Ugodno!
Telesa v najem! Izkusite edinstveni občutek dotikanja stvari!
Sprehodite se po peščeni plaži in občutite komarjev pik! Ste se v
vseh eonih, odkar ste tukaj, morda naveličali duhovnega bivanja? Bi
radi skusili materialni svet? Pridite k nam! Za vas imamo telesa po
želji, od atletskih moških, zapeljivih ženskih, mogočnih slonjih
ali elegantnih mačjih. Seveda pa ne manjka tudi vseh vmes! Poglejte
v otipljivi svet in sposodite si telo zdaj! Spremenilo vam bo
življenje! Garantiramo vam prvorazredna telesa brez kakršnihkoli
poškodb, telesnih okvar ali nepravilnosti. Pri nas dobite samo
najboljše! (V ceno ni všteto dvodnevno privajanje)
Ja,
priznam. Slabič sem. Nasedel sem najbolj neokusni propagandi. Sploh
nimam izgovora. Dobili so me na limanice.
"Lepo
pozdravljeni v naši agenciji. Gospod Patterson vas bo takoj
sprejel," me je nagovorilo bitje v sprejemnici. Proti meni se je
prismejala stasita postava z bleščečim nasmehom.
"Stopite
z mano, prosim."
Odprl
je steno. Z roko!
"Kaj
vas tako preseneča, saj so najbolj navadna vrata. Oh, oprostite.
Gotovo še niste imeli stika z materialnim. Kmalu se boste
privadili."
Sledil
sem mu, še vedno malce zmeden. Moje začudenje ni bilo nič manjše,
ko je stopil za kvader in se zavalil v neko pripravo.
"Ah,
to sta moja pisalna miza in stol. Prosil bi vas za nekaj osebnih
podatkov. Aha. Torej, izkušenj z materialnim še nimate, telesa
verjetno še niste videli niti od daleč. Za začetek bi vam
priporočal kaj preprostega, a še vedno inteligentnega. Recimo
govedo. Velik rastlinojed, močan, robusten, skorajda brez naravnih
sovražnikov, in vanj bi lahko smuknili brez posebnega privajanja.
Ali pa morda kakšen manjši mesojed, podlasica, recimo. Večina
njenih gibov je refleksnih tako, da se boste počutili kot na zadnjem
sedežu avtomobila."
Neumno
sem pogledal. O kakšnih avtomobilih, mesojedih in podobnem zdaj
kvasi? Verjetno je opazil moj zabodeni pogled, saj je hitro
nadaljeval:
"Seveda,
če ste avanturistični tip, lahko poskusite tudi z najtežje
obvladljivim organizmom, človeškim. Zanj je potreben največji
napor, vendar so tudi občutki, ki jih pri tem doživite, toliko
intenzivnejši, enkratni in neponovljivi. Vendar vas moram opozoriti,
da privajanje na človeka traja cel teden, in teh pet dni morate
doplačati."
Tehtal
sem možnosti. Morda bi bilo res bolje, če bi najprej poskusil s čim
preprostim, vendar, kaj bi imel od tega. Če sem se odločil za
takšno neumnost, potem je najbolje, da rinem do konca in da imam
potem mir za vse večne čase. Tako bi me verjetno vleklo sem znova
in znova.
"Vi
ste..."
"...človek,
da. Vendar vedite, da je to moje telo, da sem v njem prišel na svet
in ni šlo za izposojo. Zato so ti prostori tudi prilagojeni meni,
hkrati pa ena najboljših reklam, kako se bo počutilo duhovno bitje
v materialnem svetu."
"Dobro,
potem želim najeti človeško telo."
Razložil
mi je še nekaj podrobnosti, me še enkrat opozoril, da je človeško
telo težko obvladljivo ("Naj vas ne premami moje gibanje in
obnašanje! Imam 38 let prakse."), nekaj šaril za tisto svojo
pisalno mizo, potem pa me je odpeljal izbrat telo. Ko sva se
sprehajala med telesi, ki so bila, kot sem ga razumel, v stanju
hibernacije, mi jih je razkazoval, našteval prednosti in
pomanjkljivosti enih in drugih, opisal temeljne razlike med moškim
in ženskim tipom telesa in končno skorajda tudi namesto mene
izbral. Tako sem postal začasni lastnik vitkega moškega telesa; ne
previsokega, ne prenizkega ("Poskusimo z najbolj uravnoteženim
in dokaj lahko vodljivim modelom.") rjavih oči in las, nekoliko
temnejše polti ("Saj nočete imeti težav s soncem!") in
sploh. Vstopil sem vanj in se v istem hipu sesedel. Občutek je bil
približno tak, kot bi me nekdo zaprl v kletko.
"Oči!
Odprite oči!"
Tisti
trenutek sem želel izstopiti, mu povedati, da naj pozabi vse skupaj,
in da to ne bo šlo. Oči? Kako naj jih odprem?
"Ne
poskušajte voditi telesa! Postanite eno z njim! Ne mislite, kaj
boste napravili!" To ni bil več pogovor, stvari nisem zaznaval,
ampak, kot sem kasneje izvedel, sem jih slišal. A takrat sem jih
občutil le kot bolečino.
"Pa
kaj se sploh trudim, z zelenci je vedno enako. Sestra, injekcijo."
In
potem je v meni eksplodirala svetloba, ki je počasi ugašala.
Prebudil
sem se v postelji. Pogledal sem naokrog in moral zamižati od vse
prehude beline ob meni je zabrenčalo in posvetila je lučka. Skozi
vrata je vstopil Patterson in se mi prijazno zarežal.
"Dobro,
vidim da osnovne funkcije obvladate. Malce sem se že ustrašil za
vas, ker vas je pobralo tako sunkovito. Nekateri imajo na začetku
malce več uspeha. A verjetno je to zato, ker ste zelo občutljivi
in, ko vam je telo pričelo pošiljati vse informacije, ste se
sesedli pod količino le-teh. Blokada je pomagala, zdaj do vas
prihaja samo okrog deset odstotkov informacij, pa še te so dodatno
filtrirane. Dokler se ne naučite kako krotiti tok informacij, boste
še pod blokado, potem pa jo bomo počasi umaknili. Tačas se boste
tudi naučili popolnoma zavestno obvladati telo. Poskusite dvigniti
roko."
Mučil
sem se, in naprezal, vendar ni šlo. Žalostno sem ga pogledal.
"Ne
gre."
"Seveda
gre."
"Ne
gre!"
"Seveda
gre. Kaj pa počnete zdajle?"
Hipoma
mi je potegnilo, na kaj meri. Z njim se nisem sporazumeval, ampak sem
govoril. Uporabljal sem telo, ne da bi se tega zavedal. Morda me ne
razumete popolnoma, ampak to je ravno tako, kot pri tisti otroški
igrici, ko roki primeš križem, potem ti pa nekdo pokaže s katerim
prstom pomigaj. Roka je švignila kvišku.
"Vedel
sem, da vam bo uspelo. Ne gre za to, da prepričujete roko, naj se
dvigne. Samo preprosto jo dvignite." Prijel se je za nos:
"Vprašajte me, kako sem to naredil. A vam kar povem. Nimam
pojma. In me ne zanima. Telo ni nekaj, kar vodiš, je nekaj, kar si."
Še
vedno sem molel roko kvišku, ko sem se nenadoma zavedel, da je to
verjetno neumno. Pattrerson se je zadovoljno odsmejal iz sobe, še
prej pa mi je sporočil, da jutri pričnem s kondicijskim treningom,
hkrati pa mi bodo ponoči, med spanjem ("Ljudje morajo
počivati." ) dovajali teoretično znanje, ki ga bom potreboval
v materialnem svetu. In naj se ne naprezam preveč. A vseeno me je
spodbudil, da naj dodobra preizkusim gibanje telesa, le postelje naj
ne zapustim, saj bo izkušnja verjetno boleča. Najprej sem za drobec
premaknil nogo, in opogumljen s tem uspehom sem začel pobrcavati.
Nato sem poskušal premakniti obe nogi naenkrat in ugotovil, da je
navsezadnje to čisto lahko.
Potem sem pa uganil pravo. Z obema
rokama sem se naslonil na posteljo in dvignil cel zgornji del telesa.
Obsedel sem v postelji, obrnil glavo in se naenkrat počutil mojstra.
In telebnil s postelje, kolikor sem bil dolg in širok. Premočan
dražljaj, bolečina, kot me je opozoril Patterson. Zopet je
zabrenčalo in pritekla je ženska. Videti je bila jezna, jaz pa sem
se počutil precej poparjeno. Spravila me je nazaj v posteljo in mi
strogo prepovedala kakršnekoli eksperimente s telesom do naslednjega
dne. Začutil sem, da sem utrujen. Ne vem, ali je temu krivo moje
telo, ali pa sem vanj res vlagal tolikšen napor. Ni mi bilo težko
ubogati ženske, saj sem skoraj hipoma zaspal.
(konec prihodnjič...)
Ni komentarjev:
Objavite komentar