne bo šlo. Oči? Kako naj jih odprem?
"Ne poskušajte voditi telesa! Postanite eno z njim! Ne mislite, kaj boste napravili!" To ni bil več pogovor, stvari nisem zaznaval, ampak, kot sem kasneje izvedel, sem jih slišal. A takrat sem jih občutil le kot bolečino.
"Pa kaj se sploh trudim, z zelenci je vedno enako. Sestra, injekcijo."
In potem je v meni eksplodirala svetloba, ki je počasi ugašala.

Prebudil sem se v postelji. Pogledal sem naokrog in moral zamižati od vse prehude beline ob meni je zabrenčalo in posvetila je lučka. Skozi vrata je vstopil Patterson in se mi prijazno zarežal.
"Dobro, vidim da osnovne funkcije obvladate. Malce sem se že ustrašil za vas, ker vas je pobralo tako sunkovito. Nekateri imajo na začetku malce več uspeha. A verjetno je to zato, ker ste zelo občutljivi in, ko vam je telo pričelo pošiljati vse informacije, ste se sesedli pod količino le-teh. Blokada je pomagala, zdaj do vas prihaja samo okrog deset odstotkov informacij, pa še te so dodatno filtrirane. Dokler se ne naučite kako krotiti tok informacij, boste še pod blokado, potem pa jo bomo počasi umaknili. Tačas se boste tudi naučili popolnoma zavestno obvladati telo. Poskusite dvigniti roko."
Mučil sem se, in naprezal, vendar ni šlo. Žalostno sem ga pogledal.

"Ne gre."
"Seveda gre."
"Ne gre!"
"Seveda gre. Kaj pa počnete zdajle?"
Hipoma mi je potegnilo, na kaj meri. Z njim se nisem sporazumeval, ampak sem govoril. Uporabljal sem telo, ne da bi se tega zavedal. Morda me ne razumete popolnoma, ampak to je ravno tako, kot pri tisti otroški igrici, ko roki primeš križem, potem ti pa nekdo pokaže s katerim prstom pomigaj. Roka je švignila kvišku.

"Vedel sem, da vam bo uspelo. Ne gre za to, da prepričujete roko, naj se dvigne. Samo preprosto jo dvignite." Prijel se je za nos: "Vprašajte me, kako sem to naredil. A vam kar povem. Nimam pojma. In me ne zanima. Telo ni nekaj, kar vodiš, je nekaj, kar si."

Še vedno sem molel roko kvišku, ko sem se nenadoma zavedel, da je to verjetno neumno. Pattrerson se je zadovoljno odsmejal iz sobe, še prej pa mi je sporočil, da jutri pričnem s kondicijskim treningom, hkrati pa mi bodo ponoči, med spanjem ("Ljudje morajo počivati." ) dovajali teoretično znanje, ki ga bom potreboval v materialnem svetu. In naj se ne naprezam preveč. A vseeno me je spodbudil, da naj dodobra preizkusim gibanje telesa, le postelje naj ne zapustim, saj bo izkušnja verjetno boleča. Najprej sem za drobec premaknil nogo, in opogumljen s tem uspehom sem začel pobrcavati. Nato sem poskušal premakniti obe nogi naenkrat in ugotovil, da je navsezadnje to čisto lahko.

Potem sem pa uganil pravo. Z obema rokama sem se naslonil na posteljo in dvignil cel zgornji del telesa. Obsedel sem v postelji, obrnil glavo in se naenkrat počutil mojstra. In telebnil s postelje, kolikor sem bil dolg in širok. Premočan dražljaj, bolečina, kot me je opozoril Patterson. Zopet je zabrenčalo in pritekla je ženska. Videti je bila jezna, jaz pa sem se počutil precej poparjeno. Spravila me je nazaj v posteljo in mi strogo prepovedala kakršnekoli eksperimente s telesom do naslednjega dne. Začutil sem, da sem utrujen. Ne vem, ali je temu krivo moje telo, ali pa sem vanj res vlagal tolikšen napor. Ni mi bilo težko ubogati ženske, saj sem skoraj hipoma zaspal.

(konec prihodnjič...)

Ni komentarjev:

Objavite komentar