Bark je besno rjoveč planil nad merjasca in začel sekati kot ponorel. Merjasec je padel že po prvih nekaj zamahih, vendar Bark ni jenjal. Živinče se je pričelo spreminjati v kup krvave mase, In Vilmar se je pognal z drevesa:
"Bark!!! Nehaj!!!"
Barbar, kot da bi se šele zdaj zavedel, da merjasca ni več, je zopet zarjovel, in zmagoslavno dvignil meč v zrak. V tistem trenutku pa ga je v glavo treščila gos, ki jo je v zraku zadela zablodela Vilmarjeva puščica. Pogrnil je na tla, kolikor je bil dolg in širok.
"No, končno si utihnil," je zadovoljno navrgel Vilmar in poklical preostale člane druščine. Tyra in Fartar sta se kaj hitro prikazala, in se nekontrolirano hihitala. Malo za njima se je iz grmovja izmotal še Tintilin, v obraz rdeč kot kuhan rak.
"Vilmar, tole pa moraš videti," je med smehom izdavila Tyra, "Fartar... Kaj zaboga pa je to???"
"Dragi prisotni, naj vam predstavim nocojšnji meni: izbirate lahko med sesekljanim zrezkom za zlatnik, pečeno gosjo za zlatnik in pol, ali barbarovimi možgani za sto zlatnikov?" Ob teh besedah je zamahnil proti še vedno nezavestnemu Barku.
"Gos," sta v en glas potrdila Tyra in Fartar, Tintilin pa je, če je to le mogoče, še huje zardel.
"Kaj pa je z našim pevcem?"
Tyri se je spet na obrazu zarisal nasmešek: "Prejle je spet sestavljal pametne pesmice, pa mu je Fartar lutnjo spremenil v nekakšnega križanca med rogom in fanfaro! Povem ti, tako zvozlanega instrumenta Še nisem videla!"
"Hja, kot besedilopisec se ni nikoli izkazal, torej sem mislil, da bi mu dal instrument, ki bi mu zaprl usta, ko igra nanj," je dodal Fartar. Tyra je nadaljevala:
"Ampak to še ni vse. Ko je naš slavni umetnik poskusil zaigrati... Ne, ne, to moraš slišati. Tintilin, igraj!"
"Ne.. ne, prosim, ne!"
Vilmar se je namuznil: "Tintilin, tamle imamo nezavestnega barbara, za katerega je škoda zdravilnega uroka. Mislim, da mu lahko pomagaš samo ti."
Videč, da je premagan, je Tintilin potegnil iz bisage čudni instrument, kar je pri Tyri zopet povzročilo napad hihitanja. Ko ga je prislonil ob ustnice, in pihnil, pa je jaso napolnilo trobljenje prehlajenega olifanta, ki mu je nekdo zavozlal rilec. Vse tri je kar zvilo od smeha, Bark je besno skočil pokonci in se z izdrtim mečem vrteti naokrog. Ko je zagledal Tintilina, v obraz zdaj že skoraj vijoličnega, se mu je razjasnil obraz:
"Tintilin, stari! To, to, TO!"
Presenečeni pevec se je pridružil od smeha se valjajoči druščini na tleh, ko ga je Bark s svojo mogočno šapo počil po hrbtu.
"Mali, to je zvok, ki ga potrebujem! Malo boš moral še sicer delati na... Kaj se pa vi tako blesavo režite?"
Krohotajoča trojica se je v trenutku zresnila. Prepirati se z barbarom glede glasbenega okusa ponavadi ni najbolj zdravo. Fartar je na hitro podkuril ogenj, Tyra pa je z vajeno čarobno kretnjo očistila gos. Kot edina ženska v druščini je pač morala vsaj delno skrbeti za gospodinjstvo in v mislih je blagoslavljala svojo učiteljico, ki ji je pred leti povedala, da v tem mačističnem svetu kuhinjske čarovnije prihranijo ogromno poniževalnga dela. Bark je medtem vprašujoče gledal gos.
"Em, ali nisem ubil merjasca?"
"Si, večkrat," je dejal Vilmar in zopet sončil zobe, četudi so na nebu že svetile zvezde. Bark je s pogledom sledil njegovemu kazalcu. Ob pogledu na mleto mešanico mesa, notranjih organov, črev in njihove vsebine je kar zlezel sam vase. Tihi: "Ups" je bil vse, kar so slišali od njega ta večer.
Na jaso so se prikradli prvi žarki novega jutra. Ptice so se že prebudile in pričele s svojimi pesmimi, nato pa preplašeno prhnile v zrak, ko se je v taboru znova zaslišal prehlajeni olifant. A roko na srce, Tintilin je pokazal hud napredek. Bark je skočil pokonci in poln energije napadel nič hudega sluteče drevo. Ostali niso bili tako dobre volje. Tyra je dregnila Fartarja in mu besno zašepetala:
"Danes se mi tvoja coprnija ne zdi več tako zabavna! Boš kaj ukrenil?!"
Fartar je še vedno na pol spal, a je že premogel toliko zdravega razuma, da je odvrnil:
"In kaj misliš, da bo potem storil Bark?"
Ranarica je kujavo obsedela. Bark je medtem iz drevesnega debla izrezbaril dokaj čeden primerek vojščaka in mu potem z enim samim udarcem odbil glavo. Zadovoljen s svojim delom se je obrnil proti ostalim in napovedal:
"Danes je dober dan, da zbrcamo kako rit!"
To je pomenilo znak za odhod. In kot bi Bark izrekel prerokbo, so tistega dne kar naprej naletavali na zverine, manjše pošasti in vojaške patrulje. A ničesar ni moglo zadržati Barka, ki je očitno bil v svojem elementu. Preostala četverica je zgolj zdolgočaseno hodila za njim, saj nihče ni imel niti najmanjše priložnosti, da bi posegel v boj. Posebej je to pokadilo Vilmarju, ki je uspel sprožiti eno samo puščico, in še tista je zadela le brezglavo truplo, kajti Bark je drobec sekunde prej poslal glavo v lepem loku v drevesno rogovilo, kjer se je zataknila. Fartar se nad razvojem dogodkov ni preveč pritoževal, Zato pa se je toliko bolj Tyra, kajti Tintilin je ves čas trobil kot zmešan:
"TRARA TA TA TA TARA TA TA! TRARA TA TA TA TARA TA TA!"
Vseeno si je morala priznati, da je prekleti trubadur vreden svojega imena, kajti olifant je bil preteklost. In melodija, če le ne bi šla tako zelo skozi ušesa, ji je dajala občutek, da postaja vse močnejša, vse bolj spretna in hitra. Stisnla je svoji peščici in pričela v ritmu boksati v zrak. Fartar jo je začudeno pogledal:
"Kaj pa počneš?"
"Postajam močnejša, hehe. Navsezadnje mi bo tole ropotanje še všeč!"
"Hm, tvoja avra res sveti malce bolj, ampak poglej si Barka! Še malo, še malo, ZDAJ!"
Pokrajina se je zmračila. Dogajanje se je upočasnilo. Tyra je imela občutek, kot da leti okoli Barka, ki je v počasnem posnetku bil videti še impresivnejši, ko je zasekal z mečem zadnjemu vojaku med noge in ga preparal na polovico. V isti potezi je zmagoslavno dvignil meč nad glavo in obsvetil ga je žarek svetlobe. Meč je zažarel, malo za njim pa še Bark; njegova avra je postala vidna očem navadnega smrtnika. Neznana sila ga je dvignila dober meter v zrak, kjer se je svetil kot prikazen.
Tintilin ni vedel, kako je ustvaril zvok, ki je prišel iz njegovega trobila, a zvenel je zmagoslavno.
Bark je pristal na tleh. Pretegnil se je in zapokal s členki:
"Fantje, počutim se, kot bi našel milijon zlatnikov!"
"Nič čudnega," je dejal Fartar. "Bravo, ravnokar smo dobili barbara Druge stopnje!"
"In kaj je bilo tisto grozljivo tuljenje? Tintilin! Če še enkrat pihneš v tisti prekleti pleh, ti ga zavozlam okoli vratu!"
"A... ampak... prej si.. em..." je zajecljal Tintilin.
"Kje je tvoja lutnja? Hočem, da poješ o mojem dosežku!"
Tintilin je obupano pogledal Fartarja. Slednji je Zamrmral nekaj v brado in njegovi prsti so se zasvetili v modrem ognju.
"TO NI LUTNJA!!!" je zarjovel Bark.
"No, vsaj strune ima," je pripomnil Vilmar, Tintilin pa je zaključil:
"Če ima strune, potem zadevo znam igrati!"
Udaril je po instrumentu, a z zvokom ni bil ravno zadovoljen. Stopil je do mrtvega vojaka in iz njegovega oklepa odtrgal ploščico. Poskusil je znova in čez nekaj trenutkov se je nad gozdom dvignila še ena splašena jata ptic:
"AAAAND ALL THE GIRLS SAY I'M PRETTY FLY FOR A WHITE GUY!!!"
Tyra je obupano zavila z očmi.
"Fartar, priznaj, da to delaš zanalašč!"
Čarovnik pa je le obupano skomignil z rameni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar