Denial of service

Kot blisk se je po internetu razširila novica, da se bosta spopadli dve najmočnejši skupini, kar jih je kdaj rovarilo po vseh omreženih servisih. Dobro obveščeni viri so že dolgo časa govorili, da bo tako, da sta skupini prerasli vse možne okvirje in da bo velik spopad neizbežen. Edino, dar bi lahko to vojno odložilo, bi bil popoln razpad pajčevine. Po drugi strani pa, marsikdo je napovedoval, da se bo v primeru tako obsežne vojne to tudi zgodilo. In grdi fantje bi ostali brez svojega igrišča.

Le malokdo pa je vedel, da gre v resnici za prestižni boj dveh sivih eminenc hekerske scene, dveh sovražnikov, ki sta drug drugega poznala od obisti, katerih vojna je potekala že od dni ko sta vsak na svojem koncu sveta kupila prvi modem in prenašala podatke s tristo biti na sekundo. Oh, kak[no pot sta prehodila od takrat. Dve, javnosti popolnoma neznani imeni: Marco 'Parity' van den Belk in Mijuši 'Interrupt2' Oto. V letih, ki sta jih preživela omrežena, sta zagotovo postala največja - dasiravno nepriznana - mojstra Mreže, da, poznala sta jo celo bolje kot tisti, ki so jo pomagali ustvarjati. Pa ne le omrežja samega, zanju v digitalnem svetu ni bilo nobene skrivnosti. Programčki, ki sta jih občasno razpošiljala tropu otročadi, da je z njimi spravljala nadzornike omrežij na rob pameti, so bili zgolj igrače.

Drug drugega sta se zavedla že zelo kmalu, pravzaprav že takrat, ko sta prvič iztegnila tipalke izven meja domačih omrežij, kar je sovpadalo z prvimi dnevi združevanja omrežij v Mrežo. Vsak pri sebi sta že takrat začutila, da je na drugi strani enakovreden, če ne celo močnejši nasprotnik in prvi spopad je nastopil že naslednji dan. Dasiravno takrat še otroški, bolj preizkušanje nasprotnika kot resnična grožnja, je množično odjeknila v strokovnih poročilih. Tistega dne je namreč internet prvič razpadel, po manj kot sto urah delovanja. Strokovnjaki so obdolžili nezanesljivo tehnologijo, nihče pa ni opazil nenavadno velikega toka podatkov, ki je udaril hkrati iz Nizozemske in Japonske ter zlomil hrbtenico na usmerjevalniku v Los Angelesu. Od takrat se neposredno nista več pomerila. Oba sta poniknila v popolno anonimnost in se počasi, a vztrajno pripravljala na nov spopad. Orožja ali vsaj delce njih sta dajala v preizkus nekaterim posvečenim, ki so se zavezali, da bodo o izviru programja molčali kot grob, pa še takrat sta za sabo brisala vse sledi. Oba sta spremljala vse napade, kar jih je bilo po omrežju, z zadovoljstvom opazovala rezultate destruktivnega početja njunega programja in se na vsak način poskušala dokopati do nasprotnikovih. Nasprotnikovo kodo sta secirala do zadnjega bita, postavljala nove ščite in si izmišljevala nove napade. A malo sta se le razlikovala. Kakor je Interrupt2 pisal elegantno kodo in poskušal v sisteme vedno vdirati elegantno, tako je Parity rad stavil na brutalno silo in se k eleganci zatekel šele, ko so njegovi najhujši floodi odpovedali. Prav Marco se je prvi domislil floodneta, medtem ko je Mijuši raje iskal napake v samem protokolu in prav užival, ko je nasprotnika odstranil z enim samim paketkom ob pravem času na pravo mesto. Morda je temu botrovalo okolje, v katerem sta bila vzgojena, morda sta bila le taka tipa človeka, tega ni vedel nihče. Ne smemo pa reči, da druge plati nista poznala, saj je ravno Mijuši nadgradil floodnet v zastrašujoče orožje, Marco pa je njegov destruktivni paketek popravil tako, da je bil neizsledljiv.

Napetost je rasla že nekaj tednov. Zastrašujoč mir, ki je zavladal v omrežju je administratorjem še bolj cefral živce kot prejšnji neprestani spopadi. Morda prvič v zgodovini interneta je bilo naenkrat dovolj pasovne širine, ne le dovolj, rezerve je bilo toliko, da so internetni ponudniki le zmajevali z glavami. O ja, še število navadnih uporabnikov je bilo še vedno tolikšno kot takrat, ko so vsi vodi pokali po šivih, a tudi tu je številka pričela počasi padati. Celotno omrežje je bilo, kot da zadržuje dih. Dih za nekaj, kar bo popolnoma spremenilo obličje digitalnega sveta. Fenomen je zelo hitro prišel na ušesa novinarjem, ki so vso stvar, jasno, napihnili. Takoj se je našlo tudi nekaj pametnjakovičev, ki so si hoteli prigrabiti kos pogače, in so na vsa usta razglašali, kako se je njihovo dolgoletno delo na varnosti pred internetnimi kriminalci končno obrestovalo. Da zdaj vidimo prihodnost v svoj čisti, nepokvarjeni obliki. Da je internet po njihovi zaslugi spet prostor, v katerem lahko živiš brez strahu. Le nekaj minut po objavi sta iz Mreže izginili podjetji, katerih direktorja sta se tako ustila, spletni strani CNN in NBC, ki sta oddajali intervjuja, pa sta doživeli manjšo kozmetično prenovo - kupček slikic golih tajskih in ruskih deklic, ki bi jim stežka prisodil več kot osem let. Prav neverjetno je bilo, kako sočasno sta bila izvedena napada, a prvo zmago je odnesla Interruptova skupina. In potem je spet teden dni vladal mir.

časopisi so na plano privlekli vse, kar so vedeli o obeh skupinah, kar so napaberkovali med vse bolj redkimi omreženimi prebivalci in redkobesednimi admini, potem pa so si po dobri stari navadi nekaj stvari še izmislili. Tako naj bi SMR (Samurai - Parityjeva skupina) bili odgovorni za razvpiti virus Michelangelo, BT (Blue TulIP - Mijušijevi podložniki) pa naj bi razsuli DoCoMovo mobilno telefonsko omrežje in pokvarili več kot tri milijone mobilnih telefonov. Naenkrat so za vse, kar se je zgodilo v internetu bili odgovorni oboji. Svet je dobil nova sovražnika, zlohotnejša kot jedrska grožnja, nevarnejšega kot AIDS, bolj pretečega kot ozonska luknja. Informacijsko dobo je zajel prvinski strah, strah pred popolnim uničenjem. Internet je bil prazen. Le tu in tam je kak zablodeli deskar mrzlično iskal najnujnejše podatke in jih arhiviral. Mreža pa je čakala. In z njo peščica starih administratorjev, ki so vedeli tako za Marca kot za Mijušja. Ki so vedeli, da bo prišlo do dokončnega obračuna. In ga niso hoteli zamuditi za nič na svetu. Če bo to konec interneta, potem morajo biti zraven. In, če ga ne bo, potem je vredno biti zraven.

Shrihari, direktor Stealth Communications je prišel iz kuhinje, noseč zabojček z ledom, poln pivskih pločevink. Vrgel je eno Andreju, evropskemu administratorju UUNetove hrbtenice in se spodbudno zarežal.

"Kaj je, Koop, Kdaj bo šla Nizozemska adijo?"

"Mislim, da v istem trenutku kot Japonska" se je oglasil izza drugega računalnika Azu.

Andre je potipkal po terminalu in najavil:

"Viraq iz UUNeta Asia Pacific sporoča, da nekdo skenira porte. Mislim, da se bo začelo. Adijo, moja domovi..."

Besed ni utegnil izreči do konca, ko je pozvonil mobilni telefon. Koop je le bevsknil v slušalko, naj ne storijo nič in srknil iz pločevnike.

"*.ac.jp je izgubil povezavo 42 milisekund pred vami, Andre," je z zadovoljstvom povedal Azu. "Izenačenje." In potem je spet zavladala tišina. A ne za dolgo. Tako Interrupt kot Parity sta se naenkrat pojavila na zgodovinskem strežniku Eris.bt.net.

hehe

hehe

There goes yer homeland. :)

What homeland?

Im still online

so are you

* digital has joined the channel

This is it?

you aint seen nuffin yet

heh. I was worried a bit here.

***Signoff: digital (No route to host)

restore him

whazza show without audience

"Pametno, Shrihari, pametno. Za trenutek me je že zaskrbelo, da si nam uničil predstavo!" se je zarežal Azu. "Zdaj se pa ne vtikaj več, prosim."

In imeli so kaj videti. Omrežje je ječalo. Takega prometa niso doživeli še svoj živi dan. Azu je po telefonu kričal na Veriove administratorje, naj zaboga vržejo prekletega Cisca v smeti in se prično obnašati kot normalen backup, Shrihari je v svojo slušalko na pamet pljuval nastavitveno datoteko pretresenemu tehniku, vsi pa so bili veseli, da so se končno znebili Poljske, od katere itak ni nobene koristi. Nakar prometa spet ni bilo več. Pa tudi nobene povezave ne. Svet je bil ovit v informacijsko temo.

Prvi je pretrgal tišino Andre.

"Fantje, je to to? Mislite, da sta ga razsula?"

"Že mogoče," je prostodušno menil Shrihari in odprl novo pivo.

"In kaj bomo zdaj?"

"Hja, postavili ga bomo na novo. Kot vsakič. Kot vedno."

"Misliš, da se ne bomo naveličali?"

Shrihari je vstal in pritisnil drobno rdeče stikalo. Zasloni so spet oživeli.

"Nekaterih stvari pač ne moreš spremeniti, ne hekerja in ne admina. Vsak mora imeti svojih pet minut. Zato smo tu," je zadovoljno rekel in krepko srknil iz pločevinke.

****

Ta zgodba je nastala v nekem drugem, dosti bolj naivnem času,  ko je IRC opravljal vlogo današnjega Facebooka. Dosti bolje, moram reči. Morda se bo kdo v njej celo prepoznal:) Ne morem verjeti, da od takrat ni minilo niti petnajst let.