Najprej je bil tu možakar, ki se je jezil, kako eden od ministrov v novi vladi ne bo zastopal naših interesov. Ob tem sem se začudil. Še posebej, ker je gospod že ministroval in se mi je zdel eden najboljših v zgodovini Slovenije. Ne le to, menim de je deloval v mojem interesu. Ker sva z avtorjem kometarja slučajno povsem enako izobražena (bila sva sošolca na faksu) in prihajava iz podobnega (ruralnega) okolja, bi si predstavljal, da so moji in njegovi interesi dokaj podobni. Kako je potem mogoče, da bi moje zastopal, njegovih pa ne?
Ali pa morda pripada kakim drugim "našim," ki jim jaz ne?
Drugi primer je povezan z včerajšnjo objavo o Frančišku prvem. Nikoli nisem skrival, da sem izpričan katolik, hkrati pa tega niti nisem obešal na velik zvon. Tako se spodobi in je pravično. Od drugih ljudi nekako pričakujem isto. Ker nekoga ne bom cenil samo zato, ker je prave vere, spolne usmerjenosti (ali celo samo kakih nenavadnih praks, ki jih ali pa jih ne prakticiram - kaj vas briga!), barve kože ali nacionalnosti. Hkrati pričakujem od države, v kateri živim, da zaradi svojih prepričanj nikoli ne bom preganjan - da bi jih torej moral skrivati ali biti kazensko preganjan. Ne, nekoga bom cenil, ker je dober človek.
Oziroma ga ne bom, če je pizda. Tako preprosto je to.
Potem pa se zgodi - ne prvič - da me nekdo začudeno vpraša, kako sem lahko vernik, oziroma, da je bil sveto prepričan, da sem ateist. Zdaj sem tega že vajen, prvikrat pa se mi je zdelo nadvse čudno. Čemu bi ljudje sklepali, da sem ateist? Ker ne citiram Svetega pisma na vsakem koraku? Ker se ne strinjam s primci in štuhci te naše doline šentflorjanske? Ker sem (oziroma rad živim v zablodi, da sem) relativno načitan človek ?
Ponavadi se izkaže, da zaradi slednjega.
V nekaterih je floskula, da so verniki bebave, poslušne ovce, ki zanikajo znanost in verjamejo v kreacionizem tako zakoreninjena, da niti pomislijo ne, da bi moglo biti kako drugače. Razsvetljeni so samo tisti, ki se rešijo spon, ki prenehajo uživati opij ljudstva. Ob tem pa nekateri niti sami ne vedo, kaj je Marx s to frazo sploh mislil. Nakar jim še iz čiste žlehtnobe povem, da je teorijo o Velikem poku, ki je danes splošno sprejeta, naumil jezuit - se pravi ne samo vernik, ampak celo pripadnik t.i. Jezusove vojske, iz katere izhaja tudi novi papež, pa je presenečenje popolno.
Pa vendar. Nekdo je menil, da sem pri "naših," a sem pri onih drugih. Sem zato drug človek? Boljši, slabši?
Tretji primer je en model, ki na Youtubu objavlja humorne kritike popularnih filmov. Pravzaprav v njih išče napake. In tako si je prejšnji teden sposodil Twilight. Prispevek je humorno zaključil z več kot štiridesetimi primeri, ko Kristen Stewart stoka, globoko diha in nasploh deluje izgubljeno, nakar je z grozo ugotovil, da so en komad v glasbeno podlago za film prispevali Radiohead, njemu ljub bend.
Zato se odloči ritualno polomiti vse njihove CDje.
No, tega najbrž ni storil. Le rekel je, da jih bo. Ampak spet. Izhaja iz podobe sveta, v kateri njegova priljubljena glasbena skupina nikoli ne bi storila česa tako bogokletnega kot je prodaja enega komada za beden film. pripisuje jim neke moralne kvalitete, ki jih je izoblikoval v lastni glavi. Ob tem pa ne pomisli, da je morda modelom delo Stephanie Meyer celo všeč. Nee, nemogoče, oni so pa ja preveč kul, da bi jim to dogajalo. Ali pa, da ima kak član benda najstniško hčerko, ki je mrtva na knjige, pa je prepričala atija? Oziroma, čisto banalno, da so morda producenti filma kontaktirali zastopnika, vprašali, koliko denarja morajo odšteti, da bo komad v filmu, podpisali pogodbe in konec debate? Pravzaprav sploh ni važno.
Važno pa je, da so trije ljudje na podlagi lastnega pogleda na svet in lastne predstave o določenih ljudeh bili neprijetno presenečeni. Da so trije ljudje samosvoj, zaseben pogled na svet aplicirali na celotno populacijo - da vsi mislimo tako kot oni, ker je takšno mišljenje pač pravilno.
Toda to je v popolnem nasprotju z odprtostjo, radovednostjo in inteligenco. S skepticizmom, ki ga bojda toliko ljudi danes sprejema kot svoje načelo in ga celo ponosno razglaša. Pravi skeptiki ne izbirajo, v kaj bodo dvomili in kaj ne. Prva stvar, v katero je treba vedno dvomiti, so ravno lastna prepričanja. Kajti le tako lahko rasteš kot osebnost. Kar pa ne pomeni, da moraš zavreči vse, v kar si verjel in kar so te naučili od malih nog.
Ne, ljudje svoje znanje nadgrajujemo. Če si sposodim znamenite besede Agenta K: tisoč petsto let nazaj smo vedeli, da je Zemlja središče vesolja. Petsto let nazaj smo vedeli, da da je ravna. In zdajle vemo, da smo edina inteligentna vrsta na planetu. Le kaj bomo vedeli jutri?
Ni komentarjev:
Objavite komentar