Arachne

Brezdelno sem ležal na kavču, pošteno razkurjen, ker sem zopet napak stavil na izid boksarske tekme, ki se je končala pred nekaj minutami in še zmanjšal svoj proračun. Ko so mi oči brezciljno blodile po stropu, so se ustavile na pajčevini v kotu. Ta novi dodatek moji sobni dekoraciji me je presenetil. V bloku imamo redne dezinsekcije, muhe nisem videl že od lanskega leta, pajka pa sploh nikoli. Le kako mu je uspelo priti v moj kot - in kako mu je na poti do sem sploh uspelo preživeti? Nekaj časa sem se poigraval z mislijo, da bi šel do tja in ga ubil. Temu se je zoperstavila močna obramba druge polovice mojih možganov, ki je navajala tako neovrgljiva dejstva, recimo da si pajka sploh ne upam ubiti, kot vraže, češ, umor pajka prinaša nesrečo. Jezus, sam sebi nisem mogel verjeti, da sem izrekel besedo umor. Vsekakor, nisem imel niti volje niti motiva, da bi pajka zmlinčil. Verjetno bo itak crknil sam od sebe.

Po nekaj dneh sem se s pajkom že prav sprijaznil. Še več, z lupo sem ga natančno preučil in tako zavrgel svoj največji strah, da gre za črno vdovo. Črne vdove spoznaš po tem, da imajo na zadku značilne rdeče pike, moj pajek pa je imel siv križ. Torej je popolnoma navaden pajek križevec, ki je mirno čemel v kotu svoje mreže in s prednjima nožicama potrpežljivo objemal nitko, speljano na sredino mreže, kot ribič. Ali pa bi morda bilo bolje reči, da ribiči držijo mreže kot pajki? Skratka, imam novega prijatelja, in če si ljudje vlačijo domov pitone, krokodile, tigre in zlate ribice, zakaj ne bi mogel jaz imeti pajka?

Tako je padla odločitev. Pajek je moj novi hišni ljubljenček. Torej moram skrbeti zanj in ker v dvaintridesetem nadstropju ni muh, je bolje, da se podam na lov za njimi. Kaj kmalu se je izkazalo, da je to lažje reči, kot storiti. V trgovini za živali sem kupil posušene muhe, ki jih krmijo ribam in terarijskim pajkom in ves ponosen nase odpeketal proti stanovanju. Tam sem mojemu arahnidu vrgel dve muhi v mrežo, češ, ulovil si jih. Pajek se ni zmenil za njih. šele, ko sem se s svinčnikom dotaknil nitke, ki jo je zvesto držal, se je premaknil. Na svojih elegantnih nogah je odhlačal do plena in s ena moje veliko razočaranje obrnil in odbrzel nazaj k nitki. Očitno hoče imeti živ plen.

Šele zdaj sem se zavedel, kako težko je v mestu dobiti živo muho. Očitno komunalna služba dela nadure, da nas varuje pred poplavo muh in komarjev, kajti nikjer, dobesedno nikjer ni bilo najti ene same samcate šesteronoge pošasti. Skakal sem po parku in iskal kobilice, prekopaval sem smetnjake, z mrežo letal ob smrdljivi reki, a presnetih žuželk ni bilo nikjer. Poklapan sem se vrnil domov. Tam je pajek še vedno čepel v svojem kotu in neskončno potrpežljivo med nožicami držal nitko. Pričelo me je skrbeti zanj. Koliko časa preživijo pajki brez hrane? Tako srečo lahko imam le jaz. Odločim se imeti hišnega ljubljenca, pa mi bo poginil od lakote.

Naslednjih nekaj dni sem preživel v pričakovanju, kaj se bo zgodilo s pajkom. Zagotovo vem, da ni jedel že vsaj dva tedna, kajti toliko je minilo, odkar sem ga prvič zapazil. Potem pa me je obšla nora misel. Z iglo sem se zbodel v prst, da se je prikazala kapljica krvi. Počasi sem šel do mreže in pritisnil prst nanjo. Pajek se je zganil in prišel raziskovat motnjo. Proti vsem pričakovanjem je porinil glavo proti krvi in jo, ne vem, verjetno posrkal, nato pa strumno odkorakal nazaj v svoje skrivališče. Sam sebi nisem mogel verjeti. Pajka sem nahranil z lastno krvjo! Ob tem sem se sam sebi zagnusil in se zarekel, da česa tako neumnega ne storim nikoli več.

Naslednjega dne sem doživel drugo presenečenje. Mreža je bila prazna. Je mogoče, da bi me pajek zapustil? Tekal sem iz sobe v sobo in nazadnje v spalnici odkril novo mrežo, točno nad mojo posteljo. Ko sem se zbudil, sem jo, ves matast, popolnoma spregledal. Pajek se je torej odločil preseliti v mojo neposredno bližino, kar me je po eni strani navdajalo z zaupanjem, po drugi strani pa sme čutil nekak neopredeljiv strah. Je to pomenilo, da me ima za svojega prijatelja ali za svoj plen? Druga stvar, ki je nisem mogel spregledati, je bila precej večja mreža. Kar nasmejati sem se moral temu nesmiselnemu poskusu, saj tudi največja mreža ne bi mogel ujeti nobene muhe.Zdaj sem vsako jutro, takoj, ko sem odprl oči lahko videl mojega ljubljenčka, kako straži svoj kot, kot vedno z nitko med nožicami. In po enem tednu me je spet pričela prevevati želja, da bi ga nahranil. 

Pa je za to poskrbel sam. Deseto noč njegovega neprostovoljnega posta sem se zbudil, ker sem začutil, da me je zaskelela roka. Ko sem prižgal luč, je pajek bil kot vedno na svojem mestu, a izdajala ga je rdeča, skeleča bunkica z dvema luknjicama, točno na pregibu med kazalcem in sredincem. Ujezil sem se in mu pričel žugati s pestjo, a sem se zavedel smešnosti tega početja. Pajek pač ni človek, da bi se zmenil za žuganje. Saj se niti večina ljudi ne. Raje sem zaspal nazaj. 

In sanjal. O deklici, ki je tkala neskončno tanko in mehko blago ter se očitno ni zavedala, da jo gledam. Nisem se upal premakniti, da je ne bi zmotil pri njenem početju, nakar se je obrnila in se mi nasmehnila, njene urne roke pa se vseeno brez najmanjše napake premetavale čolniček po statvah.

Zbudil sem se čudno vznemirjen. Ves dan nisem mogel napraviti nič pametnega in komaj sem čakal noč. A, jasno, sanje se niso povrnile. Kmalu sem se sam sebi zdel pomilovanja vreden bedak. A točno deseto noč sem spet kasiral ugriz, tokrat v drugo roko. In z njim zopet sanje.

 Tokrat je deklica stopila proti meni in se me hotela dotakniti. Gledal sem njeno roko, ki se mi je bližala in opazil, da ima na njej le štiri prste. Od presenečenja sem se prebudil! Do jutra sem se lahko samo še premetaval po postelji, zaspati pa nisem mogel več nazaj. Prisegel sem si, da se prihodnjič (če sploh bo prihodnjič) ne bom pustil takole zmesti, ampak bom pripravljen na vse.

Deset dni se je vleklo kot kurja čreva. čakal sem nestrpno kot nevesta poročne noči, z mešanico strahu in slasti. Tako sem bil razburjen, da nikakor nisem mogel zaspati. Šele proti jutru me je utrujenost končno zmagala. Tokrat ugriza sploh nisem čutil, a sem prepričan, da je moral priti, kajti znova sem se znašel pri statvah - a bile so prazne. Deklica je očitno dokončala svoje delo. Zagledal sem jo, kako se mi bliža in nosi nekaj v rokah.

Spoznal sem, da mi je iz pajčevine, k jo je tkala, ukrojila srajco. Pričela mi je odpenjati gumbe in slačiti zgornji del telesa, jaz pa sem se ji prepustil kot otrok. Ogrnila me je v pajčevinasto oblačilo, ki je bilo hkrati lahko in močno, hladno in toplo. Prijela me je za roko in odpeljala v majhno sobo, najbrž njeno. Tam je odvrgla obleko in se privila k meni. Poigraval sem se z njenimi lasmi, mehkejšimi od najfinejše svile in jo počasi potisnil na posteljo. Pričel sem jo božati in se ji dobrikati, dokler se mi ni razprla - a potem prevzela pobudo ona. 

Bila je nenasitna ljubimka, zahtevna do skrajnosti in še nikoli v življenju se nisem tako trudil kot sedaj. Čutil sme, da se mi bliža vrhunec in videl sem, da je tudi sama na robu, Pričel me je spreletavati sladostrastni drget, ko me je trdo zgrabila, se mi mrzlo zazrla v oči, razprla čeljusti - in mi odgriznila glavo. Zajela me je tema. Ne tema. Popoln nič. Zadnja stvar, ki sem jo občutil so bili drobni ostanki mojega telesa, iz katerega je brizgalo na milijone majhnih pajkov, pajkov, ki bodo morda nekoč zapredli nov svet.