Zadovoljno požvižgajoč je odklenil vrata
garaže; kar ni mu šlo v glavo, kako lahko stanujejo v tako
zarukanem blokovskem naselju, da si še avtomatične rampe ne morejo
omisliti. Mar starim mi zoprno, da morajo vedno stopati iz
avtomobila, odklepati prekleta vrata in jih spet zakleniti za sabo?
Le kaj počnejo mrhe s svojim denarjem? Kolikor ga nočejo dati
njemu, bi lahko vsak mesec postavili eno. Še dobro, da je odkril,
kam matka skriva denar, zdaj mu vsaj ni več treba skrbeti, ali bo
imel dovolj za džolije.
Vedno je imel rad odmevanje v garaži.
Akustika praznega prostora mu je zbujala občutek, kot da je že na
spidu. In ni ga lepšega, kot pognati motor, ga parkrat pritisniti do
visokih obratov in z divjim cviljenjem speljati s parkirnega mesta.
Zvok je imel... globino. Oddivjal je iz garače in pustil vrata
odprta. Jih bo že zaprl kdo od sosedov, ki se bo pripeljal domov. S
Frenkom sta bila dogovorjena na bencinski črpalki, tako kot vedno.
Kmalu je zagledal luči, ki so že od daleč bleščale kot otoček v
morju mraka.
Zavil je na parkirišče malo naprej od črpalke, na
svoj rezervirani kotiček in stopil iz avtomobila. Kar nekaj
sposobnosti in dobršna mera nasilja je bila potrebna, da si je že
pred časom izboril enega boljših prostorov. Frenka še ni bilo (kar
ga je ujezilo) zato se je odločil sprehoditi naokrog. Na parkirišču
je že bilo nekaj skupinic, ki so se hihitale, srkale pivo iz
trgovine na črpalki, ali zvijale svoje prve džointe tega večera.
Ob tem se je spomnil papirčkov v svojem žepu in stopil proti
trgovini.
"Zdravo, stari," se je
oglasil prodajalec, ki je točno vedel, po kaj je prišel. Na pult je
postavil vrečko, ne da bi mu bilo treba kaj reči.
"Danes imam hudo robo. Nek moj
znanec hodi na tisti agronomski faks, in je za diplomsko delal neke
poskuse. Vzgojil je hudiča in pol. Prva runda je zate zastonj!"
No, večer je postajal vse boljši in
boljši. Pograbil je vrečko, vrgel na pult dve fliki za ostale
stvari, ki so bile v njej (standard, šest piv, ledeni čaj in tri
škatle čikov) in se napotil proti avtomobilu. Frenk se je končno
pojavil, s seboj pa je imel dve čisto solidni babi, ki sta bili tudi
razlog za idiotsko režanje, s katerim je svetil okrog.
"Moji dami, to je Robi, o katerem
sem vama pravil. Naš šofer za nocoj, naš duhovni vodja in ded, ki
vaju obe pripravi do ekstaze pa vaju ne bo niti slekel."
Ženski sta se zahihitali in videlo se
jima je, da ju je Frenk prej že prepariral. Očitno so se odločili
za eno puhačino brez njega. Toliko bolje. Novo robo bo lahko
preizkusil sam.
"Frenk, ste spet začeli brez
mene?"
"Daj no, stari, vidiš da pičkama
dogaja, morali smo potegniti dva komada, da sem jih prepričal, naj
gresta z nama. To pa res ni, da bi se človek sekiral."
"Valda, stari, ampak to pomeni, da
sem enega zadaj. In to pomeni, da bom bom sam počekiral tole novo
robo, ki sem jo dobil. Sfrkaj mi ga. Fifti-fifti, tipo je rekel, da
je bojda huda stvar."
Frenk je, vedno pripravljen, potegnil
iz žepa umetelno tobačnico, ki jo je sunil fotru. Najlepša stvar
pri njej je bil mehanizem, ki ti je sam zvil cigareto, ko si jo
zaprl. Hitro in učinkovito, kdo se bo še trudil s frkanjem na roke?
Robiju se je vedno zdelo to strašno frikovsko.
Zapuhal je prve dime
in zakašljal. Stvar je prav nenormalno pekla. Naslednijč je
potegnil bolj pazljivo in ignoriral Frenkove poželjive poglede po
smotki. Uživantsko je pihnil dim v zrak in fokusiral pogled na
reflektor, ki je svetil nad njim. Ta je pričel vse bolj bleščati.
"Aha, že dogaja..." je še
pomislil, dokler mu ni ves svet eksplodiral v obraz.
Naslednja stvar, ki jo je zaznal, je
bila ostudna lovkasta pojava, ki je svoj kljun odpirala komaj nekaj
centimetrov od njega. Hotel je zakričati, kljun pa je zakokodakal:
"Ej, stari, kaj maš to za eno
robo, k ti ful dogaja? Hehe."
Počasi se je zavedel prostora okoli
sebe. Nad njim je svetil reflektor, obdan z nepregledno črnino, pred
njim so mežikale modre lučke, ki so označevale rob steze in
naslanjal se je na spolirano površino svojega skokca. Stojijo na
hiperpumpi, kot vedno, ko gredo v lajf. Tudi z njegovim telesom je
vse okej. Še vedno ima lovke na glavi, kljun je oster in lučke lepo
odsevajo v oklepu. Megleno se je spominjal, da bi v resnici moral
imeti ustnice? In zraven bi morali biti...
"Kje sta pički?"
Grdo ga je pogledal, češ, kako ju
pusti sami, mu pomignil, naj se spoka v skokca in stopil za mrhama v
trgovino. Ko so končno posedli v črnega lepotca, se je zmagoslavno
razgledal po vseh prisotnih in dejal:
"Noč je še mlada. Kdo ve, kaj
nas še čaka!"
Svoje besede je podkrepil z dvema
strupeno modrima brizgoma iz šob ionskega motorja in zapeljal po
vzletni stezi. ^ez nekaj trenutkov so švignili mimo prometnega
znaka, na katerem je bil zarisan velik vprašaj, a nihče temu ni
posvetil nobene pozornosti.
"Frr-enkh, še enega!"
"Zdajle, ko voziš?"
"Še enega za vsakega, sem rekel!"
Pomolil mu je vrečko s kristalčki, ki
so kmalu izginili v požrešnih kljunih. Napravil je lep ovinek in od
kraja odprl turbino. Pred sabo se zagledal skupek zvezd in ugotovil,
da se mu približujejo. Postajale so vse večje in svetlejše.
"Aha, že dogaja..." je še
pomislil, potem pa se je skokec raztreščil ob medzvezdnem tovornem
vlačilcu, ki je zavijal na črpalko.
***
Naslednja stvar, ki jo je zaznal, je
bil Frenkov bebavo veseli fris, komaj nekaj centimetrov od njegovega.
Hotel je zakričati, Frenk pa je zakokodakal:
"Ej, stari, kal maš to za eno
robo, k ti ful dogaja? Hehe."
Počasi se je zavedel prostora okoli
sebe. Nad njim je sveti reflektor in ubijal pogled na prve zvezde na
nebu. Naslanjal se je na avtomobil in bil je na bencinski črpalki.
Tudi z njegovim telesom je vse okej. še vedno ima aerodinamično
frizuro, ustnice so mehke in voljne, oblekica pa za bejbe haklat.
Megleno se je spominjal, da bi v resnici moral imeti kljun? In
zraven bi morali biti...
"Kje sta pički?"
"Sta rekli, da gresta še v v šop
neki za pit iskat. Si prepričan, da nisi tale stuff prehud?"
Grdo ga je pogledal, češ, kako ju
pusti sami, mu pomignil, naj se spoka v avto in stopil za deklinama v
trgovino. Ko so končno posedli v črnega lepotca, se je zmagoslavno
razgledal po vseh prisotnih in dejal:
"Noč je še mlada. Kdo ve, kaj
nas še čaka!"
Svoje besede je podkrepil z rohnenjem
avtomobilskega motorja in zapeljal na cesto. Čez nekaj trenutkov so
švignili mimo prometnega znaka, na katerem je bil zarisan velik
vprašaj, a nihče temu ni posvetil nobene pozornosti.
"Frenk, sfrkaj še enega!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar