ponedeljek, 11. marec 2013

Kultura hejtanja

Danes takole visim na spletu in mi uleti pred oči članek slovenske publicistke, ki govori o kulturi posiljevanja. In kako se ženske počutijo nemočne v tej, vse bolj grdi, vse bolj seskistični družbi, ki privzeto sprejema, da ni nič narobe, če se babe šlata, pa da so za posilstvo same krive, kaj se pa izzivalno oblačijo, in sploh da celotna družba povsem mirno sprejema, da se take stvari sploh dogajajo.

Da je posilstvo sprejeta družbena norma.

Do neke mere se človek mora strinjati. Četudi je članek feministično naravnan, določene stvari v njem držijo kot pribite. Vendar pa avtorica z govoričenjem o posilstvu meče tančico čez mnogo hujši problem, s tem, ko demonizira zgolj enega njenih simptomov. Dandanes namreč ne vlada kultura posilstva. Reč je mnogo širša.

Opravka imamo s kulturo strahu, sovraštva in trpljenja.

S tremi stvarmi, ki nas vodijo na Temno stran.

Kot je špekuliral Michale Moore v Bowling for Columbine, postajamo ljudje vse bolj prestrašeni. kar ni čudno, saj smo ves čas bombardirani s pravo poplavo podatkov, kaj vse nam škodi, kaj vse nas lahko ubije, oziroma lahko škoduje našim bližnjim. Ljudje so zbegani, zatekajo se k vsem mogočim šarlatanom po odgovore, a z nobenim niso prav zadovoljni. Samo v miru hočejo živeti, in nekaj jim grozi.

Pa sploh ne vedo kaj.

Zato je skrajno dobrodošel tisti, ki s prstom pokaže: Lej, to je krivec, da ti gre slabo. Da tvoja družina ne more uživati v radostih življenja. Ves nakopičeni strah je končno našel strelovod, v katerega se lahko sprosti. In sprosti se kot novo čustvo - sovraštvo.

Potem pa imamo goreče radarje, obešene lutke, transparente, ki obljubljajo aranžma v Barbara rovu - a hkrati tudi bolj subtilne  pojavne oblike. Tako smo priča gostilniškim in forumskim vojnam, maltretiranjem v šolah, kjer se otroci kaj hitro naučijo, da vlada zakon močnejšega, in, navsezadnje, sovraštvu in nasprotovanju kar tako. Celo proti osebam, ki naj bi bile naši junaki. Dejanu Zavcu, ki je itak les in bi se moral že davno upokojiti. Tini Maze, ki je napravila neponovljiv uspeh v zgodovini slovenskega in svetovnega smučanja. Ne, ne, ona je naduta pizda s svojim italijanskim prenapihnjencem. Njen uspeh je itak zgolj posledica tega, da so druge babe slabe, Vonnova se je pa polomila. Hejt, hejt, hejt. Vsak izgovor je dober.

Mi pa to toleriramo.

S tem, da smo tiho.

Da ja ne bi omejevali pravice govora, na kar nas hejterji opozorijo v trenutku, ko hočemo povzdigniti glas. In če vseeno ukrepaš, so potem ONI žrtev cenzure, nasilja in represije.

Sovraštvo lahko rodi le trpljenje. Trpijo tisti, ki se ne vzdignejo, ampak molče prenašajo orgijo sovraštva, ki jih penetrira skozi vse telesne odprtine. Trpijo oni, ki sovražijo, kajti kljub kanaliziranju vseh teh silnih čustev, ki so v njih, življenje ni nič kaj boljše. In potem se zatekajo k nasilju. Ki nakopičeno sovraštvo za trenutek sprosti. Ti da tisti adrenalinski šus, po katerem ti drgeta celo telo, kot po posebej izdatnem orgazmu.

Najbolj žalostno je, da potem ta naval hormonov pričenjaš zamenjevati za resničen užitek. Svoje možgane dobesedno natreniraš, da so zadeti od nasilja, namesto od parjenja. In za sabo potegneš še druge. Kajti tisto, kar se ceni je moč. Glavni frajer je tisti, ki ne jebe scene in razfuka vse živo. Ki ne lajka, ampak hejta.

In kdor ne more s pestmi, hejta z besedami.

Te znajo biti še bolj pogubne kot buler v obraz. Ko jih človek sliši dovoljkrat, si bo raje sam prizadejal škodo. Ker Temna stran ti ne da kulske rabe Sile, s katero bi davil in prožil strele. Temna stran ti ponudi samo temo.

V temi pa je vsak sam.



2 komentarja:

  1. Na feministične blodnje Karmen Špiljak ne bom odgovarjal - izkustveno vem, da nima smisla ;)
    Se bom pa obregnil ob en, prav tako povezan oz. novodoben pojav v naši družbi (pa i šire).
    Namreč ob to, da je vse sprejemljivo, pozitivno, dobrodošlo, z bleščicami ozaljšano. Ljudem se zdi sprejemljivo poslušanje in dopuščanje mnenja nekoga drugega, dokler se le-ta strinja z njimi, njihovimi pogledi in nazori. In če to raztegneš čez celotno družbo, dobiš sladkorno peno, v kateri se vsi dušimo. Ker takoj, ko se ne strinjaš z nekom/nečim, kršiš nekoga pravice. In si "hejter", "negativc" in "kwa s pa ti naredu, ha?" in podobne nebuloze. In zelo primerno si se dotaknil športnikov - če kdo ne vpije na glas "bravo naši", "kdor ne skače ni slovenc", ampak opozori na manjko aplikativnih in vsebinskih vrednosti tovrstnih dosežkov ter pozove k zdravorazumskemu vrednotenju reči v širšem družbenem kontekstu, je razglašen za sovražnika ljudstva, hejterja in debila. Ker ne spoštuje naših itd... Kdo je tukaj hejter? Nekdo, ki si želi ščepca zdravega razuma ali tisti, ko apriori hejta nekoga, ki ne lajka?

    OdgovoriIzbriši
  2. Odvisno od konteksta. Recimo, meni dol visi za ne vem, FC Barcelono, evo. Vendar to ne pomeni da bom potem hodil po spletnih straneh in se na ves glas drl kako me boli kurac za Barco ter se glasno pritozeval nad vsako novico o njih na novicarskih portalih. Pac, s tem se ne ukvarjam.
    In posledicno ne cutim potrebe izrazanja svojega bolimekurcevstva o doticni temi. Prenekateri pa pocnejo tocno to.
    To je samo en primer. Stvari ki me ne zanimajo, je toliko, da bi lahko samo se hodil okoli in se povsod usajal, kako me to ne zanima. Zato je ze ena taka stvar potrata casa.
    Seveda imas pa primere, ko gre nekdo to pocet iz cistega skodozeljnosti. ker ve, da bo njegovo hejtanje pac sprozilo buren odziv. In bo v tem sovraznem dejanju nasel patolosko zadovoljitev.

    OdgovoriIzbriši