Vse Biowarove igre, povzetek

Oh ja, tuširanje v spodnjem perilu. No, za to ni kriv Bioware, marveč puritanci.

Bioware je podjetje, ki me razdvaja. Po eni strani izdelujejo obrtniško zgledne in divje popularne frpjke, po drugi pa je z vsako, ki jo preigram, občutek že videnega vse večji. Glavnina štorije pade v ozadje, saj veš, kako se bo vse skupaj končalo, in naenkrat imajo tvoji možgani ogromno časa, da odkrivajo nove in nove luknje v toku pripovedi.

Ne verjamete? Pa napravimo majhen poskus.Uganite naslov igre!

Protagonist je v svetu igre sicer dokaj neznan lik, a je faca, in za sabo že ima nekaj bridkih izkušenj, ki so ga oblikovale v osebo, kakršna je. Zavoljo nekega ključnega dogodka se poda na nalogo, katere posledice postajajo vse bolj daljnosežne.

Na poti se mu eden po eden pridružuje pisana druščina, vsak s svojimi značilnimi fintami in problemi, ki mu jih protagonist pomaga rešiti, ter si tako zagotoviti njegovo prijateljstvo, oziroma lojalnost. Še več, nekateri ga imajo za več kot prijatelja in bi ga z veselem spoznali tudi v bibličnem smislu. Ne glede na to, kako očitni so pri tem, pa traja popotovanje do rjuh malodane cel špil.

Igra je sestavljena iz treh ali štirih vsebinsko zaključenih sklopov, prehod med njimi pa zaznamujejo bolj ali manj usodni dogodki, v katerih protagonist doseže zadani cilj a zanj plača visoko ceno, ki je včasih genocidnih razsežnosti. Ob tem sploh ni nujno, da gre za njegovo lastno odločitev, dostikrat je na neuspeh celo obsojen, zato da dobi zgodbovno podlago za nadaljevanje.

Bolj kot gremo proti koncu, bolj se razmere zaostrujejo, dokler ne izbruhne domala nemogoč scenarij, v katerem se protagonist samo s podporo svoje zveste druščine postavi po robu nadvse nadmočnemu sovražniku. Tovrstna naloga je večinoma označena kot samomorilska, oziroma brez možnosti za uspeh.

Tik pred odhodom v spopad se romantični interes končno odloči razpreti noge, potem ko je protagonist potešen, pa je čas za akcijo. Ups, ne še. Pozabil sem najpomembnejšo stvar.

Govor.

To je tista magična začimba, ki obrne stavne kvote. Ni važno, če proti tebi stoji tehnološko naprednejši, številčno močnejši in nasploh mogočnejši nasprotnik. Ko Pravi Voditelj zagrmi nad svojim vodom, pove, da je na kocki vse stvarstvo in da se bo o njih govorilo še tisočletja, veš, da je vse od tu naprej prava otroška igra. Da je konec samo vprašanje časa. Da veliki šefe nima šans. In kar je najbolj zabavno - govori ti ponavadi dajo na izbiro več možnosti, kaj globokoumnega boš izkašljal - a v končni fazi sploh ni pomembno, katero možnost izbereš, ker se liki tako na sladke besede kot grožnje odzovejo povsem enako. Ker tako zahteva štorija. Oh ja.

Nakar imaš povsem na samem koncu še en zgodbovni zasuk. Boš naredil A ali B? Pustimo ob strani, da je včasih na voljo tudi C ali D. Ta pa načeloma na končni izid nima BISTVENEGA vpliva.
Se pa zna izkazati, da posledično lahko odloča, kaj boš lahko počel v nadaljevanju. Ampak to je že druga zgodba.

No, o kateri igri sem govoril?

Tisti, ki se malo spoznajo na književnost, bodo hitro navrgli, da imamo v vsej zgodovini zgodbarstva samo sedem prototipov štorij (po mnenju nekaterih celo samo trije, po mnenju drugih pa tudi več kot trideset), zato si kaj dosti izmišljevati ne morejo. Še posebej, če je neka zvrst pripovedništva za določen tip iger idealna, ker gradi na izkušnjah lika in je postajati močnejši osnovna igralna mehanika.

Ampak čisto zares, je treba pri tem biti tako očiten?
Bioware so Dan Brown igričarske industrije.

P.S.: V obrambo Biowaru moram povedati, da včasih diametralno si nasprotne opcije v dialogu sicer sprožijo povsem enak odziv sogovornika, in bi bilo vseeno, če bi mu samo pokazal osle ali prdnil v fris, se pa ta odločitev zapiše v "malo črno knjižico" in potem ne dobiš za fukat ali kaj podobnega. Takih subtilnih preobratov je kar precej in lahko bistveno spremenijo pot do enovitega konca. Za to jim pa lahko upravičeno damo kapo dol. A to ne spremeni bistva - več njihovih iger ko preigraš, manj se ukvarjaš z osrednjo štorijo in bolj se obešaš na podrobnosti. Nakar so avtorji in založnik presenečeni, ko ljubitelji zaradi blesavega zaključka povsem znorijo in nikakor ne štekajo njihove umetniške kreativnosti.