Nasvet za vse poticopeke

Ja, notri je čokolino.

Torej, bliža se velika noč.
Krasno. Spet se bomo najesli dobrot, da nam bodo pri ušesih ven gledale. od šunke, jajc, hrena, pa do, jasno, potice. oziroma, pri nas doma ji rečemo kolač. Ker se pač speče v modelu za kolače in naj bi simbolizirala trnjevo krono. Whatever.
Kljub temu, da sem glavni kuhar pri bajti, sladice niso moja močnejša stran. Dejansko je edina sladka stvar, ki jo delam, ravno velikonočna potica. Pa še to se je zgodilo povsem naključno. V šali pravim, da sem dobil en tak mali dokaz, da Bog res obstaja.

Ja, sliši se smešno (ateistom) ali bogokletno (pravim vernikom). Ampak, naj razložim.
Takrat, ko je moja mama zbolela, ni mogla več kuhati, pa sem prevzel to opravilo. Ni blema, kosila sem pacal že prej, dober okus imam, in hrano večinoma vsi hvalijo. Potem pa je prišla velika noč. In nihče od nas zdravih ni znal napraviti potice. Ker je mama imela prizadet govor, niti ni mogla kaj dosti pomagati z nasveti. Pripomoglo ni niti dejstvo, da so vsi recepti v njeni kuharski knjigi kriptični - vedno je izpustila vsaj eno, kritično sestavino. Dober štos, kadar svojih receptov ne želiš deliti z nikomer. No, jaz se vseeno pogumno odločim zamesiti testo, popariti orehe in sploh napraviti veliko noč, kot se zagre.

(Še posebej, ker je bila zadnja z mamo, česar smo se zavedali vsi)

Zataknilo se je, ko je bilo testo razvaljano in namazano. Poskusil sem ga zvijati na razne načine, pa sem vsakič raje obupal, preden bi reč docela pokvaril. V tistem tretutku pa je pozvonilo pri vratih.

Firbčen grem pogledat, koga je prineslo ob pol desetih zvečer, in na pragu zagledam lokalnega peka, ki je prišel nekaj vprašat. Seveda sem ga povabil noter in mu pokazal svojo dilemo. Poba je zavihal rokave in en dva tri je bila potica v modelu. Pa recite, da ga ni poslal sam Bog :)

No, tako še danes pečem potico jaz. Da pa ne bo celotna štorija brez pametnega nasveta, bo poskrbela druga prigoda. Namreč, moja sestra ima malce bolj občutljiv želodec in orehi ji še posebej zavdajo. Pa tako nekaj let kasneje spet pečem potico, nakar ugotovim, da je en paket orehov zanič. Za povrh mi fotr nalije na preostale čisto preveč mleka. Kaj pa zdaj?? Ni druge, zgostiti bo treba reč. Že sem grabil po drobtinah, nakar sem pomislil, da bi morda uporabil raje zmlete kekse. Odprem omaro...

In zagledam čokolino.

V maso sem ga zabrisal cel paket. In glej ga zlomka, reč je bila odlična. Pa še sestra je rekla, da po takšni nima želodčnih težav. Od takrat delamo potico s čokolinom. Morda ta izhod v sili pride kdaj prav tudi vam.