Mile jere, kisle cmere

Črni cayenne je lahkotno plul med vršiškimi serpentinami. Mogočno rjovenje osemcilindrske pošasti, podkrepljeno z dvema turbinama je splašilo ptice po okoliških drevesih. Kovinska zver je lahkotno zaplesala še okoli zadnjega ovinka in obstala na vrhu, tik ob ruski kapelici. Že so se odprla vrata, ko je za porschejem nestrpno zahupal italijanski turist. Črni lepotec je še enkrat zahrumel in počasi zapeljal na parkirišče.

"Cazzo!" se je zaslišalo izza na pol odprtega okna.
Na tla ob športnem terencu so stopili precej dragi čevlji. Zakoračili so proti zadnjemu delu in kmalu se jim je zgodilo, da so zapustili noge. Zamenjali so jih trpežni gojzarji, spred in zad okovani. Prava hribovska oprema. Njihov lastnik, postaven možakar, je zaloputnil prtljažnik in si z nasmehom na ustnicah popravil sončna očala, ki so v ravno pravem trenutku ujela odblesk jutranjega sonca. Popolno. Zazrl se je proti kažipotom in se odločno nameril, kamor je kazal tisti za Špiček. Pred njim je bil zajeten kos poti.
Desetletja so minila, odkar je zapustil te gore in odšel za boljšim kruhom v svet. Zasejat dobro voljo pri ljudeh. in cekine v lasten žep. Le-teh bo še več, če se bo slutnja, ki se je zbudila tam davno v narodni in univerzitetni knjižnici, izkazala za resnično.

Kip Juliusa Kugyja. Zasanjani možakar, ljubitelj prav tistih gora, v katerih je odraščal. Ki zdaj v bron odlit večno počiva pod Vršičem. In gleda gor na Jalovec. Deset in desetkrat je bral prepire, kje bi moral stati in ni doumel, zakaj naj bi to bilo pomembno. Pa so mu enkrat po naključju zašli v roke Savinškovi zapiski. Kipar je ob rob načečkal, da ni važno, kam gleda Julius - ampak koga!
Po nekaj urah je dospel do zavetišča. Do vrha Jalovca je imel še dobri dve uri, a ni bil namenjen tja. Dasiravno je najprej korake zastavil v hrib, ga je pot vodila bolj na stran, proti črnemu lesu. Gojzarji so kopali luknje v mehki humus in spet se je počutil kot triglavski vladar. Prav potihem si je pričel žvižgati.
Veje črnega lesa so se pričele redčiti. Sonce se je spet počasi prebijalo do tal in kozja stezica se je izravnala. Ko je stopil čez rob, mu je srce hitreje zabilo. Doli na jasi je bila črna koča in dim se je leno sukljal iz vegastega dimnika.
"Torej vendarle," je zamrmral. 

Spustil se je nizdol in bo tem bi skoraj zložil po tleh. Sonce še ni bilo dovolj visoko, da bi pregnalo roso z odpadlega listja na tej strani jase. Popravil si je hlače, naravnal očala in potrkal. Nič. Pritisnil je na kljuko in vstopil. Stara babnica je dremala v gugalniku, nad ognjiščem pa je brbotal kotliček, iz katerega je prijetno dišalo po planinskem cvetju - in še nečem. Ob njenih nogah je ležal velik siv pes. Nezaupljivo je gledal vsiljivca in vihal ustnice, kot da se ne more odločiti, ali bi pokazal zobe, morda celo planil, ali pa bi ga raje pustil, naj se naveliča in odide. Nazadnje je grleno zarenčal.
Starka se je zdramila. Popravila si je dolge razmršene sive lase in se krmežljavo zazrla v prišleka.
"Izgini! Kaj vdiraš v tuje domove!"
Snel je očala. Iz oči mu je sevala zvita hudomušnost.
"Pa si res tu. Ne bi verjel, če bi mi kdo povedal. Vrnila si se."
Coprnica si ga je zdaj bolje ogledala. Pes je prenehal renčati in pomahnil z repom.
"Vidim, da me ima Volk še vedno rajši."

Čez razorani obraz je preletelo spoznanje. Ki ga je nato zamenjala trda jeza.
"To ni Volk, tepec. Koliko časa pa misliš, da živijo psi?"
"Tvoji verjetno malce dlje kot običajni, mar ne?"
"Te prav nič ne briga!"
"Pravzaprav me. Prišel sem ti nekaj ponudit."
Vešča se je zahehetala.
"Ti, da bi mi kaj ponudil? Ti, ki znaš samo jemati? Krasti! Ki si premikastil bajeslovne junake in ubogo ženo spravil celo ob ljubljeno žival? In zdaj prideš ves frajerski, da bi mi nekaj ponudil? Kako si sploh prišel do mene?"
"Kugy. In njegov vrt. Juliana. Vse tisto cvetje, moral te je poznati. In še danes gleda prav proti tvoji koči."
"Zmešani bedak. Mislil je, da pozna te gore. In se izgubil. Pobralo bi ga, če ga ne bi našla. Morala bi ga pusti, kot je. Prav bi mu bilo. No, kaj hočeš od mene?" Vstala je in se pretegnila, da je zapokalo v poapnelih sklepih.
"Si kdaj pomislila, da bi svoje znanje delila s svetom? Poznaš zdravila, za katera bi farmacevtske družbe ubijale. Ozdravila bi premnoge, ki trpijo, ki jim sreča ni tako mila, kot je meni."
Klofuta je bila nenadna in popolnoma nepričakovana. Lice mu je pordelo in razločno si lahko videl odtis vsakega prsta posebej. Vzrojila je:

"Prekleti smrkavec! Kaj si pa misliš, mrha nesramna!! Že takrat, ko si mi prvič prišel v pest, bi morala iz tebe narediti pašteto! Pa slišim, da si ti prišel na isto idejo! In da se greš filmsko zvezdo! In prodal ime za neko pedrsko revijo!"
"tisto so ukinili..." je osramočeno zamrmral.
"Kuš, mulc! Boš tiho? Nisem še končala! Pa tisto čvekanje o slovenskem superjunaku in mladinski ikoni? Zlatorogov car? Ha, ni čudno, da je naokoli polno delinkventov, ki ropajo nemočne starke!"
"Pa saj nisem bil tako grozen..."
"Ne, seveda ne! Samo prebrisan in dobrega srca, ka-li? V eni roki sonce, v drugi smeh? Kdor pa ni plesal na tvoje note, je moral pobasati culo in oditi? Ti je zmanjkalo zaslužka drugod, pa si se spomnil name, da bi mi pobral še zadnje, kar imam?"
"Ampak... Odkod veš vse to?"
"Poglej tjale!"
Ozrl se je za njeno koščeno roko. Na polici v kotu je ležal čisto nov prenosnik in ob njem mobilni telefon. Čarovnica se je spet zahehetala.

"Štiri jedra. Štiri giga rama. In ganc frišen geforce. Testna zadevica. Direkt iz Intela. So mi jo pripeljali s hentihopterjem. Ti vidim, si imel vsaj toliko časti, da si prispel peš. Če sem stara in živim bogu za hrbtom, še ne pomeni, da ne vem, kaj je internet. Ali ne odigram kake domišljijske. Pa forumi! Če si star in sam, znajo biti večeri presneto dolgi. In kaj misliš, plačuje za vse to?" Potrkala si je po glavi in se spet zahehetala.
Bilo mu je jasno, da je prišel zaman. Znova si je nataknil očala in se napotil proti vratom.
"Oprosti, ker sem te zmotil. Pa brez zamere, teta Pehta."
"Srečno, Kekec" je odvrnila, ne brez škodoželjnosti v glasu.

Pot nazaj je bila turobna. In ko je prispel do parkirišča, ni bilo cayenna nikjer. Le na tleh je ležala plastična kljuka, taka od maškar.
Pirati s hribov. Preklete kurbe. 

++++++
Spisana za nastop na mojih prvih proznih mnogobojih, 2007. Finale je bilo, kaj več pa ne:)