četrtek, 25. april 2013

Pomladna strast


Plazil se je skozi gosto podrast. Njegova čutila so bila napeta do skrajnosti, prav tako, kot so ga učili Stari. Zavedal se je, da lovec ne more biti pravi lovec že ne zaznava vsega okoli sebe, od premika najmanjšega listka v sapici, do vonja vročega telesa plena. Konec bo z mršavimi kadavri, s katerimi so se prebijali skozi zimo.

Ozelenela narava je nudila dovolj hrane, da so se živali pričele rediti. Ob misli na slastno drobovino so se mu usta napolnila s slino in zdelo se mu je, kot da že žveči sočna, dehteča jetrca. Pocmokal je z ustnicami in na debelo pogoltnil, v istem trenutku pa se že ujezil sam nase, saj je verjetno izdal svojo prisotnost.

Pritajil se je še bolj in čakal. Po nekaj urah je bila njegova vztrajnost poplačana. Komajda meter pred njim se je ustavila prekrasna košuta. Očitno ga ni zaznala, saj je pričela obirati listje z bližnjega grma. Vsaka njegova mišica se je napela. Izprožil se je kot vzmet in zgrabil košuto za vrat. Sila skoka jo je podrla, njegovi zobje pa so že rili po vratu in iskali žilo. Vsakršen odpor je bil zaman. Bil je večji, težji in močnejši od nje. Stisnil je čeljusti in topla rdeča tekočina ga je poškropila po obrazu. Hlastno je srkal kri iz žile, napajal se je z življenjsko energijo živali. Nato je zadovoljno vstal ob negibnem telesu. Pobral je oster kamen in z njim začel udrihati po trebuhu nesrečnega prežvekovalca; že dolgo je vedel, da so ostre skale pri tem početju boljše od njegovih zob. Bil je tako zatopljen v delo, da skorajda ni čutil pika. Prekleti komarji, je pomislil, potem pa potegnil košuto ob drevo, se zleknil obnjo in zadremal.

Iz spanca so ga vrgli njegovi izostreni čuti. Nekdo se mu bliža! Toda kdo? Naravnih sovražnikov skorajda ni imel, praktično vse živali so se ga ali bale ali pa so ga pustile pri miru. Potem pa jo je zagledal. Bila je podobna njemu, le da ni imela na telesu nobene dlake, razen grive zlatih las, ki so okoli nje žareli kot sonce. Namerila se je naravnost proti njemu, In tak pristop ga je zbegal. Samice, ki so bile skrajno redke, so se ponavadi branile z vsemi štirimi, spuščale srhljive krike, praskale, grizle in prizadajale bolečino. Za parjenje sta bila potrebna vsaj dva samca; starejši je opravil slajši del, mlajši pa je samico samo držal. Ta pa se mu bliža, kot da si ga želi!

 Postalo ga je strah, vendar je njen izraz bil tako mil in prijazen, da je mirno obsedel. Počepnila je k njemu in se mu pričela dobrikati. Božala ga je s svojimi vitkimi, belimi rokami, ga narahlo grizljala po ušesu in se nasploh obnašala skrajno igrivo. Poleg tega je bila čista, kot bi ravnokar stopila iz bližnje reke in niti malo podobna zamazani in zapuščeni in ostareli samici, ki je živela v njihovi skupnosti. Hotel jo je zgrabiti, si jo pošteno privoščiti, a je ležal kakor otrpel. Nasmehnila se mu je, in se z usti pričela bližati njegovemu udu. Prisesala se je nanj. Mravljinci so se mu spreletavali po telesu a še vedno je bil popolnoma negiben, kot da bi mu nekdo vzel vso moč. Kdo je ta samica? Gre morda za demona, pred katerim so ga opozarjali Stari? Je to nemara nagrada, ker se je izkazal kot uspešen lovec? Mu je to pripravil duh košute?

Bela prikazen se je okobal razkoračila nad njim in sedla naravnost na njegovo moškost. Pričela je mehko drseti naprej in nazaj, pograbila njegove roke in si jih pritisnila na prsi. Kako mehke, kako polne! še vedno je bil v šoku, zato je zgrabil za dojke z vso močjo. Vrisnila je od bolečine in mu prisolila zaušnico. Zdaj je vedel, da ne spi, ne sanja, ampak se pari z najlepšo samico, kar jih je kdaj bilo na svetu, verjetno rodove nazaj. V sebi je začutil novo moč in jo trdno prijel. Zdaj bosta igrala po njegovih pravilih.

Zvrnil jo je na hrbet in se zaril vanjo. Pričel je dikirati tempo, s počasnimi, dobro namerjenimi sunki. Očitno ji je bilo všeč saj je noge ovila okoli njegovega trupa in se tako sklenila z njim. Kmalu mu je bilo te telovadbe dovolj, zato se je umaknil in jo preobrnil na trebuh. Prijel jo je okoli trebuha in se z njo združil na najbolj naraven način. Divje je nabijal in jo pri tem vlekel za zlate lase, kot bi jo imel na povodcu. Ko je čutil, da se mu bliža sladki konec, se je sklonil naprej in se zagrizel v njeno ramo. Krik, ki je odmeval po gozdu, je dal vsem vedeti, da se je izlil globoko v njen drob.

***

Brez pravega zanimanja sta opazovali telo, ki se je v krču naslade zvijalo na mizi in brizgalo belkasto tekočino v epruveto. Končno je mlajša rekla:
"Lep primerek. Mlad, Močan."
Starejša je pokimala:
"Taki so najboljši. Poleg tega njihovi čuti še niso tako izostreni kot pri starejših. Lažje jih je uloviti."
"Ali ni ironično, da je od teh živali odvisno naše preživetje?"
"Da, huda napaka je bila, ko smo mislile, da nas bo tehnologija genske rekombinacije popolnoma osvobodila. Napake so res prevelike. Žal smo se tega zavedle, ko je bilo že skorajda prepozno. Toda tole, kar počnemo danes, je prava otroška igra. Hvala bogu za možganski stimulator."

"Kako pa ste to počeli nekoč?"
"Oh, uporabljale smo semenarke. Bilo je grozljivo. Dekleta so se vračala iz divjine na pol mrtva. Krvava, pogrizena, lase so ji pulili v šopih. In dobesedno prekrita z dragocenim semenom. Vsaka je to nalogo opravila samo enkrat, in še potem je preživela par let po psihiatričnih ustanovah. Le kako smo lahko bile tako neumne?"
Pred očmi ji je zaplesala krvava, onečaščena, s sluzjo prekrita podoba. Stresla se je in potlačila v sebi vprašanje, kako se te živali razmnožujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar