Feniksovo darilo

Feniks ali ognjeni ptič je žival, ki je v vsej zgodovini ni ugledalo veliko ljudi. V Egiptu je bil čaščen po božje, tudi druga ljudstva imajo mnogo pripovedk o ptici, ki ne leže jajc, ampak v trenutku, ko umre, zagori. Iz plamenov in pepela potem vzleti ptič, mlad, močan in pravzaprav - nesmrten. Nekateri menijo, da gre za novega ptiča. Drugi trdijo, da je ptič ves čas isti, spet tretji, da je to pravljica za otroke. Ampak vsi, prav vsi se motijo.

 Tako, kot se nam zastavlja večno vprašanje, kaj je bilo prej, kura ali jajce, tako legenda o feniksu ne odgovori na najpomembnejše vprašanje: odkod je prišel prvi feniks? Legenda trdi, da se vsak feniks rodi iz ognja. Zdrava logika nam podtika jajce. Romantiki sanjarijo o tragični izgubi, ki ga je oropala družice. Resnica se skriva nekje vmes.

Nikoli je ne bom pozabil. čeprav se sliši obrabljeno, bom rekel, da sem bil tisti trenutek, ko sem jo ugledal, kot od strele zadet. Ni šlo za njene oči, njen obraz ali telo, njeno hojo ali prešeren smeh, ne njen glas, ki je zvenel kot pesem. šlo je za njo kot celoto. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem stopil k njej in jo povabil v kino. Toliko bolj sem bil presenečen, ko se je nasmehnila in privolila. Film, ki sva ga gledala, je bil prav zanič. Spadal je v zvrst takrat tako popularnih filmov katastrofe, zgodba pa se je vrtela o požaru v velemestu. Kako vem to, ko pa moški ponavadi prve zmenke radi pozabljamo?

Zato, ker je s filmom povezana njena zgodba. Bila je namreč sirota. Našli so jo, jokajočo, staro komaj nekaj dni, v kadečih se ostankih hotela, ki je zgorel pred leti. Vsi poskusi, da bi našli njene sorodnike, so bili zaman. Predvidevali so, da so starši umrli v požaru, skupaj z ostalimi dvajsetimi gosti in osebjem hotela. Prav tako je bila uničena vsa hotelska dokumentacija, in nihče ni pogrešal ne nje, ne njenih roditeljev. Pogorelček. Otroška leta je preživela v sirotišnici ("Ne, ni bilo tako, kot kažejo filmi! Sirotišnica je bila moj dom!"), končala je šolo in se zaposlila v podjetju, kjer delam tudi sam. Na moje vprašanje, kje je hodila toliko časa, da je nisem opazil že prej, je le hudomušno odvrnila, da je njena naloga biti nevidna, a poskrbeti za to, da so vse stvari tam, kamor spadajo. In, ko jo kdo potrebuje, je tam. Vedno pri roki. Deklica za vse.

Tako so nama obema tekli dnevi, v službi je praktično ni bilo videti, a me je nanjo spominjala vsaka drobna pozornost, kot so vedno ošiljeni svinčniki, pošta na moji mizi, kavica zjutraj, ko sem ves krmežljav in zehajoč prilomastil v pisarno. Vsaka, tudi najdrobnejša stvar je že bila na svojem mestu, še preden sem pomislil, da si je želim ali jo potrebujem. In ne samo pri meni, enako se je godilo sodelavcem. Zato sem si toliko bolj štel v čast, da sem se zbližal z njo ravno jaz, da mi je ni že prej prevzel kdo drug. Postala je naš dobri duh. Vse do požara.

Ravno tisti dan sem prišel v službo nataknjen. Lovili so me roki za oddajo načrtov, zaradi nesreče na avtocesti (idiot z mercedesom je treščil v cisterno, in to na viaduktu!) sem pol ure zamudil v službo, nato pa sem jo nič kaj prijazno nahrulil, ker se je kava tačas že ohladila. V tistem trenutku mi je bilo žal, saj sem vedel, da bi takoj, brez besed dobil novo, in da sem v resnici kriv sam, a me je le žalostno pogledala in brez besed odšla. Zlovoljno sem pograbil predloge za načrte in se lotil ustvarjanja. Po treh urah mukotrpnega risanja tlorisov, profilov in prerezov me je pozdravil moder zaslon. To je bila zadnja kaplja čez rob. S pestjo sem usekal po miši, da je zahreščalo in so gumbi odleteli na vse strani.

Takrat je počilo. Naenkrat je bilo vse okrog mene v plamenih. Zgrabila me je nepopisna groza. Vse v meni je kričalo: "Ven, ven!" Zgrabil sem za kljuko na vratih in zatulil od bolečine. Zasmrdelo je in ko sem brcnil v vrata, sem na kljuki pustil kožo z dlani. Na hodniku je divjal pekel. Vročina je puhtela, dim je bil tako gost, da nisem videl prsta pred sabo, le vse je bila nepopisna zmeda sivine z rdečimi žari. Okoli mene so odmevali srhljivi kriki. Tekel sem na slepo in se zaletaval v predmete, stene, vso ropotijo, ki smo jo nekoč zvlekli iz pisarn a nikoli pospravili v skladišče. Spotaknil sem se in padel. Se pobral. Spet padel. Tako sem napravil kakih deset metrov, ko se je pred mano podrl strop. Leseni trami, ki so našemu podjetju dajali domačnost, so postali ognjena stena, mimo katere nisem mogel. 

Obrnil sem se in pričel bežati v nasprotno smer. Nisem prišel daleč, ko me je nekaj vročega zadelo v hrbet. Pričel sem goreti. Vrgel sem se na tla in pričel valjati, da bi se pogasil, in kričal. Ogenj me je žgal pri živem telesu. In potem nisem čutil ničesar več. Stal sem sredi Inferna, ob mojih nogah je ležalo truplo, iz katerega se je kadilo, tu in tam pa so po njem plesali plamenčki Proti meni pa je prihajala ona. Videti je bilo, da je ogenj sploh ne moti (ob tem niti pomislil nisem na to, da tudi mene ne moti več). Prav počasi je se mi je bližala, njene oči so bile kalne. Pokleknila je k ožganemu kosu mesa in ga stisnila k sebi. 

Ni mi bilo jasno, kaj počne. Hotel sem jo stresti in prebuditi, ji zakričati, da k sebi stiska mrtveca - in ugotovil, da sem tisto jaz. Lahko sem le stal in gledal, kako me objema in kako se ji lice moči s solzami. Jokala je kot dež, a iz njenih ust ni bilo glasu. Klečala je tam, sredi plamenov, se zibala naprej in nazaj ter močila moje telo s svojimi solzami. Kamor je kanila solza, je črno, pečeno meso izginilo in pričela se je kazati gladka koža. A kakor je truplo - moje truplo - postajalo znova jaz, tako je propadala ona. Vnela se ji je obleka, lasje so se scvrknili, njen obraz je postajal grozljiva spaka. 

Dvignila me je, kot bi bil peresce. In me odnesla proti izhodu. Sledil sem ji. Malo pred izhodom me je položila na tla in se obrnila. Sedla je na, sklonila glavo in zagorela kot bakla. V nekaj trenutkih od nje ni ostalo ničesar več, le bleščeč plamen, In plamen je postal ptica. Rdeča ptica z dolgim repom, ki je odletela ven iz zgradbe. Nato pa sem slišal njen glas:

"Vrni se tja, kamor spadaš!"

Popolnoma slep in kašljajoč sem se opotekel skozi vrata, potem pa so me zgrabile močne roke in končno me je spet zagrnila tema. Zbudil sem se v bolnišnici, kjer sem izvedel, da smo požar preživeli vsi, razen nje. Vzroka za požar niso nikoli odkrili. Kot najverjetnejšo ugotovitev so zapisali, da je šlo za eksplozijo plinske napeljave, nastalo iz neznanega razloga. Naj bo razlog tak ali drugačen, Dejstvo je, da smo preživeli samo zaradi nje. še zadnjikrat je bila tam, kjer so jo ljudje potrebovali.

Ne morem špekulirati, ali je moja zgodba resnična ali ne. In zdaj, ko sem star, ko gledam na življenje, kako je bilo prijazno z mano, na vse trenutke, ki so mi bili poklonjeni in vse drobne radosti, trpko pomislim, ali je bilo vredno? Zame, vsekakor, četudi sem zdaj sam. Nepristranski opazovalec bo morda rekel, da sem egoist. Ničesar pa ne spremeni dejstva, da mi je feniks podaril življenje. Ali pa je vse bilo le halucinacija, ki jo je sprožila bližina smrti? Če je tako, potem prosim, naj me obišče tudi v moji zadnji uri, za katero vem, da je blizu. Prostora na kartici zmanjkuje. Bolje, da zaključim svoje čvekanje in grem spat.

***

Skozi režo pod vrati se je počasi, prav lenobno začel plaziti dim. Na hodniku je zacingljalo in odprla so se vrata dvigala. Iz njega je stopila postava in v temi tipala za senzorjem. Pridušena kletvica. Sosed se je sklonil, da bi pobral svojega digitalnega pomočnika, v naslednjem trenutku pa ga je zgrabil sunkovit kašelj. Dim! Požar! Hlastno je potipkal po osvetljenem zaslonu in poklical gasilce. Zgradba je bila izpraznjena v nekaj minutah. Ko so gasilci razbili vrata, so uzrli čuden prizor. O dimu ni bilo več niti sledu. Stanovanje je bilo nedotaknjeno, le na starinskem kavču iz prejšnjega stoletja je ležalo popolnoma zoglenelo truplo, ob katerem je stal prelep rdeč ptič in... jokal? Ozrl se je proti možem v zaščitnih oblekah, potem pa prhnil skozi okno.

++++++++

Tale zgodba je nastala, ko so bili pametni telefoni še znanstvena fantastika. Pa samo 15 let je tega... Mimogrede, se ne sliši ona prometka z mercedesom na viaduktu nekam znano?