Angel smrti

Za večerjo so dobili puranji zrezek. In nekomu se je zdelo nepopisno kul, da je ocvrt krompir bil oblikovan v zvezdice in zvončke. To mu užitnosti ni popravilo, ampak kakor je hrana drugače bila bedna, je vseeno dajala sivim stenam jedilnice nekaj prazničnega pridiha. Zares siromašni okraski, ki jih je nekdo navesil po prostoru, svojega dela pač niso opravili. Vsi so jedli molče, le tu in tam je kaka žlica zaropotala po pladnju, pospremljena z očitajočimi pogledi. Praznik v zaporu, pa četudi na skorajda odprtem oddelku, pač ni mogel pod nobenim pogojem biti praznik. To mu je bilo jasno že pred tedni. Ampak imel je načrt. In zaenkrat ni nič kazalo, da bi se sfižil. Ostali sojetniki že lep čas niso zakuhali nobenega kravala, tudi pazniki so bili zadnje čase zelo sproščeni in nasploh bo lahko življenje v zavodu primerjal z malo strožjim internatom. Pri svojih devetnajstih bi pravzaprav itak moral biti tam, če ne bi bilo nesrečne podrobnosti, da je že bil skoraj polnoleten, ko se je zgodilo.

**

Nad naselje je že padal mrak, ko se je vrnil iz šole. Zimski dnevi so kratki, in četudi se je pouk končal ob enih, ga je vlak odložil nekaj kilometrov od doma šele ob pol štirih. Stopil je skozi vrata in vrgel torbo v kot kot vedno. Njegova trinajstletna sestrica je okoli smrečice ovijala dolg rdeč trak, medtem ko si je mama dajala opravka s pospravljanjem.

„Kosilo imaš v pečici,“ mu je dejala in še naprej prizadevno drgnila omaro, čeprav je bila videti brezmadežna. Skomignil je z rameni in se odpravil v kuhinjo.

„Pa za ata še malo pusti, ga še ni nazaj!“ je zaklicala za njim.

Skomignil je z rameni in si napolnil krožnik. Znova stara zgodba. Fotr ga pije nekje zunaj, doma pa ga mora vse čakati in vse biti tipi top, drugače bo spet padalo. Jed mu naenkrat ni več teknila, a je še vedno zajemal, da bi vase dobil nekaj toplote; pot do doma ga je premrazila. Stopil je k radiatorju in nanj pritisnil roke. Bili so komajda mlačni. Medtem je prišla v kuhinjo mama in vzela krožnik, da ga pomije.

„Pusti, saj bom sam. Gotovo imaš velik drugega dela.“

„Ne, je že v redu. Pojdi pomagat Maši z drevescem.“

Dotaknil se je njene rame in se zdrznil, ko je zaječala.

„Kaj ti je spet naredil?“

„Nič ni, nič! Pretegnila sem si jo od vsega tega pucanja.“

Potegnil jo je za ovratnik in ji razkril ramo. Čeprav si ga je hitro popravila nazaj, je jasno videl veliko črnavko. Jezno je odkorakal iz kuhinje.

„Črt, ni to kar misliš! Črt! Prosim!“ A ni je več hotel slišati. Z omare je vzel škatlo z okraski, ki je Maša ni dosegla in jih molče začel obešati na plastične veje. Takrat so v vratih zarožljali ključi. S sestro sta se spogledala in tiho je prikimala. Besede niso bile potrebne.

**

Njegov ključ ni napravil niti najmanjšega šuma. Malo zaradi opreznosti, s katero je odklepal vrata, malo pa tudi zato, ker mu je v zadnjih dneh uspelo namazati vse ključavnice in tečaje vrat. Pa še prav otročje lahko je bilo, kajti pazniki so njegovo idejo pozdravili. misleč, da bodo zdaj laže nadzorovali kaznjence, ko ne bodo slišali vrat že od daleč. Celo sami so mu prinesli WD-40. Z univerzalnim ključem je šlo malo težje, dokler mu eden od pravih kriminalcev, specialist za vlome ni povedal, da ga sploh ne potrebuje. Dovolj mu je do kraja napiljen ključ in nekaj, s čimer bo udaril po njem. Zobci bodo zbili ključavnico in v tistem trenutku bo lahko ključ obrnil. Vse skupaj traja le nekaj sekund. Na vprašanje, zakaj potem ne pobegne, je vlomilec le skomignil z rameni. Bil je že namreč malo v letih in trdil, da mu tam pravzaprav nič ne manjka. Ostalim da sicer tega ne razlaga, ker je bolje, da so lepo zaprti, ampak takega mladinca je pa res škoda. Pa itak vidi, da je dober fant.

Hodniki so bili, kot je pričakoval, prazni. Pazniki so se zbrali v skupni sobi in gledali film skupaj z nekaterimi dobro zapisanimi kaznjenci, večina ostalih pa je spala ali se igrala s svojimi priveski. Za sabo je zaprl vhodna vrata in se odkradel čez dvorišče, naravnost proti kameri. Natanko je vedel, kje ima mrtvi kot in kdaj mora steči. Slabe tri metre visok zid pa mu tudi ni bil nikakršna ovira. Do glavne ceste je imel le dobrih pet minut in dobiti avtoštop mu ne bi smel biti problem. Še vedno je bil videti srednješolec, skorajda malo piflarja, in taki so nenevarni. V mislih se je še enkrat zahvalil sodniku, ki ga je napotil v ustanovo brez uniform in z minimalnimi varnostnimi ukrepi.

**

Vrata so skorajda padla s tečajev, ko je v njih butnilo več kot stokilsko telo, ki ni premoglo dovolj koordinacije da bi pritisnilo kljuko do kraja. No, taista kljuka ga je tudi obdržala na nogah, ko je že od vrat pričel vpiti.

„Mara! Prid sm! Mi boš sama kurbala, kako si se povedala!"

Medtem ko se je poskušal vzravnati, je z ramo z vrat zbil kamnit obesek angela, ki je tam visel kot božični okras. K sreči je padel na predpražnik in se ni razbil. Medtem, ko se je s težkimi koraki nameril proti dnevni sobi, je Maša tekla pobrat njej tako ljubek okrasek, on pa je še naprej kričal:

„Kje si, prasica! Nimaš kaj zanikat! Je vse povedal Spidi! Si mislila, da ne bo držal gobca?! On od vseh! Ki po dveh deci izblebbetetata vse vsakomur! Njemu sem že preštel domine! Kje si!“

Zaslišal je tresk in krik, ko je fotr lomastil po dnevni sobi. Črt je pogledal proti Maši ki je če vedno v rokah stiskala angela. Zgrabil ga je in se pognal v dnevno sobo. Še med tekom je dvignil kipec in z vso silo treščil očeta po glavi. In še enkrat. In še enkrat. In še. Še. Tresk. Tresk. TRESK.

Ko se je rdeča megla pred njegovimi očmi razkadila, je videl, da s krvavimi rokami objema mamo, ki je neutolažljivo ihtela. Tisto, kar je bilo nekoč oče, glave praktično ni imelo več. Soba, on in mama so bili prekriti ž lepljivo zmesjo krvi in možganovine. Maša pa je samo stala pri vratih in se tresla. Ko so ga vklenjenega odpeljali, ni mogel nobeni pogledati v oči, pa čeprav je vedel, da je z vseh treh zdrknila strašna senca.

Sodišče je bilo prizanesljivo. Upoštevajoč razmere, v katerih so živeli, njegovo starost, in dejstvo, da nikoli niso našli morilskega orožja, je dobil samo pet let.

**

Ura se je bližala eni, ko ga je tovornjakar odložil v domačem kraju. Napotil se je proti cerkvi, kjer so zvonovi pritrkavali za konec polnočnice. Vedel je, da bosta mama in Maša tam. Ni se jima hotel pokazati, ker bi ju verjetno prestrašil, oziroma spravil v skrbi, navsezadnje je le pobegli kaznjenec. Zato je postaval ob zidu in se umikal pogledom odhajajočih. Nihče mu ni namenil posebne pozornosti. Kar naj si mislijo, da je pač eden od mulcev, ki bi radi prižgali kako petardo; ker so se v zadnjih letih čisto umirili, jih nihče več ni preganjal. Potem ju je zagledal in pri srcu ga je zmrazilo: z njima je zares bil Spidi. Senca, ki jo je odložil pred letom dni, se je začela lesti nazaj nanj. A videl je, da je mama videti skorajda srečna, predvsem pa ni videti, da bi z njo ravnal grdo. Zato pa je bila Maša povsem druga pesem. Pobarvana na črno, z debelo plastjo ličila in oblečena kot darkerica. Predvsem pa zgrbljena vase in prav nič Maša, ki jo je videl še nekaj mesecev nazaj. Odločil se je, da jim sledi do doma. Videl je, kako so vstopili in je mama pristavila za čaj. Maša se je zaprla v svojo sobo. A kmalu je za njo vstopil Spidi. Nekaj ji je šepetal na uho, in jo potrepljal po zadnjici. Stara senca je bila pozabljena, a na njeno mesto je skočila druga, še strašnejša. V besu je stisnil pesti in že zbiral pogum, kako se bo znova pognal v hišo – a so se takrat znova odprla vhodna vrata.

Drobcena postava se je izmuznila ven in se odkradla na vrt. Tam je pričela kopati. Črt se je prihulil za drevje in pazil, da z nobenim šumom ne bi izdal svoje prisotnosti. Postavica se je čez nekaj minut vrnila in opazil je, da nekaj drži v rokah. A šele, ko jo je obsvetila svetloba s hodnika, je videl, kaj je iskala. Angel jo bo moral obvarovati pred novo pošastjo.

Deklica z vžigalnikom

Leta 2119 je Galaktična skupščina končno razsodila milijone let trajajoč problem Zavrov. Povrnjen jim je bil planet, ki so ga prvotno naselili in naj bi jim bil obljubljen po njihovem božanstvu takrat, ko je komet uničil njihovo prvotno bivališče. Zavri so bili raztepeni po vsej galaksiji in povsod ustanovili močne komune, ki so se z lahkoto držale v rokah cela gospodarstva. A ko jih je dosegla novica o novem - starem domu, se je pričela množična selitev. Tisti, ki so na planetu že bivali, so z začudenjem zrli prve vesoljske ladje, ki so pristajale naokrog in si niso znale predstavljati nebrzdanega veselja, ki je prevevalo novodošlece - objemov, poljubljanja tal, posipanja s peskom ali zemljo in spontanih plesov.

 A za njimi so prihajale še večje ladje, pravi konvoji selitvenih križark, z vedno novimi in novimi vesoljci. Prebivalci planeta so po začetni evforiji nad "obiskovalci" postali oprezni, kmalu pa so postali manjšina. Zavri so prihajali v valovih. Njihova tehnologija je bila neizmerno naprednejša in planet so prevzeli praktično brez uporabe sile - še posebej, ker je za njimi stala vsa galaksija. Planet, ki so ga posedli - obljubljeni planet - se je imenoval Zemlja. Ljudi, kot so se imenovala bitja, ki so bivala na obljubljenem planetu, je bilo vsak dan manj. Na prišleke so zdaj gledali kot na napadalce, ki so jim ukradli dom. In vsakdo bo branil svoj dom, četudi z palico proti strojnici. Zavri so jih imenovali živali, škodljivce - v najboljšem primeru teroriste; in galaksija jim je verjela ter dajala vso podporo.

***

Njena glava je bila popolnoma prazna. Niti en nevron ni sprožil še tako drobnega električnega impulza, ki bo se izkristaliziral v misel. Koraki so mehanično odzvanjali po tlaku, ki ga je močil zoprn pršec. Po starem koledarju, preden so Zavri uvedli galaktičnega, je bil zadnji dan leta. Moralo bi snežiti, a nadzor vremena je že pred desetletji opravil svoje. Nikoli ni videla snega, nikoli je ni zeblo, ni bilo ne suš, ne poplav. Morda bi kdo rekel, da so prišleki ustvarili boljši svet. A ta boljši svet je bil namenjen njim, ne ljudem. Kot manjvredna vrsta so kmalu postali tarča zavrske mladine, ki se je nad njimi izživljala tako, za ogrevanje pred večernimi zabavami.

Kmalu so se umaknili iz sijočih mest in postali nomadi, razen redkih primerkov, ki so ostali pri novih gospodarjih planeta - kot hišni ljubljenčki. Ni dolgo trajalo, da so ljudje ki jim je bilo nasilnega draženja dovolj, udarili nazaj. Najprej usmerjeno; pričela so se pojavljati posamezna trupla zavrskih mladcev, za katera se je vedelo, da so v svojem početju občasno šli predaleč, a oblasti se niso zganile, dokler ni obležal eden od otrok visokega funkcionarja.

Ta je dosegel, da je bil sprejet zakon o dokončni rešitvi vprašanja potepuških ljudi. Lov je bil odprt. Vsak lovec ve, da je najbolj nevarna tista žival, ki se bori za golo preživetje. A živali, ki vedo, da ni več nobenega izhoda, se prenehajo boriti in vdane v usodo pričakajo smrt. A z ljudmi je bilo nekaj narobe. Borili so se celo v popolnoma brezizhodnih situacijah, dasiravno so vedeli, da nimajo niti najmanjše možnosti. Šlo se jim je le, da s sabo v smrt potegnejo čimveč preganjalcev.

Pričela se je vzpenjati po neštetih stopnicah velikega stolpa sredi parka, nekdaj najbolj prepoznavnemu mestnemu simbolu, zdaj pa zarjaveli pošasti, ki je grozila, da se bo kmalu sesedla sama vase. Njenih slabih petdeset kilogramov bo menda še zdržal. Pogled na ročno uro ji je razodel, da bo do vrha potrebovala skoraj pol ure.

Staršev se ni spominjala. Umrli so med enim izmed napadov, in tisti, ki jih je potem imela za svojo družino, so ji govorili, da sta bila junaka. Da sta dala življenje za to, da bi ljudje končno spet enkrat živeli tako kot pred Prihodom. Da sta s sabo odnesla v grob kar štirideset Zavrov. Kot otrok se je igrala s praznimi tulci nabojev, namesto sestavljanke je imela majhno starinsko pištolo, ki jo je zmogla razstaviti in sestaviti v manj kot desetih sekundah, in njena najljubša obleka je bila sešita iz šotorskega krila.

Pri devetih letih je sestavila prvo klasično bombo, pri enajstih plazemski imploder. Pri štirinajstih je bila največja izvedenka za eksplozivna telesa daleč naokoli. Vendar nihče ni vedel, kdo je v resnici. Da je danes šestnajstletna smrklja, presuha za svoja leta, z enakim ubitim pogledom, kot so ga imeli vsi ljudje - popolna krinka? Njen sloves se je razširil med vsemi človeškimi naselbinami na tisoče kilometrov daleč - postala je legenda. Prav temu, da nihče ni vedel, kdo je v resnici, se je imela zahvaliti, da je še živa. Vsi Zavri s svojo tehnologijo je niso mogli odkriti, ironično pa so ubili njenega Sopotnika, ki je edini poznal skrivnost, ne da bi mu poskenirali možgane.

Usoda? Nemara. Toda takrat, ko je Sopotnik zgorel v zelenem ognju, je izgubila mnogo več, kot pa si je kdorkoli lahko sploh predstavljal. Brez njega ni mogla storiti praktično nič. Bila sta dve polovici celote, eksploziv in vžigalnik, naboj in udarna igla. Zatipala je po žepu. Njeni prsti so se oklenili majhnega predmeta in ga krčevito stisnili.

Njun poslednji projekt. 

Protisnovni katalizator.

 Zdelo se ji je, kot da je šele včeraj Sopotnik z žarečimi očmi planil v njuno skrivališča in na mizo vrgel po robovih obgrizeno knjigo o kvantni fiziki. Iskat je šel hrano, vrnil se je z znanjem. In bolj, kot jo prebirala, bolj se ji je nora zamisel v glavi pričela spreminjati v nekaj, kar bi bilo mogoče izvesti. Samo droben delec protisnovi bi lahko povzročil eksplozijo velikanskih razsežnosti, če ga podkrepiš z ustreznimi procesi. Nekdanji zemeljski znanstveniki niso nikoli razmišljali o podobni rabi, ona pa je vedela, da je njeno življenjsko poslanstvo zgolj izdelava stvari, ki bi v najmanjšem paketu povzročile kar največjo škodo.

Ni bila obremenjena z nobenimi moralnimi zadržki in sovraštvo, ki ga je čutila do Zavrov, je le še okrepilo njeno zavezanost k stvari. Kako sta se smejala, ko sta celotno napravo uspela spraviti v star bencinski vžigalnik. In Sopotnik je dejal, da je edino primerno, če izdela prožilni mehanizem na kresilo. Potem pa je vse prekinila smrt. In kmalu ji bo sledila še ena. če je vse preračunala točno, potem bodo ljudje po tolikih letih spet dobili silvestrski ognjemet, o katerem so pripovedovale stare zgodbe. In ona bo odšla v legendo.

Ko je stopila na vrhnjo ploščad, so jo obsvetili žarometi. V glavo se ji je zavrtal zavrski glas, ki je zahteval opravičilo njene prisotnosti. A njen večletni trening ugašanja misli ni bil zaman. Edina misel, ki jo je skener zaznal, je bila posmehljiva: "Predstava se je pričela na najlepši mogoč način!" To je bilo dovolj, da so pričeli zavijati alarmi. A policijski oddelki bodo prepozni. V daljavi je odsevala ura, ki je nakazovala, da do polnoči manjka le še deset sekund. 

Sklenila je, da skenerju podari še eno podobo iz preteklosti. Potegnila je vžigalnik iz žepa, ga dvignila nad glavo, v mislih pa se ji je izoblikovala množica ljudi, ki je radostno odštevala trenutke do novega leta. Spokojno je zaprla oči, in ob ničli s palcem potegnila po kresilu. 

Tristo metrov nad nekdanjim Parizom je zableščala luč, svetlejša, mogočnejša in bolj vroča kot kdajkoli. V luči so se ji smehljali starši, malo za njima pa je razločila postavo Sopotnika. Čakali so jo.

***

"Dokončna številka še ni znana, a lahko potrdimo, da je mrtvih najmanj pet milijonov. Celotno mesto je izbrisano iz obličja Zemlje! Kakšen dokaz še potrebujete, da so ljudje teroristi, ki se ne ustavijo pred ničemer? Zahtevam, da ta trenutek sprejmete resolucijo za popolno uničenje človeške vrste!" je donelo po Galaktični skupščini. In za tem le odobravajoče mrmranje. Zavrski delegat se je nasmehnil. Lepo je, če se vsi strinjajo s tabo.

Dan, ko ti gre vse narobe

Se vam je kdaj zgodilo, da vam ničesar ni šlo od rok tako, kot bi si želeli? Vam je kakšen dan ostal v spominu kot dan, ko bi bilo bolje, ako se sploh ne bi dvignili iz postelje? Vsi imamo takšne dneve. A nihče, prav nihče ni imel in nikoli ne bo imel dneva, kot ga je živel ubogi Danilo Pruh. Naj vam bo njegova zgodba v spomin in opomin, in naslednjič, ko boste preklinjali nesrečni dan, se spomnite nanj. Že začelo se je slabo, potem pa je šlo samo še na slabše.

Budilka je jezno zaregljala. Danilo Pruh je še v spanju z vajenim zamahom počil po nočni omarici in v istem trenutku strahovito zatulil. Namesto po budilki je treščil po očetovi zobni protezi in zobje so se mu zarili naravnost v dlan. Skočil je iz postelje in pohodil mačka, ki je predirljivo zavreščal in mu zasadil kremplje v meča. Ko je divje otresal z nogo, da bi se znebil kosmate zverine, je prav mojstrsko treščil z glavo v rob omare.

Udarec ga je vrgel iz ravnotežja, zakrilil je in se zvrnil nazaj na posteljo. Maček je medtem pobegnil, Toda Danilo je začutil, da v postelji ni sam, še več, da lezi na nekom. Zvalil se je na stran, in ko se mu je pogled zbistril, je zagledal očeta, ležečega na hrbtu, z izbuljenimi očmi in budilko, zatlačeno globoko v usta. Od groze je nekaj trenutkov buljil kot ohromljen. Zgrabil je budilko in jo skušal izvleči iz fotrovih ust, a ta je vztrajala kot pribita.

Sklonil se je nadenj, da bi videl, ali stari še diha, in proti njemu je hušknila smrdljiva alkoholna sapa, od katere se mu je znova zameglilo pred očmi. Starina je bil več kot očitno nalit do roba in še čez. Na hitro se je oblekel in pri tem sploh ni opazil, da ima hlače popackane z neko zelenkasto svinjarijo (ki jo je dobrovoljno prispeval prej omenjeni maček) in stekel iz sobe, da bi poklical zdravnika. Ni še dobro napravil dveh korakov, ko ga je prek hrbta zadel valjar:

"Prekleta mrha pijana, a se zdajle hodi domov!!!!!"
"Mama! Neeeeeee!"

"O moj bog, Danilo! Sine, je vse v redu s tabo?"

Mati se je sklonila nadenj v trenutku, ko je Danilo hotel na hitro vstati zategadelj sta prav divje treščila z glavama. Za nekaj minut je zavladal mir.

Prvi se je ovedel Danilo. S hudimi mukami je zvalil s sebe zajetno materino postavo (vedno je bila ponosna na svoj stas, ki si ga je pridobila kot šolska kuharica) in se odplazil do telefona. A namesto znaka centrale je zaslišal na trak posneto sporočilo:

"Ker niste poravnali računov, je vaš telefonski priključek izključen. Če menite, da je prišlo od napake, nas pokličite na 090 973 399 834 4775... aja, ne morete klicati. Plačajte račun in nam prinesite dokaz." Sledili sta še sporočili v angleškem in nemškem jeziku, a jih ni slišal, ker je ihtavo treščil slušalko na vilice - pri tem pa si je ukleščil prst. Tačas je pričela stokati ni se premikati tudi mati, iz Danilove sobe pa je prilomastil oče in besno tolkel po budilki v ustih. Ni mu preostalo drugega, kot da ga čim hitreje odpelje do zdravnika.

Ko je stopil skozi vhodna vrata na prosto, je znova zazijal: njegov avto... njegov ubogi avto je ostal brez koles. Stal je na štirih betonskih zidakih, pa še to ne prav dolgo. Ko je zgrabil za vrata, da bi iz njega vzel svoje dokumente, je grozljivo zahreščalo in rjasti pod se je vdal. Avto je treščil na tla, mimogrede ukleščil Danilovo nogo in trušč je privabil hišnika, ki si je prav zadovoljno vihal brke.

"Gospodič Pruh, dvorišče ni kraj za odlaganje odpadkov. Stokrat sem vam že dejal, da svoje razbitine ne parkirajte tukaj in zdaj bo z veseljem poklical smetarje, da ga odpeljejo. Na vaše stroške, seveda. Ja kaj pa delate???"

Danilo je sledil hišnikovemu pogledu in zajavkal. Oče je v pijanskem navdihu pograbil za brisalec in si ga pričel tlačiti v usta, da bi z njim nekako osvobodil preklicano uro. Zadeva se je, jasno, zataknila in zdaj je bil ubožec dobesedno prikovan na avtomobil. Danilo je potegnil nogo z vso silo, da bi se osvobodil, a ni pričakoval, da se bo rjasti pod vdal tako zlahka. Zaplaval je po dvorišču, s sabo ponesel hišnika in oba sta pristala v zidu. Na hrbtu je začutil toploto. Obrnil se je in takoj zamižal. Iz hišnikovih ust je vrela kri - nataknil se je bil namreč na vijak, ki je štrlel iz fasade in je nekoč držal strelovod, a ga je mularija že davno odtrgala. Kot da to ne bi bilo dovolj, je v petem nadstropju začela vreščati hišnikova žena:

"Baraba! Morilec! Vse sem videla! Za tole boš zgnil v zaporu! Le čakaj, da pokličem miličarje!"

Ženska se je tako razburila, da je z roko nehote zbila lonček z okenske police. Refleksno se je stegnila za njim...

Kar se je zgodilo potem, lahko opišemo zgolj kot izreden splet naključij. Ker je bila zelo majhne postave, si je za zijanje skozi okno (kar je priljubljeno opravilo starih babnic) vedno pristavila pručko. Tako se je lahko nagnila daleč naprej in oprezovala po celi ulici. No ko se je stegnila za zbito lončnico, se je pručka podrla in ženščina se je s pretresljivim krikom zagugala na robu okenske police.

V tem trenutku pa je zgrabila rožo. Ubogi dve kili sta bili dovolj, da sta podrli ravnotežje in ulico je napolnil nov krik. Izpustila je lonček, a bilo je že prepozno. Pričela je padati in še vedno pretresljivo tulila. A od nekod je zbrala nečloveško moč in se ujela za balkonsko ograjo nadstropje niže. Centimeter za centimetrom se je dvigovala proti rešilnemu balkonu, in ko se je že hotela zavihteti prek ograje, jo je naskočil skrajno živčni buldog, ki ga je lastnik, preden je odšel v službo zaklenil na balkon. S svojimi škarjastimi zobmi se ji je zagrizel v vrat in oba sta nadaljevala padec proti trdim trdim tlom.

Danilo je spet zamižal od groze, top udarec, ki ga je slišal, pa ni bil čisto po njegovih pričakovanjih. Vedno je mislil, da človeško telo naredi več hrupa, slišalo pa se je, kot bi vrgel po tleh staro žimnico. Kričanje je jasno privabilo firbce, ki so zdaj z mešanico gnusa in morbidnega užitka opazovali nastalo situacijo. Kar nekaj med njimi jih je k ušesu tiščalo mobilne telefone in v daljavi je že bilo slišati zavijanje sirene.

Policaji so se pripeljali kot divja jaga. Šofer je hotel zavreti, a ni računal na olje, ki je izteklo iz razbitega karterja Danilovega avtomobila. Izgubil je oblast nad vozilom, ki se je zavrtelo in treščilo med množico firbcev. Kri je dobesedno brizgala, kombi pa je nadaljeval z morijo, dokler ni treščil v robnik, se v zraku preobrnil, zgrmel na tla in eksplodiral.

Ko se je dim razkadil, je Danilo žalostno pogledal okoli sebe. Zdelo se mu je, da na zid prikovani hišnik očitajoče strmi vanj. Roka njegove žene je proti njemu obtožujoče stegovala prst. Truplo je ležalo nekaj metrov stran. Proti še vedno kadečemu okostju marice ni upal niti pogledati. In oče... Oče je ležal na ostankih njegovega avta. Brisalec je imel zarinjen v usta več kot od polovice, na glavi pa je med kupčkom prsti še vedno cvetela pelargonija.

Stopil je nazaj v stanovanje, kjer je mati sedela za mizo s povito glavo.

"Ljubček, si že nazaj? Je kaj narobe s tabo?"
"Nič, mama, mislim, da sem bolan. Raje grem nazaj v posteljo."
"Le pojdi, mamica pa ti bo skuhala čaja."

Testiram livestream.

Morda vam pride prav:)

Tviteraši oskarje podeljujemo takole

Na Twitterju smo imeli majčkeno stavnico, kdo bo bolje napovedal rezultate nocojšnje bitke za oskarje. Najbolj natančnega bomo izvedeli čez nekaj ur, do takrat pa je bržkone zanimivo pogledati, kako smo delili svoje glasove.
Hkrati je tole dober preizkus, koliko zna Google sodelovati z lastnimi storitvami. Vsi grafi bi morali biti do neke mere interaktivni, oyiroma se posodobiti, če bo glasoval še kdo. Pa poglejmo, ali so res zmožni tega!

Burek danes ne peć pokvaren

Če ste prišli naokrog v upanju, da se je znašlo kaj novega, ste verjetno razočarani. Imam vročino in dvonivojski glavobol, pa mi popravljanje ali celo pisanje ne gre od prstov. Do ponedeljka bom že nekaj spravil gor, zato le pridite nazaj.

Če ne verjamete, evo primera, kako dobro mi delujejo možgani. Prej sem se odločil, da bi bilo vseeno pametno nekaj pojesti. Tipična bolniška hrana so pečena jajca. In tako ubijem v ponev dve jajci, jih lepo umešam - nakar ubijem še tretje in ga pričnem peči na oko.

Ter pozabim slikat in dat na Instagram.

Aja, saj Instagrama sploh nimam.

Case closed. 

Samo lenuhi nimajo službe in denarja

Ko človek leži v postelji z vročino, blodi o marsičem. In glede na to, s kakšnimi parolami je bombardiran po javnih občilih - privatizacija vode, rekordno število brezposelnih, novi poskusi spinanja avtorskega prava, ogibanja o novi vladi, ce jih naštejem le nekaj -  ni čudno, da potem prične dobivati čudne ideje o družbenih sistemih ter distribuciji naravnih virov ter bogastva na splošno.
Vedno pa me najbolj pogreje, ko kaka pametna glavca izjavi, da so brezposelni v resnici lenuhi, ki zavračajo delo in sesajo državno dojko ter so tako v breme ostalega ljudstva, ki dela. Pa da vsak, ki hoče delati, delo tudi dobi.

Mar res?

Nepotizem, veze in poznanstva ob stran, trenutno je na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih kakih 124.000 ljudi. Ista služba objavlja tudi prosta delovna mesta , ki jih delodajalci reda radi prijavijo pri njih. Na naslovni strani piše, da je prostih delovnih mest 899, torej več kot stokrat manj.  Da pa se ne bom šel demagogije, bom priznal, da je prostih delovnih mest v resnici več. Objavljanje na zavodu namreč ni obvezno, razen če si javni sektor. Slednji so k objavam zavezani z zakonom. A o tem več malo kasneje. Vendar je več tudi iskalcev zaposlitve. Ljudi, ki na zavodu sploh niso prijavljeni, oziroma so iz tega ali onega razloga bili iz evidenc izbrisani. Kolikšna je ta številka, ne vem. Verjetno bi podatek našel, če bi se mi ljubilo iskati, a dejansko niti ni pomemben. Na glomazno razliko v številu brezposelnih in številu delovnih mest ne ena ne druga postavka ne vpliva kaj dosti.

Ironično pa se od tistih, ki so zaposleni, pričakuje, da bodo delali vse več. Tule v hiši imam mladega zdravnika, ki je dejansko več v bolnišnici kot pa doma. Zraven mastno preklinja, kako je kompleten klinični center understaffed. Novih ne zaposlijo, ker je moratorij, pa tudi zato, ker denarja ni. Rešitev je pač stisniti zobe in obremenit obstoječe. Če potem enega dohtarja sredi operacije pobere infarkt (resničen dogodek!), kul, tamle na zavodu je dovolj novih, pa še cenejši bodo.

 Aja, ne moremo, imamo moratorij na nove zaposlitve. Javni sektor je treba napraviti bolj vitek. Več in bolje bomo delali, to je edina rešitev. Oziroma, kot si predstavljajo nekateri - zdaj bodo končno sploh začeli delat, ne pa posedat ob kavicah in mastne plače vlečt. Na naš račun!

Okej, vrnimo se k objavam prostih delovnih mest. Vsak, ki je imel priložnost izkusiti pomoč in sodelovanje sončne uprave, je bil verjetno presenečen nad tem, da sta tam objavljena DVA seznama. Eden z delodajalci, ki dejansko iščejo nove ljudi, ter drugi, na katerem piše, da delodajalec samo izpolnjuje zakonsko obveznost objave.

WTF?

To v praksi pomeni, tem ljudem niti ne pošiljajte ponudbe za zaposlitev, saj imajo človeka že izbranega, razpis objavljajo samo zato, ker jim to nalaga zakon. Ne bom se spuščal v cenene finte ala nepotizem - navsezadnje lahko gre za pogodbenika ali nekdanjega studenta, ki je po letih fizikaljenja končno dobil obljubljeno službo. A čemu je potrebno tovrstno slepomišenje? Kakšna transparentnost se dosega s tem? Ali ni logično, da bodo zaposlili človeka, ki je uveden v delovni proces, ga poznajo in so z njim zadovoljni? Ki mu je dejansko pogodba nagrada za dobro opravljeno delo dotlej in stimulacija za prihodnost?

Tovrstna "prosta delovna mesta" ki jih je kar slaba polovica, niso nič drugega kot anomalija, umetno napihovanje že tako mizernih številk. Kaj pa preostala? Nimam pojma. Vsak brezposelnež vam lahko pove o ducatih ponudb, ki jih je poslal (zdaj se jim ne reče več prošnje, ker je to, no, politično nekorektno), da pa lahko na prste prešteje prejete odgovore. Za povabila na razgovor lahko verjetno uporabi le eno roko. Mizarjevo. Saj razumem, da so podjetja s prošnjami zasuta in jasno ne morejo razgovora opraviti s sto ali več kandidati, da pa ob tem ne premorejo niti toliko profesionalnosti, da bi jim poslala kratko pisemce, naj prijazno odjebejo - to spet pove veliko o naši etiki ravnanja s človeškimi resursi.

Zato potem ni čudno, če privoščljivo kažemo s prstom na Niko,  pa na malega Tanka in še koga ter zavistno sikamo, kako je ata zrihtal.

Čeprav večina ni takih. Cel kup jih je, ki premorejo pravo miselnost in si rečejo, če zame ni delovnega mesta, ga bom pa ustvaril sam. Država je celo vesela in primakne nekaj denarja. Nakar ugotoviš, da boš bolj malo biznisiral, če nimaš zagonskega kapitala, oziroma neke zlate rezerve, s katero boš mogel poslovati medtem, ko tvoje stranke ne plačajo računov. Kajti ti moraš davek odvesti takoj. Pa plačevati prispevke, računovodjo, nemara najem prostorov, karkoli že. Skratka, rabiš keš. Eni dobijo pri starših, drugi nemara prepričajo angela, a večina nima nikogar. In na koncu propadajo v trumah. Na račun neplačila njihovega dela pa je nekdo profitiral.

Zato kost za glodanje: ali res lahko uspe vsak, le s trdim delom in dobro idejo? Poznam preveč primerov, ko so to ni zgodilo. In delavne ljudi, ki trenutno stradajo. Kajti, nekogaršnji dobiček je praviloma izguba nekoga drugega. Eni si pa izgube ne morejo privoščiti.

A o tem kdaj drugič.

Dnevnik mladega supermana V

12. september
Danes so nas v šoli morili z Zemljinimi plastmi. Učitelj je celo poskušal nekaj razlagati o ploščah, ki plavajo po žarečem skupku magme, a ga je moj sošolec zatrl s trditvijo, da je zemlja znotraj votla in da je njegova teorija ravno tako dobra, kot otrobi, ki jih veže učitelj. To je seveda povzročilo pravi džumbus v razredu in vesel je lahko, da jo je odnesel samo z batom v redovalnici. Ampak razprava o tem se je nadaljevala tudi med odmorom in moram priznati, da je bil tako prepričljiv, da sem postal radoveden. Očitno bom moral vse skupaj raziskati na lastno pest.

13.september
Na vrtu sem skopal deset metrov globoko jamo, preden sem se zavedel neumnosti svojega početja. Preostali sta mi samo dve možnosti. Ali uporabim svojo super moč in poletim iz jame, ter tvegam da me kdo odkrije, ali pa vpijem na pomoč in sem osramočen do konca življenja. Skorajda sem že pričel kričati, ko me je prešinilo, da bi se lahko kdo vprašal, kako mi je uspelo izkopati tako globoko jamo. Torej sem se moral zanesti na svoje nadčloveške sposobnosti. Problem je nastal šele, ko je bila jama zopet zasuta, meni pa je ostal še lep kup zemlje. Najprej sem pazljivo pogledal okrog in potem besno skakal po zdaj zasuti jami, da sem vsaj malo stlačil zemljo. Ampak prekletega kupa je še vedno ostalo dobršen kos. Ah nič, morda bo pa mama vesela hribčka na vrtu. Uf, tole kopanje in zasipanje me je izmučilo. Treba bo piskati boljši način.

16. september
Večdnevno tuhtanje je obrodilo sadove. No ja, malo je pomagal učitelj, ki je nakladal o vulkanih. Seveda! Vulkan je pravzaprav luknja, ki vodi naravnost v središče Zemlje! Ali pa vsaj blizu njega. Malce me sicer skrbi vročina, ampak danes zvečer bom odletel v izvidnico.

Ponoči
Ravnokar sem se vrnil iz izvidniškega poleta do Vezuva. Malo daleč je vsa zadeva. Zakaj nimamo kakega ognjenika tu pri nas? Po možnosti aktivnega. Namreč, Vezuv je že tako dolgo pri miru, da se je kakih dvesto metrov od žrela zamašil. Ni druge, zamašek bo potrebno prebiti. Naslednjo noč gremo v akcijo!

18. september
Poln zanosa sem prejšnjo noč prišel do Vezuva in se z veliko hitrostjo zagnal v žrelo. Do zamaška sem priletel kot puščica in ga prebil v trenutku. Nadaljevanje ni bilo tako uspešno. Namreč, sila naleta me je ponesla še par metrov naprej, potem pa me je silovit sunek vrgel nazaj na plano. Smrdelo je kot v najhujši greznici in grmelo je. Imel sem občutek, kot da sem se znašel v velikanskem prdcu. No, upam da se bo čez kak dan Vezuv izprdel in, da bom lahko nadaljeval z raziskovanjem.
Sestra je prihrumela v sobo in prijavila, da so pri poročilih povedali, da je Vezuv spet aktiven. Plini baje povzročajo kisli dež in Italijani se bojijo ekološke katastrofe. Prav jim je, kaj pa so pustili vulkan toliko časa pri miru. Če ga ne bi naluknjal, bi ga verjetno celo razneslo. Samo pomislite, kakšna ekološka katastrofa bi bila to!

20. september
Heh, danes grem v akcijo. Verjetno se bom prebil vse do lave, zato moram razmisliti, ali dovolj zaupam sebi kot supermanu, da bom preživel strašno vročino, ki baje vlada tam spodaj. Verjetno bo najbolje, da grem v trgovino in si kupim kremo za sončenje, ali kaj podobnega. Morda omako za pečenko.

22. september
Sicer ne vem, ali je to učinek kreme, ali pa sem preveč dvomil v svoje supermanske sposobnosti, toda kopanje v lavi je prav zabavno. Edina slaba lastnost je, da se ne vidi skoraj nič, če se pa potopiš dovolj globoko, te zgrabi tok in te odnese s sabo. Ko sem se končno uspel prebiti do luknje, sem z grozo ugotovil dve stvari. Moja obleka je zgorela. Logično, saj ni prav nič super. Ven sem prišel na Havajih. To je pa malo manj fino. Poskusite goli leteti prek Atlantika. Tako mrzlo je bilo. Da sem prišel domov ves trd in šklepetajoč. Poleg tega mislim, da so me videli iz nekega letala. Samo upam lahko, da so me imeli za plod domišljije. No ja, zdaj vsaj vem, da moram paziti na tokove.

29. september
Prav jezen sem sam nase. In na svoje pomanjkanje orientacije. Tokrat sem ubral drugo taktiko in se hotel prebiti navpično navzdol. Seveda me je kmalu pograbil tok proti Havajem, a sem vztrajno nadaljeval dol in samo dol. Potem pa sem dobil občutek, kot da sem v bazenu skočil na glavo in da zdaj v vodi izvajam obrat nazaj proti površini. Očitno sem zgrešil središče za vsaj tisoč kilometrov. Ampak potem, na poti navzgor sem se znašel v votlini, ali morda plinskem žepu, pa sem jo šel malo raziskovat.
Postojnska jama se pred to votlino skrije. Votlina se je naenkrat razširila v dvorano. Tam pa sem zagledal... Ne, ne, saj še vedno ne verjamem tistega, kar sem videl. V dvorani so bile krave, zaprte v ogradi. Dve čudni bitji sta si dajali opravka s še eno kravo, oziroma kupom govedine, saj je bila razmesarjena na rezervne dele. Nista govorila, a vedel sem, da se nekako sporazumevata, saj sta pri tem krilila z rokami (?) in nasploh dajala vtis burne razprave. Če odštejem to, da so njune roke (?) dolge do kolen, da sta velika tako kot jaz, da imata glave, še najbolj podobne želvjim, pa tudi kožo enake barve, šest prstov, zelo kratke noge, napihnjen trebuh, rep in nekaj, podobno hrbtni plavuti ter še nekakšne odprtine na vratu, zelo podobne škrgam, sta bila pravzaprav skorajda človeka.
A moja radovednost me je skorajda drago stala, kajti opazila sta me in zagnala vik in krik. Morda bi bilo bolje reči, da nista zagnala vika in krika, saj sta bila tiho kot ribi. Le naenkrat se je pojavilo še pet enakih nakaz, v rokah pa so imeli zagotovo orožje, saj je bilo podobno laserskim puškam, ki jih kažejo v vsakem filmu. Ker nisem vedel, kakšen učinek lahko ima takšno eksotično orožje name, sem raje brezglavo potegnil navzgor in samo navzgor. Pri tem sem podrl nekaj naravnih stebrov, ki so podpirali obok dvorane in vse skupaj se je pričelo podirati. Moja odločitev je bila očitno pravilna, saj sem strop prebil zlahka in se znašel v vodi.
Na mojo nesrečo pa se je ponovila zgodba iz Vezuva, le da me je tokrat voda pognala nazaj v dvorano. Šlo je za sekunde! Z vso silo sem treščil nazaj v vodni curek in se pričel prebijati proti površini. Končno sem priletel iz vode. Nekje v Kitajskem morju! Spet me bo čakala dolga pot domov. Med poletom sem opazil, da se zemlja pod mano trese. Mislim, da nam en potres ne more tako škoditi, kot da nas podjarmijo tisti želvoidi. Konec dober, vse dobro.


30. september
Ah no, morda pa vse le ni tako dobro. Danes sem hotel kupiti RAM za svoje računalo, da bom lahko nabijal najnovejšo 3D pobijalko, pa sem odšel z dolgim nosom iz trgovine. Pomnilnik se je podražil za trikrat, bojda zato, ker je potres podrl vse tajvanske tovarne. Kar je dobro za svet, očitno ni vedno dobro tudi zame kot ne-supermana.

+++++++++++++

Opomba avtorja: s tem se zgodba o mladem supermanu konča. Zvezek sem sicer vrnil na senik, v upanju, da se bo v njem znašel še kak zapis, a je med pokladanjem krme živini padel v hlev in so ga uničile koze. Ostaja edino digitalna zapuščina.

Erekcije mladega supermana

28.april

Spet nisem dolgo nič pisal. Po tistem pripetljaju z jedrskimi odpadki sem se spremenil. Zdaj se sicer ne svetim več, čutim pa, da sem postal močnejši in, da so moje sposobnosti iz dneva v dan bolj mogočne. Naučil sem se tudi kontrolirati moj rentgenski vid, tako da lahko opazujem skozi betonske stene, ali pa samo ljudi pod obleko. Ja, saj priznam, supermani svojih sposobnosti ne bi smeli uporabljati v tako primitivne namene, ampak ne morem si pomagati, včasih je kaka punca čisto preveč luštna.

29. april

S prijatelji smo šli na rokometno tekmo mestne ženske ekipe, ki se ji je uspelo prebiti v evropsko ligo. Sicer sem se z vso svojo voljo upiral temu, da bi izkoristil svojo na novo pridobljeno moč, vendar si nisem mogel pomagati. Na začetku drugega polčasa se je moj rentgenski vid vklopil kar sam od sebe in tako sem celoten drugi polčas užival v popolnih športnih telesih igralk. Kakšen prizor! Gola nabildana telesa, tekajoča po igrišču! Še dobro, da ljudje ne vedo, kaj vidim, drugače bi mi zavidali na smrt. Tako pa sploh ne vedo, kaj zamujajo.

Zvečer

Rokometašice mi ne gredo iz glave. Kakšne obline! Mama je med večerjo prijavila, da se nekam čudno obnašam. Za štos sem si ogledal še njo, in ugotovil, da niti nima tako slabe postave, le joški ji že malce visijo.

30. april

Sanjalo se mi je o rokometašicah. To so bile najprijetnejše sanje mojega življenja. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem opazil, da je moja odeja preluknjana. Točno nad luknjo je bil na stropu madež. To moram preveriti. Očitno je s stropa ponoči kapljala na posteljo nekakšna kislina ali nekaj podobnega. Pa sem rekel očetu, naj akumulatorjev ne hrani na podstrešju.

Zvečer

Z družino bomo zdajle šli na kresovanje. Sicer sem raje hotel iti s prijatelji, ker smo bili dogovorjeni, da se bomo prej dobili pod mostom, ker nam je uspelo priti do steklenice čokoladnega likerja in smo se hoteli primerno pokrepčati. Vem, da alkohol škoduje človeku, vendar po mojem, če štirje spijemo steklenico čokoladnega likerja, ne bo prehudo. Upam, da me bodo počakali in ne bodo sami požrli vsega likerja.

1.maj

Zastrupljen sem. Gotovo je bil kriv tisti golaž. Prijatelje sem našel pod mostom in bili so možje besede. Pustili so mi pošten delež. Čokoladni liker je najboljša stvar na svetu. Potem smo si privoščili golaž in kake pol ure zatem sem postal omotičen. Najprej je bilo kul. Danes imam strašen glavobol, v trebuhu mi zavija in s straniščno školjko sva postala najboljša prijatelja. Kaj mi je bilo treba jesti tisti golaž. Vendar pa ima zastrupitev tudi svoje prednosti. Danes mi ni bilo treba iti na dolgočasne obiske k sorodnikom. Družina je odpeketala od doma že navsezgodaj in tako imam mir.

3.maj

Eden od sošolcev je prinesel v šolo revijo. V njej so slike golih deklet, ki se postavljajo v najbolj nespodobne poze. Okoli njega se je kar drenjalo in vso so ga podkupovali, da bi jim jo posodil. Jaz takih revij ne potrebujem, vse dokler imam svoj rentgenski vid. Ah, lepo je biti superman.

Ob tem sem se spomnil, da zanemarjam svojo dolžnost pomagati človeštvu. No ja, človeštvo se te dni kar dobro znajde tudi brez mene, zato mislim, da si bom privoščil še malo dopusta.

4. maj

Ker sem bil včeraj do revije popolnoma ravnodušen, so me označili za devičnika. Ko bi fantje le vedeli... Namreč, danes je sošolec prinesel še eno revijo. Rekel je, da jih ima fotr doma cel kup. V tej niso bile samo punce v nespodobnih pozah, ampak so jim pri tem pomagali najrazličnejši tipi in jim vtikali onete. Ja, saj vem, da se temu reče pri živalih parjenje in pri človeku spolnost, to smo se učili pri biologiji. Nisem pa vedel, da take stvari tudi slikajo. V naših učbenikih so samo risbe in te še zdaleč niso tako nazorne kot slike v reviji. Potem smo se še malo pogovarjali o tem in najprej so rekli, da se nimam kaj pogovarjati, ker sem devičnik, a so me potem vseeno pustili zraven. Slišal sem tudi nekaj o mastr... mastub... v glavnem, da gledaš te slike in si... Hmm. Raje ne bom napisal, kaj, če slučajno pride ta dnevnik komu v roke (a se bo potem moral srečati z mojo jezo) vendar bom zvečer to poskusil.

Zvečer

To je noro! To je enormno! Vau!!! Ampak bolje, da pričnem pri začetku. V trgovini sem poskusil kupiti eno tistih revij, vendar me je trgovec za ušesa. Še dobro, da sem na dopustu, in da ne smem kot civilist kazati, da sem superman, drugače bi trgovčič že videl. Ampak slišal sem, da se je prej hvalil s svojim novim avtom, pa sem se potem, ko sem prišel ven, malce poigral in ga postavil bočno na ulico, tako da mu ga je kasneje odpeljal pajek. Sicer vem, da to ni bilo lepo od mene, vendar si je zaslužil kazen. Ko sem se precej poklapano vrnil domov, sem legel na posteljo in začel razmišljati o rokometašicah. Moj one se je kar proti moji volji postavil v pozor in poskusil sem, če mastr... mastub... tisto deluje tudi brez revij. Delovalo je! In še kako! Zdaj imam na stropu dva madeža. Torej prvi madež in luknja nista imeli zveze z akumulatorjem ali čim podobnim. Imel sem polucijo! Že pred dnevi sem postal odrasel mož, pa se tega sploh nisem zavedal. To moram nadoknaditi. Morda si bom spet omislil punco. Kako novo, Lojzka me je takrat preveč prizadela.

6.maj

Ampak malce sem vseeno zaskrbljen. Danes nas je sošolec povabil domov in smo na videu gledali kaseto, kjer so punce počele tisto s tipi. In nobenemu ni neslo do stropa. Verjetno bi jaz s svojo nebrzdano silo lahko žensko tudi poškodoval. Možnosti sta dve. Ali z močjo svoje volje zmanjšam pritisk (kar bo po mojem zelo težko) ali pa si omislim nekaj, kar bo zadržalo moj mogočni izstrelek. V šoli smo se že učili o kontracepciji. Omenili so kondome. Morda bi se splačalo poskusiti z njimi.

7.maj

Za vsak primer sem kupil najmočnejše kondome. Sicer sem se moral debelo zlagati, da so za fotra, ampak kupil sem jih pa le.

Kasneje

Tudi s kondomom ne bo šlo. Verjetno ne bi bilo všeč ženski, mene je pa prav zabolelo. Ko sem ustrelil, je kondom raztegnilo za cel meter, potem pa je udaril nazaj. Raje ne bom več poskušal s takšnimi preprekami, verjetno se bom moral zanesti na mojo močno voljo. Trening bo zelo zahteven in mi bo pobral veliko časa, zato verjetno spet nekaj dni ne bom pisal. Kaj vse moramo spermani supermani napraviti, da je naše življenje kolikor toliko normalno. Dobro, da bo v treningu vsaj malo užitka.

Kako lahko postanem papež

Nekaj dni nazaj sem že objavil prisrčen izobraževalni videoposnetek o volilnem sistemu, pod katerega se je podpisal neki C.G.P. Grey. Tokrat se je gospod spopadel z zelo aktualnim problemom, namreč, kako lahko nekdo postane papež. Dejstvo je namreč, da večina ljudi podrobnosti niti ne ve, razen tega, da se na trgu svetega Petra zbirajo množice in opazujejo dimnik. Ko se iz njega pokadi belo, nekdo radostno zakliče "Habeus papam!" in sledijo ovacije. No, postopek je malo bolj zapleten in pravzaprav zelo demokratičen. Poglejte si video:

Ja, da postaneš papež, je uradno res dovolj, da si katolik moškega spola. ob prelomu prvega tisočletja je to kardinalom šlo kar malo v nos in v 11. stoletju je papež napisal bulo, naj bo papež vedno izbran izmed kardinalov. Včasih pa se kardinali niso mogli dogovoriti, pa so šli iskat izven svojih krogov. Vendar je zadnji, ki ni bil duhovnik, bil ravno Celestin V, ki je uzakonil, da papež lahko odstopi. "Vladal" je samo pet mesecev, na tron pa stopil potem, ko se kardinali kar tri leta niso mogli zediniti, kdo naj bo pontif. Zadnji papež, ki ni bil kardinal je bil Urban VI, ob koncu 14. stoletja. Takrat so se ustrašili pritiska množice, ki je na trgu zahtevala za italijanskega papeža. Predhodnik Gregor XI  je bil namreč Francoz, vsi pa so še dobro pomnili selitev papeškega sedeža v Avignon. Mimogrede, to ni bil gospod, po katerem se imenuje gregorijanski koledar; ta čast pripada Gregorju XII, skoraj 200 let kasneje.
In še najpomembnejše vprašanje: "Habet testiculos duos et bene pendentes." Je to res ali ne? Uradno stališče Vatikana je, da gre za popolno izmišljotino. Neuradno pa... Kako boš preveril, ali je mož dejansko mož? Verjetno ste že slišali za legendo o papežinji, ki so jo razkrili šele, ko je rodila. Prav tako je problem s skopljenci. Če nimaš orodja, ne moreš služiti Gospodu, kakor se to že čudno sliši. kakor koli že, pravijo, da tega niso počeli, pa tudi če so, je reč ukinil v 16. stoletju papež Adrijan VI.

Dnevnik mladega supermana III

5. december

Prijatelji so me vabili, da se skupaj našemimo v parklje in rožljamo naokrog z verigami, da se nas bo mularija bala. Joj, kako so otročji. Ampak, Miklavž ima svoje prednosti. Delal sem se, da še vedno verjamem v Miklavža, in na vidnem mestu pustil pismo, v katerem sem lepo prosil za supermanski kostum. Ni vrag, da ga ne bom dobil. Potem bom s ponosom letal naokrog, ogrinjalo bo smelo plapolalo v vetru in vsi bodo rekli: 'To je NAŠ superman! Zaščitnik ubogih! Strah kriminalcev! Varuh zakona! Itd!" Oh, kako me bodo veseli. In jaz, jaz jih zagotovo ne bom pustil na cedilu.

6. december

O, sramota! O, ponižanje! Ne vem, ali gre mami res malce na otročje? Dobil sem kostum. Ampak, kostum za Robina Hooda!!! Kako naj letam po zraku oblečen v zelene pajkice? S kapico s petelinjim peresom? Naj bo kriminalce strah mojega strašnega plastičnega loka in puščic s prisesalkami? In niti ogrinjala ni zraven. Človek bi se včasih najraje razjokal.

7.december

Mama je rekla, da lahko v tem kostumu za božič nastopam v igrici kot Peter Pan. Ko bi le vedela, da tako zabada nož v moje že tako hudo ranjeno srce. Pa vendar... Peter Pan je letal po zraku. Za trenutek me je preblisnila ideja, a sem jo po temeljitem in globokem razmisleku zavrgel. Če se prav spominjam, je tisti mulc uganjal samo norčije, moja naloga pa je, da pomagam svetu.

Kasneje

Prejle je prišla naokoli ena teta. Rekla je, da je od Zelenih. Bila je navdušena nad mojo pojavo, namreč, mam je imela na obisku enega bedaka, ki organizira božično igro in moral sem se obleči v kostum. Rekla je, da išče prav takega fanta, da bi nastopil v reklami za varovanje okolja. Hmm, sicer sem rekel, da se mora pogovoriti z mamo, vendar sem vedel, da bo navdušena. Nam, supermanom pa vsaj malo publicitete ne škodi.

Ponoči

Prišel sem do zelo resne odločitve. Javnost bo zame zvedela kot za prvega ekološkega supermana! Bomba! Rešil bom svet pred ozonsko luknjo! Ustavil bom krčenje amazonskih pragozdov! Vsi bodo reciklirali! Da, svet bom napravil boljši.

9. december

Po poročilih so povedali, da so Norvežani in Japonci spet pričeli z lovom na kite. Kiti so skrajno ogrožena vrsta, oni pa jih pobijajo zaradi olja, ki koristi njihovim, ne vem kakim, zlobnim namenom. Mislim, da jim bo ekološki superman moral dati lekcijo! V boj za kite! V boj za neokrnjeno naravo! Ko sem vihral skozi vrata, sem slišal, da je norveška ladja 'Nord Oil' ubila prvega kita. Maščevanje!

Kasneje

Moja akcija je uspela, z veliko hitrostjo, kot pravi torpedo, sem priletel in prebil ladijski trup na obeh straneh. Olje je brizgalo daleč naokrog in ti Norvežani si bodo zapomnili za vse večne čase, da se zločin ne izplača. ampak do danes nisem vedel, da je kitovo olje črne barve.

Zvečer

Samo nekaj vrstic, ljubi dnevnik, dolžnost me kliče na novo nalogo. Blizu mesta, kjer sem napadel kitolovko, je prišlo do ekološke nesreče. Supertanker 'Oil Nord' je zadel neidentificiran izstrelek in mu prebil trup. Iztekla je skoraj vsa nafta in vsi govorijo o katastrofi.

10. december

Temne slutnje so me obhajale, ko sem letel proti tankerju, in meso so postale, ko sem prišel tja. V svoji vnemi sem zamenjal kitolovko in tanker. Ampak krivi so oni! Kaj pa dajejo ladjam tako podobna imena! Raje sem se potuhnil, saj bi morda lahko kdo posumil, da je bil izstrelek sumljivo podoben meni.

12. december

Odločil sem se, da se bom ukvarjal z manj nevarnimi stvarmi, recimo jedrskimi odpadki. Zadnjič je en gospod iz državne komisije za jedrsko energijo razlagal, da so popolnoma nenevarni in da je njihovo skladiščenje brez vsakih posledic. Ker pa vem, da ljudem v naši okolici ni všeč, da bi jih spravljali pri nas v opuščeni rudnik, sem se domislil odlične ideje. Ponoči jo bom izvedel.

13. december, zjutraj

Celo noč sem garal kot zamorec, a rezultat je tu. Vse sode sem porabil, da sem zgradil protihrupno ograjo okoli letališča. Vem, da bodo okoliški prebivalci hvaležni. Zdaj ne bodo več slišali hrupnih letal, poleg tega pa je zdaj tam ponoči dovolj svetlo, da ne bodo več trošili elektrike za razsvetljavo. Dve muhi na mah! Zakaj se ne spomnijo česa podobnega tisti, ki vodijo gospodarstvo in vse čaka nas, supermane?

14. december

Danes se počutim nekoliko šibkega. In sestra je rekla, da sem ponoči gotovo bral pod blazino in naj ne lažem, ker je videla svetlobo pod odejo. Zagotovo nisem bral, saj sem se vedno utrujen od težaškega dela. Niti televizije se mi ne ljubi gledati. Vsaj ne vidim reklam za pralne praške.

Mama se je s sosedi pogovarjala o veliki evakuaciji ljudi okrog letališča. Da ni bila kaka letalska nesreča? jutri jo bom povprašal kaj več.

15. december

Počutim se zelo slabo. Bolela me je glava, in moral sem vzeti aspirin. Ugotovil sem tudi, da se ponoči svetim. Ampak jaz sem vendar superman, ne kresnica!

16. december

Danes je že malo bolje in tudi svetim se manj. Prejle mi je sestra nekaj sikala, in sem jo hotel utišati s prodornim pogledom, a sem naenkrat namesto nje zagledal le okostnjaka. Ko sem pomežiknil, je bila sestra spet tam. Poskusil sem še enkrat, in spet videl le okostje. Vau, dobil sem rentgenski vid! Postajam pravi superman! Mimogrede, sestra je pravi rahitik. Zdaj moram razmisliti še, kako bi svoj vid predelal tako, da bi punce videl samo brez obleke. Kaj morem, tudi jaz sem samo moški.

Dnevnik mladega supermana II

10. september
Zgodilo se je nekaj strašnega. Moj dnevnik je izginil! Morda pa sosedov senik le ni bil tako dobra ideja. Moral ga bom povprašati, če ima kaj s tem. Drugače sem pa danes spet koristno uporabil svoje super moči. Sosed, veliki kmet je vozil gnojnico in se je na njivi pogreznil v blato. Vlekli so ga z dvema traktorjema, pa ni šlo. Ker nisem hotel, da bi vedeli, da jim pomaga superman sem se odločil za podzemno taktiko. Prekopal sem se do cisterne in jo butnil od spodaj. Seveda je bila takoj rešena blatnega objema, a ko sem pogledal ven, sem videl, da je je traktor treščil v drug traktor. No ja, traktorji so močni, tale praska se jim že ne bo poznala.
Šele, ko sem prišel domov, sem se zavedel, da smrdim, kot bi padel v greznico. Morda pa podzemna taktika le ni bila tako dobra, saj je sosed iz cisterne iztočil vso gnojnico, preden so ga pričeli vleči. Mama je imela grde pripombe. Težko je biti superman, a nič ne prevlada občutka zadoščenosti po dobro opravljenem delu.

12. september
Danes se je zgodilo! Videl sem jo! Ljubezen mojega življenja! Zanjo bi napravil vse! Ona bo mojemu delu superjunaka dala nov smisel! Reševal jo bom! Peljal jo bom na izlete v orbito! Priletaval bom na njen balkon in ji pel romantične serenade! Oh, ljubezen! Mojemu življenju si dala smisel!

13. september
Opravil sem nekaj poizvedovanja in ugotovil, da ji je ime Lojzka. Najlepše ime na svetu! Ona sicer zahteva, da jo kličejo Slavka, vendar je Lojzka dosti lepše. Jaz jo bom klical Lojzka, razen če bo ona hotela drugače. A v mojem dnevniku bo vedno Lojzka. Zdaj moram samo še počakati, da se ji zgodi kaj hudega in da jo rešim. Mislim, da bi to lahko bil začetek čudovitega prijateljstva. Tale zadnji stavek sem slišal včeraj v filmu. Ga je rekel en kul privatni detektiv. Tudi sam bom moral pogruntati nekaj takih kul stavkov, da bom napravil večji vtis.

14. september
Lojzki se ni zgodilo nič takega, da bi moral junaško posredovati. Smola.

Popoldne
Še vedno nič.

18.30
Še vedno nič.

18.45
Še vedno nič.

18.50
Sovražim jo! Zakaj se prekleti ženski ne more zgoditi nič takšnega, da bi bilo potrebno moje junaško posredovanje?

19.00
Fotr je klofnil Lojzko, ker po večerji ni pomila posode. čeprav je to izkoriščanje človeka po človeku, kot so nas učili v šoli, sem presodil, da to ni bil najbolj primeren trenutek za moje junaško posredovanje. Ah, nič. Pa jutri.

15. september
Madona, zakaj ima moja ljubezen tako predvidljivo in navadno življenje? Nikjer ni nobenih teroristov, ki bi jo ugrabili, ne leta z letali, ki bi nenadoma strmoglavila, niti v trgovini je ne oropajo. Življenje, zakaj si tako kruto do mene?

16. september
Bil sem v svoji sobi in se kujal nad zlobno usodo, ki Lojzke noče pahniti v položaj, ko bo moje pomoči potrebna, ko sem slišal sestro kričati. O madona, gledala je reklamo za pralni prašek. Skoraj bi pozabil, da imam še manjši dolg do televizije. Le kaj naj jim ušpičim?

Zvečer
Odletel sem do televizijske hiše in jim malce zasukal antene. Naj reklame oddajajo kam drugam. Ljudje bodo gotovo veseli.

17. september
Televizija je v časopisu objavila javno opravičilo vsem gledalcem, ker niso mogli videti neke nadaljevanke zaradi tehničnih težav. Obljubljajo, da bodo nadaljevanko še trikrat ponovili. Sestra se že veseli. Upam, da jih je izučilo.

Zvečer
NI JIH IZUČILO!!! Napisal jim bom še eno pismo in jim zagrozil s konsekrencami (ful dobra beseda, našel sem jo v slovarju in pomeni posledice), če ne nehajo z reklamami za pralni prašek. Nisem se še odločil, kakšne bodo te konsekrence, vendar bodo hude. Kar naj jih bo malo strah.

19. september
Televizija dosledno ignorira moja pisma. Mislim, da je čas za konsekrence. Morda pa bi bilo vseeno bolje, da jih še enkrat opozorim, kajti konsekrence bodo res hude!
Lojzka še vedno ni padla v nobeno nevarnost. Morda si bom moral izmisliti kaj drugega.

20. september
V poročilih je bil direktor televizije. Povedal je, da jim grozi neznani psihopat, ki se je zapičil v delo njihove marketinške službe. Poudaril je, da ni bojazni, da bi televizija ne nadaljevala z delom in da bodo gledalci še vedno vsak dan lahko videli svoje priljubljene nadaljevanke. Za vsak primer pa so poostrili nadzor pri vhodih v televizijsko hišo. Kdo pa potrebuje vhod? Konsekrence, gremo na delo!

 Lojzkaaaaa!!!! Prekleto, naj se ti že zgodi kaj hudega! Moje srce hrepeni po tebi!

22. september
Danes sem v šoli zabatiral. Učiteljica se je zapičila ravno vame in hotela izvedeti, o čem je govorila. Jaz pa sem bil preveč zaposlen s konsekrencami in sem pozabil vklopiti moj popolni spomin. Presneto. Nauk: Če se supermani ukvarjamo s konsekrencami, potem je dobro, če imamo diktafon. A me ta bat ne skrbi. Mama bo sicer malce znorela, a ga bom popravil mimogrede. Upam. Verjetno.

Tole z Lojzko gre pa že predaleč. Ali naj hitro doživi neprijetno situacijo, ali pa jo bom moral nehati ljubiti. Z ženskami je križ. Vem, imam dve doma. Morda pa bom ostal zakrknjen superman in ničesar me ne bo oviralo pri mojem plemenitem poslanstvu.

29.september
Končno! Lojzka je na srečolovu zadela kolo in veselo bezljala z njim po cesti. Kolo pa je bilo neko tajvansko in čez čas je veriga padla z zobnika. Konsekrenca (oh, kako rad imam to besedo): padla je po cesti, direktno pred avtobus. Kot superman sem bil seveda dovolj hiter, da sem ji rešil življenje. Ampak avtobus je povozil kolo. In ona, namesto da bi mi bila hvaležna, me je natulila zaradi kolesa. Sovražim ženske. želim si umreti. Lojzka, kako si mi lahko zadala tako rano v srce.

Dragi dnevnik, nekaj časa ne bom pisal vate. Ostati želim sam s svojo bolečino.

Kaj pa dela predsednik republike?

Dnevnik mladega supermana I

14. avgust
Dragi dnevnik. Danes sem se prvič zavedel svojih super moči. Prej sem veljal za navadnega fanta, ki je sicer malce močnejši, hitrejši in nerodnejši od drugih, zdaj pa vem, da sem superjunak! Svojo moč bom uporabil zato, da izboljšam svet, se borim proti kriminalu, slabi politiki, korupciji in zanič reklamam za pralne praške. Joj, kako mi gredo reklame za pralne praške na živce. Potreboval bom tudi kostum. Nisem se še odločil, kakšen naj bo, vendar bo zagotovo kul.

21. avgust
Dragi dnevnik. Imel sem toliko dela, da nisem imel časa napisati vate česarkoli. Do bi si mislil, da imajo superjunaki toliko dela. Še vedno mi ni uspelo priti do dobrega kostuma, zato sem malce improviziral po omari. Mamine modre pajkice, modra majica z napisom 'TWO BEER OR NOT TWO BEER,' moje rdeče boksarice in sestrina kopalna brisača dajejo kar zadovoljiv vtis. Vendar to le ni to. Zadnjič sem videl film o enem supermanu in on je imel dosti boljši kostum, drugače je bil pa videti pravi peder. Mama sicer pravi, da je peder grda beseda, ampak tule jo lahko mirno napišem, saj mojega dnevnika ne bo nihče bral. Morda mu bom pisal in ga vprašal, kje je dobil kostum. Če dvakrat pomislim, brisača, na kateri so narisani dalmatinci, res ni primerna za ogrinjalo. Jutri jo bom prebarval na rdečo.

23. avgust
Danes je moj veliki dan! Prvikrat sem rešil svet! Včeraj je v časopisih pisalo, da nas bo čez 230 let zadel velikanski komet, pa sem odletel do njega in ga mahnil od strani. Zdaj bo zagotovo zgrešil Zemljo.
Sestra je iskala svojo brisačo. Rekel sem ji, da jo je zagotovo pozabila na bazenu. Res moram najti nov kostum.
Doma še ne vedo, da sem superman in prav je tako. Supermani moramo biti skromni in skrivati svojo identiteto, saj delamo za dobro sveta, ne za lastno slavo. No ja, malo slave ne škodi. Potem bi lahko šel k Johanu v trgovino in bi mi dal zastonj čokolado.

24. avgust
Sestra je našla brisačo in čisto ponorela. Očitno sem kupil zanič barvo, saj so se dalmatinci še vedno dobro videli. No ja, bom pač letal naokoli brez brisače. Ne bo tako spektakularno, saj uživam v plapolanju blaga za sabo, ko letim, vendar, kaj hočem. Težko je življenje superjunakov.
V časopisu je pisalo, da je komet spremenil smer in hitrost. Zdaj nas bo zadel čez 89 let. No ja, to lahko počaka nekaj dni. Po radiu so pravkar sporočili, da ropajo Banko in da imajo talce. Sliši se kot posel zame.

Zvečer
O meni so govorili po radiu. Povedali so, da je priletela nekakšna modra postava zvezala vse policijske posebne enote, jih odnesla v zapor in spustila roparje, da so pobrisali s plenom. Kako pa naj bi vedel, da so talce že rešili, in da so vklenjene osebe roparji? Pač sem zvezal tipe z orožjem in rešil tiste, ki so očitno trpeli. Eden od njih je bil prav prijazen fant in mi je dal šop bankovcev. Ljudje pač izkazujejo svojo hvaležnost.
Mama je našla svoje pajkice v moji omari in imela daljši zaupen pogovor z mano. Nisem ji mogel dopovedati, da nimam posebnih nagnjenj do ženskih oblek, vendar ji nisem upal povedati, da sem superman in da so njene pajkice del moje uniforme. Jutri bom šel v trgovino in si poiskal nove. Denar imam.
Pravkar so na televizije spet reklame. Sovražim reklame za pralne praške! Na televizijo jim bom napisal protestno pismo, naj jih nehajo vrteti.

29. avgust
Danes sem opravljal manj zahtevna dela, recimo pomagal starkam čez cesto in podobno. Neumno se mi zdi letati okrog samo v boksaricah in majici, pa še precej hladno je. Ena mi je celo dala bombon, a sem ga hvaležno zavrnil, saj dobra dela počnem iz prepričanja, ne zaradi bombonov. Potem mi je bilo žal, a prepričanje je vredno tega.
Nobenega odgovora s televizije. Poslal jim bom še eno pismo, v katerem bom zagrozil s posledicami. Morda se bodo končno prestrašili in nehali sukati reklame za pralne praške.
Imel sem še nekaj časa, pa sem odletel do kometa in ga prerinil par tisoč kilometrov drugam. Zdaj sem pa menda končno rešil svet.

1. september
Danes se je začela šola. Kot supermanu se mi zdi prav ponižujoče, da moram še vedno hoditi v šolo. Mar ne vedo, da lahko vse šolsko znanje absorbiram v približno 22 minutah in 7 sekundah? Res je, da si potem zapomnim bore malo, ampak, če berem malo bolj počasi in porabim eno uro in pol, potem je to dovolj, da pokasiram pri vsakem predmetu vsaj štirko.
Po poročilih je bilo, da se komet obnaša nadvse zanimivo. Zopet je spremenil krožnico in bo Zemljo zadel čez 44 let. Presneto.
S televizije ni bilo nobenega odgovora. Mislim, da je čas, da jim malce posvetim.

2. september
Danes sem dobil neopravičeno uro. Nisem kriv, če sem pa moral spet odleteti do kometa. Zdaj sem menda z njim dokončno opravil

Zvečer
Komet je zdaj očitno glavna novica v poročilih. Znanstvenik je razlagal, da naj bi predvidoma padel v Atlantik, vendar je zdaj zmanjšal hitrost in bo padel šele čez 46 let natančno na Rosenheim v Nemčiji in da bo uničeno vse v polkrogu 800 kilometrov. V atlasu sem poiskal Rosenheim in ugotovil, da je to približno 500 kilometrov stran od nas. Sranje. Očitno ga bom moral razbiti.

3. september
Danes sem prehlajen in mi ni treba v šolo. Zdaj sem s kometom opravil enkrat za vselej, nekaj prahu pa menda lahko zadene Zemljo brez problemov. Mama me spravlja k zdravniku, čeprav ji zagotavljam, da bom zdržal brez njega.

Kasneje
Vedel sem, da ne bi smel k zdravniku. Med pregledom mi je svetil z močno lučjo v oči in sem moral kihniti. Pritiske je vrgel vrata s tečajev in hudo poškodoval tri paciente, zdravnik pa je zdaj gluh. Med vso zmedo sem se odtihotapil v lekarno in kupil aspirin, da bo mama zadovoljna.

7. september
Bojim se, da bi kdo našel moj dnevnik, zato sme ga skril k sosedu v senik. Tukaj ga menda ne bo nihče iskal.

++++++++++++
Opomba avtorja: V resnici nisem pravi avtor. Zvežčič s temi zapisi sem našel jeseni 1998 na seniku. Vse pravopisne napake so delo izvirnega, neznanega pisca.

Dražilnik za prihodnji teden...

Avtor: Boris Vigec

Politika se kurba

Kakorkoli že obrnem, sem dovolj star, da me politika preprosto mora zanimati. Vem, da večina bralstva ne mara za spletke in svinjarije, ki se dogajajo v našem političnem prostoru, oziroma drnjoha nekje na robu apatije, ker meni, da njihov glas itak ne spremeni ničesar.

E, narobe.

Štos je namreč v tem, da politikanti, še posebej ta najbolj prikoritni računajo prav na to, oziroma s svojimi akcijami apatijo pri volilnem telesu prav spodbujajo.

ZAKAJ??

Najprej morate vedeti eno stvar. V politične stranke je včlanjenih relativno malo ljudi. malo več je simpatizerjev, največ pa je običajnih državljanov, ki jih bolj zanima, kaj bo na mizi za kosilo, ali imajo dovolj denarja za položnice in da so otroci pridni v šoli. Kdo je na oblasti, jim prav dol visi, dokler država zagotavlja neke minimalne pogoje za kvalitetno življenje.

In dokler jih, je precej vseeno, kdo je na oblasti, če ne počne prevelikih neumnosti, oziroma prične zmanjševati kakovosti življenja. To je s stališča strank zaželjeno stanje, kajti na volitve se bodo odpravili samo pripadniki strank in njihovi simpatizerji. Pa določen odstotek državljanov, ki svojo pravico voliti jemljejo kot državljansko dolžnost.

Kar pomeni, da majhen delež ljudstva vpliva na to, kdo in kako se bo vodila država. Manjši kot je, bolj so glasovi članov stranke vplivni.In nasprotno. Višja kot je volilna udeležba, manj šteje glas strankarskih pripadnikov. Kar pa je, vsaj s stališča strank, nezaželjeno - celo nevarno.

Štos je namreč v tem, da ne morejo vedeti, kako bodo glasovali strankarsko neopredeljeni državljani. To je neznanka, ki jih lahko izstreli na vrh ali pa v skrajnem primeru celo poskrbi, da se spotaknejo na parlamentarnem pragu. Ta misel pa je za vsako stranko najhujša mora. V njihovem idealnem svetu bi morali biti vsi državljani člani neke stranke, ali, še bolje, bi samo člani strank imeli volilno pravico.

A v tem primeru volitev sploh ne bi potrebovali. saj bi se razmerje moči videlo že samo po članstvu. Hkrati pa je to tudi povsem narobe. nihče namreč ne more in ne sme človeka prisiliti, da se politično javno opredeli. poleg tega smo ljudje čudne zverine, in se mnogokrat strinjamo zgolj z nekaterimi stališči določene stranke, z drugimi morda nam celo pomembnejšimi, pa se ne. Če bi imeli stranko, s katero se strinjamo v vseh pogledih, potem bi jih v Sloveniji imelo od oka tri milijone. Tako pa pač ne gre. In je tudi razlog, zakaj neposredna demokracija, za katero se zavzemajo nekateri od vstajnikov, v praksi ne bi delovala ravno najbolje. Drugi je pač diktatura večine.

Kaj pa je pravzaprav razlog, da sem se spravil pisat politični pamflet?

Naša najljubša Stranka spet iz malhe vleče stare trike. Svojo nezaupnico in morebitne predčasne volitve pogojuje z (med drugim) zlatim fiskalnim pravilom (o tem ne bom, ker bi se mi ekonomisti smejali), ter spremembo volilnega sistema.

V večinskega.

Pa saj s tem ni nič narobe, porečete. Na papirju se sliči carsko. Voliš namreč človeka in ne stranke, zato boš svoj glas dal tistemu, ki se ti zdi najboljši. Mar ne?

E, ne.

Problem večinskega sistema je v tem, da teži k dvopartijskemu sistemu. še večji problem pa je, da zelo enostavno da v roke preveliko moč eni sami stranki. V skrajnem primeru lahko vse sedeže v parlamentu zasede ena sama stranka, četudi je dobila samo polovico glasov volivcev. Drugi problem je vladanje brez kakršnihkoli kompromisov. Če imaš v parlamentu večino, lahko izglasuješ, karkoli hočeš in se požvižgaš na kakršnekoli amandmaje, ne glede na to, ali so slabi ali dobri. pa, dobri stari glasovalni stroj. Vam kaj ni všeč? Več sreče čez štiri leta.

S stališča stranke je tak sistem super, še posebej, ko za vladanje ne potrebuješ več koalicije. Ni nepotrebnega usklajevanja, volilna baza je trdno za tabo, in na dolgi rok moraš premagovati le enega nasprotnika. Za volivce pak je tak način izredno slab. Kajti na koncu voliš le še taktično: če ti ni bilo všeč, kaj so delali v mandatu, voliš za konkurenta, če ne, podeliš vladarju še en mandat. Da se ne strinjaš s programom ne enega ne drugega, ni več pomembno. Lep primer so demokrati in republikanci v ZDA. Koliko volivcev pride na volitve v kongres ali senat, mi pa verjetno ni treba razlagati. Še na predsedniške jih pride le kaka polovica. podobno kot v Sloveniji, kajne?:)

Sicer pa, kaj razlagam, če je pa en stric na Youtubu to naredil dosti bolje:

Ja, porečete, pa saj SDS predlaga drugačen sistem, ki zahteva absolutno večino. Pa kaj, odvrnem, to samo pospeši dvopartijski sistem. Namreč, redki bodo volilni okraji, v katerem bo kandidat dobil potrebnih 51%. Njihova rešitev je DVOKROŽNI večinski sistem, torej imamo naslednji teden (recimo) volitve še enkrat, le da zdaj volimo samo za DVA kandidata, ki sta prejela v prvem krogu največ glasov. Tako kot na predsedniških volitvah. kar spet vodi k polarizaciji, še hitreje kot prej. Če volimo enega samega človeka, potem drugačnega sistema pač ne more biti. Če jih moramo izvoliti 88, ki enakovredno zastopajo mnenje volivcev, pa tovrsten sistem gladko pogori.

Zakaj torej sprejeti sistem, ki nam državljanom prinaša samo škodo? Edini, ki ima od tega korist, so stranke. Kar pa ne pomeni, da nekateri ne bodo skušali narediti vsega, da bi ga dosegli. In pri tem ne bodo izbirali sredstev.

O tem pa kdaj drugič.

Ultimativni vodnik o mašenju auspuha

Preljube čitavke, preljubi čitavci. Nasa seksualnost je pestra in raznolika. Zakaj? ker smo ljudje radovedne sorte in radi poskušamo stvari na razne načine. Ene nam dogajajo, druge spet ne. ampak o ničemer se zadnje čase med mladino ne razpravlja toliko kot o analnem seksu. No ja, trojčki in orgije so z moške strani se bolj zaželene dejavnosti, se posebej v fantazijah, kjer fantič s svojim ubijalskim otepačem orgazmično razpara celo stotnijo v nasladi se valjajočih ženskic, ampak okej.
V praksi je analc verjetno ena bolj zaželenih zadevščin, ki jih tipček želi preizkusiti na svoji partnerki. Ampak deva ponavadi ni za to, ker se ji zadeva gnusi, ker so jo učili, da je ona luknja samo za srat, ker se boji, da bodo hemoroidi ponosno plapolali v vetru, ali pa kar tako, ker je slišala, da je to nenaravno.
No, obstajajo tudi izjeme, recimo tipčki, ki ga niti za milijon ne bi porinili v tasmrdljivo luknjo, da o kakem jezičkanju sploh ne govorimo.
Zategadelj bom jaz, dušebrižni Spovednik, veliki promoter in agitator ter član društva za popularizacijo analnega seksa med slovenskim prebivalstvom, odgovoril na nekaj osnovnih vprašanj. Če se vam zdi, da sem kaj pomembnega pozabil, ali pa morda menite, da sem se o čem razpisal premalo, nemara pa vas samo zanima še kaj čisto novega/norega, naj vas ne bos strah vprašati. Zato sem tu.

Analni seks! Zakon! Skloni se!
Ej, ej, ne tako hitro. Kot vsaka pornografija, se tudi anala začne v glavi. Osebi, ki se planirata pokavsati analno, si morata najprej zadeve želeti. Oba. Brez izjeme. Rajcati ju mora ideja, da bo nekogaršnji lulček v nekogaršnji ritki. Ali pa mora biti eden narajcan, medtem ko drugega žene radovednost. Če je kdorkoli od para proti, potem ne bo pomagala ne sila, ne jok in stok in škripanje z zobmi. Pomagati bi znal udarec s topim predmetom po glavi, ali pa neizmerne količine alkohola, vendar to deluje le na prejemniku - ki posledično od takega seksa ne bo imel kaj dosti, če odštejemo bolečine naslednji dan in smešno hojo.

Okej. Oba sva za! Skloni se!
NE NE in NE!!! Če misliš biti tako furjast, potem si ali sadist, ali mazohist, ali pa nimaš pojma o spolnih odnosih. Pri analnem seksu NI BRZINE. Sploh pa, ali ni bolje, da začnemo od začetka?

O FUJ. To počnejo samo pedri!
Ni res. to počnemo bolj ali manj vsi. Le da eni tega ne priznajo, medtem ko drugi zgolj ne upajo. Se.

No dobro. Zakaj bi bil analni seks tako fun?
Čeprav velja splošno mnenje, da je dedom vseeno, kam se ga rine, samo da je luknja topla in mokra, ni cisto tako. Rit je eden najbolj rajcajočih delov telesa pri vseh živalih, ki dotični kos mesa posedujejo. In sfinkter je predel, ki je hudo dobro ozivcen, zato da bolj uživamo, ko gremo srat. Ampak niso samo trde klobase tisto, kar povzroca ugodje okoli ritne spranjice. Ugodje nam lahko zbudi tudi kaj drugega. Občutki so seveda precej drugačni, dejstvo pa je, da znajo v njih uživati tako moški kot ženske. Govorim seveda o prejemnikih.

SI REKEL MOŠKI??? O FUJ!!! MARŠ PEDER!!
Ne ga srat. Dobesedno. Vsak bi moral vsaj toliko vedeti o anatomiji, da bi mu bilo jasno: moški kot prejemnik anale faše se večje užitke kot bejba. O tem več kasneje, ko bojo brali samo se tisti, ki jih rajca.


Kaj ko bi nehal nakladati in povedal konkretno kaj tehnicnega?
Tehnika, ljubi moji, je pri tem se zdaleč najmanj pomembna. pravzaprav veljajo samo tri pravila, ki se jim bomo posvetili kasneje. Ampak če bi napisal samo tistih par besed, potemtakem to ne bi bil vedež, ampak zgolj ena objava, na kater ne bi dobil niti všečka, kaj šele komentarja, ker bi vsakdo bil prepričan, da nimam pojma in da oni so več riti prefukali kot sem jih pa jaz oblečenih videl.

No pa vseeno. Predpostavi, da sva vesel parček, ki naju rajca da bi ga vtaknila tudi v rito. Kaj naj storiva?
Mnja. Točno to. Vtaknita ga.

Čakaj malo. A kar tako? Tam je ja drek!
V bistvu ga ni. Vsaj v zdravi danki (to je zadnji konec rektuma, ki je zadnji, ravni konec debelega črevesa) ga ne bomo našli. Do nekaj minut pred tem, ko nas pritisne kakat. Če torej mislimo analno seksati, bomo to počeli potem, ko smo bili na stranišču. V skrajnem primeru, ali obsedenci s čistočo se bodo še klistirali. Klistir je lahko del predigre (če vas to rajca; nekateri zdajle že kozlajo), ali pa to opravite diskretno v toaletnih prostorih s toplo vodo in BREZ mil ali podobnih agresivnih zadev. Ust si tudi ne perete z žajfo, ali kako. Več o klistiranju kasneje. O osnovnih pravilih higiene mi pa menda ni treba razlagati. Ali pač?

Pa še vedno nisem čisto ziher. Mar niso tam bakterije, ki mi bojo požrle tiča pri živem telesu?
Bakterije so, a se v lulčka ne bodo zagrizle. Načeloma v črevesju domuje le precej nenevarna bakterija E. coli, vendar ima vsak človek sebi lasten sev, ki lahko pri kakem partnerju povzroči kako vnetjece. Vseeno ni treba biti pacek in delati tako kot v pornjakih bedne kakovosti, kjer en tip z batino rine trem babam v rit, čespljo in še usta hkrati. Oni tam se tuširajo in razkužujejo vsakih petnajst minut, kar vidva ne bosta počela. In svoji deklici nočeš nakopati neljubega vnetja samo zato, ker si pohoten pacek, ali ne? No, zelo prav pri anali pride kondom. Fino je, če je malce debelejši (za v blato rabiš terenske gume!), obvezno pa mora biti iz lateksa. Na vsakem vogalu prodajajo kondome, ki so posebej za analo, kar pomeni, da so tudi podmazani. a na tisto mažo se ne zanašajte preveč.

AU! Boli!!!
Vidiš, to je pa zato, ker ne bereta pozorno. Ves čas opozarjam, da se k analnemu seksu pristopa počasi. Saj tudi pri klasičnem odnosu, ko ga vtikaš v češpljico, ne pričneš kar na suho butati. Ali nemara ja? Potem pa ni čudno, da imamo toliko zafrustriranih pripadnikov obeh spolov, in pritožb o zanič seksu. Torej, tudi ritka potrebuje svoje priprave, predvsem kar se vlažnosti tiče.

Moja pravi, da imam prevelikega!
Ja, ja, in pujsi imajo krila. Ali ji ni za analo, ali hoče goditi tvojemu egu, ali pa si si to sam izmislil, da bi se važil tule. Enkrat poglej, kake klobase iztisneš na sekretu, in jih primerjaj s svojim curakeljnom. Rita vase in iz sebe spravi marsikaj.

Zakaj jo je pa potem bolelo?
Zato ker rit ni češplja. V riti imaš dve MOČNI mišici, ki jima pravimo sfinkterja, ali mišici zapiralki. Eno, zunanjo imamo pod nadzorom, ker je iz prečnoprogastih vlaken - to je tista, s katero stiskamo rinček, da klobasa pade stran. A znotraj je še ena zapiralka, ki je iz gladke muskulature in je nimamo pod hotenim nadzorom. No, za uspešen analni seks moramo sprostiti obe. Zunanja ni problem, medtem ko moramo notranjo na to "navaditi." In navadimo jo tako, da jo z zunanjimi dražljaji prepričamo, da se vse bolj sprošča.

O kakšnih dražljajih pa govoriš?
Najprej morata biti zapiralki vajeni, da se okoli njih dogaja se kaj drugega, kot samo iztiskanje prebavljenih vsebin. zato se je fino med seksom posvetiti tudi zadnjični špranjici. s prstki, z jezičkom, z najrazličnejšimi dražljaji. Ne nazadnje tako tudi ugotovite, koliko je partnerju do tega, da se okoli njegovega rjavega očesca karkoli dogaja. Eni tega ne marajo iz že omenjenih vzrokov, vendar bi bili presenečeni, koliko je takih, ki jih potem radovednost premaga. Dražljajev preprosto niso vajeni, zategadelj se umaknejo ali prestrašijo. Pri takih si je nujno potrebno pridobiti popolno zaupanje.

Poglej koliko si že napisal, pa ga še vedno nisi vtaknil!
No, potem ga pa vtaknimo, zaboga! Ampak ne luleka. Pričnite s prstki. Fino jih ovlažite, bodisi s slino, bodisi s špranjčnim oljem, ali pa s primernim lubrikantom na vodni osnovi. Ne poslužujte se raznih krem kot je nivea, penečih kopeli, šamponov, jedilnega olja, svinjske masti, masla, sladke smetane, gobove juhe in podobnih kulinaričnih specialitet. Vazelin je sel na smetišče zgodovine, tudi strojno olje ali večnamenska kalcijeva mast nista prava izbira. Najboljši vlažili za začetek za prstke sta slina in češpljini sokovi. Ce ste pravi ljubitelj anale, si boste pri vlaženju pomagali tudi z jezikom. In potem počasi osvajajte luknjico. Najprej se okoli nje samo igrajte in jo dražite. Šele na partnerjevo zeljo, s prstom nežno in počasi prodrite v notranjost. Ne nabijte ga hitro in sunkovito do konca. Kot sem rekel, sfinkterja se morata na ta novi občutek privaditi. Aja. Pomembno opozorilo: postrizite si kremplje! Sluznica debelega črevesa je enako občutljiva kot tista v ustih.

Prst je notri. kaj pa zdaj??
O madona. a ga pridem jaz vrtet namesto tebe? Malo pomigaj, malo ga povleci ven, pa spet nazaj noter. nežno in počasi. Predvsem pa SLEDI PARTNERJEVIM NAVODILOM! Neverjetno, koliko pozornosti ti posvetijo ljudje, ko jim nekaj vtakneš v rit. Nauči se, kaj osebi godi, česa ne mara, kaj bi še...

Ali lahko to počnem medtem ko normalno seksava?
Jasno. Le zakaj ne bi? Ponavadi so taki trenutki, se posebej ko se bliža orgazem ali med njim pravi moment, da prepričaš osebico, ki ji drugače anala ne dogaja iz psiholoških vzrokov. Občutek na prstu, ko bejbiko krči orgazem je tak, kot bi ti ga ritka hotela pocuzati.

Kako dolgo ostanem na enem prstu?
Dokler ti ljubljena oseba ne pove, da bi imela še en prst zraven. Ponavljajta vajo, dokler ne zmanjka prstov ali volje:) Ne, ne nagovarjam na fisting, ampak če nočeta imeti problemov z lulčkom, potem je fino, da prideta vsaj do dveh prstov v največji možni kombinaciji. Lahko pa poskusita že prej, če imaš na dlani napopane kranjske klobase. Dober test je tudi kak dildo ali vibrator. Pri slednjih pazite, da so mehki, silikonski. Gumijasti so pretrdi in bodo povzročili neprijetne dražljaje. Obnese se tudi klasičen trd plastični, le popolnoma gladek mora biti. Prav tako je moč dobiti ritne čepe v različnih velikostih. Malo se sprehodite po spletu ali do najbližje erotične prodajalne. Ne poizkušajte s sadjem kot so banane. Neolupljene imajo grobe robove, olupljene pa so premehke in se bodo zdriznile. Korenček je pretrd, kumara pa prehrapava. Pomislite, kaj bi sebi vtaknili v šupak in šele potem to napravite partnerju. Ne, daj stran kij za bejzbol!

A zdaj ga lahko vtaknem, a ga lahko? no dej, pliz, dej no!
E, ne smeš ga. Zdaj bomo še enkrat ponovili tri zlata pravila anale, ki smo jih že itak trobili skozi ves tekst. Počasi. Mokro. Ugajati mora tistemu, katerega danko polnimo. Torej. vlažnost. Za lulčka bo samo slina ali špranjčno olje premalo. Razen ce ima vaša najdražja fetiš na to, da vam totalno poslini kurca, tako da kaplja od njega. Pa se vedno bo premalo. zatorej kupite lubrikant. Na vodni osnovi. K-Y recimo. Ali Astroglide. ali karkoli vam predlaga lekarnar. Jap, prav ste prebrali. Te zadeve se kupijo v lekarni ali drogeriji, ker so krepko cenejše kot v seks shopih (sploh Venera je worst offender. Tam sem ga kupil le enkrat - prvič, zadnjič in nikoli več). In koliko lubrikanta za prvikrat? Jah, bolje preveč kot premalo, bi rekel človek. Pa ni res, saj ne da bi želeli razdevičiti miško. TE stvari so ZELO spolzke in za češnjevo koščico je ponavadi dovolj. Itak pa se prilagodite razmeram. Kar se tiče pa počasnosti - najbolje je, da vodilno vlogo prepustite prejemniku.

Kateri položaj je potemtakem najboljši?
Njega dni so tako kot za razdevičenje priporočali položaj, v katerem partnerica leži na hrbtu, trdokurčni dec pa kleči ob postelji. Noge si v tem primeru zadegate na ramo. Nekako tako, kot ko dojenčku menjaš plenice. Ritka je v tem položaju lepo izpostavljena in ni treba veliko napora, da ga vtaknemo v hram tesnega užitka. Dobra stran tega položaja je, da je prejemniku udobno in se lahko sprosti, slaba lastnost pa je pasivnost dotičnega, ki postane odvisen od vaše dobre volje, kako ga boste rinili. Če se boste odločili za tako pozo, potem res poslušajte partnerja, in ne nabijajte zverinsko, kot to počnejo v pornjakih. Povzročili boste le bolečino. To pa ni kul, razen če imate za partnerja mazohista.

Kaj potem predlagaš?
Morda se sliši smešno, a osebno imam najboljše izkušnje s sedečim položajem. Jap, na stolu ali fotelju. Vajeni smo sedati na stranišče, zatorej se zdi tak položaj za začetek "naraven." Poleg tega imamo dedci lep pogled na čedno žensko rit, ki se spušča v nase okrilje, imamo proste roke za božanje po zizikah in špranjici, predvsem pa tak položaj daje zenski možnost, da sama uravnava, kako globoko bi se rada nasadila. Vrh vsega v sedečem položaju kurčina ne penetrira ravno blazno globoko, zato se da vse skupaj se bolje regulirati. Če ga želimo bolj zariniti, se seveda premaknemo tako, da to lahko storimo.

Kako pogosto pa se sme seksati analno?
Cisto kolikor vama pase. Zaradi mene tudi petkrat na dan. Zdravstvenih posledic ne bo. Razen ce sta groba in svinjaška pri tem početju. Kot pri vsem ostalem, se seksa z glavo, ne s kurcem.

Ali lahko pri takem seksu zanosim?
No ja, poznam par primerkov, ki so jih čakali pri češplji, pa so prileteli ven pri riti, ampak ne, bi rekel da ne moreš.

Kaj pa, če mi naredi creampie in se mi potem pocedi v češpljico?
Okej, zdaj si pa že perverzna. Koitiraj me zasebno.

Dobro, za dede si vse razložil, zdaj pa se povej, kako mi dečkom uslugo vrnemo!
Tako se govori! Ja, saj vem da vaši fantje ponavadi panično odskočijo, in vpijejo, da niso prekleti buzeranti, ampak to je samo bebava nepoučenost z njihove strani. Kot sem že napisal, imajo fantki pred deklicami eno veliko prednost, kar se tiče analnih užitkov. Eni govorijo o moški točki g, v resnici pa gre za sekundarno spolno žlezo prostato, ki je kriva za to, da vas zalije sperma v uč. no, prostata prav tako rada pljune, če se jo draži neposredno, in, ja, to se pa se pase. Kako jo najti? dovolj je en ali dva prstka, najdete pa jo na praktično istem mestu, kot bi pri sebi iskale točko G, le da je prst v drugi luknjici. Bi nalepil sliko, pa so na internetu same suhoparne.

Kako naj prepričam dedca, da mi bo dovolil tako početje?
Velja ista fora kot sem jo omenil že prej. Enkrat, ko seksata, in ko začutite, da mu prihaja, mu zarinite fino moker prst v ta zadnjo. Če bo rekel, da mu ni pasalo, potem laže kot prasec. Okej, resno. Nekateri tega ne bodo dovolili za nič na svetu. spet drugi pa bodo že po nekaj dneh od vas zahtevali, da si navežete strap-on in jih pofukate po pasje. Vse je v odnosu med partnerjema. In v tem, kolikšno ponižanje se jim zdi anala.

Ej Spovednik, tole si pa ful dobro napisal. Te lahko se kaj vprašam?
Seveda. Tisti, ki ne seksamo, obvladamo teorijo.