Kri in sonce

Avtor podobe: Boris Vigec

Alex je čepela v nizki niši in tema jo je skrivala pred nezaželjenimi pogledi. Ali tako je vsaj mislila. Okoli nje je vladala mrtvaška tihota in izkoristila je trenutek, da si odpočije. Prekleti Kalahan, spet jo je namočil v krasno godljo. Najraje bi mu zavila vrat. Vse pa se je začelo čisto nedolžno...

“Zdravo smrklja, pridi spet kaj naokoli,” je pobliskovalo sporočilo na hipermrežni in pomislila, ja, zakaj pa ne. Ko je vstopila v Kalahanovo oštarijo, se je že spraševala, ali je bila to pametna poteza. Njena srebrnočrna uniforma, ki je zasijala  po sobi, je kot običajno sprožila val nelagodja in hitrega odhajanja gostov (pa čeprav so dobro vedeli, da če bi prišla z namenom pospraviti katerega njih, je zagotovo ne bi videli, dokler bi ne bilo prepozno), Kalahan se je je skoraj malo preveč razveselil. Natočil ji je vrček svojega slovitega piva, potem pa pričel.
“Ti, Alexca, po pravici povedano, potrebujem tvojo pomoč.”

Tipično, je pomislila Alex, Kalahan pa je nadaljeval: “Vozimo neko robo, in z ladij izginja posadka. Saj pridejo na cilj, vendar noben pilot pri zdravi pameti noče več peljati zame. Bodi dobra, in razišči, prosim. Poleg tega bo tvoje ime dovolj, da odpeljem še tole zadnjo ladjo letos.”
Tok razmišljanja je prekinil nečloveški krik in proti Alex je planila bleda postava. Njegovi zobje so hlastnili proti vratu, a Alex je bila hitrejša. Srebrni ornament se je pošasti zarinil točno v srce. K sreči, je pomislila Alex, da imam na uniformi pravo srebro. Prav tenko bi piskala, če bi se dala napetnajstiti z nerjavečim jeklom ki so mi ga ponujali kot oklep. Žalostno je pogledala svojo uniformo, ki je bila vsa v cunjah, odtrgala zadnji okrasek in ga pričela tolči s kosom cevi v nekaj konici podobnega.

***

“Ja, ja, Kalahan, kot vedno, se spomniš name, ko ti teče voda v grlo. Srečo imaš, da sem dopustniško razpoložena. Ampak dobro veš, kaj mi boš dal, ker jaz ne želim tvegati izginotja.”
Kalahan je brez besed izginil v ozadje, in se vrnil z drobno črno napravico, na kateri je enakomerno utripala rdeča lučka: ”Kolikor te poznam, boš uničila tudi tega. Ampak pazi, ta je zadnji.”
“Kar tiho bodi,” ga je zavrnila, “vem, da jih imaš zadaj skritih vsaj še deset, da ne omenjam tistih treh, ki si jih dobil zadnjič. Enkrat te bo Družba skupaj z vsemi pingi poslala nekam.”

No ja, Kalahan je le Kalahan. Nihče ni nikoli razumel njunega odnosa, vendar so vedeli, da tako Kalahan kot Alex nimata do nikogar niti malo podobnega odnosa, kot ga imata med sabo. Bil je to odnos ne dveh prijateljev, sodelavcev ali bognegaj ljubimcev, prav tako pa ni bil samo profesionalen. Morda najboljši opis bi bil ‘bojna tovariša.’ In tako se je Alex skupaj s posadko vkrcala na ladjo. Komaj so dobro odrinili, je slabost poločila enega od navigatorjev. Ladijski zdravnik ji je povedal, da tako hudega primera anemije še ni videl:
“Kot bi mu nekdo popil skoraj vso kri. Ne morem mu več pomagati.”

***

Popil, ja, prekleti hinavec, je besno razmišljala Alex, ko je šla po hodniku. In prekleti Kalahan, Nad vampirje me pošlješ z najmodernejšo opremo za ubijanje, ko je dovolj glogov količek. Na ladji pa gloga niti za zobotrebec. Hvalabogu za moje srebro na uniformi.

Pred sabo je zagledala kup nečesa, kar je imela za smeti, nato pa je prepoznala oblike. Pred njo je ležala androidka Lara, izmaličena skorajda do nerazpoznavnosti. Spodnji del je odtrgan ležal nekaj metrov stran, ena roka je bila popolnoma polomljena in trup je imela preboden s francozom. Vajeni prsti so se sprehodili po gumbih in android se je prebudil v življenje.
“Grizli so me. Po vratu. Ko so ugotovili, da nisem človek, so me razbili. Moja funkcionalnost je na 21% in stabilna.”
Alex je pogledala razbito telo in se nasmehnila ob izjavi o funkcionalnosti: “Mislim, da mi tvojih 21% bore malo pomaga. Zdaj pa se spraviva iz teh hodnikov nekam, kjer se bo lažje braniti. Mislim, da sem pokončala vse, razen enega.”
Oprtala si je androidko na rame in se napotila proti poveljniškemu mostu, ves čas na preži pred morebitnim napadom. A pot do tja je minila brez zapletov in gluha tišina, ki so jo motili samo odmevi njenih korakov, je delovala še bolj strašljivo, kot pa, če bi jo napadel trop vampirjev. Položila je Laro ob komandni pult in si oddahnila. Preverila je koordinate in z zadovoljstvom ugotovila, da so še vedno na začrtanem kurzu. Globoko je vzdihnila, se zviška vrgla na kapitanov sedež in na glas pomislila: “No, pa pripeljimo tole koreto do cilja!”

Naenkrat je za sabo zaslišala sikajoč glas:
“Veš, srebro ubija volkodlake, ne nas. Nas samo začasno onesposobi.”
Obrnila se je in zagledala grozljiv prizor. Celotna posadka, Z zdravnikom na čelu, je stala pri vratih in jo opazovala. Njihova telesa so bila postarana, izsušena in vsakemu je v prsih zijala velika rana. Zdravnik je nadaljeval:
“Ne srečo imaš dovolj krvi, da nam boš spet povrnila našo nekdanjo obliko. A žal te bomo s tem morali pogubiti. Res škoda, kajti bila bi odličen vampir. Morda celo najboljša izmed nas vseh. Ampak ne morem žrtvovati neživljenja enega od nas zato, da bi napravil TEBE enako NAM. Sploh pa ne po tistem, kar si nam napravila!”

Alex je potegnila na plano svojo srebrno konico:
“Morda vas res ne ubije, ampak do moje krvi se boste morali še krepko potruditi!”

Zdravnik – vampir se je posmehnil: “Česa drugega, ljubica, tudi nismo pričakovali.”
Napad je bil peklensko hiter, a pričakovan. Alexina konica je zašvistela po zraku, in neučakani vampir se je zgrudil, grgrajoč in bruhajoč črno kri, s konico v srcu. Zdravnik jo je žalostno pogledal:
“Res pa je, da se srebra ne moremo dotakniti direktno.” Pograbil je klešče in izpulil konico iz onesposobljenega vampirja, potem pa jo vrgel daleč stran. Prehitri napadalec se je pobral, zdaj nič več kot nakaza gnijočega mesa. Vseh osem vampirjev je obstopilo Alex in se ji počasi približevalo. Vodja, zdravnik jih je opozoril:
“Še vedno je nevarna, a ne poškodujte je!”


Potem so se stvari pričele odvijati zelo hitro. Alex je zatipala ping, ki ga je nosila za pasom in preklela Kalahana, Vampirji so skočili proti njej in zaslišala je šum. Naenkrat je celoten poveljniški most zableščal v slepeči svetlobi. Alex se je zvila v dve gubi in kričala od bolečine, vendar njenih krikov ni bilo slišati v peklenskem rjovenju, prihajajočem od vampirjev. Potem je vse potihnilo in na mostu je znova zavladala poltema. Ko se je Alex povrnil vid, je zagledala osem sivih silhuet. Dotaknila se je ene, in sesula se je v kupček pepela. Nato je stopila proti kontrolnemu pultu in zagledala Laro, ki je z zdravo roko še vedno pritiskala na gumb za dviganje in spuščanje sončnih zaslonov. Nasmehnila se je androidki, ki je dejala:
“Včasih je dovolj odstotek, ki obrne stave tebi v prid. Ti si jih imela enaindvajset.”
“Najboljših enaindvajset v mojem življenju,” je odvrnila Alex in pognala ladijske motorje.