Davkoplačevalski denar in njega zapravljanje

Nekaj vam moram priznati.
Ko zaslišim frazo "davkoplačevalski denar" me kar zvije. Še posebej, ko opozicija za nabiranje političnih točk nabija, kako vlada zapravlja denar davkoplačevalcev. V tem trenutku ni važno, kdo je vlada in kdo opozicija. Vse strani imajo te gnile fraze polne gobce. In kaže, da se je še lep čas ne bomo znebili, kljub novim dodatkom v besednjak, kot so strici iz ozadja, levi fašisti, tranzicijski karkoli že, klerofašizem in podobne zmerljivke, ki uletavajo po tekočem traku.
A tokrat me slednje ne zanimajo.

Zanima me, čigav je dejansko "davkoplačevalski denar?"

Fraza je uletela v svetovno politiko nekje sredi devetdesetih in vedno jo je uporabljala opozicija, ki je z njo očitala vladi preveliko ali nepotrebno trošenje. To so počeli tako uspešno, da je postala del splošnega pogovornega jezika. Ne le pri nas, v razvitih demokracijah, odkoder smo jo uvozili. Najbolj smešno je, da se niti ne ve natančno, kdo jo je uporabil prvi, se pa sumi Britance ali Američane. Tam se politika že stoletja gradi na populizmu in omenjena floskule je prava voda na mlin preostalega življa. Kajti naenkrat se proračunska sredstva, ki se napajajo iz davkov, spremenijo iz neke fiktivne mase v konkreten denar iz naših žepov.

Dobesedno NAŠ denar.

Pa je to res? Vzemimo za primer, da moj kolega prodaja kosilnico. ker je moja zaribala, potrebujem drugo in cena se mi zdi povsem razumna. Odštejem mu tiste fičnike in se spravim kosit. Potem ga pa zagledam, kako koraka po cesti z zabojem vibratorjev najrazličnejših barv in najstrašljivejših oblik. Ali bom skočil do njega in ga izdatno nahrulil, za kakšno neumnost je zapravil MOJ denar? Pa saj ta denar ni več moj, z njim sem kupil kosilnico. Takenako on nima pravice usajati se name, kako razrit travnik poskušam kositi z njegovo kosilnico. Sori, stari, zdaj je moja.

Davke plačujemo vsi, Če ne drugega, pa DDV, ko gremo v trgovino. Ampak, porečete, kaj si pa kupimo z davkom? Nič. Damo ga državi, ona pa ga zapravlja, kakor se zdi njim prav. In če že damo denar državi, ji imamo kot državljani pravico povedati, kako ga sme zapraviti, mar ne? Kajti država ni prodajalec dobrin, država je servis nam, ki živimo v njej! Država nam služi!

Pa nam res?

Marsikdo zmotno misli, da nam je država in vse službe, ki opravljajo upravne naloge, podrejena. In prezre, da je država hkrati tudi represivni organ. da te lahko za prekrške in kazniva dejanja, ki smo jih definirali kot taka, kaznuje. Ker je njena naloga ščititi ne samo Janeza, marveč tudi Francko, Micko, Mujota, malo Evo, vse njihove domače živali in premoženje. Kar naša zadnje čase obilno faila, ampak to ni predmet te debate. Da pa to lahko počne, potrebuje denar. Ki ga dobi z davki.

Kaj si torej kupimo z davkom? Civilizacijo. Red. Pravico voliti in biti voljen. Pravico da nas ne ubijejo in posilijo v mračni ulici (ne nujno v tem vrstnem redu) ali celo v lastnem domu. Pravico, da imamo lasten dom, in si ga prej omenjeni morilec, posiljevalec ali nekrofil ne prisvoji.

Slovenski davkoplačevalci po uspešni sanaciji NLB

Torej za davke očitno nekaj dobimo v zameno. Izvršimo poslovno transakcijo. in denar, ki ga damo državi, tako ni več naš, davkoplačevalski, marveč postane državni. In ravno zato, ker gre tako od Janeza kot od Francke in vseh ostalih, se nek posameznik ne more usajati, da za to pa on že ne bo državi dajal denarja, pa naj bo to subvencija za župnike, nakup patrij ali magari UTD. Kot tudi ne moremo reči, da bomo MI plačali pufe NLB. Kako pa? Se bo pričel vozit blindiran kombi od bajte do bajte in z odločbo, da mora vsak državljan dati 100 evričev za NLB, pulil zadnje kovance starim mamkam iz tošlov?

Če že, jih bo plačala država. Pa upam (zaman?), da jih ne bo.

Vseeno pa obstaja ena pomembna razlika med državo in kolegom z vibratorji. Država je primorana pokazati, kaj z denarjem počne. In mi vsake štiri leta na voliščih odločamo, ali so upravitelji denar porabljali za nam koristne namene.

Pa nas očitno vse bolj boli kurac za to.

Ne pravim, da je vmes treba biti tiho. Če se država odloči kupovati neumnosti (ala falcon), je nujno povzdigniti glas in jim tako dati vedeti, naj tega ne počnejo več. Ampak, za božjo voljo, ne govorit, da to počnejo z našim denarjem. Navsezadnje nam je država uzakonila denar, ki ga uporabljamo in priznala pravico do lastnine, ki je med drugim izražena v denarju.

Dajte cesarju, kar je cesarjevega, je dva tisoč let nazaj rekel en model iz Galileje.