Padam dol, dol, dol, v depresijo

We kill Batman.

Tokrat se bom res na kratko dotaknil ene skrajno resne teme. Teme, o kateri ljudje ne maramo govoriti, ker nas je tega več kot očitno sram.

Depresija.

Evo, I said it.  Tisti, ki me poznajo, vedo,  da imam z depresijo že dolgoletne izkušnje in sem dal  vse faze boja z njo že skozi. Večkrat. Na bolj ali manj prijetne načine, vključno z goltanjem kemije, ki po mojih izkušnjah "treats, not cures." Ja, antiderpiči, kot jim zdaj popularno pravi mladina, so kvečjemu sredstvo, da ti nakažejo eno smer, da izhod celo obstaja. Kaj več pa od njih ni za pričakovati. Enako velja za psihiatre. Morda sem imel samo smolo, a tistih par, ki sem jih obiskal, je pogrnilo pri preprostem vprašanju: Kaj imam od tega, da hodim k vam?

No ja, morda pa sem imel po gledanju In Treatment ter podobnih dohtarijad le malo nerealna pričakovanja. A žal so izkušnje drugih, ki so bili v istem zosu, žal precej podobne. Kot ostali zdravstveni delavci, so tudi psihiči pri nas preobremenjeni, kar pa je pri tovrstnih obolenjih, ko se moraš pacientu posvetiti in predvsem trdo delati, da pridobiš njegovo zaupanje, dokaj nemogoča situacija.

Razlog, da pišem o teh stvareh je preprost; ljudje so še vedno prepričani da depra ni resna stvar, da je samo odraz šibkosti ali mentalne neuravnovešenosti, zato se bojijo pogledat resnici v oči. Razloge iščejo v sebi, v lastni nesposobnosti - in dostikrat jim tisti, ki so ob njih, ta občutek le še poglabljajo, včasih celo nezavedno.

Nekdo, ki depresije ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšen vseobsegajoč občutek je to. Tako, kot moški ne bomo nikoli vedeli, kako je roditi (kljub hecnim simulacijam z elektrodami) in ženske nikoli ne bodo vedele, kako grozljiva je brca v jajca.

Pa bom vseeno poskusil opisati, kaj je tako grozljivega, da fizično povsem zdravo osebo možgani spremenijo v neuporabno gmoto. Kako sploh pride do tega. Glavni razlog po mojih izkušnjah, in izkušnjah tistih, s katerimi se pogovarjam, je ravno občutek nemoči, ko veš, da si vložil nadčloveške napore, da bi spremenil neko situacijo.  A se izkaže, da to ni dovolj. Da nikoli ni dovolj. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste doživeli nesrečo take vrste, da ste vnaprej vedeli, kako se bo vse skupaj slabo končalo? Tiste nekajsekundne groze, ko vam je bilo že jasno, da ne morete ničesar spremeniti? A se še vedno, brez uspeha trudite rešiti, kar bi se rešiti dalo?

Zdaj pa vzemite ta nekajsekundni občutek in ga raztegnite na dneve, ali celo tedne.

Pameten človek ob srečanju z brezizhodno situacijo reče "jebi ga," in se prilagodi novim razmeram, "bedak" pa kljub temu rine z glavo skozi zid. No, postranska posledica je, da je ves napredek tega sveta odvisen od tovrstnih bedakov:)

Drugi razlog je ponavadi občutek, da si pustil na cedilu tiste, ki so se zanašali nate, oziroma, da jih celo s sabo vlečeš v propad. Ko ti postane jasno, da se motiš - še posebej, da tisti, do katerih ti je res mar, nikoli ne bojo dojeli tvojih dejanj kot da si jih zajebal, se stvar spet spremeni. Tisti, ki najbolj vpijejo, kako si jih nategnil, te hočejo samo izkoristiti. Neumno je uničiti si lajf zaradi nehvaležnih egoistov.


A dolgo tega ne uvidiš. Depresija dejansko dosti bolj prizadene tiste ljudi, ki jim ni mar le zase, ampak v prvi vrsti za druge. Empatične osebe torej. Če te boli kurac za cel svet, potem depresiven ne boš. Če meniš, da  je ves svet yours for the taking, and fuck the rest, si pa itak baje sociopat:) Kar je v današnjem svetu prej pohvala kot pa slabost.

In tega ne moreš spremeniti.  A v končni fazi, kdo pa to zahteva od tebe? Zakaj bi si sam postavljal cilje, ki so doomed to fail? In če nekdo od tebe dejansko zahteva kaj takega - jebi mu mater na nadvse kreativen način. Tudi če je šef, žena, punca ali sam presvitli predsednik sveta.

Komur je vseeno, če vas za lastno korist uniči, ta si ne zasluži, da bi imeli karkoli z njim.

S takim mišljenjem so se moje epizode, ki so nekoč trajale po več mesecev, skrajšale na nekaj dni parkrat na leto. Vsi okoli mene so jih sprejeli pač kot gotovo dejstvo, da vsake toliko časa safr furam, no big deal, bo že snapnil ven iz tega. Nihče me ne pomiluje, hkrati pa me nihče zaradi tega niti ne kritizira. In predvsem, nihče ne ne skuša na silo spraviti v dobro voljo.

Boj z depresijo je podoben boju z rakom. Kar tudi ni čudno, saj gre za rak duše:) Lahko dobiš bitko, dve, deset. A vojna traja celo življenje. Pa kaj. 

Jutri je nov dan.