Bolečina poraja umetnost? Bullshit.

Človekov organizem je fantastična naprava. Polna preprostih rešitev, genialnih sistemov, pa tudi nepotrebnih kompliciranj. Predvsem pa gre za nadvse kompleksno reč. In pri takih, jasno, gre zmeraj nekaj narobe.

Najbolj začudujoča pa je njegova prilagodljivost in redundantnost. V nas vsako sekundo poteka nešteto procesov, ki niso vsi fiziološki. Pravzaprav je patoloških ves čas toliko, da jim sploh ne bi mogli slediti. Dejstvo je, da organizem nikoli ni povsem in 100 % zdrav. Pa vseeno deluje. Zvečine sploh ne opazimo, da je z nami kaj narobe. To je znak dobrega inženirstva.

Ne, ne zastopam ideje, da smo posledica inteligentnega dizajna. :)

Če kaj, potem smo produkt neinteligentnega dizajna. Današnja potrošniška družna nas uči, da je v izdelek treba vložiti minimalno stroškov, varnostnih mehanizmov in materialov, da bo preživel samo toliko časa, da izpolni svojo funkcijo. Ljudje pa smo narejeni kot bnačni strežniki. Kup organov je podvojenih, funkcijo nekaterih lahko prevzamejo drugi in na splošno nas je težko spravit s sveta. Če že ravno ne naletimo na sestradanega tigra ali morilsko razpoloženega predstavnika lastne vrste, ki ve, kam je treba pikniti.

Kaj pa sovražniki, ki jih ne vidimo, in nas v kratkem času docela umorijo?

Tudi te smo se skozi zgodovino naučili premagovati. Cepljenja, antibiotiki in predvsem čistoča so na bolezenski fronti tehtnico odločno prevesili na stran našega imunskega sistema, celo tako zelo dobro, da zadnej čase ugotavljamo, kako nam slednji konkretno slabi. saj veste, dr. Hana priporoča, da se otroci valjajo samo po brezhibno razkuženih tleh, potem pa imamo mulce in mule, polne alergij.

Ko imunski sistem nima več dovolj sovražnikov, se prične mikastiti z lastnim telesom.

Na, pa me je spet odneslo. Alergije in še posebej debate o cepljenjih so preobširne ter si zaslužijo svoj sestavek. Danes sem hotel govoriti o podpornem sistemu senzorjev, ki nas pomaga ohranjati cele, a ga kolnemo vsevprek. O bolečini.

Ne brez razloga. Že deset dni sem nesposobna lena gmota, nabutana z analgetiki višjega razreda. Zato, ker sem kot mulc prebolel norice. Virus noric, ki iz telesa nikoli povsem ne izgine, povzroča namreč še eno zoprno bolezen, ki se ji reče pasavec ali herpes zoster. Pasavec zato, ker bolezen vidiš v značilnem pasu, ponavadi na trupu. Tam se najprej pojavi rdečica, potem vodeni izpuščaji, nakar hudič poči in se napravi krasta. povsem enako kot pri noricah. a namesto srbeža čutiš res svinjsko bolečino. Virus noric, ki je več desetletij mirno čepel v živcu, se iz neznanega razloga naenkrat odloči grizljati svojo posteljico. Izpuščaj pa se pojavi ravno na mestih, za katera dotični živec skrbi. Naj si, oprostite izrazu, jebe mater.

Praktična posledica je, da se živec znatno poškoduje in jasno pošilja panične signale v hrbtenjačo ter naprej v možgane. Bolečina. ob kateri ne moreš narediti ničesar. Opozorilni sistem, ki nas varuje pred poškodbami, zaradi katerega pazimo, da se ne urežemo, zbodemo, opečemo, zamrznemo, polomimo - je premagan in naenkrat deluje v našo škodo. In ne, ko pričnejo ostali znaki bolezni počasi izginjati, nagrizeni živec še vedno panično oddaja bolečino. To lahko traja tudi več mesecev ali celo do konca življenja. Again, naj si jebe mater.

Ker sem že počasi zakorakal v srednja leta, sem si z bolečino dokaj na ti. Imel sem svoj delež poškodb in zobobolov, kot človek, ki mnogo visi za računalom, imam redne težave s hrbtom, tudi glavoboli so reden gost, pa še ledvični kamni me obiščejo vsake toliko časa.  Če me kdo vpraša, katera bolečina je najhujša, bom brez težav rekel da tista od kamnov, ki te dejansko zreducira v na tleh ležečo, v dve gubi zvito gmoto. Hvala bogu za buscopan in tramadol.

A resnica je slejkoprej drugačna. Najhujša bolečina je zmeraj tista, ki te mučii v danem trenutku. Lahko je celo samo neprijedno dreganje nekje v ozadju, ki te malo moti, ali pa pekoča eksplozija, ki mine po nekaj trenutkih. In vsi odtenki vmes. Po zoprnosti pa je dolgotrajna tista, ki te najbolj ubije. O ja, ljudje mso tako čudoviti, da se znamo celo prilagoditi življenju z bolečino in delati naprej - sicer dosti slabše, a kmalu celo pozabimo, kako je, če ne boli.

Ali, kar je morda še slabše, se nabutamo z analgetiki in potem svoje delo opravljamo megleno, kot človek brez očal. In temu primerno nekvalitetno. Zdravila proti bolečini namreč odpravljajo posledico, ne pa vzroka. V določenih primerih je to zaželeno, recimo takrat, ko se bo reč odpravila sama, ko jo bo naš čudoviti organizem popravil. A vsega naše telo tudi ne zmore. Takrat mu je treba pomagati še s čim drugim kot le painkillerji.

Kakor koli že, bolečina ki poraja umetnost naj bi bila tista ranjenega srca. Da nam mora biti bed u lajfu, da potem lahko ustvarimo nekaj, kar bo očaralo generacije zanamcev. Ker človek, ki mu nič ne manjka, ne čuti potrebe po ustvarjanju. Ma ja. Če dovolj boli, telesno ali duhovno, potem ne boš ustvaril nič. Ali pa scimpral takole blodnjo, ki jo dejansko pišem le zato, ker mi mori, da že tri dni nisem objavil ničesar.

Bolečina ni konstruktivna. In nikoli ne bo. Je opozorilo, da je nekaj narobe, oziroma kazen za nekaj, kar si storil narobe. In zato odlična učiteljica. Ni čudno, da jo tako prizadevno prepovedujemo. Šola sux!