Jap. Ni prave fantazijske zgodbe brez nepreglednih širjav, ki jih pokrivajo skorajda neprehodni gozdovi, polni pošasti, vilincev in pajkov. No, to ni bil tak gozd. Je pa v tem gozdu bila jasa. In na jasi je bila druščina, ki je rednemu bralcu dotičnih vrstic dobro znana. Na ognju se je pekel zajeten kos svinjskega hrbta, in postava, iz katere so kipele mišice kot testo iz sklede je s svojim naškrbljenim nožem rezala sijajno zapečene trakove in jih podajala ostalim zbranim.
"Ja, da boste vedeli, to me je učila moja babica! Ni je bilo ženščine, ki bi znala tako spretno z enim bodalom rezati kepabija in z drugim nabadati Omokrine, ki so jo hoteli posiliti. No, kako se je vse skupaj končalo, ni nikoli hotela povedati, ampak včasih je namignila, da je kar fino, če se kdaj kak Omokrin znajde tam pri hudih luknjah. Kolikor vem, je to nekje v hribih, in tisti plac se mi nikoli ni zdel kaj posebnega..."
Prekinilo ga je divje hihitanje in nenaden izbruh kašlja. Ranarica Tyra se je prav vijolična v obraz valjala po tleh in celotno telo ji je stresal drget. Potem je dvakrat divje zajela sapo, in pogledala, kolikor je le mogla nedolžno:
"Oprosti, Bark. Fantastičen kebap, mimogrede. Ampak, ali se ne dela to iz... ovc?"
Spet jo je posilil smeh, a se je kaj hitro obvladala.
Bark se ni dal motiti.
"Ovčke, ja...." Zasanjano se je zazrl naokrog, in Tyri so se spet pričele kriviti ustnice. "Kadar ni ovčetine, je dobro vsako meso. Finta je samo v tem, da ga lepo počasi obračaš and ognjem in režeš tako, da se sproti peče...."
"In kako jo 'nabodeš?' se je vmešal Vilmar, sloki gozdovnik, ter pri tem divje pomežikoval Tyri, ki je je že spet držala a trebuh. "Od spredaj ali od zadaj?"
Zdaj se je posvetilo celo Tintilinu, ki je prej brskal po svoji bisagi in ni posvečal pozornosti pogovoru, ko pa je nagnil pijačo iz kozjega meha, se mu je kar zaletelo in vinski pršec je poletel proti ognju.
Bark se še vedno ni dal motiti in je čisto po kulinarično razlagal:
"Od zadaj, jasno. To je sicer majhna skrivnost, ampak če zabodeš od zadaj, potem vlaken ne paraš, pač pa se lepo umikajo in zato dosti bolj trdno objamejo kol. In meso ne zdrsne dol, tako je potem dosti pripravnejše in udobno, še posebej kadar jih moraš natakniti več..."
Zdaj je smeh odmeval že daleč naokoli, in barbaru je bilo končno jasno, da se iz njega delajo norca. Skočil je kot podlasica in z bodalom, s katerim je še maloprej rezal okusne trakove, zdaj načenjal pevčev vrat:
"No mali, zdajle ste se vsi smejali na moj račun, zdaj bi se pa rad še malo jaz na vašega. Izkaži se kot pravi pevec in malo zabrenkaj kaj čednega o najinih soborcih. Hrana lepše zdrkne po grlu ob dobri pesmi, mar ne?"
Tintilin ni upal niti pogoltniti zadnjega požirka vina, ki se mu je še vedno pretakal po ustih, saj bi mu Barkov brivnik zelo verjetno odrezal še adamovo jabolko, in ne le redkih kocin, ki so itak poganjale malo više; pa tudi pokimati ni upal, kajti rezilo je bilo res nevarno blizu. Zato je le proseče uprl v barbara svoje oči in z roko za hrbtom preplašeno grabil po brrrrrenkitari, kakor so krstili njegov čudni instrument. Ničkolikokrat je prosil Fartarja, da mu spet pričara nazaj njegovo lutnjo, a druščina se je strinjala, da je brrrrenkitara dosti bolj bolj uporaben instrument, saj manjši monstrumi od njenega zvoka umrejo na mestu, pa tudi marsikatera gostilna jim je že ponudila zastonjsko hrano in oskrbo, samo če Tintilin neha igrati na ta, od samega vraga poslani instrument. Druščina je že vedela, da zmore pevec izvabiti dosti bolj milozvočne tone, če namesto luske z oklepa za brenkanje raje uporabi nohte, toda tokrat je užaljeni pevec posegel po najostrejši med vsemi, kovinski konici puščice. Na vprašujoč Barkov pogled je jezno navrgel:
"Saj si hotel slišati zbadljivke, barbar? Za to potrebujem konico, mar ne?"
Bark se je zvalil na tla, mogočna usta so mlela mesno gmoto in z bodalom, ki se je svetilo od maščobe pomignil, naj preklicani trubadur že prične igrati. Tintilin je naprej malo premikal ustnice, dvakrat za pokušino udaril po strunah (kar je posledično preplačilo čuka, ki se je oglašal v vejevju nad njimi) in potem z rahlo počenim glasom pričel:
"Mi Fartar je lutnjo v trubo spremenu,
a zvest sem ostal jaz svojmu imenu:
sem pihu in puhu ko star olifant
vsem skoz ušesa, le Tyri pod gvant!"
"Hej!!!" se je razhudila zdravilka. "Bi rad ti fasal katero pod gvant???"
Hotela je že vstati, a jo je nazaj na tla prikoval Barkov pogled, ki je obljubljal, da zna nabosti še kaj drugega kot pečenko, in to celo brez bodala. Tintilin je prizadevno brenkal naprej in spesnil drugo kitico.
"Je Barku dogajalo bolj kot Fartarju,
a tenko odnesel je lepi Vilmar,
namesto da jedel bi mastno svinino,
na kosce razsekal mu jo je barbar..."
...in zadnji hip odmaknil glavo, kajti mimo ušesa mu je švignil kar cel nahrbtnik, v katerem je imel Bark spravljeno kdo ve kaj. Barbar je zarohnel:
"O njih, sem rekel, ne o meni! Preden pa nadaljuješ, mi prinesi nazaj rukzak!"
Besno momljajoč se je Tintilin odpravil v goščo, in si pri tem mislil, kako bo če pokazal temu nevzgojenemu, vandalskemu, smrdljivemu, mišičastemu, možatemu, dolgolasemu, lepookemu... nato pa je tok misli zaustavil in stresel z glavo. No, bo že dobil svoje, Zapel mu bo uspavanko za mrtve barbare, ki tiho ležijo, in njihova mišičasta telesa, ter opasice, ki komajda zadržujejo... Prekleto! Kakšne misli ga obsedajo? Tipajoč v temi je končno z nogo brcnil v nekaj mehkega. Pograbil je nahrbtnik in se zamislil. Le kaj ima barbar v njem? Morda bi lahko našel kako rabljeno prepasico in jo zvečer, preden zaspi stisnil k sebi in vohal neukročeno mošk... AAAAAAAAAAAA!!!!!!!
Prav ihtavo je pritekel nazaj v tabor, vrgel nahrbtnik nazaj Barku in zbežal na skrajni konec taborišča. Bark je le začudeno gledal za njim.
"Kaj pa moje pesmi?" je zakričal za njim.
"Ne govori z mano! Ne dotikaj se me! Pusti me pri miru!" Tintilinov glasje bil na robu obupa. Celo Bark je ugotovil, da je zabave za ta večer konec in vsi so počasi polegli.
Tyra je čez nekaj trenutkov začutila prisotnost še ene osebe. Ne da bi se popolnoma zbudila, je zašepetala:
"Fartar, pa si res prasec. Kako lahko kaj takega storiš soborcu?"
Čarovnik, ki se je vrnil iz bližnjega mesta, je tiho zlezel pod odeje.
"Kaj morem, sem pač tak. Mislim, da nam je to privzgojeno v šoli. Saj veš, uniforme, ki so videti kot babje obleke, in podobno. Pa se nas drži sloves toplih."
"Vseeno si prasec."
"Ampak topel prasec, to pa moraš priznati."
Zadnje besede je Tyra preslišala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar