Tintilin je poskakoval kot neučakan otrok. Končno je bilo pred njimi mestece, o katerem je Vilmar namigoval, da bi znalo pomnožiti njihovo slavo, akoprav je bil dokaj skrivnosten okoli vsega posla. A najvažneje je bilo to, da je mesto pomenilo toplo posteljo, kulturno jedačo in vsaj malo zasebnosti, ki je med neprestanim popotovanjem ne moreš biti deležen. Kakor so mu ostali kompanjoni priznavali važno mesto, tudi niso skoparili z zbadljivkami in soba z zapahom na vratih je pomenila, da jih vsaj en večer ne bo potrebno prenašati. O ja, civilizacija ima svoje prednosti.
Njegov tok sanjarjenja o omikanih dobrotah je prekinil Vilmarjev glas:
"Okej, morda je bolje, da vam povem, preden stopimo v mesto. Ampak, prosim vas, ne bodite preveč razočarani, če je bil pogovor, ki sem ga prestregel, le kup laži in pretiravanja..."
"Zini že," ga je nestrpno prekinil Bark.
"Zmaja imajo."
Zavladala je grobna tišina. Tintilin bi verjetno obstal zamrznjen v zraku, če ne bi zakon težnosti popolnoma ignoriral dramatičnega trenutka. Nekje daleč za gorami je slabotno zagrmelo. In vsi so z izbuljenimi očmi zijali v Vilmarja, ki je zadovoljen z učinkom neprizadeto nadaljeval:
"Jap, upam da govorice držijo. Prišli bomo do svojega zmaja in se končno prebili med prvoligaše."
"Sestavine za napoje," je sanjarila Tyra.
"Zmajski škornji!" si je brundal Bark
"...!" je izdavil še vedno trd Tintilin.
Le Fartar je ostal stvaren, kar je dokaj neobičajno za coprnika. Zamišljeno se je popraskal po redki bradi:
"In kaj je posebnega na tem zmaju, da so se ga vse druge prvoligaške druščine ognile? Ne bi rad končal kot rahlo karboniziran stebriček v votlini naphani z dragotinami. Vilmar, povej kaj več!"
"No, saj ni kaj dosti več povedati. Mislim, da bomo vse zvedeli od meščanov. Oh, še nekaj sem slišal. Bojda zmaj ne zahteva klasične device na mesec, ampak mu morajo žrtvovati mladega fanta. In še bolj bojda jih že strašno primanjkuje."
"...torej nas čaka tamle celo leglo razgretih deklin? Mi hočeš to dopovedati?"
Barku so se pohotno zasvetile oči, Tintilin pa je pričel loviti sapo. Vsi so namreč vedeli, kaj deklicam pomeni fant z brenkalom. Oba sta skoraj v istem trenutku stekla proti mestu in bi gotovo podrla vse rekorde, da ju ni ustavil nevidni zid. Tyra je zavila z očmi in pogledala proti Fartarju, ki so mu okoli prstov še poplesovale modre iskrice.
"Dajmo, petelinčka, umirita se! Tudi če je mesto polno hotnic, ne bojo ušle nikamor. Notri bomo stopili skupaj in tudi skupaj prevzeli nalogo, če je vse, kar nam je napletel izvidnik, sploh res!"
Druščina se je tako z dvema malce bolj poparjenima žrebcema odpravila proti mestu. Bark je vmes skočil za bližnji grm z izgovorom, da mora odgovoriti klicu narave, le trenutek kasneje pa je na drugo stran ceste z istim izgovorom izginil Tintilin. Ko sta se vrnila, je barbar nosil novo prepasico, ki je visela precej niže, in dajala vedeti, da je pod njo nekaj podobnega manjšemu brunu, medtem ko je pevec...
"Tintilin, nobena ti ne bo nasedla, če se bo konec nogavice visel iz hlač," se je namuznila Tyra. Brenkač je temno zardel in si hitel popravljati tuniko.
"Od daleč se ne vidi!" je trmasto pribil. Niti zavedel se ni, kako resnična je bila njegova ugotovitev.
Niso še namreč prišli do mestnih vrat, ko je nad njimi završalo. Pometali so se na tla, a Tintilin je bil prepozen. Okoli njega so se sklenili mogočni kremplji in ga dvignili v zrak!
"Fartar! Daj mu ščit!" je zatulil Vilmar, medtem ko jim je pevčev preplašeni vrisk še vedno odzvanjal v ušesih. Coprnik se je skorajda refleksno prevalil na hrbet in že poslal rumeni blisk za prhutajočo nakazo.
"Prekleto! Ne vem, če sem ga..."
Takrat so od vrat pritekla štiri dekleta.
"Je use u redu z vam? A lohk kej pom..."
Najbolj podjetni med njimi se je pogled ustavil na barbarovi prepasici. Pričele so se dregati med sabo in se hihitati. Pa je temu kaj odločno naredila konec Tyra.
"Nehajte! Zverina je odnesla našega barda! Ali veste približno, kje je njegov brlog?"
"Joj, ne hodte tja! Topli zmaj je naša puguba! Tolkrt ko smo že prosle, nej nam ker pumaga, pa so šli in jih ni blo več!"
"Dosti javkanja! Kje ima brlog?!" Tyra je bila prava boginja jeze. Fartar pa je začudeno pomežiknil. Topli zmaj? Kakšno ime pa je to? In zahteva fante? A kaj dosti ni več mogel misliti, ker ga je dregnil v rebra Vilmar:
"Gremo, gremo, hitro! Proti Smrdljivi luknji!"
Ko so dospeli, se je počasi že spuščal mrak. Vilmar si je zadovoljno pomel dlani, saj v mraku zmaji vidijo slabo. Na hitro je razložil načrt.
"Bark, ni druge, gremo po tvoje. Fartar ti bo načaral ognjevarni ščit, jaz pa ga bom skušal zamotiti, da boš lahko prišel do mehkega mesa. Tyra, malo glej na najino zdravje, Fartar, nate računam še s kako bleščico, če mi pride preblizu. Okej?"
"Vidi kdo Tintilina?"
"Ne, samo nekaj kosti pri vhodu. Ampak videti so neprebavljene." je zamomljal Bark, potem pa vzrojil: "Prekleto, Fartar, mora ta ščit res tako brenčati?!?"
V votlini je nekaj zakrulilo. Zagledali so temno gmoto, ki se jim je počasi bližala.
"Pa je šlo naše presenečenje," je zlovoljno ugotovil izvidnik. "Bark?"
Ni mu bilo treba dvakrat reči. Barbar je že v diru napredoval proti zmaju. A tisto, kar se je zgodilo potem, jih je najprej osupnilo, potem pa navdalo s prvinskim gnusom. Zmaj se je obrnil, počepnil in dvignil rep. Njegova kloaka se je pričakujoče razprla. Le Bark je bil v naletu popolnoma slep za to, kar ga pričakuje. Izustil je bojni krik.
"GERONIMO!!!!!!!!"
Fartar in Tyra sta v grozi zaprla oči. Vilmar se je obrnil stran.
PLOP.
Topla in mehka črnina agresivnega vonja je Barku končno dala vedeti, da je nekaj narobe. Njegovi možgani na srečo niso uspeli dojeti, kaj se je v resnici zgodilo. Ril je naprej, dokler ni zadel v nekaj trdnega.
"Tintilin?"
"Mmmm?"
"Si to ti, nebodigatreba?"
"Mmhm."
"Čakaj malo, tukaj se prav nič ne vidi. Nekje imam vžigalico."
"MMMM!"
"Kaj? Samo malo, aha, jo že imam!"
"MMMMMMMMMMM!!!!!!"
***
To je bilo prvič in tudi zadnjič, da je topli zmaj bruhal ogenj.
Tyra je kar poletela v votlino, kjer je iz kupa kadeče se zmajevine potegnila pretresenega pevca. Barbar se je izkopal sam.
"Tintilin! Je vse v redu s tabo?"
Trubadur je samo zabodeno bolščal predse, medtem ko je Bark koračil po votlini napihnjen kot pav. Vilmar je uvidel, da mora nekaj ukreniti. Stopil je h gorostasu in mu nekaj šepnil na uho. Bark je vidno uplahnil.
"Ampak premagali smo ga le, mar ne? Saj ni treba nikomur povedati, kako? A ne, da ne??"
"Ne, Bark" je mehko rekel Fartar. In skupaj so stopili za Tyro, ki je peljala Tintilina iz votline tako nežno, kot mati majhnega otroka. V mestu jih bo čakala topla postelja. Na deklice ni več mislil nihče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar