Takoj ko se je zbudil, se mu je
zazdelo, da je nekaj narobe. Ne s posteljo, ali sobo, ali vsako
podrobnostjo, ki ji je namenil pozornost. Narobe na splošno. Ne
glede na splošni občutek narobnosti je vstal in se napotil proti
kopalnici. Na ščetko je stisnil zobno pasto, odprl pipo, pomočil
krtačko pod topli krvavi curek in si pričel umivati zobe. Gor. Dol.
Gor. Dol. Pogled skozi okno je obetal še en čisto navaden dan.
Navlekel je nase običajne cunje in se po stopnicah napotil v
kuhinjo.
Stara babura je v pečico električnega štedilnika ravnokar
nagrmadila kup drv in po žepih stikala za vžigalicami. Obrnila se
je proti njemu in zakrakala nekaj nerazločnega. Nežno jo je odrinil
od štedilnika, pometal drva iz pečice in vklopil električno
ploščo. Staruha je glasno protestirala, zato je odmaknil lonec in
pritisnil njeno posušeno roko na kuhalno ploščo, ki se je do
takrat že prijetno segrela. Grdoba je zatulila od bolečine in ga
hvaležno pogledala. Zopet je pristavil lonec in dvignil pokrovko. V
vodi sta med zelenjavo plavali dve sveži dojki. Juha in kuhano meso,
torej. Babnici je nakazal, naj kot prilogo pripravi hrenovo omako in
ta je pokimala. Zatem se je odel še v rdeče ogrinjalo, ki je viselo
na koščeni kljuki v veži in se odpravil ven.
Žveplene sopare so mu udarile v nos.
Sovražil je jutranjo meglo. Med potjo proti avtobusni postaji se je,
kot vedno, privoščljivo zarežal duši, ki je rinila skalo
navkreber po bližnjem klancu in zapazil, da je skala če precej
oškrbljena in razpokana. Moral bo poklicati v centralo in naročiti
novo. Presneti birokrati, spet bojo sitnarili, saj še ni niti
osemsto let, odkar je naročil prejšnjo. Na postaji so ga pričakali
običajni zdolgočaseni frisi jutranjih delavcev. Kot ponavadi, so se
držali vsak zase, potopljeni v lastne misli in topo bolščali v
tla. A vsi so dvignili poglede, ko je izza ovinka nenavadno hitro
prirohnela gmota avtobusa. Režeč se voznik je odprl vrata in
navdušeno zabobnel:
"Kaj je, fantje, čemu dolgi
frisi, pripravite se na vožnjo svojega življenja!"
Ponosno je skočil izza volana in odprl
pokrov:
"Poglejte, kaj sem kupil včeraj!
Vam povem, stvar da motorju čisto novega življenja!"
Delavci so se nagnetli okoli šoferja,
ki jim je z važnim izrazom na obrazu razlagal prednosti novega
rotacijskega bičevnika, ki je enakomerno tolkel po pogubljenih,
zavračal pomisleke, da bo tako prehitro obrabil motor in dokazoval,
da noben motor na dvajset duš ne potegne bolje od njegovega, še
posebej, ko mu pripomore z razbeljenimi analnimi vstavki, ki so prav
tako popolnoma nova pogruntavščina z vzhodnega konca:
"Vam rečem, oni poševnooki se
spoznajo na svoj posel! Danes bomo v službi, kot bi mignil!"
Slednja izjava je požela val
odobravanja med dolgimi frisi. Ne glede na šoferjeve obljube in na
njegovo friziranje motorja, pa je v službo zamudil za cele štiri
sekunde, in v mislih preklinjal prekletega šoferja, ki je svoj
ritual z odpiranjem pokrova ponovil na vsaki postaji. Joj, kako jih
bo slišal od šefa. Ni se še dobro preoblekel, ko je iz zvočnikov
že zagrmel znani sitni glas:
"Kukurmot, v mojo pisarno!!!"
Zaklel je, pograbil trizob in na hitro
pregnal iskalce biserov, ki so si privoščili čik pavzo, nazaj v
globočine Jezera kozlanja ter se s čvrstim korakom in temnimi
mislimi napotil proti administrativnemu oddelku. Vsi so se bali šefa.
Ne zato, ker bi bil posebej grozen, dasiravno so vsi tisti izrastki
in dva obraza pripomogli k splošni odvratnosti, problem je bil v
tem, da je pred njim bilo nemogoče zatajiti karkoli. Posvečeni
dvoličnež ti je prijazno zrl v oči, medtem ko si iskal opravičila
za svoja dejanja, medtem pa so ti po hrbtu že plesali zobje klinaste
brane.
Za današnjo zamudo mu zagotovo ne bo ušlo vsaj nekaj dni
dela v rudnikih solitra. In vsi vedo, kaj napravi soliter s tvojo
kožo. Zatorej je bil tolikanj bolj presenečen, ko je pri šefu
našel posebej čedno mlado pripravnico. Pravzaprav je ni toliko
našel pri šefu, kot pod šefom.
"Kukurmot, kdaj si nazadnje bil
mentor?"
Pomislil je. Pomislil je še enkrat.
Saj ni bi bilo tako dolgo nazaj...
"Kakih petsto let bo tega, gospod.
Ko smo dobili borgijsko gospo. A zdi se mi, da z mano niste bili
ravno zadovoljni."
"Seveda ne, ti kreten. Ženska je
bila vsa pasja in pričakoval sem, da se bo povzpela visoko v
administracijo, ne pa, da jo uničiš!"
"Oprostite, gospod, ne bo se več
ponovilo. Ampak, če preverite zapise, boste videli, da so vse njene
metode bile natanko dokumentirane in marsikatera je v rabi še
danes."
"No, to ti dam prav, toda saj veš,
da so ljudje iznajdljivi, taka dama bi bila neprecenljiva pri
izmišljanju novih prekletstev."
"Z dolžnim spoštovanjem, gospod,
moje mnenje je bilo, da se je že iztrošila. Ves čas pripravništva
je uporabljala samo stare finte, ki smo jih poznali že od prej..."
"Ni važno," je zagodel šef
in pokazal na priležnico (ta ga je kaj hitro za prst zgrabila z
zobmi): "Tole je Allyioma. Au! Večje prasice še nisem srečal,
tam zgoraj je bojda bila odvetnica pri nekem računalniškem
podjetju." Vrgel mu je velikanski kup papirja in pljunil ženski
v usta: "Tole je eno njenih del, preštudiraj ga, javila se ti
bo po intervjuju z mano!"
Zasukal se je in odšel iz pisarne. Med
zapiranjem vrat je videl da je Allyioma ravnokar spustila šefu na
hrbet zajetno klobaso dreka in jo nasladno razmazovala. Šefova
ljubljenka torej. To bo še hudo. Na poti nazaj k jezeru, ga je
zaustavil eden novih sodelavcev, ki se je pritožil, da po zadnjem
servisu navijalnik črev deluje prehitro in da so vse stene
obrizgane, pa ga je poslal do drugega kroga nebes. Ali ne morejo
takih nepomembnosti pustiti do rednega remonta? Sedel je za mizo, na
hitro preletel poročilo o napoju za masturbatorje, po katerem so
prestopniku na rokah zrasle zarjavele britvice, nakracal nanj svoj
podpis in se posvetil kupu papirja, ki ga je prinesel od šefa.
Takoj
je spoznal Allyiomin potencial. Če bi babo najeli, bi lahko obnovili
sektor za prodajo duš, ki je krasno deloval v pozni viktorijanski
dobi. Tako spretnega pisca ni videl že dolgo časa. če bo sprejeta
v službo, bi bila sama edina primerna, da napi[e lastno pogodbo, kar
pa je edina stvar, ki je ne smejo narediti. V vsaki drugi pogodbi bi
hudič babji zagotovo našel luknjo. Potem pa se je zarežal. za take
tičke je dobolj en sam stavek. Zgrabil je pergament, pomočil pero v
luknjo na roki in zapisal: W3 0WN J00, ter se umetelno podpisal na
spodnjo črto. Tako, pripravljen je, naj kar pride.
"Zdravo," je zažvrgolela, ko
je stopila v pisarno. "Tale tvoj šef je pa res klasa. šele, ko
sem uporabila nekaj posebnih trikov, sem ga spravila do konca. Upam,
da ti nisi nič slabši."
V klasični maniri je zagodrnjal nekaj
nerazumljivega in s prstom pokazal pod mizo. Ni ji bilo treba dvakrat
reči, saj se je že po kolenih plazila k njemu. A pripravil ji je
majhno presenečenja. Ko je zagrabila njegovo kito, jo je naravnost v
oči zadel mogočen curek vroče scaline. A ni bilo videti, da bi jo
kaj motilo. Opala, je pomislil, tole bo pa res hudo. Zgrabil jo je za
lase in ji ga porinil globoko v požiralnik. Hkrati ji je pred očmi
pomahal s pogodbo, zasadil pero v njen vrat in jo prisilil k podpisu.
Fafala je sicer slabo, a je pogoltnila vse do zadnje kaplje. Sklonil
se je k njej in ji zašepetal na uho:
"Enkrat te dni te bom razrezal na
drobne koščke," ona pa je vzdihnila v nasladi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar