Prisilni dopust

Avtor podobe: Mitja Pucer - Tuco

Če se sprehodimo malce skozi galaksijo, bomo slejkoprej našli prostorček, nedaleč od najprometnejših poti, a vendar dovolj odmaknjen, da tja ne pride vsak brezzveznik. Nekakšno počivališče za vse od dolge vožnje utrujene voznike tovornjač, priljubljeno zbirališče švercerjev in kraj, ki toči najboljše pivo v polmeru nekaj svetlobnih let. Kalahanova oštarija. Resnici na ljubo, zlobni jeziki natolcujejo, da je pivo najboljše samo zato, ker v krogu nekaj svetlobnih let ni nobene druge oštarije, vendar jih lahko mirno zabijemo, da je ravno zato pivo še toliko boljše. Oštarija ima natanko enega prebivalca, ki je hkrati lastnik, glavni točaj in na mnoge načine režeča se zverina, s katerim pa navkljub neizbrisljivemu režanju ni dobro zobati češenj. Še posebej zato, ker je možakar nekakšen patron najbolj znani, najboljši in neulovljivi Alex Stone, vesoljski najemnici (hej, bolje se sliši kot morilka, poleg tega bi ji s tem, da ji rečemo morilka, storili krivico). Sicer znajo dobro obveščeni povedati, da je Kalahan mož, ki se mu ne bi bilo dobro zameriti niti, če Alex sploh ne bi bilo, vendar je vsem dovolj že dejstvo, da punca JE. Alex sicer ni pogost gost pri Kalahanu, ali pa se zadrži le za kratek čas, tokrat pa temu ni tako. Zakaj, lahko uganete kaj hitro.

"Stokrat sem ti že povedala, mrha nesposobna moška, da mi nič ne manjka! To, da sem noseča, niti malo ne zmanjša mojih sposobnosti. In nehaj ravnati z mano kot s kakšno... kakšno... uunng..."
Kalahan je le pomilovalno gledal, kako je Alex mimo njega švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi pričel režati. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v sobo, mu režanja ni mogla izbrisati niti dobro namerjena blazina, ki mu jo je zabrisala v glavo, čeprav ga je skupaj z blazno skoraj prilepilo na steno.
"Izgini! Da te ne vidim!"

Kalahan se je vrnil k šanku, Alex pa je kujavo obsedela na postelji. Prekleti moški! Kot da ni dovolj, da je noseča, vrh vsega je otrokov oče Kalahan, in še bolj vrh vsega niti ne ve, kako je do tega prišlo. Ko je možakar izvedel, za kaj gre, se je najbolj vrh vsega pričel obnašati kot pravi kreten. Prepovedal ji je sprejeti kakršnokoli delo, silil jo je basati se s hrano, in sploh se je obnašal, kot da je porcelanasta punčka, ki se bo vsak trenutek razbila. Za povrh pa se je ves čas režal. Sploh ni mogla več prenesti njegovega režečega se frisa. Naj bo kakorkoli že, zadevi je morala priti do dna. Odkradla se je iz sobe in se namerila proti Kalahanovi pisarni.

Pisarna si niti ni zaslužila tega imena, saj ni bila nič drugega kot soba, v katero je Kalahan spravljal najrazličnejšo kramo, čeprav je držalo, da je tam imel celo nekaj poslovnim knjigam podobnega, in skrpucalo, ki bi mu z veliko domišljije rekli pisalna miza. Alex je vedela, da v tej neugledni mizi Kalahan hrani najvažnejše stvari in potrebovala je točno eno od tistih. Z rutinskim prijemom je vlomila ključavnico in odprla predal, kjer pa jo je na njeno razočaranje čakal le listek: "Ti, ti, poredna punca!" Od jeze jo je skoraj pobralo. Očitno je, prevejanec stari vedno bil korak pred njo, kako, si ni znala razložiti. Z ihto je brcnila v mizo, in komaj zadržala krik, ko ji je na nogo padla sprednja stranica drugega predala. Pobrala jo je in hotela namestit nazaj, ko je v temi predala zagledala rdečo lučko, ki je enakomerno utripala. Zdaj se je zarežala ona. Naključje ji je pomagalo, da je prišla do iskanega predmeta. Kalahan je vedel, da tudi, če bi iskala ping, nikoli ne bi pogledala v sosednji predal, saj je to bilo daleč preveč očitno. Zaslišala je korake, si urno pripela ping za pas in pritisnila nanj. Kalahan, ki je vstopil trenutek kasneje, je lahko videl le še blisk in meglico, ki se je počasi razkadila.

Zdaj je bila pred svojo najtežjo nalogo. Slediti sami sebi in ugotoviti, kaj se je zares dogajalo. Poznala je svoje zmožnosti in vedela, da poskuša praktično nemogoče, v letih preganjanja po galaksiji je razvila poseben čut, ki ji je dal nezmotljivo vedeti, da jo nekdo zasleduje. Prevarati samo sebe? Imela je majhno prednost, vsaj približno je vedela,  kaj se je dogajalo pred dvema mesecema. Torej, smer Zemlja.
Prispela je zgodaj zjutraj in po hitri oceni je imela še kaki dve uri časa do svojega prvega pristanka, zato se je odločila, da si privošči kavo. Skozi okno malega bistroja je opazovala kako se prebuja mesto in se prav malo menila za barmanove opazke, ki so bile dokaj flirtajoče narave. Z največjim užitkom je srknila zadnje kapljice iz skodelice, ko je začutila znani občutek v želodcu. Barman je začudeno gledal za puščico, ki je švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi zarežal. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v kavarno, mu režanja ni izbrisala niti dobro namerjena blazina s stola. Zato pa mu ga je izbrisal stol.

"Vsi moški ste enaki. Prašiči!" je zarenčala Alex in stopila na ulico. Mesto je že začelo nov dan s polno paro. Pomešala se je med ljudi in se počasi odpravila proti hotelu. Vstopila je v hotelsko vežo, se nonšalantno sprehodila mimo receptorja in poklicala dvigalo. Odpeljala se je do svojega nadstropja in vlomila v sosednjo sobo. Vedela je, da bi sama, čeprav na dopustu, takoj odkrila kakršenkoli način elektronskega prisluškovanja ali kakršnokoli kamero, zato se je morala zateči k staromodnemu načinu vrtanja luknjice v steno. Komaj je končala, že je slišala obračanje ključa v ključavnici. Zagledala se je, kako vstopa v sobo in se takoj odmaknila od kukala. Počakala je, da je zaslišala šum vode in spet tvegala pogled. Potihem si je čestitala za postavo, ki jo ima (in se takoj spomnila, da bo kmalu zavaljena kot Noetova barka) in se spet odmaknila od luknje, dokler je ni njene pozornosti pritegnil blisk. Kot pijavka se ej prilepila na luknjico in zagledala Sedmega, kako vleče njeno golo in nezavestno telo v sobo. Komaj se je premagovala, da ni skočila tja in ga naučila kozjih molitvic. Do sedaj je pustila Štirinajsterico pri miru. Nobenega razloga niso imeli, da bi se vtikali vanjo. Gnus jo je premagoval, a ni mogla odmakniti pogleda. Sedmi si je dajal opravka z aplikatorjem in hkrati polglasno mrmral:
"Okej, najprej FSH, potem 0.1 LH, fino, obsevanje za stimulacijo, tako, punčka, pripravljena si." Vbrizgal ji je vsebino aplikatorja in pritisnil gumb na pasu. Le trenutek kasneje je tudi od Alex v sosednji sobi ostala le meglica.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."
Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.
"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."
Posedli so nazaj in Predsedujoči je naročil pijačo, da proslavijo. Odprla so se vrata in stežaj je prinesel pladenj. Obstopili so ga, vzeli vsak svoj kozarec in trčili.
"Na uspešen posel in izvedeno akcijo!"
Izpili so. Šele tedaj so se zavedeli, da je na pladnju bilo petnajst kozarcev. K pladnju je stopila črno srebrna postava, vzela kozarec in jim nazdravila.
"Čestitam, čez devet mesecev vam res ne bom v napoto. Pa tudi vi ne boste nikomur več."
Še enkrat se jim je nasmehnila in izlila vsebino kozarca na tla.