Grob

Vest jo je zadela v tenutku. Mrtev.... mrtev!!!! Njen ljubi je mrtev! Daleč od nje, daleč stran od vseh bitij, na poti skozi meglice Rimske ceste, ki jo je tako ljubil. Morda celo bolj kot njo. Njegovi prijatelji so iskali truplo več dni. Sončni veter ga je odnesel na majhen moder planet v zakotju galaksije, na katerem so prebivali kuščarji. Zanje je pomenil le hrano.

“Prekleti reptili!” je zarjovel j’Ahwe: “kako si drznete žreti našega tovariša! Ne, smrt od moje roke je za vas predobra, le napolnite si želodce, kajti to bo zadnja hrana, ki ste jo kdajkoli okusili!!!”

Sistematično so pričeli uničevati vse, kar bi kuščarjem lahko služilo kot hrana. Mednje se je pomešala majhna kosmata živalca, ki se je dobrikala vsakemu, kmalu pa so ugotovili, da jim zelo koristi, saj je s preplašenim pihanjem opozarjala na kuščarje dosti prej, kot pa njihovi skenerji. Zavedli so se, da bo najverjetneje po uničenju kuščarjev najverjetneje iz nje nastala nova rasa, ki bo vladala planetu. Čeprav so bile njene možganske funkcije na primitivnem nivoju, so vendar bile enakovredne najinteligentnejšemu kuščarju.

Holokavst je bil opravljen. Kuščarji so bili obsojeni na smrt od lakote in pobijanje med seboj. Ko so zapuščali orbito planeta, so poslali še poslednji pozdrav mrtvemu prijatelju in se vrnili domov.

Ni mogla preboleti njegove smrti. Želela je obiskati planet, ki je postal njegov grob. Vendar so jo obveznosti do Družbe in otrok držale doma. Minevala so leta, otroka, njegova otroka, sta odraščala in Družba se ji je končno zahvalila za vse ter jo upokojila. Pričela je z zbiranjem podatkov, kije bi se nahajal mali modri planet. Njegovi stari popotni prijatelji ji pri tem niso bili v pomoč, saj so v tem času večinoma tudi sami ostali za večno v raznih predelih Rimske ceste. Najti ni mogla edino j’Ahwa, za katerim pa se je izgubila vsaka sled, samo pobliskavanje rdeče lučke v centrali, ki je spremljala njegov ping, je Družbi potrjevalo, da je še živ, a j’Ahwe, ki je bil star maček, je napravico priredil tako, da ga ni bilo mogoče izslediti. Imela je dve možnosti. Naj čaka, da se j’Ahwe vrne, kar je bilo nesmiselno, ali da ga poskuša poiskati sama, kar je bilo nemogoče. Otroka nista želela z njo, kajti postala sta člana Družbe, kar je za mladinca velika čast in želela sta se izkazati, tako kot njuna mati in oče. Tiho se je nasmehnila ob njuni zagnanosti, a se je brž okarala, saj je bila v njunih letih takšna tudi sama.

Imela je dovolj denarja, da bi najela manjšo ladjo, a je raje izbrala nevarnejšo različico: štopanje. Predvsem zato, ker so štoparje največkrat prevažali tihotapci in svobodni trgovci (kar je v bistvi pomenilo isto), le-ti pa so bili po nepisanem pravilu post-informacijske ureditve vir informacij. Informacij, ki jih hipermreža ni bila sposobna nuditi. Ni se bala za svojo varnost, saj nihče v znanem vesolju ni upal napasti ali izkoristiti člana Družbe. Niti upokojenega člana. Tako je križarila po vsej galaksiji, od modrega planeta do drugega, dokler ji nekega dne, ko je zdolgočaseno sedela na kopilotovem sedežu nekega pirata in brskala po hipermreži, padel v oči nenavaden detajl. Pirat je imel na armaturi ping. Ping, ki so ga imeli samo pripadniki Družbe.

“Kje si dobil ping?”

“Ping? Kua za vraga ti je to?”

“Ubil si člana družbe! Ali veš, da si se s tem obsodil na usodo, hujšo od smrti!?”

“Kua klamfaš, ženska! Se sm pirat, sam to ni scena, de pubivam! Sploh sm pa na neki tajga napuvedan na prmbližn dvesto planetih.”

“Povej, kje si dobil tole,” in pokazala ping, ki se je prav tisti trenutek izdajalsko poblisknil in oddal nov signal..

“Aaa, tole,” se je zarežal pirat, ”mislim da prec od Vege, kake petindvajset svetlobnih mende, sm enmu modelu prštimou neki pucaljk pa generator pa še ene hologramske špilike. Je bil anmal kratek pri dinarju pa mi je tole pukazu. Se mi je zdelo brz veze, sam mi je prov luštn videt, ku neki kr bliska po armaturi.”

Zdrznila se je. Ali je po vsem tem divjanju končno ugotovila, kje se skriva j’Ahwe?

“Greš kaj proti Vegi?”

“Na-a, mala sam te pa lohk pstim pr Kalahanu, tam boš zihr najdla kerga k gre v un konc. Aja, de na puzabm, tip naj je warpnu 65 miljonu let naprej, tk de rabiš enga k čez cajt šverca. Sej mislm, de mi je zatu dal tule, de sm lohk nazaj v ta cajt šou. Sam nucat ga pa ne morm, je reku, de ga lohk sam un, pa de bo zdej itak gagnu, k bo dva tok velka skoka naredu.”

“To ni problem, to lahko počnem tudi sama.”

Šele potem je ugotovila pomen njegovih besed. Brez pinga se j’Ahwe ni mogel pomikati po času.

Kalahan je bil šef majhne oštarije, znane kot leglo švercerjev. Sicer pa je želel postati filmska zvezda. Hitro je našla relativno prijaznega Kerdinca, ki je bil na poti do Vege pripravljen napraviti manjši ovinek (“Še pusebi za člana Družbe!”), in z njo skočiti 65 milijonov let naprej. Senzorji so zaznali majhno ladjo.

“j’Ahwe?”

“Ari-el?????”

“Kaj počneš tukaj? In zakaj si skočil v prihodnost?”

“Skrbim za njegov grob.”

“Grob? Odločil si se, da ostaneš v tem času, in skrbiš za njegov grob?”

“Ja. Všeč mi je. Gledam kako se razvija življenje na planetu, skrbim, da bo njegov grob ostal, dokler bom živ. Veš, tista žival, ki se nam je dobrikala, v 65 milijonih let je res postala prevladujoča vrsta. Vendar imajo njeni “potomci” hudo napako. Če nimajo nekoga, da skrbi zanje, nekoga, ki se mu lahko dobrikajo, potem se pričnejo pobijati med sabo. Njihova inteligenca je v resnici usmerjena v destrukcijo in vedno pridejo do točke, ko so sposobni uničiti planet. Takrat se moram vmešati. Včasih celo odletim dol. Veš kako mi pravijo?” Nasmehnil se je: “Bog.”

“Smem ostati pri tebi in ti pomagati?”

“Smeš, ampak ne vem, kaj bo rekel tvoj šofer.”

Pogledala je proti tihotapcu

“Poslušte guspa, js mam kolege dost cajta nazaj, pa bi raj biu kr tam, či vam ni udveč.”

Odpela si je ping, ga nastavila 65 milijonov let v preteklost in mu ga izročila: “Pripni ga na armaturo. Ostalo bo opravil sam.”

Sedela je ob j’Ahwu in gledala modri planet - grob njenega ljubega. Da, skrbela bo zanj, skupaj z j’Ahwom. Ostal bo moder za vedno.