Prokrastinacija, pošast s tisoč glavami, ki ne delajo nič

Internet wuwz kittehz. Spijo 20 ur na dan

Kaksna čudna beseda, a ne? Sam sem se srečal z njo, ko sem bral Pratchettovo simpatično bukvico Thief of Time. Tam je model govoril, kako časovni menihi shranjujejo odvečen čas na kamnitih stebrih, ki so jim rekli prokrastinatorji. Pa sem šel malo raziskovat in ugotovil, da beseda opisuje dokaj zoprno psihološko stanje. In, kar je se huje, da to nadvse uspešno počnem tudi sam.

Preprosto povedano, prokrastinator je človek, ki odlaga zadeve na kasnejši čas. Zakaj bi nekaj napravil danes, če lahko jutri? Razlogov je več, in izgovorov tudi. Eni so morda validni, drugi pač ne. Morda RES pride nekaj vmes, morda RES kaka stvar ZAHTEVA od njega, da spusti vse iz rok in se posveti čemu drugemu. A kaj kmalu padeš v past, ko se nabere TOLIKO stvari, ki čakajo na to, da jih opraviš, da se na koncu lahko samo se zrušiš pod njih težo.

K temu ne pomaga dejstvo, da tipičen prokrastinator zelo rad svoje roke zastavlja nadvse optimistično,češ, tale stvar mi ne bo vzela več časa kot nekaj uric. Ob tem pa prerad pozabi, da v teh nekaj uric ni vštel vseh drugih nalog, ki ga čakajo, vključno s hrano, telesno higieno in, ne nazadnje socialnim življenjem. Ker je stvar nadvse enostavna, jo odlagaš do zadnjega trenutka, nakar z grozo ugotoviš kup stvari:

• reč bo vzela več časa, kot si pričakoval
• v trenutku, ko se jo spraviš delat, nimas najmanjšega pojma, kako jo boš izvedel
• notranji glas ti govori, da tudi, če boš po kakem čudežu zadevo končal, bržkone ne bo dosegla zahtevanih kakovostnih standardov
• če pa jih slučajno bo, bo to pomenilo, da se bo od tebe pričakovalo, da bos prihodnjič opravil stvar enako dobro v enako kratkem času

kar na koncu privede do:

• ah kurc. Grem raje naredit nekaj drugega, da bom vsaj koristen
• zdajle ni filinga za delat. Dajmo pogledat maile in kaj so kaj o tem napisal na forumu
• pizda, spet bo nekdo jezen, ker nisem nič naredil. Fak of, zakaj me ne pusti pri miru, da naredim stvari. to, da vpije name, ne bo nič pomagalo

Ker pa ljudje nikoli ne delamo samo ene stvari naenkrat, se tovrsten pritisk prične pojavljati z večih koncev. In naenkrat ugotoviš, da se skrivaš pred večino ljudi, ki jih poznaš, živčen si, ker zadeve se vedno ne stečejo - ali vsaj ena od njih, da bi naredila prostor drugim, vse delaš nekaj na pol in nikoli nimaš časa. Vedno samo delo, delo, delo. vsaj tako se ti zdi. V resnici pa eno samo sekiranje, zaradi katerega opraviš se krepko manj, kot pa bi v resnici lahko. In potem si potrt, ker si ljudi pustil na cedilu, kaj na cedilu, zajebal. Bolje, da jim ne prideš pred oči, ker so gotovo do konca razočarani nad tabo. Veš da je res, ker si tudi sam totalno razočaran in zakaj bi potem oni bili manj. Jasno, ko pa si se izkazal za lenega in nesposobnega.

Posledica: ni cekina, ni kolegov, ni lajfa. Zaradi česar si potem se bolj zamorjen. Bam! Suddenly, depresija.

Rešitev? Mnja. Psihologi in podobni tiči pišejo debele študije, kako se spopadati s prokrastinacijo. Obstaja tudi kup knjig za samopomoč, ki pa so bikov drek, nekje na nivoju motivacijskih govorov Smiljana Morija. Saj veste, vse tiste nebuloze o tem, kako je treba vsak dan pojesti živo žabo, da se ti potem nič več tako neprijetnega ne zgodi. No, en vodilnih strokovnjakov na tem področju je prijavil, da reči prokrastinatorju, naj si omisli koledar je tako, kot bi depresivcu rekel, naj bo ze končno malo boljše volje. In kot edino pravo rešitev predlaga strokovno pomoč.

Kar privede do drugega problema, ki je naše zdravstvo. Za začetek, iti k psihiatru je hujša travma kot iti si pulit modrostni zob, in baje vsi kažejo za tabo s prstom. Nadalje, ko že končno prideš tja, ugotoviš, da modeli niso nič kaj taki, kot si jih predstavljaš iz filmov in nadaljevank. In tu ne mislim stereotipa s kavčem in vrtanjem, kako si se razumel z mamo. Da bi naletel na dohtarja, kot je Paul Weston iz In Treatment, bi bil itak čudež. Žalostno dejstvo pa je, da je potem tam v ordinaciji model ali modelka, ki te zdolgočaseno gleda, nekaj pisari v svoj blok in ne zine niti besede. Ja, razumem, da ti ne more dati odgovorov, ki jih iščeš, da ne sme on tebi govoriti, kaj naredi v lajfu. Lahko pa bi zastavil prava vprašanja, da bi do odgovora znal priti sam. E, ne. Tišina, zamorjen pogled in prask prask s kulijem. Kdaj lahko pridem naslednjič? Čez tri mesece. WTF?

Do rešitve mora človek torej očitno priti sam. Ampak kako? Pišula, do je prezahtevno za zdajle. Si bom izmislil jutri. Najbrž. Če bom imel čas. Se bom potrudil, da ga bom imel.

Ali pa morda ne.

++++++
Gre za repost zapisa iz 2010, ki sem ga objavil na zdaj žal že pokojni Javki, blogovskem sistemu, ki smo ga furali pri Jokerju.  Ob včerajšnjem razmišljanju o depresiji sem se spomnil na njeno sestrico.