Stereotipi o igričarjih

Danes me je k pisanju spodbudil en model, ki se je na Youtubu nadvse razhudil, ker mu EA ni dovolil igrati najnovejšega Sim City. Strežniki so pač pod navalom klecnili, kot se to redno dogaja, ko pride na plano kaka nova igra. Verjetno se še vsi, ki se z igrami ukvarjamo ljubiteljsko ali profesionalno, spomnimo zloglasne napake 37, prvega šefa v Diablu 3.
No, problem je nekje drugje. Najprej si poglejte, kako se je poba razhudil:

Torej, da smo si na jasnem, Francis je konstrukt. Svojo podobo, ki neustavljivo spominja na Cartmanovo, zna izkoristiti, da je postal manjši spletni fenomen. Vse vpitje, cepetanja in mahanje s klobasastimi ročicami ni pristna igričarjeva jeza, marveč zaigran prizor. Resda improviziran, a vendarle.
Tisto, kar zbode, je predstava, ki jo imajo ljudje o igričarjih. O zamaščenih, špeglastih geekih brez življenja in brez duše, ki živijo pri mami in ves ljubi dan buljijo v računalo, ter se cmerijo kot pičke, ko nekaj ne gre po njihovem.
Kar zbode še bolj, je to, da nas, ostalih to očitno ne moti. Kot bi v zašpehani podobi uzrli neko zadoščenje - hvalabogu, jaz pa že nisem tak.
Igričarstvo je postalo mainstream. Mulci, ki smo se zabavali s spektrumi, komodorji, atariji in NES smo odrasli in imamo svoje družine. Večina nas ni pozabila na igre, marveč so še vedno del našega vsakdana, in z njimi naših družin. Ni več mam, ki bi rentačile, da spet čepimo pri prekletih igricah (zdaj to počnejo žene, še posebej kadar je treba v trgovino, odnesti smeti ali pomiti posodo), še vedno pa se radi obnašamo do svojega hobija, kot da je neka otročja stvar, oziroma zreducirana na brezživljenjske debeluhe, kot v zgornjem videu. Kot bi nas bilo sram priznati, da uživamo v igrah.
In tega ne morem razumeti. Nas je sram iti v kino? Na koncert? Si kupiti knjigo? Zakaj bi torej igričarstvo, v katerem se obrne več denarja, kot v Hollywoodu, ki brez problema pobira največje igralske in pisateljske talente, ter jih dodaja lastnim - programerskim, oblikovalskim, arhitekturnim, da nam ponudi nove svetove, v katerih sodelujemo sami? Z družino in prijatelji? Ali popolnimi neznanci, s katerimi pa se na ta način na koncu zbližaš?
Nisem človek, ki bi pozival, naj bomo ponosni, ker smo igričarji. Ne vidim smisla v tovrstnem ponosu, kot ga ne v tistem, kaj te spolno privlači ali v kateri državi so rojen. Tudi filmoljubci ne hodijo na parade kjer bi izpričevali da z gibljivimi slikami ni nič narobe. Lahko se pa vsi po vrsti končno otresemo zadrege, ki nas očitno preveva ob misli, kaj bodo rekli drugi, ko bodo izvedeli, da igramo igrice.
Nič.
Ker jih igrajo tudi sami.