Drvar

"Pazi, padaaaaaa!!!"

Srhljivo pokanje je preparalo ozračje in preglasilo rohnenje motornih žag, ki so ropotale po gozdu. Kdor zaslišal opozorilni klic in značilno škripanje, je prekleto dobro pazil, da ni bil nikjer v bližini padajočega drevesa. Vsi so bili izkušeni profesionalci. Naravna selekcija je poskrbela za tiste, ki se za opozorilo niso zmenili. A tokrat se je nekdo uštel. Ni mogoče vedeti, kaj mu je odtegnilo pozornost, da je preslišal svarilo. Šele dobro znani, vse glasnejši hrušč ga je pripravil do tega, da je dvignil glavo. 

Proti njemu je padala velikanska gmota. Otrpnil je, zavedajoč se, da nima niti najmanjše možnosti. Niti tigrov skok ga znaj ne bi mogel več rešiti. Le gledal je. Pričel je opažati podrobnosti na deblu, brazde na lubju, odlomljen štrcelj, za katerega je takoj vedel, da se mu bo zaril natanko v prsni koš, zaznal je mravlje, ki so lezle iz črvive grče. Na svetu sta obstajala samo še deblo in on. In velikanska gmota se mu je bližala vse počasneje. In počasneje. Štrcelj se je dotaknil njegove prepotene srajce in se počasi, skorajda nežno zarinil med rebri tja nekam, kjer je zdaj neskončno počasi utripalo srce. Podoba je začela bledeti...

...in se sestavljati nazaj. Slonel je ob steni gondole, ki se je lenobno premikala nad prepadom, Zdolgočaseno je pogledoval ostale smučarje, ki so izbrali ta sivi dan, da se še zadnjikrat naužijejo smuke, preden se konča sezona. Poleg njega ste dve dekleti, verjetno študentki, brez premora čebljali o tem, kako luškan je novi pevec takrat strašno popularne skupine. Nasmehnil se je malčku, ki je skušal sankati kar po tleh železne kabine. Potem pa je gondolo pretresel močan sunek, in izgubila je oporo. Skoraj v trenutku so jo napolnili srhljivi kriki. Človeški klobčič je padel na sprednjo šipo, ki se je zaradi silnega udarca raztreščila na tisoče koščkov.

 A nihče ni poletel ven. Vse skupaj je bilo videti prav bizarno. Če ne bi okolica brzela mimo njih z vse večjo hitrostjo, bi prisegli, da so se znašli v breztežnosti. Ni več slišal kričanja, Strmel je skozi razbito okno, tja proti skalam na dnu, ki so se bližale. Vanj se je prikradel občutek že videnega. Kmalu je razločil vsako podrobnost na skali, od drobnih stebelc mahu, s katerim je bila obrasla, do finih razpok in zrnate strukture. In spet je vedel, da konica druge skale na levi meri na njegovo srce. Kar pa je v bistvu prekleto vseeno, saj se bo, ko gondola dokonča svoj salto mortale, razletel v krvavo kašo. Vse bolj počasi, vse bolj počasi. Podoba je pričela bledeti, ostal je le še občutek, kako konica para njegov smučarski kombinezon.

Zdrznil se je. V prsi ga je prav nič nežno dregala plastična pištola. Utegnil je še pomisliti, kako je otroku uspelo prinesti tako igračo na letalo, ko je nanj zalajal glas v nerazumljivem jeziku. Hkrati se je zavedel, da pištola ni igrača. Bradat možakar je kričal nanj in z drugo roko kazal proti repu letala. Dvignil je roke, vstal s sedeža in počasi stopal, kamor mu je bilo zaukazano. Ugrabitelju to ni bilo všeč, zato ga je pospešil s krepko brco. Prestrašeni sopotniki so se stiskali drug k drugemu in šepetaje ugibali, kaj bo z njimi. Nekateri so molili. Potem pa so zaprasketali zvočniki. Nekdo je v slabi angleščini pričel govoriti:

"To letalo je zdaj last Bojevnikov islama za izkoreninjenje imperializma. Naš cilj je kaos. Kaos, ki bo pokopal pokvarjeni zahodni svet in ga prenovil po Alahovi volji. V čast si lahko štejete, da sodelujete pri tem velikem božjem načrtu!"

Zaprepadeni potniki so se nagnetli še bolj na kup. Nekateri so poskušali z mobilnimi telefoni poklicati domače. A bili so previsoko. Takrat ga je spet spreletel tisti znani občutek. Nekaj se bo zgodilo. NI mogel vedeti tega, a letalu se je že bližala vodena raketa. Čez petnajst sekund na nebu ne bo več letala, ampak ognjena krogla.

 Mrmranje reaktivnih motorjev je pričelo izgubljati frekvenco in doneti vse globlje in globlje, dokler ga ni mogel več slišati. Pogled je uperil v točko malo pred kabino. Videti je bilo, kot da so tla vzcvetela. Iz črne pike je pognal živo rumen plamenček, ki se je razprl v bohotno krizantemo, ta pa je pričela stegovati svoje ognjene lovke proti njemu. Spreletela ga je še ironična misel, da tokrat ne cilja njegovega srca, potem pa se je izgubil v pišu eksplozije. 

Ko je spet odprl oči, je okoli njega divjala ploha žarečih isker. Pa ne, da je preživel eksplozijo? To bi bilo nemogoče, dasiravno ga je nevzdržna vročina prepričevala v nasprotno. A ni bil v letalu, Stal je poleg velikanske martinovke, ki je iz sebe bruhala tekoče jeklo. Vzdihnil je in spet poprijel za vzvod, s katerim je dovajal primerno količino zraka v peč. Visoko nad njim je žerjav prenašal velikanske posode z razbeljenim železom do kalupov.

 A šofer velikanske mrcine je ta dan malce pregloboko pogledal v kozarec in premalo pazil, kaj počne. Ker posode ni dvignil dovolj visoko, je z njo udaril v enega od nosilcev. Nekaj ton tovora se je pričelo zibati in ena izmed verig, ki so držale posodo, ni več zdržala nihajočega bremena. Izpod stropa se je usul razbeljeni dež. Svarilnega klica ni bilo, pa tudi, če bi bil, bi ga udušil hrup, ki vlada v železarni. Tokrat mu je bil prihranjen pogled na smrt, Le hrup je izginil, Prva kaplja mu je v zažgala lase in kožo na temenu. Pljusk, ki ji je sledil, pa je povzročil, da je izparel v trenutku.

V dimu je komajda razločil postave soborcev. V prsih ga je peklo in nikakor si ni mogel predstavljati, kaj mu tuli vodnik. Hotel mu je zatuliti nazaj, da njegova maska pušča, a je postava že odhitela naprej, težko sopeč pod gumijasto zaščito. ZA njega pa se je čas spet pričel ustavljati. Ni mogel verjeti, da lahko vidi drobne, skorajda nevidne luknjice v gumi, skozi katere je v njegova pljuča prihajal strup. Žgalo ga je vse bolj in bolj, in v oči so mu stopile solze. Z zadnjimi močmi je strgal masko z obraza in v trenutku padel kot pokošen. Njegovi zadnji vdih s eje vlekel celo stoletje in čutil je, kako mu je razgnalo vsak pljučni mešiček posebej.

"Kaj ti je, se ne počutiš dobro?" ga je vprašala žena po večerji.

"Nič mi ni," je kot po navadi zagodel, "le ta prekleta utrujenost noče nikakor stran od mene. Prekleta pomlad, še nikoli me ni tako hudo dajalo kot letos."

Potem pa ga je prešinila slepeča bolečina v očeh, Imel je občutek, da mu jih bo raztrgalo. S stola se je zvrnil na tla in se valjal v agoniji. Žena je zakričala. Iz oči, njegovih jekleno sivih oči so pričeli lesti komaj nekaj centimetrov veliki rožnati črvički, nekaj se jih je uspelo prebiti tudi iz ušes, jezik pa je imel popolnoma prekrit z njimi. Trihineloza! Beseda se mu je zarezala v možgane, skupaj s spominom, kako je pri znancu hvalil njegove suhe salame. Čutil je, da ga polagajo na nosila in slišal sireno, ki je glasno zavijala. Zavijala vse počasneje in počasneje. In vedel je, da je prepozno. Zašepetal je: "Pa..."

"...daaaaaa!" Prav užival je v tem klicu, Srhljivo pokanje je preparalo ozračje in preglasilo rohnenje motornih žag, ki so ropotale po gozdu. Zamolkel tresk, in potem tišina. [ele sedaj se je zavedel, kje sploh je. Stekel je proti krošnji in zagledal negibno telo. Potem je iz mrtve roke iztrgal sekiro in začel togotno udrihati po deblu.