Igre so postale
prelahke. Vodijo te za roko od takrat, ko prvič vstaviš medij v
enoto, pa vse do banalnega konca. Občutek izpolnitve je odšel
neznano kam. Včasih si se lahko pred kolegi hvalil s številom točk,
skritimi sobanami, za vraga, največji mojstri so bili tisti, ki so
obrnili špil z enim žetonom v lokalni oštariji. Danes? Danes je
vse v neki imerziji, v neki globini, v nekem brezveznem nakladanju.
Igre so se popičkale. Verjetno tudi zato, da bi jih igralo več
pičk, kaj pa vem.
Ni čudno, da pravi
gamerji gledajo v preteklost. To, kar dobivamo danes, je pomehkuženo
govno, zavito v lepo podobo in z milijonskim budžetom. Notri pa
spremljaš „interaktivno zgodbo.“ Jo moj kurac. Če si želim
zgodbe, bom stegnil film z neta ali pa ebook, da ga mirno prečitam v
postelji na palmu. V špilu se moraš izkazat. To je tvoj nasprotnik,
ne samo projektor. Jebeš GTA, jebeš wii in pocukrano mahanje s
palčkami, jebeš Halo in Mass Effect in pofukane rdeče krogece. Daj
mi Rygarja, ali Jetpaca, daj mi fakin Manic Minerja, daj mi izziv!
Hočem videti kill screen kot v Pacmanu in Missile Command, hocem, da
mi stevec na Tetrisu obrna na minus 32 jurjev, da Geometry wars
zmrzne, ker ne more več risati toliko sovražnikov na zaslonu, jaz
sem pa še vedno živ. Igra je spopad med mano in avtorjem, je bojno
polje, na katerem dokažeš, da zmoreš premagati vse, še tako
diabolično pedrske kontrapcije, ki jih je vrgel pred tebe – je
test, ali si pametnejši, boljši ali spretnejši od njega. Če nisi,
adijo lajf, game over.
Vse prevečkrat slišim,
da sem očitno ostal nekje v osemdesetih. Da se industrija razvija,
da cilja na mase in da z nišnimi produkti ne more preživeti. Ne
vem, kdo je ljudem v tintare vsadil tovrstne bedarije. Taka miselnost
je kot kepice dreka na kosmatih osličkovih jajčkih. Včasih so špil
naredili v enem tednu. Wolfenstein je nastajal manj kot pol leta in
delalo ga je pet ljudi. S par tisoč prodanimi igrami si zaslužil.
In da se danes tega ne bi dalo? Ne ga srat. Včasih so avtorji imeli
jajca. In bolj zajeban špil ko so naredili, večji frajerji so bili.
Tisti, ki so špile obračali, pa so imeli respect. Morda me ravno
zato drkajo. Včasih sem ga imel tudi sam. Malo je bilo avtomatov, ki
niso na top listi imeli inicialk QTT.
Potem pa je vse skupaj
počasi šlo. Ampak v dnevih, ko smo postavljali rekorde, se je ob
pijači slišala marsikatera zgodba. O špilih, ki jih imajo v
Ameriki. Pa na Japonskem. O avtomatih ki te vrtijo okoli, ki jih
igraš s čelado, ki imajo holograme in laserje. Le redki pa smo bili
tisti, ki smo slišali zgodbo o dokončnem špilu. Japonskem, valjda.
Pravili so, da so naredili avtomat, ki te je ubil, če si izgubil.
Tipično. Edino zafukani japanezerji so se sposobni domisliti česa
takega. Baje so naredili samo deset mašin, preden jih je pohopsala
oblast, ki pač ni prenesla, da bi nekdo kar tako ubijal folk. Sedem
mašin so uničili, za tremi pa se je očitno izgubila vsaka sled.
Ali pač? Le malo folka ve, da zadeva sploh obstaja, pa še ti so
prepričani, da gre za urbano legendo. Jebat ga, o takih stvareh
Wikipedia ne piše. No, zdaj veste. Ali verjamete, me pa prav en kurc
briga.
Hvala bogu za Ebay. In
hvala bogu za folk, ki ne ve kaj ima v rokah. In pes brado lizal
bandi pofukani od luških carinikov, ki ne verjamejo, da je rabljen
igralni avtomat zgolj zbirateljska roba ter carinijo po ceni novega.
Zraven pa se kurbirji mesarski režijo, ko vidijo sprintano stran, na
kateri piše HAUNTED VIDEO GAME ARCADE CONSOLE!!! L@@K!!! in si
mislijo, kera budala sem. Na poti iz Kopra ščije ko prasica.
Hvalabogu za terenca, da mi ni treba trogat tega zaklada na kaki
prikolici. Že res, da je škatla čisto zbita in smrdi po trohnobi,
ampka dela pa. Vsaj to so mi dovolili, da preizkusim, če dela,
preden sem jo odvlekel iz carinskega območja. In kako so bili
šokirani, ko je zaslon zatrepetal in se prižgal. Mene je bolj
šokiralo tisto, kar se je prikazalo na zaslonu. Po naslovu TO DIE
FOR se je prikazala lestvica. Ki ni bila prazna, kot bi morala biti,
če aparat izklopiš iz omrežja. Prav tako ni bila napolnjena z
generičnimi filerji z okroglim številom točk – ampak s pravimi
kraticami, pravih igralcev. Ob vseh je bil na koncu narisan križec.
Razen ob enem, tistem na predzadnjem mestu. In preden sem potegnil
kabel iz štroma, bi se zaklel, da je tisti splezal mesto višje.
Kišto spravim v klet,
čeprav bi si zaslužila častno mesto v moji zbirki. Ampak smrad ki
veje iz nje, bi verjetno kontaminiral celo bajto. Ponovno priključim
zadevo in v režo vržem žetonček, ki sem ga našel v luknji za
izvržene kovance. Primem za ročico...
...in zgroženo zrem v
trzajoče truplo, ki mi leži ob nogah. Avtomat zapiska. Na ekranu
krvavordeče črke:
„YOU HAVE ONE LIFE.
GOOD LUCK.“
Koji kurčev pofuk je
pa to??? Nakar pomislim na križce in postaja mi jasno. Kako genialna
poteza. Avtor je bil genij. Tako preprosto. Tako osnovno. Ne igrati
do smrti. Igrati, ker ti je bilo nekaj odvzeto. Nekaj tako
pomembnega, da boš šel do konca, da pofukano MORAŠ priti do
konca. Ali pa postaneš nov križec. Respect. Ultimativni respect.
Nov pisk.
„LEVEL ONE“
Hodim po ozkem hodniku.
Pred mano je mrak. Ko hodim, se ob strani prižigajo luči. V daljavi
slišim škripajoč zvok. Vogal. Škripanje je vse glasnejše.
Vaka-vaka, vaka-vaka, VAKAVAKAVAKA. V zadnjem trenutku odskočim in
se brezglavo zapodim v stranski hodnik. Rumena kugla za mano pa
odpira in zapira črno brezmejno brezno. Bežim pred pofukanim
pacmanom, pizda mu na nosu zrasla. In kot da to ni dovolj, prihaja z
leve še en. Za trenutek se mi zazdi, da vidim na vrhu nekaj
rožnatega. Jebemti, tudi gospa je tu. In verjetno kup juniorčkov.
Kje so pa tabletke? In sadje?? Med tekom mi možgani preklopijo v
turbo. Pred očmi se mi počasi vizualizira podoba labirinta. In
nobene samodejne karte, ki bi kazala, kaj sem že prehodil. Na pamet.
Stara Šola. Hardkor. Ampak s prostorskim zvokom. Kar delajta svoj
vakavaka, imam vaju naštudirana. Še malo, samo še do zadnjega
vogala. Ne poskušam se ustaviti in se zaletim v steno. Rumeni
krogli, le nekaj korakov stran od mene, utihneta. Ja, spravila sta me
v kot. Ampak prepozno. Adios, drekolizca.
***
LEVEL @%%
Stojim
sam, sredi popolne črnine. Ni neba, in ne
zemlje. Okoli mene je Nič. Ne tisti nič, ki pomeni odsotnost
česarkoli, ampak težak, temen, zadušljiv Nič, ki groži, da bo
zlezel vame skozi vse odprtine in pore. Je to to? Sem prišel do
konca? Nič več labirintov, laserjev, pošasti? Nič več grozečih
prepadov in predmetov, ki izginejo, ko se jih dotaknem? Mečev,
pištol, raket, motork? Sem te končno premagal? No daj, preklet špil
gnili, vrzi še kaj vame. Ti je zmanjkalo? Potem mi daj zaslon, da
napišem svoje inicialke, in me spusti nazaj. Aja, se spomnite onega,
ki je skočil na osmo mesto? Pet besed: naprej, dol, naprej, visoka
roka. Tisti, ki veste, respect. Tisti ki ne, brezveze razlagat.
Nič se umika. K meni
pristopi ženska postava. Zamišljeno se praska po kratkih svetlih
skuštranih laseh. Kaj zaboga ji ni jasno?
„Kaže,
da je špila konec. Jaz pa sem pofukano še zmeraj tu. Lahko dobim
svoj lajf nazaj?“
Žalostno me pogleda.
„Ne
moreš.“ Nič se razprši in stojiva pred mojim domom. Oziroma
tistim, kar je očitno nekoč bil moj dom. Bajta je zapuščena.
Bršljan je podivjal in jo skoraj celo obrasel. Nekaj oken je
razbitih. Kaj pri klincu nebeškem se je zgodilo tukaj?
„Tvoj
oče se je po pogrebu obesil. Sestra je na zaprtem oddelku
psihiatrije. Tvoja punca je zdajle v eni ruševini in fehta ostale
iglavce da bi ji spravili skupaj za zlati šus,. Živali so vzeli
sosedje. Ostalo je pobrala banka za poplačilo dolgov. Glej, tvoja
osmrtnica.“
Gledam v časopis in v
meni narašča jeza.
„Bi
se res vrnil v svet, ki si ga zapustil prostovoljno? Živel s
posledicami svoje odločitve? Imel na vesti dve življenji, ki sta
bili odvisni od tebe? In še eno, ki si ga egoistično zapustil?“
Briga me. Igral sem po
pravilih. Nisem si jih pofukano izmislil. Če obrneš špil, žeton
nazaj.
„V
svetu ni več prostora zate. Ja, vsaka ti čast, naredil si, kar pred
tabo še ni nihče. Žal pa tudi ni nikogar, ki bi tvoj dosežek
spoštoval. No, jaz ga. In če odideš, ste izgubiš še mene. Kaj ti
potem ostane?“
Ob mojem imenu ne bo
jebenega križca. Žeton nazaj. Ti je jasno, prasica blontna?
Zavzdihnila je in segla
v žep. Izvlekla je žeton in ga vrgla v zrak.
Zaslišim žvenket v
predalu za zavrnjene kovance. Na zaslonu utripajo čudni znaki.
Izklopim avtomat in se napotim v svojo sobo. Ignoriram fotra, ki mi
nekaj sikne. Prižgem računalnik in pričem pisati oglas na Ebay. A
misli mi uhajajo nazaj k žetonu. Vstanem...
VAKAVAKAVAKA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar