 |
| Avtor: Mitja Pucer - Tuco |
Kalahanova oštarija, sedež Transportne korporacije (pustimo za ternutek Omnikozmično itd.), drugače pa kraj z najboljšim pivom vsaj nekaj parsekov naokoli (kar niti ni težko, če pomislimo, da nekaj parsekov naokoli sploh ni piva), je, kot vemo, zbirališče vsega vesoljskega življa, predvsem pa tihotapcev. Večina junakov, ki nastopajo v teh pisarijah, se ponavadi vsaj za trenutek ustavi v Kalahanovi oštariji. Tako je bilo z Ari-el, pripadnico Nadcivilizacije, ki se imenuje Družba, njenim kompanjonom J-ahwom, ki varuje grob svojega prijatelja na nekem malem modrem planetu, Mali Švercer je v njej zvedel za njene zemeljske korenine in Martina Krpana, ustanovitelja Transportne ni rešitelja galaksije, drugače pa švercerja banta, predvsem pa so vsi mirno pili in se niso brigali za stvari, ki so se dogajale naokrog.
To se bo vsak trenutek spremenilo.
Kalahan je ravno točil enajsto rundo piva za razigrano druščino haldenbranskih izvidnikov, ko so pričele po šanku plesati električne iskrice.
"Preklete sončne pege," je zagodel in z vajeno roko mahnil proti stikalu, ki je dvigalo antistatične ščite. Vendar iskrenje ni ponehalo. Iskre so se pričele širiti po vsej oštariji in po nekaj trenutkih je bila oštarija videti kot laboratorij Nikole Tesle, trideset sekund pred Velikim električnim mrkom v New Yorku.
Naključni opazovalec iz ozunja bi videl modrikasto svetlobo, ki je pričela sevati iz vseh oken. Druščina v notranjosti pa je zagledala oranžno piko. Pika se je počasi večala in pritegovala iskre iz sten, dokler se ni vse skupaj združilo v modro kroglasto strelo. Zaslepila jih je močna svetloba in potem se je število oseb v gostilni povečalo za eno.
Druščina, še vedno zaslepljena od bliska, je le stežka prepoznavala obrise v oštariji, vandar so vsi imeli oči uprte v novo silhueto, ki je iz trenutka v trenutek postajala jasnejša. in ko se jim je pogled zbistril, je v oštariji zavladala panika. Kajti prepoznali so žensko. Njena črno srebrna oprema je bila strah in trepet galaksije. Alex Stone.
Dovolite nam še en kratki intermezzo. Kot se še verjetno spominjate (razlog, da to sploh pišemo, je jasen. Ne spominjate se.), je bila Alex Stone svoje dni popolnoma navadna gospodinja iz Spodnjega Zgornjeka, ki pa je po pomoti ubila algolskega zunanjega ministra, alergičnega na pokrovke. Kaj hočemo, model je bl blazno čuden, pa še bant ji je hotel odnesti. Po umoru je izginila neznano kam. Od takrat so jo videli samo enkrat, pa še takrat so jo razglasili za mit. Vendar je kmalu postalo jasno, da v vesolju deluje popoln plačani morilec. Ko se je v galaktični hipermreži pojavil oglas za popoln umor, je stvar postala jasna. Kaj se je do takrat dogajalo z Alex? Odpeljali so jo taisti tipi, ki so potegnili kabelsko televizijo do Himalaje in jo odpeljali na Koldijo. Tam je končno preživela slavno koldiško mučenje, nakar so ji preskrbeli agenta. Alex, ki je ugotovila, da se ji ne more pripetiti nič hujšega kot prej omenjeno mučenje, se je vdala v svojo usodo in postala plačana morilka. Bridko se je motila, a to ni več stvar te zgodbe.
Stopila je k šanku.
Kalahan jo je neprizadeto, a prizadevno natulil:
"Kršenmadona, ženska. Se res moraš prikazovati tako nastopaško?"
"Daj no, Kalahan, najprej mi nalij pivo, potem pa morava spregovoriti besedo ali dve."
"Torej ne prihajaš službeno?"
"Ne. Pa tudi, če bi, ne bi tega povedala."
Druščina si je oddahnila. Le nekaj primerkov s kosmato vestjo se je odkradlo skozi vrata. Alex je nagnila vrček in ga treščila nazaj na mizo.
"Fantje, v riti ste. Cela Transportna."
Po oštariji je završalo. Kaj za vraga ima ženska za bregom?
"Počasi, počasi, punca," je miril vzdušje Kalahan, "kaj naj to pomeni?"
"Tesla, fantje. Uspelo mu je izdelati teleport brez sprejemne postaje. Konec švercanja."
"Vraga!"
Druščina je postala panična. Celo Kalahan ni mogel obdržati svoje pregovorne hladnokrvnosti in je začel s prsti bobnati po šanku. Teleport! Premikanje materije na daljavo brez sprejemnika! Nobenih policajev. Kdor ima takšen teleport, ne potrebuje švercerjev.
"Si prepričana?"
"Tako kot stojim tukaj. S čim pa mislite, da sem prišla sem? Sicer je še v testni fazi, vendar Tesla zatrjuje, da bodo testi v pol leta končani."
"Predsedstvo itak ne bo dovolilo takšnih teleporterjev," je naglas razmišljal Kalahan.
"Saj tudi švercanja ne dovoljuje. Kako jim bo pa uspelo? Vepejevci so tako nesposobni, da ne najdejo črne luknje, če padejo vanjo. Fantje, problem imate."
"Kako velik pa je ta teleporter?"
"To je najlepše od vsega. Narejen je s pomočjo nanotehnologije. Edina vidna stvar je kontrolni mehanizem, ki pa spominja na digitalne ure z Zemlje. To je to."
Kalahan je Alex natočil še eno pivo in rekel:
"Alex, punči, bi rada zaslužila še kakšen kredit?"
"Kalahan, kaj za vraga si si pa spet izmislil?"
Staknila sta glavi in povedal ji je, kaj za vraga si je spet izmislil. Sprva šepetajoč pogovor in Alexino zmajevanje z glavo je kmalu prerasel v buren prepir, nato pa je Alex odvihrala iz oštarije z besedami:
"Okej, Kalahan, ampak samo zato, ker si to ti!"
Novica o teleportu se je po galaksiji razpširila še hitreje kot kak pravoveren škandal. Edino dobro pri tem je bilo, da je med vso galaksijo zavladala panika, da je Predsedstvo teleport takoj prepovedalo in da nihče, razen Alex, ni vedel, kje za vraga je Tesla to stvar spacal skupaj. Slabih stvari je bilo ogromno. Zganilo se je galaktično podzemlje (oprostite nam ta paradoksalni izraz, vendar je nujno potreben, da ga razumejo prebivalci planeta, na katerem nastaja tole besedilo. Hkrati prosimo da jih ne mešate s švercerji, ki so cehovska organizacija, medtem, ko so oni drugi navadni kriminalci. Okej, oboji so na drugi strani zakona, vendar imajo švercerji po svojih besedah 'plemenite cilje.'), ki se je na vsak način hotelo dokopati do teleporta, saj njihove usluge do sedaj niti pod razno niso mogle konkurirati Transportni, ki je imela primat med švercerskimi organizacijami.
Saj ne, da bi imela monopol, vendar je zanesljivost švercerjev Transportne dosegala pregovorne razsežnosti. In teleport bi to z lahkoto spremenil. Ravno tako ni propadla medgalaktična borza, saj jo je uspešno uničil eden od neodvisnih švercerjev, ki je neznano kako (mi vemo, kako, saj se spominjamo, da mu ga je dala Ari-El, zadevica pa je čudežno preživela skok 65 milijonov let v preteklost) prišel do pinga, ki ga smejo nositi samo člani Družbe. Kmalu za tem sta izginila tako švercer kot ping.
Čez teden dni so novice poročale o velikanski imploziji v ozvezdju Laboda, ki se je prežarčila v sistem črnih lukenj v bližino Konjske glave, in za katero ni bilo nobenega posebnega vzroka. Praktično istočasno se je v pisarni Kalahanove oštarije znašel precej zmešan tip, ki je blebetal o ženski, oblečeni v srebrnočrno uniformo in da naj bi to bitje popolnoma zmešalo njegovo umetnino. Kalahan mu je prizanesljivo natočil poln kozarec močnega in ga spodbudil, naj nadaljuje.
"...In ves čas je bila tako prijazna z mano, in obvladala je zadevo, kot da bi že delala z njo, čeprav takšnega teleporta še nikoli nihče ni videl. Res izjemna ženska. Potem se mi je opravičila in naslednje, česar se spominjam, je, da sem se znašel tu. Lahko dobim še požirek?"
Kalahan se je zahahljal in dotočil. še kozarček ali dva in njegov glavobris bo Tesli izbil vsak spomin na teleport. A kje je Alex?
Po šanku so zaplesale iskrice. Znana scena se je ponovila, le da se je tokrat v zraku pojavila majhna okrogla stvar in padla na tla. Kalahan je stopil po sobi in pobral malo okroglo stvarco, na kateri je pobliskovala rdeča lučka. Z ostrim rezilom je bilo na njemu vpraskano sporočilce:
"Zdaj je dokončno crknil. Se vidiva čez kak milijon let." Zadovoljno ga je spravil v žep in si natočil pivo. Na zdravje, Alex. Uživaj v penziji. Takrat je zabrenčal hipermrežni prenosnik. Na malem ekranu so zasvetile besede: 'A si dobu?' Odtipkal je pritrdilen odgovor in se zarežal. Alexca je očitno še vedno v poslu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar