Glej, zvezda repatica!

Po nekaj letih me je pot spet zanesla v meni dobro znani in priljubljeni košček vesolja, Kalahanovo oštarijo. Nisem bil več tisti zelenec, romantično zaljubljen v veličino in lepoto Galaksije. Najrazičnejši posli, zgode in nezgode so sprale tisto romantično krinko pustolovca, kakršnega sem si predstavljal tiste noči, ko so me pobrali švercerji med počitkom na Zemlji. Z lastnimi rokami sem se dokopal do svoje prve ladjice, jo po nekaj mesecih razbil in si potem v danijanskih rudnikih prislužil novo. Bila je prava lepotica, hitra, majhna, praktično neizsledljiva, kar seveda Kalahanu ni ušlo. Marsikdaj sem opravil zanj kak posel, kjerkoli sem že pač bil, a vse od takrat, ko mi je pripovedoval o Krpanu, ga nisem videl v živo. Zato sem s toliko večjim veseljem nameril svojo pot tja, če sem se že mudil v bližini. A kar sem doživel, se je na koncu sprevrglo v najbolj čudno zgodbo, kar sem jim bil priča.
Komaj sem stopi skozi vrata, me je že pozdravilo Kalahanovo dobrodušno režanje:
"Pozdravljen, zelenec, kako si kaj?"
"Živjo, Kalahan! Še vedno točiš tisto scalino, ki ji pravijo pivo?"
"Tiho bodi, Mali, ti itak ne bi ločil, če ti ga natočim iz zgornje ali spodnje pipe, hehe. Povej, kaj bo dobrega!"
Pred mano se je skoraj v trenutku narisal vrček s pivom, ki sem ga izpraznil na dušek. Kalahan je to očitno predvideval, in ko sem ga odložil, me je že čakal nov. Zaradi te geste sem mu bil tudi pripravljen odpustiti, da me je nekoč krstil za Malega, in zdaj me pod tem imenom poznajo praktično vsi v poslu.
"Poslušaj, Kalahan, Po petih letih preganjanja po najbolj zakotnih delih bi me pa res lahko nehal klicati za zelenca. Še posebej, če ob vsem svojem delu opravljam posle zate. Sicer pa, od takega štora, ki bo strohnel tule v oštariji, bo to bržkone kompliment."
"Mali, daj no," se je še vedno prijazno režal Kalahan: "nekateri smo pač prestari, da bi se pojali po vesolju, zato imamo vas, mularijo."
Njegovo prijazno režanje se mi je počasi začelo zdeti sumljivo. Zagotovo bo hotel kaj od mene. Pa saj sem kriv sam, moral bi vedeti, da se pri Kalahanu nikoli ne konča s pivom. Takrat je skozi vrata prišla Alex. Nelagoden občutek, ki me je spreletel (jah, Alex to neznansko uspeva, čeprav sva bila skorajda znanca, je njen posel tak, da se človek ob njej počuti nelagodno) je takoj zamenjalo presenečenje. Njen trebuh se je bočil daleč pred njo in imel sem občutek, da bo vsak trenutek počil.
"Živjo, Mali. Kaj še nikoli nisi videl bodoče mame?"
Priznati moram, da sem ostal brez besed. Alex, noseča? Alex, mama? Čudne asociacije so mi švigale po glavi ob tem pa sem moral kazati nadvse bebav obraz, saj sta se tako Alex kot Kalahan pričela krohotati. Njun smeh me je vsaj malo spravil k sebi in stopil sem k Alex, da bi ji, hm, čestital.
"Em, er, čestitam, Alex, ampak nikoli si nisem mislil, da bom TEBE videl postopati naokoli s trebuščkom, ali peljati otroka v vrtec, em, hehe, hmnja."
"Saj nisem sama kriva, Mali, vse skupaj je splet nesrečnih okoliščin. No ja, morda pa iti niso bile tako nesrečne, v bistvu. Saj se mi zdi kar fino, imeti družino."
"In kje je srečni očka?" Takoj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da sem bleknil strahovito neumnost. Alex se je zresnila in pokazala s prstom. Sledil sem smeri njenega kazalca in...
"Ampak... ti... on.. a res... vidva... kako... Kkkkaalahannn?"
"Ja, vsi testi kažejo, da na stara leta postajam oče, Mali. Še bolj zanimivo je to, da gre v resnici za brezmadežno spočetje, hehe, em."
"Torej, eeee, vidva, em..."
"Ne," me je prekinila Alex, "nisva. Mali, daj no, malo okusa mi pa lahko pripišeš pri izbiranju genov za moje potomstvo"
"Hvala, Alexca," sem slišal mrmrati Kalahana. Alex to ni motilo in je nadaljevala:  "V resnici gre, kot kaže, za brezmadežno spočetje. Vsaj z moje strani. Si slišal za padec Štirinajsterice? Pred tričetrt leta? Oni so mi zakuhali vse skupaj."
No, to je stvari postavilo na svoje mesto.  Ampak to pomeni...
"Mali, bi mi napravil uslugo?"
No, pa smo tam. A bolje je ne zameriti se Alex, verjetno pa tudi Kalahanu. Šele mnogo kasneje sem izvedel, da se je v resnici huje zameriti Kalahanu. Ampak Alex je le bolj neposredna nevarnost. Srebnil sem še en požirek piva.
"Povej, Alex."
"Kot vidiš, sem noseča zadnji mesec. Rada bi rodila na Zemlji. Bi bil tako dober in me zapeljal do tja? Saj veš, da ne morem prositi kogarkoli."
No, če je samo to...
"Seveda, Kdaj lahko odrineš?"
"S Kalahanom sva lahko pripravljena v nekaj urah. V miru lahko popiješ pivo."
"Kaj gre Kalahan zraven?"
Alex naju je oba ostro premerila: "Navsezadnje je on oče. Kar naj ima svoj delež pri tem!" Kalahan pa je le zmignil z rameni.
Vsekakor, natlačili smo se v mojo ladjico in odpeljali. Kalahan si je poznavalsko ogledal vsak kotiček in jo pohvalil, Alex pa je bolj ali manj dremala. Pri drugem hiperskoku pa se je zgodilo. Vem, da ni bila moja napaka, saj sem pot preračunal trikrat (zaradi te picajzlavosti so me zafrkavali vsi navigatorji), toda na moji poti se je naenkrat znašel planet. Usoda? Morda. Čeprav sem se trudil, sem z nosom naprej zaril v atmosfero in v hipu mi je odtrgalo sprednje motorje. Sunek je prebudil Kalahana in Alex, ki sta hotela vedeti, kaj se dogaja. Z mračnim obrazom sem jima lahko le povedal, da bomo treščili na neznan planet in da z Zemljo, kot kaže, ne bo nič. Lahko bomo veseli, če bom ladjico usposobil do te mere, da bomo lahko potem odleteli nazaj. Pred sabo sem videl le svetlo rumen žar in upal, da bo lupina neznosno vročino zdržala. Končno sem se izvil iz oblaka ognja in zagledal površino.
Pristanek ni bil nič kaj nežen, ampak vsaj pristali smo v enem kosu. Preveril sem škodo, in z veseljem ugotovil, da bomo lahko odleteli, vendar bom moral prej opraviti nekaj popravil. Hvalabogu je planet bil primeren za življenje, ampak dobri bomo vsaj za en teden.
"Mali, se spoznaš kaj na medicino?" me je zmotil Kalahanov glas. Spačen Alexin obraz mi je povedal vse. Jasno nisem vedel nič. Edina možnost je bila, da poiščem pomoč. Vzel sem raketni nahrbtnik in se odpravil iz ladje. Po dveh skokih sem pod sabo zagledal trop živali in nekaj, ker je bilo od daleč videti kot humanoid. Nisem se zmotil, na planetu so bili malaški pastirji s svojimi kovcami. Pristal sem in možu pričel dopovedovati, da smo imeli nezgodo, da imam na krovu žensko tik pred porodom in, če imajo s sabo kakega zdravnika. Pokazal je proti njihovi ladji, nekaj kilometrov naprej. Ko sem prišel tja, mi je obraz kar upadel. Zdravnika ni bilo, le robotska veterinarska postaja. Ampak v sili hudič muhe žre, roboti pa imajo vprogramirano tudi medicinsko znanje, da lahko pomagajo članom posadke. Torej bo Alex potrebno prepeljati sem, praktično v hlev! Prva dva boksa sta bila zasedena, eden z divolom, drugi z živaljo, podobno oslu, tretji pa je bil prost. Vrnil sem se do ladje in pričel razlagati Kalahanu, kako in kaj in da bova morala Alex prenesti. Njenih groženj in preklinjanja kar ne morem pozabiti. Potem, ko je videla, kam sem jo pripeljal, pa sem bil prepričan, da mi rana smrt ne uide. Položila sva jo na operacijsko mizo.
"Dobro, pokazala sta svojo  nesposobnost, zdaj pa izginita!" Njen obraz je znova spačila bolečina. Upam, da vsaj to prekleto železje ve, kaj dela!" Medtem se je vrnil tudi pastirji s kovcami. Videli so, da nervozno hodiva pred boksom gor in dol in niso rekli ničesar. Končno smo zaslišali krik in otroško vekanje. Pastirji so se pričeli smejati, s Kalahanom pa sva planila v boks. Za nama so se nagnetli pastirji. Zagledali smo Alex, ki je še vedno ležala na mizi in otroka, ki so ga roboti položili v jasli. Trudoma je odprla oči in vprašala: "Kaj zdaj je tu cel zbor?"
"Videli smo zvezdo," je dejal eden od pastirjev.
Spreletel me je čuden občutek. Pogledal sem na uro. In gledal. Alex je to opazila in rekla: "Mali, kateri dan je danes? Povej!"
Z grobnim glasom sem odvrnil: "Polnoč. Petindvajseti december."
"Se mi je kar zdelo," je zamrmrala in zaprla oči.